Mlin v grapi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mlin v grapi: Idilična povest
Ivan Čampa
Spisano: Prvi del povesti pretipkan iz izdaje (Ljubljana: Literarni klub, 1940) (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko se je Matic nekega jutra bolj zgodaj prebudil kakor navadno, je nekaj reklo v njem: »Pomlad je!«

Matic je popolnoma razločno slišal, vendar kar verjeti ni mogel.

»Saj je še prezgodaj,« je hotel prepričati samega sebe in pregovoriti glas, ki mu je to govoril. Pa ni nič pomagalo. Srce je vedno živahnejše plalo: »Pomlad je, pomlad je!«

In kakor vsako pomlad, se ga je tudi zdaj nenadoma polastil neki čuden nemir. V sebi je začutil silno hrepenenje po nečem lepem, tako lepem, da si še v sanjah skoraj ni upal misliti na to. Saj pravzaprav sam ni vedel, kaj bi rad, a čutil je prav določno, da mu nečesa manjka.

Kar nekako živahno se je dvignil s postelje, zakaj nocoj je nenavadno dobro spal. Desna noga, na katero je šepal, ker je bila krajša od druge, ga je vsako zimo strašno bolela in večkrat mu je tudi teklo iz nje. Nekoč se je bil po nesreči nanj prevalil mlinski kamen, ki ga je oče klepal, in desno nogo mu je bilo docela zdrobilo; mislili so, da bo ob njo. Iz tega najhujšega se je sicer zlizal, a posledice so mu ostale in so se ponavljale redno vsako zimo. Tudi letos mu ni prizaneslo. Zaradi tega je Matic marsikatero noč prečul v groznih bolečinah in se je zjutraj zbudil tak, kakor da bi nekdo snope mlatil na njem.

Nocoj pa so se nenadoma vse bolečine razgubile in jih Matic vso noč ni čutil.

»Za letos je prešlo, hvala Bogu,« je vzdihnil, se pobožno prekrižal in odmolil vsakdanjo jutranjo molitev, ki mu jo je bila pokojna mama še otroku z veliko muko vtepla v glavo.

Zlezel je s slamnate postelje, stopil v hlače, ki so bile vse zaprašene od moke, in ogrnil suknjič, ki je bil po zunanjosti hlačam močno podoben.

Tak je odkrevsal skozi nizka vrata malnice k jezu, da bi se umil.

Ko je stopil v hladno jutro, je čutil, da je kar čez noč izginila iz zraka vsa ostrost.

»Zdaj mi ne more več škoditi, če se malo očistim,« si je mislil Matic, ki se je umival redkokdaj.

Čez visoki jez je bučala voda in se v glušečem šumu razbijala na zavrtih kolesih v tisoč kapljic.

Matičevo oko je za trenutek obviselo na jezu.

»Dosti vode imam. Če bo vse leto tako, bom že lahko mlel,« si je mislil in zadovoljen je bil.

Potem se je uzrl v mogočne smreke nad jezom. Tako prijetno so vonjale, da je Maticu kar prsi privzdigovalo, ko je vlekel vase duh po smoli.

»Pa je le res, da je že pomlad tukaj,« je navsezadnje le priznal.

Sklonil se je nad jez in se hitro očofotal. Nekam rezko ga je streslo. Ko je pa hitro odšel v sobo in se obrisal v ne preveč belo rjuho na slamnjači, mu je bilo le prijetno in kar lažjega se je počutil.

»Včasih je pa le dobro, če se človek malo umije.«

Po zajtrku – spekel si je v kotličku koruzne žgance, ki jih je zabelil s slanino – je zasul žito in odprl vodo.

Veselo je zabučalo in vsa malnica je bila v trenutku polna ropotanja vrtečih se koles.

»Premočna je; bo Kočič spet dejal, da sem mu samo na pol razvalil.«

Potisnil je zapah na jezu nekoliko navzdol, da je tekla voda bolj umirjeno.

»Dobro bi bilo,če bi beli kamen sklepal«, je pomislil potem. »Pred veliko nočjo bo vse pritisnilo s pšenico.«

Premišljal je, če bi se polotil, ka-li. Nazadnje se je le odločil.

Razdrl je grod in z veliko muko spravil kamen iz tečaja. Priveznil ga je k steni in začel s kladivom enakomerno udarjati po njem.

Zunaj se je smejalo zgodnje pomladno jutro. Sonce se je že navsezgodaj razkošatilo nad grapo in skozi zaprašeno okno malnice z uspešno močjo prigrevalo v Matičev hrbet.

Nenadoma je prestal. Ozrl se je po prostoru in odčotal do groda, kjer se je mlel Kočičev oves. Dvignil je vrečo in še nekoliko prisul.

»Tako; pa naj se počasi melje.«

Več se mu ni hotelo znova prijeti za kladivo. Pri srcu ga je nekam čudno tiščalo in nenadoma se mu je zazdelo, da mu je v tem ropotajočem prostoru silno tesno.

»Ven pojdem,« je sklenil.

»Saj moram tako ali tako v teh dneh po dračje,« je mislil na glas. Imel je navado, da je rad sam s seboj govoril tako kakor ljudje, ki so večino svojega življenja sami.

Zima mu je res pobrala vso zalogo drv. Zato je vzel sekirico in vrv, da bi povezal butaro, zarigljal lesena vrata in se odpravil v hrib.

Sonce je stalo že precej visoko. Ko je Matic stopal po strmi stezi, mu je začelo tako prigrevati v hrbet, da je moral sleči suknjič.

Okrog njega so rasle ob poti prve pomladne cvetke. Slepice so bile večinoma že odcvele in njihovi snežno beli cveti so že močno pozeleneli in delali plodove.

»Te so bile pa res zgodne letos,« je za trenutek pomislil Matic. Več ni utegnil. Oko mu je polzelo dalje in božalo rdeče in rumeno pisane petelinčke, objemalo lilasto rožnato resje in se ustavilo na temno sinjih jurčkih, ki jim pravijo gosposki ljudje svišč.

»Letos je pa kar vse hkrati zacvetelo!«

Sklonil se je in utrgal šop petelinčkov. Cvet za cvetom je trgal od lesnatega stebelca in nosil v usta. Prav narahlo je vsakega pregriznil in mu posrkal medico iz ostroge.

»Rdeči imajo boljši med kot rumeni,« je modroval kakor otrok.

Oziral se je po drevju okrog sebe: vse je bilo nekam čudno napeto in na vsakem grmiču se je videlo, kako svileni listki, ki so zdaj še skriti v žametastih popkih, komaj čakajo, da bi pokukali v svetli dan.

»Drevje je že muževno,« je spoznal.

In bolj kot se je ogledoval okrog sebe, bolj mu je srce dopovedovalo: »Pomlad, pomlad!«

»Vidim!«, je pritrjeval Matic.

Tako nekam sproščenega se je počutil, da bi bil najrajši zavriskal.

Zavriskal? Kaj je že kdaj? Morda, tedaj, ko je bil še majhen. A zdaj je na vriskanje že zdavnaj pozabil.

Ob misli na to mu je nenadoma spreletela srce žalost.

Vriskati smejo samo fantje, ki so zdravi in močni. Ali je Matic tak fant? Še zdaleč ne in tudi nikoli ne bo, čeprav je že trideset let star.

Stresel je z glavo, kakor da bi se hotel otresti teh misli, vendar so se mu vsiljevale vedno bolj.

Že nekaterikrat je Matica bolelo,da ni tak, kakor so drugi fantje. Iz te grape, kjer sameva že toliko let, zaide le redko kdaj v družbo – ob nedeljah poleti morda – , a še tedaj čuti, da ga fantje nič kaj radi ne vidijo med seboj. Potihoma šepetajo o njem,da je malo prikajen, zakaj obnaša da se kakor nikoli nihče.

Matic je vedel, da ljudje tako sodijo o njem in hudo mu je bilo. Pomagati pa si vendar ni mogel, zato se je čutil tako samega in zapuščenega v svojem mlinu, ki mu ga je že pred leti zapustil rajnik oče. Saj je pravzaprav ljubil to samoto, zakaj zdelo se mu je, da je najlepše živeti v miru pred vsemi ljudmi in biti sam svoj gospodar, toda včasih, ob takih dnevih na priliko, kakor je današnji, se mu je zahotelo nečesa, sam Bog vedi česa, ob čemer bi pozabil na samoto in zapuščenost.

Ko je včasi videl koga, da je zadovoljen in vesel, se je tudi sam veselil z njim. Ko so se trški študentje hodili kopat v njegov jez in je včasi prišla z njimi tudi ta ali ona gospodična, je bil Matic ves vesel, da jim je mogel pokazati cvetoče lokvanje v mlaki blizu jeza. In kako dobro se mu je zdelo, ko je videl, kako so gospodične vesele belih rožic!

Kolikokrat si je že želel, da bi tudi on imel dekle, ki bi ji smel podariti beli, kelihasto cvetoči lokvanj! Toda ni je bilo, ki bi se zmenila za Matica. Saj so dekleta, ki nosijo v mlin, prijazna z njim, včasi se ta ali ona celo pošali in ga vpraša, če ima že katero izbrano, a to je samo tako, da je potem Maticu še bolj hudo …

Kruto je Matic občutil vse to in tako žalostno mu je bilo pri srcu! Da, drugi fantje imajo dekleta, ki hodijo ob nedeljah z njimi od maše in se ponosno in samozavestno smehljajo, Matic pa mora iti iz cerkve sam. Sram ga je, ko krevsa po cesti in komaj čaka, da jim izgine izpred oči, tem ljudem, ki ne vedo kaj je samota in gorje.

Take misli so ga obhajale, ko je nabiral med bukovjem suho dračje, ki ga je bil sneg sklatil na tla.

Skoraj zdrznil se je, ko se je prebudil iz premišljevanja in se zavedel, da je že dolgo v hribu.


»Kaj če gre kamen po golem?«, ga je spreletelo, ko je spet zaslišal šumenje vode iz grape.

Brž je povezal suhljad, jo zadel na rame in kar najhitreje je mogel, stopal s težko butaro na plečih v nižino.

Tu in tam je splašil kakega ptiča, ali je mimo njega prifrfotal metulj. Ob vsakem koraku mu je zvenelo: »Pomlad, pomlad, pomlad!«

Spešil je korak in se spet skušal znajti v vsakdanjosti. Toda misli od prej mu kar niso hotele iz glave.

