Mlinar na smertni postelji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Mlinar na smrtni postelji
Vojteh Kurnik
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Pravlica slovenskega naroda.)

Posevnik, mlinar iz Kerníc,
dve leti že polega,
na mernike ima petic,
pa še čez mero sega.
Veliko skusil je zdravil,
se mazal, kopal pa potil;
al dan na dan bolj híra,
že komaj se opíra.

Naduha huda ga duší,
skor ni več nima spanja,
nobena jéd mu ne diší,
zlo kašelj ga naganja.
Precej izdaj je že petic,
rešít' pa se ne more 'z vic;
zdravila, dobri sveti,
ne mor'jo ga oteti.

Naj huje pa ga to skèlí,
da vse bo šlo na tuje;
lej, ženi kri tud' vodení,
in jezik ji omaguje.
Pred letom mu je umerl sin,
edini ljubček Balantin,
njegova b'la bi hiša,
cekinov tri periša.

Kdor ga pozna, ž njim govorí,
gotovo mu odkima,
da za-nj zdravíl na svetu ni,
da vzela ga bo zima;
vendar dajo mu terden up.
Se vé, ta pač je dober kup!
Pa všeči so mu taki,
alj babe alj možaki.

Medvedji špeh, jelenov loj
je rabil za mazílo,
za kopel jeklo, čreslo, roj –
al vse nič ni teknilo.
Sirovo maslo, brinjev cvet,
tud' skušal je v satovji med,
poterjeno mečilo –
pa tudi ni služilo!

Marjeta svet'je rožni sok,
arnež lipovo cvetje,
in nunski flašter Hrustov Rok,
jariška pa ohmetje.
Alenka hvali mu poljaj,
Klemenšica bezgovi čas,
vsaki stari babi
verjame, svet nje rabi.

Brahulja svet'je hrastov terš,
in sladke korenine,
po tem pojenja kašelj berž,
naj tega se poprime;
vratič in koper svet'je Krač,
na vinu pelin pa Orač,
pa vse ni pomagalo –
le zdravje spodkop'valo.

Melíso, žagance, verdnik
Peharka priporoča;
grahulja hvali kolesník,
lapuh ceni Sraboča.
Arman in žajbelj, pasja mast,
to dalo pljučam spet bi rastm
če le so kaj skažene,
pohvali Molj iz Stene.

Posebno smojke dobre so,
nekoljko pocukrane,
mehčajo persi pa gerlo
in pljučam cel'jo rane:
„Kdaj šel bi že bil v kertov dom,
tako modruje Luka Som –
le tega se deržati,
to res so sveti zlati!“

Košak mu svet'je gorski mah,
Češmiljar konopnice,
Jaruga krešo pri vodah,
čuk materne dušice,
vodo poslal je clo v Kriljove,
in zvedil je, da se mu žilc
razlil je po tleseu,
za kožo pa po mesu.

Rebarbore in žolčnih rož
se na tešé napiti,
je rekel čudodelen mož,
to mora Vas sprazniti,
preden se luna spremení,
človeka vsega sprerodí.
Gotovo, to zdravilo
je marsikoga rešilo!

Zvesto je dan na dan jemal
nasvetvano čistilo;
da mesec bil bi skoz-nj s'jal,
tako ga je strebilo.
Al, k' vidi, da nič boljši ni,
tud' to zdravílo opustí
zvestó svete posluša,
kar sliši, pridno skuša.

Oh! župa pač kaj dobra je
od star'ga petelina,
po čmu zastonj bo pasel se,
in vriskal krogi mlina!
To svet'vala je Tabrovska,
jelenov jezik Jarmovka, –
vse vse se je skušalo,
pa nič ni pomagalo.

Jerebov Juri iz Kodelj
se 'zučil je tesarja,
ter mnogo vednosti zajel
od rajnkega gojzdnarja.
Mu plučnjek piti svetuje:
„To vas rešiti more še;
če to Vam ne pomaga, –
bolezen je za vraga!“

Terpotec, šest let stara mast,
to mora pomagati.
Obezi tej vsa gré čast,
si jo na persi djati.
Tako Blek modro govorí,
ker on v zdravilstvu zadnjih ni.
Posevnik vse je skušal –
počasi dušo spušal.