Popolnoma se je predal sanjam.

»Če bi tudi jaz imel dekle …« je hrepenel. Kar misliti si ni mogel, kako bi imel rad tisto, ki bi ga marala, kaj vse bi ji naredil, da bi ji ugajal. Saj polje v njem prav tako srce, kakor v prsih drugih ljudi. Tudi on je še mlad, tudi on fant, ki čuti pomlad morda še bolj kakor drugi, čeprav ga imajo za neumnega. Saj mu je davi srce kar samo povedalo, kako je zunaj. O, zakaj ni še zanj pomladi, tako lepe in cvetoče pomladi, kakor je zunaj in kakor jo poznajo fantje, ki jih imajo dekleta rada.

Da, če bi tudi Matic imel dekle ...

Če bi tudi on smel komu razkriti svoje srce, ki je tako polno hrepenenja po tihi in neskaljeni sreči ...



Matic je ves zasopel prišel domov. Strmina in težka butara, ki jo je cijazil, sta ga temeljito spehali. Bilo mu je vroče, da je vse teklo od njega.

Srednje mlinsko kolo se je še vedno enakomerno vrtelo in pršilo z lopatic drobcene kapljice vode, ki so se v soncu mavrično iskrile. Skrbelo ga je, kaj je s Kočičevim ovsom.

»Da mu ne bi kamenja namešal v moko«, ga je imelo.

Pred malnico pa je začuden obstal: na pragu je sedela Stebrova Tončka od Lužarjev. Poleg nje je slonela težka vreča. Tonca je potrpežljivo čakala, da se Matic vrne. Ko je zaslišala njegove šepajoče korake, je dvignila oči.

Matic se je zmedel in se nekam čudno zasmejal. To je delal vedno, kadar je bil v zadregi. In prav zaradi tega čudnega smeha, ki navadnemu smejanju ni bil prav nič podoben, so ga obsodili, da ni pri zdravi pameti.

»Bog daj!« je pozdravila Tonca in se dvignila.

Tonca je bila Maticu precej podobna po postavi: tudi ona je bila pokvečena. Stopalo leve noge je imela namreč obrnjeno proti notranjemu členku druge noge, kar jo je delalo pri hoji zelo smešno. Taka je prišla že na svet. Bila je hči bajtarja Kebca, ki se je preživljal s tem, da je z ženo nabiral zdravilna zelišča in podobne stvari. Živela nista ravno v prevelikem izobilju, zato je bilo docela naravno, da si je Tonca že v zgodnji mladosti morala kljub pohabljeni nogi služiti kruh okrog drugih ljudi. Zdaj je bila pri posestniku Stebru, kjer so jo imeli prav radi, ker je bila zelo pridna. V obraz ni bila ravno grda, a videlo se ji je, da zaradi pohabljene noge mnogo trpi.

Tonca si namreč nikdar ni ničesar bolj želela, kakor da bi se kdaj poročila in si ustvarila lastni domek. Ta želja se ji je že v zgodnji mladosti vtihotapila v srce in je postajala iz leta v leto bolj silna, čeprav je Tonca že prav zgodaj izprevidela, da se ji ne bo nikdar izpolnila, zakaj nikogar ni, ki bi jo maral. Dobro je vedela, zakaj, in bilo ji je še toliko huje, da je popačena.

»Si dolgo čakala?« jo je vprašal Matic, ko si je v zmedenosti brisal s čela obilni pot in hitel odklepat vrata, da bi pogledal, kako je z ovsom.

»E, ni dolgo, kar sem prišla. Videla sem, da se melje, zato sem počakala. Saj sem vedela, da nisi šel daleč. Je že zvonilo pri grodu, zato sem mislila, da moraš priti vsak čas.«

Tako nekam prijazno so zvenele Maticu njene besede. Še nikdar prej ni bila tu doli, a poznal jo je, odkar je služila pri Stebru. Vendar si ni nikdar mislil, da je tako priljudna. Iz neke hvaležnosti ji je dvignil težko vrečo in jo odnesel v malnico.

»Saj ne bi bilo treba,« se je po svoje zahvaljevala Tonca.

»Laglje dvignem ko ti, ki si prinesla notri od Lužarjev tako težko. Je pšenica?«

»Za na belega bo, res,« je pritrdila.

»Bom kar popoldne zasul,če ne bo treba prati.«

»Smo že doma.«

Matic je kar naprej gledal v dekle, ki je bilo vse žareče od poti.

»Tako šibka pa tako daleč nositi,« jo je pomiloval. »Bo že za praznike, kajne?«

»Kajpak! Za praznike pritisnejo vsi hkratu in potlej človek ne pride zlepa na vrsto. Pa tako silnega dela ni še pri hiši v tem času.« »Saj, saj,« je pritrjeval Matic. Gladil se je po čelu, da bi mu padlo še kakšno pravdansko vprašanje v glavo. Rad bi bil Tonco še malo zadržal. Nepopisno mu je ugajalo, da se zna tako lepo razgovarjati. Kar rad bi bil, da bi ostala ves dan pri njem.

Včasi je prebil po cele ure,ne da bi spregovoril z živim človekom besedo. Pogovarjal se je samo s črno mačko, ki je bila že vsa krmežljava od starosti. Zato se je Matic tako rad kaj pomenil, kadar je kdo prišel.

Toda drugi so se razgovarjali z njim popolnoma drugače kakor Tonca. Same take reči, ki se človeku ne zdijo preveč pametne. Tonca pa tako moško govori s svojim žalostno drobnim glasom!

»Pa malo povasuj, če utegneš!« jo je slednjič kar naravnost, čeprav v velikem strahu, povabil.

»Bo treba iti, me čaka delo doma.«

»Saj ni, da bi morala kar naprej hiteti,« jo je skušal prepričati.

Zmotilo ju je ponovno zvonjenje pri grodu. Matic je stopil po stopnicah, da bi znova zasul. Nerodno mu je bilo, da bi šepal, zato je stopil na vsako stopnico najprej s krajšo, potem pa še z drugo nogo. Kaj takega mu ni še nikoli prišlo na misel, zdaj ga je pa kar nenadoma postalo sram, da je čotast.

Kakor da bi Tonca ne vedela, da Matic šepa!

»Pa vseeno,« si je mislil.

Tonca je proti Matičevem pričakovanju ostala v malnici. Začela sta se znova pogovarjati in kar kmalu sta postala nekam čudno zaupljiva drug do drugega. Kar na vsem lepem sta si začela tožiti o svojih križih in težavah. Ko je Tonca pripovedovala, kako se mora seliti iz hiše v hišo, da si služi kruh, se je Maticu prav zares zasmilila.

»Kaj hočemo, če je pa božja volja taka!Bog že ve, zakaj me je tako udaril,« je vzdihnila nazadnje.

»Menda je res tako,« je pritrdil Matic, ki ni vedel druge tolažbe in je še sam zavzdihnil, da bi pokazal, kako se mu Tonca smili in da tudi njemu ni vse z rožicami posuto.

»Zagovorila sva se,« se je spomnila čez čas Tonca in se obrnila, da bi odšla.

»V pogovoru res hitro mine čas.«

»Kdaj bo pa mleno,« je vprašala.

»Kar jutri pridi, če utegneš, pa še kaj prinesi!«



Matic gleda za odhajajočo Tonco in čudne misli mu rojijo po glavi. Tako nekam neverjetno se mu zdi vse skupaj.

Ta sirotka Tonca! Da le more biti takó nesrečno tákole prijazno dekle! Le kaj mu je vse povedala in potožila v tem kratkem času, ko sta se prvič pogovarjala! Tako ni bil z Maticem še nikdar nihče prijazen.

Ko bi ji mogel kako pomagati! Pa saj je sam ves betežen in nesrečen.

Matic misli.

Čez čas se mu nekaj čudnega porodi v možganih. Obraz se mu razleze v nenavaden smeh: tako se smejijo otroci, kadar odkrijejo pri igranju kaj prav posebnega in se jim zdi na moč imenitno.

Oči se mu zableste in ves se nekam zgubi, da pozabi sam nase in na okolico. Tako lepa je ta misel, ki jo ima v duši, in tako cvetoča, kakor pomlad okrog mlina.

»Če ...«

Matic si skoraj ne upa misliti naprej.

»Postni čas je in greh je misliti zdaj na kaj takega,« se boji sam svojih misli.

Vendar so misli močnejše od volje: znova in vedno znova mu silijo v glavo. Matic si ne more kaj, toda v duši si slika tako lepe stvari in tako živo, da jih kar vidi pred seboj.

»Saj je tako lepo! Kar je lepo, pa ne more biti greh, tudi če je v postu,« skuša opravičevati samega sebe in se vedno bolj pogreza v sanje. Matic ne zna sicer našteti nobenega naglavnega greha in tudi božjih in cerkvenih zapovedi ne, a kaj je greh, ve vendarle.

Da, če bi ga Tonca marala! Kako lepo bi jima bilo! V tej tihi grapi bi živela ločeno od vsega sveta in samo drug za drugega. Ne bi se jima godilo slabo. Matic ni še nikdar trpel pomanjkanja. Saj ljudje radi nosijo v mlin. Ob tem, kar zasluži, bi prav lahko živela dva človeka in tudi v denar bi lahko kaj spravila, da bi bilo za druge stvari. Tako bi bila Tonca rešena večnega pehanja in potikanja po svetu. Maticu bi lepo gospodinjila, drugega dela ne bi imela. Tako bi se jima lepo godilo ...

Da, če ...

Matic si v srcu živo predstavlja, kako bi bilo, če bi Tonca hotela postati njegova. Vesel je že same misli na to, kako lepo bi moralo biti šele v resnici. Matic bi bil najsrečnejši človek na svetu.

Rad bi, da bi se ta trenutek Tonca ponovno znašla pred njim, da bi ji takoj vse razodel prav tako, kakor misli v svojem srcu, in bi jo povprašal, kako misli o tem. Da mu že prej, ko je bila Tonca še pri njem in sta se tako zaupno pogovarjala, ni padlo to na um!

Premišlja, če bi šel za njo, ka-li, da bi jo dohitel in ji vse povedal, pa se ové, da bi bilo to nespametno. Bolje je, da sam dobro premisli in počaka. Saj bo Tonca jutri spet prišla in ji bo lahko vse razložil. Le kaj bo rekla na to?

Pa saj se mu bo smejala, če ji pove! »Matic, ti nisi pri zdravi!« mu bo rekla.

Ne, ne, Bog varuj! Saj je tudi danes on njo razumel, zakaj ne bi še ona njega. Saj je videti tako dobrosrčna.

Toda tisti jutri! Kdaj bo prišel? Še cela noč je vmes. In ta noč bo tako dolga. Saj bo v njegovi glavi kar bučalo najrazličnejših misli in načrtov, tako bučalo, kakor buči v jezu, kadar je največ vode.

O, lepe bodo te misli. Toda: če se bodo jutri z eno samo Toncino besedo sprevrgle v nič in se potopile v pusto vsakdanjost …

Matic si kar ne upa misliti na to in komaj čaka jutrišnjega dne.



Samoten in od vsega sveta zapuščen stoji mlin v Iški. Okrog in okrog obkrožajo globoko grapo, po kateri teče mrzla in srebrna Iška, črne smreke. Nikamor drugam se ne vidi od tukaj kakor v jasno nebo in na goli hrib, ki stoji na začetku grape. Na njem počiva cerkvica svetega Ožbalta, ki v jutrih, ko jo obsije vzhajajoče sonce, zažari ko krvavo rdeča vrtnica.

Tiho je v grapi, od nikoder ni čuti nobenega glasu, le nemirna Iška poje svojo uspavanko sanjajočim smrekam nad jezom, ki rdeče cveto in tako mehko diše.

Če bi v grapi ne bilo mlina, bi se zdelo, da ni tukaj prav nobenega življenja. Čofotajoča voda na velikih mlinskih kolesih pa priča, da biva tukaj nekdo, ki ljubi to spokojnost.

Le kdaj pa kdaj zaide sem doli kak človek: ta ali oni prinese v mlin, včasi tudi lovec zasleduje divjačino tod okoli.

Sicer pa je tukaj puščobno in prazno.

Vendar je za nekoga, ki tukaj samuje noč in dan, tako lepo. Njegovo srce, v katerem cvete več rož, kakor jih spomladi premore širni log ob jezu, iz katerega se poganjajo za mušicami postrvi, je tako vriskajoče in srečno, da ne bi zamenjalo za nobeno zemeljsko ugodnje.

Velikonočno občutje je zašlo tudi v grapo: po logu so se razcveteli zvončki, dalje v bregu se sončijo trobentice, ob jezu pa je pomladna povodenj vzdramila toliko sončno rumenih kalužnic, da se zdi, kakor bi bil jez zagrajen s samim zlatom.

In kolikorkrat se ozre Matic skozi nizko okence malnice na jez in na cvetoči log, tolikokrat čuti, da je tudi v njegovem srcu pomlad in vstajenje. Več ni v njem tistega bolnega hrepenenja po nečem neznanem, on hrepeni sedaj popolnoma po nečem drugem, za kar ve le sam. In to je tako čudovito lepo: komaj čaka, da bo prišla velika noč, zakaj takoj po praznikih se bosta s Tonco poročila.

Potem jo bo pripeljal v to zatišje.

Silno hrepenenje po tem dnevu je tako nedopovedano, tako polno sonca in pomladi!

Še malo in izpolnila se bo Maticu tista velika želja, ki bo utešila žejno Matičevo srce.

Zdaj se ne čuti Matic več zapuščenega in manj vrednega od drugih, ki žive gori sredi sveta, ne, enakovreden jim je. Ko gre ob nedeljah k maši, s ponosom stopa ob svoji bodoči družici, ki mu bo kmalu ljubeča žena in skrbna gospodinja.

Matic čuti ob nedeljah, kako ga ljudje gledajo in občudujejo, ko gre s Tonico iz cerkve. Ve, da ga nimajo več za neumnega in tudi pogovorih z njimi čuti zdaj čisto nekaj drugega kakor nekdanje čase.

In do vsega tega mu je pomagala Tonca. Tonca, ta čudovita Tonca. Zdaj je njegova. Kadar koli ga ob nedeljah obišče, je to zanj velik praznik, večji kakor sama velika nedelja.

Matic se je kar nagledati ne more in z odprtimi usti posluša njene besede. Kadar pride k njemu, sedita skupaj na klopi pred malnico, kamor se ob popoldnevih tako lepo upira sonce. Njunim pogovorom pripeva voda v mlinskih kolesih in vonj rož ju ščegeče v nosnicah.

Matic se tedaj kar topi od sreče. Več ni v zadregi, kaj bi se pogovarjal s Tonco. Zdaj mu kar samo od sebe pride na jezik.

In Tonca ga lepo posluša, zakaj Matic je zanjo popolnoma drugačen kakor so drugi ljudje. Tonca ne vidi v njem niti ene tistih napak, ki so jih v zlobnosti našli na njem grdi ljudje. Če nekoliko šepa, to nič takega ni, saj nesreča se vsakemu lahko primeri. In navsezadnje tudi ona nima povsem zdrave noge.

Matic ve za te njene misli in rad bi ji na kakšen način izkazal hvaležnost.

Prav nalahno se dotakne njenih rok, da v njem vse zadrhti. Tonca zardi, se nasmehne in mu jih čez trenutek izmakne.

V Maticu pa še dalje gori tisto čudno občutje.

Ko Tonca odhaja domov, jo Matic spremlja. Drug ob drugem gresta po peščeni poti. Gredoč se Matic zdaj in zdaj sklone in utrga dišečo cvetko. Povonja jo in jo potem izroči Tonci, ki ima v rokah že polno rož.

»Ti,« pravi kdaj Tonca, »tako sva neumna kakor majhni otroci.« Že v naslednjem trenutku pa ji je hudo, da je to izrekla.

»Če je pa tako lepo,« se v zadregi opravičuje Matic.

Na vrhu pri cerkvici se poslovita. Ona stopi za trenutek v tiho božjo hišico, on pa se žareč spusti po bregu navzdol v svojo cvetočo samoto.



Vedno bolj se približuje velika noč. Matic se je neizrekljivo veseli. Zato se mu zdi, da se bližajo prazniki tako počasi. Rad bi, da bi bili že zdavnaj tu, zato menda kar nočejo priti.

Samo delo ga še nekoliko moti, da ne misli vedno na to. Skoraj ves dan pere pšenico, ki so jo nanesli v mlin, da bi bila moka za kolač lepša; potem jo suši na soncu v širokih in plitvih koritih. Vsa kolesa se vrte in Matic komaj izpolnjuje obljube.

Ljudje prihajajo v mlin in se pogovarjajo z Maticem. Zdaj že vsi vedo, da se bo oženil.

»Lepo si si naredil,« ga pohvali ta ali oni, ko se ogleduje po novo pobeljenih stenah.

»Pa kakšno ženo boš dobil!«

V teh besedah ni nič porogljivosti, odkrite so in Matic je srečen, kadarkoli mu kdo omeni Tonco. Ponosen je nanjo in tako rad jo ima. Saj ve, da je samo njegova.

Velikonočni ponedeljek. Matičevo hrepenenje je preveliko, da bi mogel čakati doma. Ve, da bo prišla Tonca in mu prinesla piruhov, zato ji gre naproti.

Hodi mimo rož in cvetočih grmov in se ozira, kdaj se bo prikazala izza ovinka.

Danes jo gre še čakat kot dekle. Drugo nedeljo pa bo že pri njem kot žena in nič več mu ne bo treba samemu kuhati. To je bilo Maticu že od nekdaj tako nadležno, zato se Tonce tem bolj veseli.

Samo nekaj ga skrbi: kako se bosta pri izpraševanju zmenila s strogim župnikom. Matic ni hodil v šolo, pa tudi sicer je bil trde glave in se ni mogel naučiti niti najnavadnejših molitvic. Kaj, če ne bo znal, kar ga bo jutri vprašal gospod? Če mu ne da dovoljenja, da se poroči … Saj se je tako trudil, da bi si zapomnil, ko ga je Tonca ob nedeljah popoldne učila apostolsko vero in druge stvari, pa mu ni in ni hotelo v glavo. Vendar Matic živi po krščansko, hodi k maši in k spovedi in vsak dan redno opravlja molitev, čeprav nekoliko po svoje, a drugega se ne more naučiti, če bi se še tako rad.

»Morda bodo pa gospod le spregledali,« potiho upa Matic in se spet ozre, če gre Tonca.

Ni je. Že mimo vseh studenčkov. Ki izvirajo ob poti iz žive skale, je šel, a dekleta s piruhi ni.

Maticu je hudo in skrbi ga. Kaj če je zbolela? Sklene, da jo počaka na križpotju. Pa zastonj čaka in hrepeni.

»Kaj pa, če je šla Tonca po drugi poti?« mu prešine možgane.

Hitro se obrne in se na vso moč luča proti domu.

Ko pride do mlina, zagleda Tonco na klopi pred malnico. Od veselja in presenečenja ne ve, kaj bi. Niti ene besede ne spravi iz sebe, le obraz se mu razleze v tisti čudni smeh.

Kdo drugi bi dejal, da je to smeh bebca. Tonci pa se zdi tako prisrčen in lep. Tako se zna smejati samo Matic, si misli in vesela je, da se lahko pošali z njim.

»Ali sem te?« mu navihano ponagaja in se smeje.

»Mhm,« pritrdi Matic in ni prav nič hud zaradi tega. Še sam je vesel Toncine šale.

In Tonca se približa Maticu in mu ponudi lično košarico, v kateri se smejejo čudovito rdeči piruhi in blagoslovljene velikonočne jedi.

Matic ves ganjen vzame darilo. Potem pa oba sedeta na klopco in vso popoldne kujeta najlepše načrte za bodočnost ...



Precej težko je šlo, šlo je pa vendarle. Matic je kar trepetal, ko je sedel za mizo v pisarni gospoda župnika, ki ga je spraševal razne molitvice in druge stvari, katere mora vsaj za silo znati vsak krščanski človek, če hoče stopiti v zakonski stan.