Župan iz Loga, omopat,
ga tudi ozdravljuje,
pomagal bi mu serca rad,
mu kuglice vsipuje.
Na večer ga obiše Mrak,
v obraz kadí mu bik tobak,
pa vničil trud županu, –
bolnik je v hujem stanu.

Tolkačev Luka iz Gomil,
ki svoje mlade leta
je hlapec po lekarnah bil,
mu zdravje zlo obeta,
velikousti od zdravíl,
vračilnih zeliš in mazíl,
lastnosti hvali kíne
za mnoge bolečine.

Na to se vloti ga otok.
Noge so kakor pinje,
pasjo volno okoli nog
svetuje Gabrov Tine,
in černo svečo Diredaj,
spet kafro, kredo Šolomaj;
al, kar se je znosilo,
mu noge ni splahnilo.

Da znajdena še ni bila
arabska revalenta!
Gotova b'la b' ozdravila
možá iz nje polenta.
Vsa drugačna je bila
moč nekdaj lečnega soka;
ljudem zdaj le u hrano,
moč v sebi ima neznano.

In gladil takrat tudi ni
nobeden še bolnika,
ker magnetizma je moči
skrivala noč velika.
Ak bi pogladil bil ga kdo
čez pleča ali čez glavó,
življenje bi gotovo
oteto b'lo njegovo.

Nikjer pomoči upa ni,
zdaj pošlje po zdravnika,
tri ure deleč od vasí
do terga Tabernika.
zdravnik hití koj na pomoč,
da s' lih je b'la viharna noč,
ne dá si dvakrat reči,
ukaže koj napreči.

Al kaj! Zdravnik mu odpové:
zastonj je vse zdravilo.
Svetuje mu, naj se spové –
za njega je odbilo;
zastonj človeška je pomoč,
dobrotni Bog le ima moč,
mu kdaj še pomagati
in zdravje zopet dati.

Sperva se brani, vendar le
se dá kmal omečiti,
in ženi razodé željé
z duhovnim govoriti.
Pripravljen koj duhovnik bil,
tolažil ga lepo, svaril;
mu serce omečiti,
tak jame govoriti:

„Kaj mlinar, Vam, očita vest?
Le njo je poslušati! –
Vsak si pač je grehov svest,
nikar nič zamolčati!
Saj veste: bolje tù ko tam –
ničesa Vas ni biti sram.
Serce mi vse odkrite,
zvesto se obtožite!“

Ostrašen mlinar misli si:
oh! to bo pač težava,
vsega, joj! kar me teží,
ne spomni več se glava.
Nakrat si zmisli neko pot,
ob kratkem doveršiti spov'd,
si breme odložití,
in vest potolažiti.

„U čem posebno kriv bi bil? –
Le to samo me kljuje,
deset prešičev sem redil,
to vest mi očituje.
Morda je napčno to biló,
da vest me grize tak hudó,
gospod Vi razložite,
če greh je, presodite!“

Tako obtožil se je tat
zastarane krivice,
Boga, duhovna zvil bi rad,
polastil se pravice.
Ljudje pač polni so zvijač,
naj bo gospod ali berač:
na svoje vsak se vseda,
le druzih grehe gleda.

Duhovnik vedil precej: kje
so mlinarjeve rane,
vendar ozdraviti serce,
na-nj kviškoma ne plane.
Moliti zdaj ukaže mu,
priporočati se Bogu,
prositi vse svetnike,
nebeške pomočnike.

„Po dobri piči pride špeh,
prihaja verlo teža;
saj žvine pítati ni greh –
al se Vam pamet meša?
Morda je na klaji kaj,
da kej občutite Vi zdaj?“ –
Nič mlinar več ne skriva,
solze kesá preliva.

Na to duhovnik zapové
prešiče izpustiti,
in kamor koli jo dervé,
nikamor jim braniti.
Ko pridejo na beli dan,
so šli ko hujskani čez plan,
in zemlja se odperla,
jih pet je prec požerla.

Petero pride jih nazaj,
na to duhovnik pravi:
„Berž revnim polovico daj,
tako svoj greh odpravi;
potem še le pač upat' smeš
vživat' veselje kdaj nebés,
kjer zgine bolečina,
in tuga ni spomina.“ –

Skesan se je voljno udal,
kar b'lo mu je rečeno,
še več ko pol je revnim dal,
da b'lo bi zadošeno.
Ino zapustil je ta svet,
dal mlinarjem je lep izgled:
Čez mero ne jemati,
po vesti se plačvati! –