Matic res ni znal našteti ne sedem zakramentov ne šestih resnic in še marsikaj drugega ne, a gospod župnik je dobro vedel, da ga Bog ni obdaril s prevelikimi duševnimi talenti – nemara je že vedel, zakaj ne –, poznal pa ga je, da je dober človek, morda mnogo boljši kot marsikdo, ki je bil svoj čas v šoli zelo priden in ki še dandanes zna vse molitvice na pamet. Matic ni do zdaj ne pijančeval ne klel in nikomur ni dajal pohujšanja s svojim življenjem. Redno je opravljal svoje verske dolžnosti in je bil v tem vzgled prenekateremu fantu, ki je polovico svojega življenja zapravil po gostilnah in vse noči rogovili pod okni deklet.

Prav zaradi tega si gospod župnik še malo ni pomišljal, da ne bi dovolil Maticu poroke. Nemara ga je k temu pripravila tudi Tonca, ki je bila zaradi svoje pridnosti v šoli gospodova ljubljenka. Maticu se je kar pozdevalo tako in je bil Tonci tudi za to hvaležen.

Potlej pa, ko je Matic mislil, da sta z gospodom že vse odpravila, je prišlo še tisto, kar mu je zmedlo vse predstave o zakonu. Še sanjalo se mu ni o takih stvareh, ki mu jih je zdaj razkril gospod župnik. –Matic se je kar kuhal v sramoti in pot ga je oblival, ko je poslušal župnika. Najrajši bi se bil kar v tla vdrl, tako mu je bilo.

»Kajpak, Matic, na gmajni si živel vse svoje življenje, pa nisi nikdar izvedel za vse to. Blagor se ti, marsikaj ti je bilo prihranjeno. Zdaj pa si pameten in je čas, da izveš. Saj mora vedeti vsak človek.«

Tako je tolažil župnik, ko je videl, kako je Maticu nerodno.

Pripovedoval mu je vedno več in vedno bolj čudne stvari. In čudno: Matic, ki je bil tako trde glave, da si še najkrajšega vzdiha ni mogel zapomniti, če je bil obdarjen še s tolikimi odpustki, bi bil to gospodovo »pridigo« lahko kar besedo za besedo ponovil.

Kar opotekal se je, ko je zapuščal gospodovo pisarno. Na hodniku sta se srečala s Tonco in ta se ga je kar ustrašila, tak izraz je imel na obrazu. V tistem trenutku je imel Matic eno samo željo: Da bi še Tonca ne izvedela kaj takega. Pa saj so gospod pametni in menda vendar ne bodo šli dekletu sanjàt o takih stvareh.

Ta misel ga je nekoliko pomirila. Ker je hotel Tonco počakati, je zavil v bližnjo gostilno. Sicer ni nikdar pil, danes se mu je pa le zdelo, da bi se spodobilo, če stopi na polič.

Zatohli gostilniški vzduh mu je z vso silo butnil v nos. Še svoj živi dan ni bil v krčmi in skrbelo ga je, če se bo znal prav vesti. Ta skrb je bila tako močna, da bi se bil na pragu skoraj obrnil in šel. Pa mu je prestregla pot mlada in prikupna natakarica, ki je prav tisti hip pritekla po stopnicah v pivnico.

»O, Matic, kdo bi si mislil, ti si prišel k nam?« ga je pozdravila.

»Včasi je dobro, če si človek malo grlo poplakne,« ji je odgovoril.

»Kajpak, posebno danes! Menda si jih v farovžu izvidel toliko in takih, da jih boš imel za vse življenje dovolj?«

Maticu je vsa kri udarila v glavo ob teh besedah in ponovno se je pokesal, da je prestopil prag te hiše. Prvo, kar je bilo, mu je prešinila glavo misel, da nikdar več v življenju ne pojde v kakšno gostilno. Potem pa se je skušal vesti, kakor se spodobi pametnemu človeku.

»Eee, to mora pa človek vendar že vedeti, kaj bi tisto!«

Ker pa se je natakarica smejala na vsa usta in mu je kar naprej kazala blesteče se zobe, mu je bilo le še bolj nerodno. Šele potem, ko ga je vprašala, kaj bo pil, mu je odleglo.

Prinesla mu je četrt vina in ga postavila s kozarcem vred predenj na mizo. Ko je videla, da ne vé prav, bi začel, ka-li , mu je kar sama natočila in dejala: »Pij, Matic, pij!«

Da bi skril zadrego, je res segel po kozarcu in krepko potegnil. Neprijetno ga je spreletelo. Še nikdar ni okusil pravega vina. Prvi požirek bi bil najrajši izpljunil, toda ker ga je bilo sram narediti kaj takega in zato, ker je bil v resnici žejen, se je le posilil in izpraznil kozarec do dna. Trdo ga je postavil na mizo in se stresel.

»Nekam kislo je to tvoje vino!« je dejal dekletu, ki je sedlo poleg njega in ga gledalo.

»Nič ne maraj! Vajen nisi pijače, pa se ti tako zdi. Saj ti bo pa potlej slaje pri srcu, ko bo nevesta prišla od župnika.«

Začela ga je nadlegovati z vprašanji, ob katerih mu je bilo še bolj nerodno kakor prej ob župnikovem pripovedovanju. Prav na trnju je sedel za mizo in komaj čakal, da bi Tonca že skoraj prišla. Po tihem je hvalil Boga, da ni v gostilni še drugih ljudi. Vedel je, da bi se skušali na vse načine norčevati iz njega.

Ves srečen je bil, ko so se odprla farovška vrata in se je na pragu prikazala Tonca. Ne da bi rekel še besedico, je plačal in odšel. Slišal je še, ko mu je natakarica zaklicala: »Le stopi, da ti nevesta ne odkuri!« Potem pa je šel dekletu, ki je bilo kar nekam pomlajeno, naproti.

»No, si dobro opravila pri gospodu?« jo je zaskrbljeno vprašal in se bal, kaj mu bo povedala.

»Kakopak ko dobro!« mu je vsa nasmejana zagotovila. S tem je bil Matic popolnoma potolažen.

Potem sta šla skupaj proti domu. Matic, ki ni bil vajen vina, je čutil posledice. Nekako čudno prijetno mu je bilo okrog srca in govoril je dekletu, ki je resno stopala ob njem, stvari, ki jih še svoj živi dan ni nikomur. Tonca ga je začudeno gledala.

»O, Matic, pozna se ti, da si pil. Preveč si razposajen,« ga je pokarala in ustrašil se je, da je ni morda užalil. Sklenil je potihoma, da bo vso pot pazil na svoje besede. Res je postal tišji, a noge so mu bile težje in so se mu nerodno zapletale, da ga je bilo sram.

»Nak, v gostilno pa že ne, nikoli več!« je spet zatrdno sklenil v srcu.

Mehkobe, ki se mu je vedno lepša porajala v duši, pa kar ni mogel zatajiti. Zdelo se mu je, da je ta pot najprijetnejša, kar jih je doslej prehodil z dekletom. Kako bi tudi ne bila? Še nekaj dni in Tonca bo samo njegova. Matica je že sama misel na to delala najsrečnejšega človeka na svetu …



Poročni dan je prišel in prešel, a sreča, ki jo je zanesel v skromni Matičev dom, ni minila. Tonca je prisijala v mlin kakor sonce in prinesla s seboj toliko čudovitih reči, da se Matic ni mogel načuditi.

Tako na primer je iz velike skrinje, ki jo je Toncin gospodar s konji pripeljal z vrha v grapo, vzela zvečer tako bleščeče se bele rjuhe, da je Matica resno skrbelo, kako bo legel, ko se ni preveč vneto umival, čeprav je imel okrog sebe samo vodo, da jih ne bo umazal. Njegove rjuhe, ki jih je že imel na postelji, so bile sicer tudi bele, odkar mu jih je včasih oprala Tonca, toda s temi, ki so blestele kakor sneg, se kar niso dale primerjati.

In potem je privlekla Tonca iz skrinje toliko različnih posod, lončkov in skled, da je bil Matic prepričan, da ne bo za vse prostora v njegovem tesnem domu. Saj se je zdelo, da je bogastvo skrinje neizčrpno: bolj ko je žena jemala iz nje, več je bilo notri ...

Pravo čudo pa je bila za Matica nekakšna igračka, ki je doslej še ni poznal. Tonca jo je obesila za steno nad vrati in jo navila, da je lepo zatikala. Od časa do časa je podrknila in kar sama od sebe začela biti. Matic je buljil in buljil. Nerazumljivo mu je bilo, da rep, ki se razširja proti koncu v krog, niha in niha in se ne ustavi.

Za Tonco je bilo na moč zabavno, ko je videla, kako se mož zabava ob novem predmetu, toda šele sčasoma je sprevidela, da Matic te stvari sploh ne pozna.

»Moj Bog, kaj pa tako gledaš, kaj res še nikdar nisi videl ure?«

»Ure?« se je zavzel Matic, »to da je ura?«

Ne, Matic res še ni videl take ure. Pravzaprav je tudi ni potreboval zanj je bil čas nekaj, s čimer je svobodno razpolagal. Ves dnevni in letni čas si je uravnaval po naravi. Vedel je, da pride pomlad tedaj, ko skopni sneg in naraste v njegovem jezu voda, ko pripeka sonce do neznosnosti, je poletje, ko vode ponovno narastejo, jesen, za njo pa sneg in zima. Podnevi pa mu je zvon cerkvice svetega Ožbalta naznanjal jutro, poldne in večer. Tako mu ni bilo treba nikakršne ure. In tudi če bi jo imel, le kaj bi počel z njo? Pri njegovi hiši je niso nikoli imeli. Poznal je samo take, ki so jih moški nosili v žepu. A tudi na te se ni spoznal. Še sanjalo pa se mu ni, da je ura lahko tako velika in da zna kukati.

Zdaj pa mu je Tonca prinesla tudi to. »Da bova vedela, koliko je ura,« mu je pojasnila. Toda ni si znal razložiti, kako naj bi po teh čudnih črtkah, ki stoje v okroglico po beli plošči, spoznaval čas. Nemara je to umetnost, ki jo je zmožna samo Tonca, njemu samemu pa bo to za vse večne čase ostalo skrivnost. Za trenutek mu je bilo hudo ob misli na to, toda Tonca ga je že zamotila z drugimi stvarmi, ki so mu vzbujale ponovno začudenje.

Toliko je bilo vsega tega, da se je Matic resno bal za red v svoji glavi. Bolj ko je občudoval, bolj neverjetno se mu je zdelo vse skupaj. Pa to so bili samo predmeti. Svet zase pa je bila Tonca sama. Matic je vsak trenutek odkril na njej kaj novega. Vsaka njena kretnja in vsaka beseda, ki jo je spregovorila, mu je bila doživetje. Sam ni vedel, kdaj je prešel prvi dan in prva noč, živel je v nekem čudežnem svetu, kjer se neha vse in čas popolnoma izgubi svojo vrednost. Nič ni vedel Matic, kaj se godi okrog njega, čutil je samo to, da je neizrekljivo srečen.

Včasi je premišljal, s čim si je zaslužil vse to, a ni mogel doumeti. Odkar je bila pri hiši Tonca, je vsaka stvar imela svoj posebni blagoslov. Česarkoli se je polotil, vse mu je šlo začuda izpod rok. Ljudje so nosili v mlin, da je komaj zmagoval. Pri tem je zaslužil toliko, da sta oba imela vsega, kar je bilo potrebno za njuno skromno življenje, v izobilju. Zanju, ki nista bila vajena velikega sveta in velikih potreb, je bilo bogastvo nekaj vreč moke, ki jo je Matic primlel. Kar nista potrebovala, sta prodala ljudem, ki so prihajali v mlin, in za izkupiček kupovala sol in vžigalice pa od časa do časa nekaj mernikov krompirja. Drugih potreb nista imela, ker jih tudi nista poznala. Ljubezen, ki je družila ta dva srečna človeka, pa je bila kakor sonce, ki je ožarjalo tesno in samotno grapo, v kateri je stal njun dom kakor pravljično kraljestvo.

Matic ni poslej nikdar več občutil samote. Nekdaj dolgi dnevi so mu odslej minevali kakor trenutki in prvi meseci njegovega zakona so se potopili v večnost da sam ni vedel, kdaj ...

A najlepše je šele prišlo.



»Matic, otroka bova dobila.«

S temi besedami je stopila Tonca nekega dne pred moža in obraz ji je žarel od sreče. Dolgo je premišljala, kako bi Maticu povedala to novico, nazadnje je spoznala, da bo najbolje, če mu naravnost pove kako in kaj …

Matic je pravkar sesul iz velikega škafa v plitko in široko korito pred malnico pšenico, ki jo je opral. Leo jo je razgrebal po koritu, da bi se na soncu hitro posušila. Ko je zaslišal Toncin glas, je prenehal z delom in pogledal ženo.

Ni razumel, kaj mu je povedala. Samo smejal se je in ni vedel, kaj bi dejal.

Tonca je videla, da je Matic preslišal.

»Res, Matic, otroka bova dobila!«

»Kaj bova?«

Tako, kakor je zdaj pogledal ženo, je ni še nikdar. V njegovem obrazu je bilo nekaj nepopisnega. Še žena, ki je bila navajeno Matičevih obrazov, se je začudila in skoraj prestrašila.

»I, no! Saj to vendar ni nič čudnega. Čas je že bil, da bi kaj naročila.«

Tonca se je prijetno smehljala. Gledala je moža, kako še vedno začuden strmi vanjo in ne more spraviti iz sebe najmanjše besede. Zdelo se ji je, da ji ne verjame.

»Kako pa veš to, Tonca? Kdo ti je povedal?« je nazadnje stisnil iz sebe.

»Glej ga no! To bom pa že vedela. Saj je vseeno, kako vem. Takih stvari moški ne morete razumeti. Lahko mi pa verjameš, da je res. Boš videl čez nekaj mesecev.«

»Tonca!«

»Kaj? Povej, ali se kaj veseliš otročka? Veš, prav majhen bo, tak, kakršnega nisi ti nemara še nikdar videl. Pa tako bo jokal: vê, vê, vê.«

Maticu je, kakor bi šele zdaj razumel vse skupaj. Vidi Toncine žareče oči in njen smeh in tako mehkobo čuti v sebi, da bi se najrajši razjokal. Gredoč je pozabil na pšenico in na vse skupaj.

Kaj takega! Tonca in Matic bosta dobila otroka. Ne, to pa res ni, da bi šel človek mirno preko tega.

Matičeve misli so bile v prihodnjih dneh samo pri otroku. Ni mogel povedati, kako silno je vplivalo nanj Toncino sporočilo. Šele sčasoma je začel razumevati in vedno bolj srečen je bil. Sanjaril je kakor pri belem dnevu. Tonca ga je morala večkrat opomniti, naj popazi pri grodu, naj zapre vodo in podobno.

Tako ga je prevzelo, da se kar ni mogel najti. Karkoli je prijel v roke, vedno se mu je že naslednji časek prikazal čudovito lep in majhen otrok, ki ga je Matic požiral z očmi in možgani. Dopovedoval si je, da je njegov in se sam pri sebi zadovoljno smejal.

Tonca se je mnogo trudila, da mu je dopovedala o pravem času, kar se ji je zdelo potrebno. Bala se je, da je ne bi morda kar na lepem presenetilo in ne bi potem Matic vedel ne kaj ne kako. Natančno ga je podučila, kako bo tedaj, ko bo njen otrok prišel na svet. Matic se je čudil in strah mu je gledal iz oči. Sveto je obljubljal Tonci, da bo vse naredil tako, kakor mu bo velela in poln je bil tega pričakovanja.



Mirno, tako silno mirno je v tej divje lepi grapi. Utripanje daljnega sveta, v katerem žive ljudje in se bore z dnevnimi težavami, nikoli ne doseže te doline. Le poleti preleti dvakrat na dan grapo železna pošast, ki divje hrumi, kakor bi hotela nebogljeni človeški naselbini globoko pod seboj dopovedati, da je tam nekje daleč drugačen svet, poln mikavnosti in zapeljivosti.

Matic, ki mu ljudje zaradi njegovega čudnega smeha še vedno pravijo, da je malo prismojen, pa prav dobro ve, da tako lepega in prijetnega kraja, kakor je ta kotiček, kjer se skriva njegov mlin, ni nikoder drugje na svetu. Tudi tako dobrega človeka, kakor je njegova žena, ni moči najti. Matic se tega dobro zaveda in nikdar nikoli bi ne hotel odtod. Že dobro leto je minilo, odkar se je oženil in to leto je bilo kakor en sam lep dan, poln sreče in zadovoljstva.

Matic se sicer še ni bil navadil gledati na uro, ki je prijetno tikala in kukala za vrati njegove prostorne sobe, ki je bila vsa svetla in čista, odkar jo je snažila in urejala Tonca, in tudi marsikateri drugi stvari, ki jo je žena prinesla s seboj, se še ni bil privadil, vendar mu je bilo kljub temu nedopovedljivo lepo ob Tonci. Njegovo srce je prekipevalo od sreče.

V sredo tega lepega razpoloženja pa je nenadoma prišla tista čudna, tako čudna noč, ko je imel Matic nezaslišane sanje.

Zdelo se mu je, da je zgodaj zjutraj stal pred malnico in gledal na veliki jez, čigar gladina se je komaj vidno kódrala v rahlem jutranjem vetrcu, ki je vel po grapi v smeri vodé.

Sonce še ni bilo vzšlo in Matica – tako je sanjal – je skoraj neprijetno stresel jutranji hlad. Pravkar se je milil vrniti v malnico: tedaj pa je široko razprl oči, nakremžil ustnice v tisti bebčevski, zanj tako značilni smeh, in obstal kakor vkovan.

Videl je, kako so po vsem jezu nenadoma pognali iz vode široki, temnozeleni listi lokvanja, ki je vsako leto tako lepo cvetel po mlakužah ob jezu in ki ga je Matic včasi dajal študentom, ko so se v poletnih dneh hodili od daleč kopat v njegov jez.

In še dalje je gledal Matic v snu, kako so ti veliki listi prekrili vso vodno gladino in kako so takoj nato pognali ob njih čudno veliki, snežnobeli cvetovi, kakršnih Matic še svoj živi dan ni videl.

Prav tedaj pa je izza obronka posijalo sonce in vrglo svoje žarke naravnost na jez. Vse cvetne čaše so se v trenutku razprle kakor kelihi. Matic je strmé počenil in se sklonil tik nad vódo, da bi bolje videl. Tedaj pa bi bil od presenečenja kmalu izgubil ravnovesje: Slednji cvet je bil v svoji notranjosti podoben majhni, mehko postlani posteljici in iz vsake se je pravkar kobacal drobcen in tako srčkan otrok, kakršnega bi si Matic nikdar ne mogel misliti.

Ko so se drug za drugim izmotali iz mehkega, zlatorumenega prahu, so si pomencali očke, se drug drugemu poredno nasmejali in se nato vsi hkrati pognali iz cvetov v ledeno mrzlo vodo, začeli po njej žlobotati in se prekopicevati drug čez drugega. Potem so se spet spustili in urno ko postrvi zaplavali po jezu. Matic je toliko časa strme gledal za njimi, da so se spet vrnili nazaj, še bolj razigrani kot prej.

Tedaj pa je tik pred seboj zagledal, da je v nekem cvetu ostal paglavček, ki se mu kar ni dalo vstati iz mehke posteljice in se pognati za svojimi drobnimi tovariši. Leno se je pretezal na vse načine, dokler se ni za njegovim hrbtom sprožil močan prašnik in ga ošvrknil po ritki, tako da je drobcenega lenuščka kar speklo in ga vrglo iz cveta v vodo … Kakor bi se bal, da bo utonil, je obupno zaklical na pomoč, se v smrtnem strahu oziral okrog sebe in kopitljal z nožicami in ročicami. Tovariši so ga gledali z velikim zadovoljstvom in se mu od srca smejali, noben pa mu ni hotel na pomoč.

Tedaj je ubožček zagledal Matica, ki je začuden strmel vanj. Brez pomisleka se je drobljanček z zadnjimi močmi pognal proti njemu in mu prav pred robom vode s prosečimi očmi pomolil svoje nežne ročice. Matic je iztegnil široko dlan in ga ves presenečen dvignil iz vode.

Prav v tistem času pa, ko je Matic vstal iznad jeza, da bi nesel kazat otročka ženi, se je nenadoma prebudil iz sna in čudovita slika je v trenutku izginila. Namesto kopice otročkov okrog sebe je Matic čutil ob sebi le svojo ženo, ki je tako čudno vzdihovala, da se je kar prestrašil.

»Kaj ti je, Tonca?« jo je zaskrbljeno vprašal n ji popravil odejo, kar je storil vselej, kadar je hotel biti posebno nežen z njo.

»Matic, če bi stopil morda gori v Rovte po Lukčevko … Tako mi je hudo …«

V trenutku je planil iz postelje in bil ves iz sebe. Ni si bil prav na jasnem, kaj bo iz tega, a vedel je, da mora biti nekaj posebnega in jasno mu je bilo, da žena trpi. Nenadoma se je spomnil vsega, kar mu je žena pripovedovala, in zazdelo se mu je , da je nemara prav zdaj napočil tisti veliki čas.

Oblačil se je hitro, kar najbolj je mogel. Ni vedel, kaj dela. Le meno mu je bilo pred očmi: da mora hiteti gori v hribe, zakaj Tonci je hudo, nemara zelo hudo in prav lahko umre, če ne bo dovolj uren. Ponovno je popravil odejo, ki jo je bila žena v hudih krčih vrgla raz sebe, se sklonil nadnjo in jo milo kakor otrok prosil in ji obljubljal: »Tonca, Tonca, samo umreti nikar! Saj bom šel hitro, kolikor bom mogel, tekel bom skozi gori v hrib.«

Potem je brez uma planil ven in se lučal iz grape v breg, da je vse teklo od njega. Kljub vsej naglici pa mu je noga le nerodno ostajala zadaj in je imel občutek, da nima prav nič spehá in da nikdar ne bo prišel do Rovt.

Noč je bila tiha in jasna. Ščip je visel še visoko gori nad nasprotnim bregom in Matic je po njem sklepal, da se ne bo še zlepa zdanilo. Vedel je, da bo hodil do Rovt še najmanj eno uro in kar misliti si ni upal na ženo, ki mora biti ves ta čas sama v grapi in nima nikogar, ki bi ji pomagal.

Ko je navsezadnje le prišel na ravno, se je nebo na vzhodu že prav narahlo žarilo in mesec se je bil povesil tik nad rob gozdov.

»Dani se,« je prešinilo Matica in znova je pospešil korak.

Mala hiša, v kateri je stanovala Lukčevka, je stala prav na začetku raztresene vasice. Matic je ves tresoč se od utrujenosti in razburjenja potrkal na okno in zaklical: »Brž, teta Lukčevka, brž, kar morete! Moji Tonci doli v grapi je strašno hudo!« 

Teta Lukčevka, ki je bila že precej v letih in ki je prinesla vse otroke, kar jih je v zadnjem četrtstoletju prišlo v tej raztreseni okolici na svet, je bila vajena takih nočnih presenečenj in je bila zato précej pri oknu.

»Za božjo voljo, tak Tonca! Pa kar sámo pustiš ubožico! Tak stopi no hitro domov, saj bom précej za tabo prišla. Ni, da bi puščal take ženske same!« je dejala in se hitela napravljati.

Matic se je obrnil in se hitro, kar najbolj je mogel, lučal s svojo bolno nogo proti domu. Še preden pa je prišel na rob grape, ga je dohitela Lukčevka, ki je nosila s seboj velik cekar.

»Moj Bog, saj si še bolj počasen kot jaz! Prav nič te ne bom čakala. Grem kar naprej. Pa nikar naj te preveč ne skrbi, bo že Bog dal, da bo vse prav.«

Mati ni vedel, kaj bi dejal ženi, ki prinaša njegovi Tonci pomoč. Nič drugega ni mogel, ko da jo je hvaležno pogledal.

Maticu se je zdelo, da se bo od utrujenosti in skrbi sesedel. Pri najboljši volji ni mogel več naprej in je moral za nekaj časa sesti na parobek ob poti, da si odpočije.

Pa je znova ubral pot pod noge.

Nad grapo je bil že velik dan, ko je Matic pričotal do svojega mlina. Lahna sapica je vela po dolini in kodrala vodo. Gori nad cerkvico svetega Ožbalta pa se je smejalo sonce. Ob tej uri je Matic po navadi že zdavnaj mlel novino, ki so mu jo ljudje nanesli v mlin. Danes pa so kolesa stala in voda je v velikem slapu padala čez prepolni jez.

Matic se je ob pogledu na to samo a trenutek spomnil svojih čudnih sanj. Takoj nato pa mu je misel spet obvisela na Tonci. Kakor resnično bi bil rad vedel, kaj je z njo, tako gotovo se je bal zvedeti za resnic in si ni upal stopiti v malnico.

Tedaj pa je nenadoma privihrala na prag teta Lukčevka: »Moj Bog, stojiš tukaj ko lipov bog, notri te pa komaj čaka žena s sinom!«

Matic je izbuljil oči in odprl usta. Prav nič ni razumel, kar je povedala teta Lukčevka. Saj je vedel, da so bile tisto ponoči samo sanje.

»Tak, šema, kaj zijaš kakor nikoli nihče? Slišiš, sina si dobil!«

Tedaj se je v Matico zganilo nekaj, česar ne bi bil mogel nikdar povedati. Planil je v malnico ko nor. Stopil je k postelji, kjer je jokal prav tak otrok, kakršnega je ponoči videl v sanjah, se sklonil nadenj in zaklical: »Sin!«

Nekaj časa je stal tako, potem pa je odtrgal pogled od otroka in njegove oči so se ujele z ženinimi. Tedaj je Matica premagalo: zdrknil je na kolena in žena, ki se je že nekoliko odpočila od prestanih muk, je vzela roko izpod odeje in ga vsa srečna božala po laseh.

Postarna Lukčevka je bila vajena takih prizorov. Ko pa je videla v toliki sreči ta dva človeka, si ni mogla kaj, da si ne bi od ganotja obrisala solze, ki ji je zdrknila po licu.

Zunaj pa je z jasnega neba sijalo sonce, kakor bi lilo božji blagoslov na ta skriti in tihi dom, kjer bo odslej živela nova družina …



Potem je minilo leto in dan. Tonček – tako so krstili Matičevega sina – je rasel kakor konoplja. Z njegovim prihodom na svet se je v malnici marsikaj spremenilo. Več ni bilo tistega ljubega miru ki je bil tako značilen za ta skriti dom. Včasi je večal tako zelo, da je prevpil ropotanje mlinskih koles. Kadarkoli je začel navijati, se je Matic sprva vedno bal, da mu ni kaj prav, pozneje pa se je na to tako privadil, da mu je bilo dolgočasno, če ni slišal njegovega kričanja.

Odkar je bil Tonček pri hiši, se je spremenil tudi Matic. V njem se je oglasil čudovit ponos. Včasi je po celo uro presedel ob sinovi zibelki in občudoval dete. Saj sprva sam sebi ni mogel verjeti, da je to njegov otrok. Kadar je kdo prinesel v mlin, si Matic ni mogel kaj, da ne bi vprašal: »No, ste že videli našega malega?« In če ga kdo še ni videl, ga je Matic takoj peljal v sobo k zibelki. Potem se je vsak čudil, kako lep otrok je to in vsak je pohvalil Matica: »Res, za kaj si!«

Taka pohvala o sebi in sinu je bila Maticu več, kakor če bi mu kdo kar na vsem lepem prinesel namesto pšenice mernik cekinov. V tem je vendar videl zadoščenje za vse tiste grenke dni, ko ga je neprestano žgala misel, da je pohabljen in da nikdar ne o vreden toliko kakor drugi ljudje.

Zato je po takih dogodkih vedno znova poiskal ženo, ki je delala kje v kuhinji ali pred malnico, da bi se ji zahvalil za vse, kar mu je naredila s tem, da je postala njegova žena. Toda vedno, kadar je prišel do nje in je imel namen, da ji pove kaj lepega, mu je ob njej zastala beseda. V zadregi je samo prisedel na njeno stran in potem sta molčala, ne da bi drug za drugega vedel, kakšna čustva mu napolnjujejo srce.

Tonca, ki je bila Maticu hvaležna, da jo je rešil bede in pomanjkanja, je vedno gledala, da je pripravila možu kakšno presenečenje, ki se ga ni prav nič nadejal. Zdaj mu je sešila novo srajco in spet drugič, ko se je na primer mudil v gozdu, kjer je nabiral drva, kar meni nič tebi nič prebelila svojo skromno kuhinjico, da se je potem kar blestele od čistoče. Tudi to ga je bila navadila, da se je umival vsak dan, odkar je bila pri hiši. Sprva mu je bilo sicer to silno neprijetno, toda zato, ker se je tudi Tonca umivala vsak dan, se je tudi on in sčasoma se je popolnoma navadil na to.

Nekega poletnega dne je sedel Matic pred malnico na velikem krclju, ki je bil zavaljen ob zid že odkar je Matic pomnil. Če je še tako iskal delo, ni danes mogel najti nič pravega. Bila je sobota popoldne, ko malokdo zaide v mlin. Vse kamne je bil sklepal že prejšnji dan. Pripravljal se je že za novo delo, ki bo prišlo potem, ko bodo ljudje omlatili prvo žito. Kar so mu nanosili ta teden, je semlel že vse. Tudi kaj drugega ni manjkalo pri hiš in Matic je menil, da si lahko nekoliko odpočije, saj bo čez nekaj dni tako ali tako moral delati na vse pretege, če bo hotel zadovoljiti vse ljudi, ki bodo začeli nositi v mlin.

Gledal je, kako uhaja preobilna voda čez jez in se razbija ob zavrtih kolesih v drobcene kapljice, ki se blešče v najrazličnejših barvah. Okrog in okrog je bila sicer tišina, ki jo je prijetno motilo samo čopotanje vode. Če je natanko prisluhnil, je slišal celo bučanje slapa, ki je grmel daleč spodaj v grapi z visoke pečine.

Tonce ni bilo doma. Takoj po kosilu je bila z otrokom odšla nekam v gozd, nemara nabirat cvetja, da bi za nedeljo okrasila sobo kakor navadno. Matic bi jima bil šel rad naproti, pa ni prav vedel, v katero smer sta krenila. Zato mu ni preostajalo nič drugega, kakor počakati, da se vrneta. Sonce, ki je bilo kar močno, ga je prevzelo, da je ob enakomernem šumljanju vode zadremal. Uprl se je na zid in glava mu je zlezla globoko na prsi.

Tako je nemara precej dolgo slonel, ne da bi vedel, kaj se godi okrog njega. Nenadoma pa ga je prebudilo otroško čebljanje. Dvignil je glavo in si pomencal oči, ker ga je zapekla svetloba. Ko se je ozrl okrog, je videl, da sta se žena in sin pravkar vrnila. Tonca je držala v naročju velik šop pisanih gozdnih rož, z drugo roka pa je držala otroka, ki je stal na tleh in se negotovo oprijemal z ročico njenega krila.

»Spiš, Matic?« se mu je nasmejala žena.

»Gorko je, pa me je malo omamilo, da sem zadremal,« je dejal in se mu kar ni dalo vstati.

»Poglej, kaj sva midva prinesla,« je rekla Tonca in nekoliko razširila naročje, da bi Matic bolje videl pisani šop. Tedaj pa se ji je del rož hotel sesuti na tla in Tonca je nehote dvignila roko, s katero je držala otroka, da bi jih ujela. Komaj se je zavedala, da bi Tonček lahko padel, je že hotela spet seči po njegovi ročici, da ga še pravi čas ujame, tedaj pa je obstala ona in Matic: Tonček je popolnoma sam stal na belem pesku in se smehljal, češ: »Ali me vidite, kolikšen sem že?«

Oče in mati sta bila presrečna. Oba hkrati sta vzkliknila: »Tonček!«

Tonček pa se je še naprej smejal, potem pa začel: »Tata-tata!«

»Kaj praviš, Tonček?« je planil Matic in bil kar iz uma.

In Tonček je spet ponovil, ko prej, »Tata, tata!«

»Slišiš, tebe kliče,« je Tonca vsa zažarela od sreče. Stala je nepremično ob otroku, ki je še zmerom stal, in je bila vsak trenutek pripravljena, da ga ujame, če bi hotel pasti.

To je bil za družinico iz mlina eden najlepših dnevov v življenju. Oče in mati sta se poslej še z večjo ljubeznijo oklenila svojega otroka.

Tonček pa je ob tečni hrani in dobri negi rasel in se razvijal vedno bolj. Že čez nekaj dni po tistem dogodku je shodil in poslej je bil iz dneva v dan bolj uren. Bil je začuda nadarjen in v nekaj mesecih je znal za materjo ponoviti vsako besedo. Tonca, ki je vedela, da je treba že majhnega otroka učiti najrazličnejših stvari, se je takoj spravila na delo. Prvo, kar je bilo, je Tončka učila delati križ. Sicer je bil ta Tončkov križ kaj malo podoben pravemu križu, toda mnogo je bilo že to, da je otrok takoj, ko mu je mati dejala: »Tonček, naredi križka!« razumel, kaj hoče in potegnil z drobno desnico čez obraz neko nejasno znamenje. Poleg drugega pa je znal tudi za vsako stvar že zahvaliti bogca, preden je kaj dobil. Vsak večer, preden je zaspal, je moral za mamo ponavljati tudi molitev k angelčku varuhu in sčasoma je že kar sam od sebe začel vsak večer:

»Šveti jangel, vajuh moj, bodi vedno ti ž menoj, štoj mi noc in dan na štjani, všega hudega me bjani. pjav pjisejcno pjosim te, vajuj, vjadaj, vodi me. Amen.«

Ko je to odmolil, se je pokrižal in zaklical še: »Noč!«, kar je po njegovem pomenilo lahko noč atku in mamici, precej nato pa so ga nevidni angelčki odnesli v pokrajine čarobnih sanj, ki jih mimo otrok nikdar nikoli ne sanja noben človek.

Tako je bil Tonček otrok, na katerega sta bila Matic in Tonca lahko po pravici ponosna.



Čez nekaj mesecev je Tonček dobil sestrico in to je bil za družino v mlinu zopet pomemben dogodek. Tokrat sicer ni bilo take stiske kakor tedaj, ko je prišel Tonček na svet, vendar je Matica kljub temu skrbelo, kako se bo izteklo.

Pa je šlo vse srečno in pri krstu so dekletcu dali ime Marija. Poslej je Matic delal še z večjim veseljem kakor doslej. Tonček, ki je bil postal že krepak dečko, se je neprestano vrtel okrog njega in ga nadlegoval z najrazličnejšimi vprašanji. Matica ni bilo nič sram priznati, da ga otrok prenekaterikrat spravi v zadrego. Iz te pa se je znal Matic vselej spretno izmotati: v takem primeru je enostavno poslal Tončka k mami in pri njej je prav gotovo dobil povoljen odgovor.

V jesenskih dneh so lovci vsako leto po gozdovih okrog Iške prirejali pravcate vojske. Tudi letos so že večkrat zašli v bližino Matičevega doma. Dokler je bil Matic še mlad, so ga večkrat vzeli za priganjača. Kljub svoji bolni nogi se je vedno izkazal. Že od takrat so ga imeli lovci prav radi in kadarkoli so se v poznejših letih srečali, so se vedno prijazno pogovorili z njim.

Nekega dne je ves dan pokalo po hostah okrog mlina. Opoldne pa so se vsi lovci sešli pri Maticu. Posedli so po trati okrog malnice in si pripravili kosilo. Povabili so tudi Matica in Tonco. V veliko zabavo jim je bil Tonček; kar načuditi se niso mogli njegovi bistrosti. Saj je ukrenil v kratkem času nekaj takih, da so se mu morali vsi od srca smejati.

»Kaj pa za zimo se že kaj pripravljata?« je vprašal najstarejši lovec Matica. »Prav danes sem videl, da je papeževa sveča zrasla za možaka visoko in to je kaj slabo znamenje. Pa tudi vsi drugi znaki kažejo, da bo letos jako trda zima.«

Možaki so drug za drugim pritrdili besedam svojega tovariša. Marsikateri je vedel tudi povedati, kaj vse je videl, kar naznanja hudo zimo.

Ko so lovci odšli, so pustili malinskim precejšen del plena, ki ga je Tonca skrbno shranila, da se ne bi pokvaril. Matic pa si je vse, kar je slišal od lovcev, skrbno zapisal za ušesa. Starim ljudem je verjel vse do zadnje besede in vedno se je izkazalo, da je delal prav, če se je ravnal po njihovem nasvetu.

Tisto jesen se je začel zelo zgodaj pripravljati za zimo. Ker je žena, ki mu je sicer vedno pomagala pri napravljanju drv, morala letos ostajati zaradi Micke doma, je hodil po večini sam v gozd, od koder je oprto prinašal velike butare dračja. Žena, ki je v tem času skrbela tudi za mlin, da tako nista zgubila preveč časa, je napravila pod širokim kapom malnice že nekaj prav visokih skladovnic. Poskrbela pa je tudi, da so se pravočasno preskrbeli z nekaterimi potrebščinami, ki jih je bilo treba prinesti iz trgovine ali pa naročiti pri kakšnem kmetu gori v vaseh. To je bila predvsem sol, vžigalice in nekaj vreč krompirja. Ko so prešli vsi sveti, je bila družina v mlinu tako preskrbljena, da se ji do velike noči ni bilo treba bati pomanjkanja.

Dnevi so postajali vedno krajši in megla, ki se je dvigala nad jezom, je bila vse gostejša in vse ostrejša. Nekega dne pa se je skoraj neopazno dvignila pod nebo, ki je bilo tako nizko, da bi se bil lahko z glavo zadeval vanj, kakor se je zdelo Maticu. Zrak je postal začuda mehak in po dolini je zadišalo po snegu.

Popoldne so se začele opotekati po zraku snežinke, ki so se vsipale vedno bolj gosto. Do mraka so bila tla že vsa pobeljena, samo na vodi se ni še nič poznalo. Čez noč pa se je tudi na jezu napravila snežna smetana. Po tleh je bilo snega do kolen.

Medlo je še ves naslednji dan in šele proti večeru se je zvedrilo. Pritisnil je hud mraz. Jez je zamrznil in mlinska kolesa so se obdala z ledenim okovjem. To se je zgodilo tako nepričakovano, da Matic ni mogel več izpolniti poslednjih obljub: nekaj vreč žita je moralo ostati v malnici nedotaknjenih. Sicer pa je bilo toliko snega, da tudi ponje ni mogel nihče priti.



Mlinarjeva družina se je zaprla v sobo. Velika peč, ki jo je Tonca vsako jutro navsezgodaj močno razkurila, je ves dan dihala po sobi prijetno toploto. Na oknih so cvetele ledene rože, na zapečkih pa je bilo toplo. Vsi so se radi držali peči, samo Micka je podnevi in ponoči ležala v košku, ki ga je bil še poleti splel Matic sam.

Bog ga res ni bil obdaril s prevelikimi duševnimi talenti, toda za nekatera je bil kaj pripraven. Vsako zimo je iz malnice zanesel v sobo skobelnik. Ob njem je potem prestal večino dneva in delal najrazličnejše lesene stvari. Za letos je sklenil, da bo Tončku naredil velik voz in konja. To mu je prizadejalo za dober teden temeljitega truda, a dovršil je kljub temu oboje.

Tonček je kar vriskal od veselja, Tonca pa se ni mogla načuditi Matičevi spretnosti. Potem je bil pri hiši ves dan živžav. Tonca je bila kakor otrok in se je znala tako igrati, da je Matica večkrat prijelo in se je pridružil njej in sinu.

Vse do božiča so bili popolnoma odrezani od sveta. Ob nedeljah sta morala biti Matic in žena kar brez maše, zakaj do cerkve je bilo dve uri, a nobeden se ni upal kar v celo spustiti po snegu. Edini gostje, ki so v tem času obiskovali samotno družinico, so bili najraznovrstnejši ptički, ki jih nikdar ni bilo mogoče videti okrog človeških domov, a sta jih mraz in glad prignala, da so trkali v mlinu na okna in prosili zrnja. Matic jim je napravil tudi lepo hišico, kamor je vsak dan natresel toliko hrane, da jo je bilo dovolj za vse brezštevilne krilatce.

Matic je pričakoval, da se bo za božič vreme kaj izboljšalo, a zgodilo se je ravno nasprotno. Dan pred svetim večerom je začelo celo grmeti, kar ni Matic pomnil že odkar je bil živ. Potem je začelo mesti tako gosto, da je jelo mlinarjeve skrbeti, kaj bo, če jih popolnoma zamete. Sneg je bil tako visok, da je segal že do srede nizkih oken, kar se je zgodilo prav malokatero zimo.

Tedaj je tudi v tem prijetnem domu postalo pusto. Ptičk ni bilo več ne na okna ne k hišici. Nemara je vse pobral mraz, ki je pritiskal vedno huje. V sobi je bilo ves dan mračno in Tonca se je bila le s težavo prerinila do skladovnice pod kapom, odkoder je nanosila za dober teden drv v kuhinjo. Strah jo je bilo, ko je videla, kako se skladovnica občutno krči. Zadnji čas so mlinarjevi večino dneva prebili v postelji. Drugega ni kazalo, zakaj ob takem mrazu tudi še tako gorka peč ni zalegla prav nič.

Nekega večera je pričelo ponovno snežiti. V mlinu so bili že davno vsi pospali in ni bilo nikomur mar tega. Nenadoma pa je Tonco splašilo iz sna močno ropotanje. Čeprav se je zelo prestrašila, ni hotela takoj prebuditi Matica, ki je trdno spal. Tolažila se je s tem, da se je nemara posul sneg s strehe. Ko pa se je zagonetno butanje ponovilo, je planila pokonci in pokukala skoi okno. Zdelo se ji je, da se zunaj premika nekaj nedoločenega. Brž je poklicala Matica: »Vstani, zdi se mi, da stoji pred vrati neki človek. Bogvedi od kje je zašel v tem vremenu, za pet ran božjih.«

Matic je urno vstal in oprezno pogledal skozi okno. Na nebu je moral sijati polni mesec, zakaj kljub gostemu metežu se je videlo za nekaj korakov po snegu.

Šele čez nekaj trenutkov se je docela razgledal. Tedaj pa mu je zaledenela vsa kri po žilah: kakor daleč mu je v somraku segal pogled, ni videl drugega, kakor celo krdelo sivih živali, ki so se z vratovi sklanjale druga čez drugo in so bile vse obrnjene proti hiši.

»Volkovi!« je dahnil, ko se je obrnil k ženi.

Oba sta obstala in nista vedela, kaj naj storita. Prevzel ju je strah.

Sestradana žival se je bila pritepla od bogve kod. Privabil jo je duh krvi. Tolpa je začela zavijati tako divje, da je pretresalo mozeg in dušo. Matic je sicer vedel, da so vrata malnice močna in dobro zapahnjena, vendar ga je nehote obhajala zona, ko je samo pomislil na to, kaj bi bilo, če bi se vrata pod pritiskom le vdala in bi krdelo prihrumelo v sobo. Tonček se je v snu pogovarjal na gorki peči, Micka v košku pa je spala tako mirno, da ni bilo moči slišati njenega dihanja.

Matic in Tonca si nista več upala leči. Ker zverjad kar ni in ni hotela izpred malnice, je Matičevo oko nehote začelo iskati po kotu veliko sekiro … Butanje na vrata in tuljenje je postajalo vse močnejše. Videti je bilo, da se zbirajo vedno nove trume.

Ura na steni je udarila dve po polnoči. Soba se je začela polagoma hladiti, tako da je Matica zazeblo in je zašklepetal z zobmi. Kljub temu, da je bilo Tonco zelo groza, je odšla v kuhinjo in podkurila v peči. Ko se je ogenj razplamtel, je porinila v istje dva velika svežnja suhe šume.

Glasno je zaprasketalo. Šuma je zagorela z močnim plamenom. Iskre so odskakovale in uhajale skozi dimnik na prosto.

»Da se ne bi vnele saje!« jo je zaskrbelo. Popravila je šumo z burkljami. S tem pa je za trenutek le še bolj razdražila sikajoče plamene, ki so bruhali v dimnik cele roje isker.

Matic je stal pri oknu. Niti za trenutek si ni upal spustiti iz pogleda grozečih živali. Tedaj pa se je zgodilo čudo: kakor hitro so volkovi zavohali dim, so dvignili glave. Od isker, ki so uhajale iz dimnika, je zdaj zdaj katera padla še živa mednje. Kakor hitro so živali to opazile, so se druga čez drugo pognale v obupen beg. V nekaj trenutkih je bila okrog mlina spet grobna tišina.

Matic lastnim očem ni mogel verjeti. Šele potem, ko se je dodobra prepričal, da zunaj res ni nobene živali več, si je globoko oddahnil.

Tonca pa je bila prepričana, da jo je sama previdnost božja napotila kurit. Sicer si ni mogla razlagati tako hitre pomoči v nevarnosti.

Polagoma je nehalo mesti. Mesečina, ki se je odbijala na novozapadlem snegu, je bila tako močna, da je bilo svetlo kakor podnevi.

Zakonca sta se docela pomirjena ponovno odpravila k počitku. Tonca je še prej podojila dete, ki se je začelo oglašati v zibeli, potem pa je trdno zaspala in se zbudila šele, ko je bil že visok dan in je Tonček že razsajal po sobi.

Matic se je bal, da se bodo volkovi naslednjo noč vrnili. Pa jih je bil dim nemara za vselej ostrašil in si niso več upali blizu.

Še dolgo je ivje krasilo drevesa in je bil jez okovan z ledom. Čeprav je od časa do časa pokukalo v grapo sonc, ni imelo prav nobene moči. Zemlja je ležala pod debelo odejo snega, drevje pa je pokalo od mraza. Vse živali so se bile poskrile. V grapi je nekaj mesecev vladala taka tišina, da je bilo človeka groza. Nekega dne pa je na mlinarjevo okno potrkal drobcen ptiček in milo začivkal. Sam Bog vedi, kje se je bil vzel. Tonček ga je zagledal prvi. Ptiček je bil ščinkavček. Pozneje jih je prišlo še več. Med njimi je bilo tudi nekaj vrabčkov.

Bolj kakor katerekoli druge stari so se mlinarjevi razveselili teh drobnih znanilcev lepših dni. Ptički, ki so se doslej skrivali po kozolcih, so se spet spomnili svojega doma in prišli.

Potem je drevje nenadoma zgubilo svoj čar. Ivje se je obletavalo kakor listje jeseni. Sproščene veje, ki so bile pod težo pripognile, so sedaj pritajeno vzdihovale. Po vsem gozdu je bilo slišati šepet …

Iz jeza je nenadoma začelo curljati. Led se je tajal in v nekaj dneh je skoraj popolnoma zginil. Od koles so sicer še visele velikanske sveče, toda najmočnejše se že niso mogle več vzdržati na svojih mestih: zdaj se je ta zdaj ona odtrgala. Padla je in se razletela na sto koscev.

Nenadoma je pritisnil jug. Od strehe, ki je komaj držala debelo plast snega, je začelo pomalem kapljati. Sneg je začel na gladkih deščicah, s katerimi je bila streha pokrita, drseti in z velikim hrupom se je sesul pod kap: hiša je bila prosta težkega bremena.

Tedaj je začelo curljati od vseh strani. Sneg se je kar vidno tajal. Snežnica se je odtekala z visečih jas v dolino in naraščala. Vse žive skale so začele bruhati vodo, ki se je od vseh strani zbirala v mogočni strugi Iške.

Matic je zavrl kolesa in odprl vse zatvornice. Voda je na vseh straneh kipela čez jez in se hitro odtekala po strugi. To je trpelo dober teden noč in dan. Tedaj ni bilo mogoče misliti na mletje. Matic je čakal. Saj je bil navajen vsako leto takih prizorov.

Čez nekaj dni so se na sončnih rebrih pokazale rjave lise, ki so bile vedno obširnejše. Potem je ostal sneg samo še po osojnih krajih. Neke noči so se vode utekle, kakor bi odrezal. Snega ni bilo več. Po nebu pa so se preganjali težki oblaki. Zrak je bil mehak in sonce, ki je zdaj pa zdaj posijalo izza oblakov, je bilo vedno toplejše.

Okrog mlina je bilo vedno več ptičk. Nekatere so se že navsezgodaj zjutraj oglašale in klicale mlinarjeve ljudi iz sna.

Tedaj je Matic vedel: zima je minila, spet se oglaša pomlad.



Nevidna môra, ki je vso zimo tlačila mlinarjevo družinico, je nenadoma izginila. Vsi so zadihali prostejše. V sobi je bilo iz dneva v dan bolj svetlo in prijetno. Toda Tončka, ki je bil to zimo zvedel od mame marsikatero veselo in tudi ganljivo zgodbo, ni več vzdržalo med zidovi. Neprestano je uhajal pred malnico in vedno odkril kaj novega, da sta se oče in mati čudila njegovi bistroglednosti. Čez zimo je bil močno zrasel. Bil je pravi terusnik. Matic je bil vedno bolj ponosen nanj.

Potem je bilo že tako gorko, da so tudi Micko že včasi prinesli za kakšno uro na sonce. Zdaj je bila že tako velika, da so pričakovali, kdaj bo shodila. Nemara se je tudi Tonček veselil tega, zato jo je pridno vadil. Sčasoma so mu jo vedno bolj zaupali in nazadnje jo je moral varovati celo tedaj, ko mu ni bilo najbolj prijetno

Matic je v tem času imel obilo posla. Pozimi se je pri mlinu marsikaj pokvarilo in zdaj je bilo treba to popraviti, da se ne bi pokvara večala. Skrbno je pregledoval jez, če morda kje ne pušča. Previdno je zamašil vsako najmanjšo luknjico. Ni se mu bilo sicer treba bati za vodo – te je imel dovolj celo tedaj, ko so vsi drugi mlini blizu in daleč imeli prazne jezove zaradi suše – a vedel je, da je dobro biti previden. Če je na tem ali na onem kolesu manjkala lopatica, je vstavil drugo. Dobro je namazal tečaje, nanovo sklepal kamne in omel grode, ki so se bili pozimi nabrali pajčevine. Tako je bil mlin kakor prenovljen in nekega dne je voda prvič premaknila kolesa, da je bila vsa malnica polna ropota. Odtlej ni bilo v mlinu več dolgčas.

V naravi je bilo vedno več cvetja in približali so se velikonočni prazniki. To je bil za družino najlepši čas v letu. Nekega dne je Matic vzel sina s seboj v gozd. Šla sta nabirat zelenja za butaro, ki jo bosta na cvetno nedeljo nesla blagoslavljat v cerkev. Za tako velikonočno butaro je treba marsikaj. Tako na primer sta poiskala večje število gladkih leskovih šibic, ki so bile prejšnje leto odgnale po grmih, potem šop zelenega bršljana, ki se je v velikih množinah ovijal po mogočnih bukvah v bregu nad potokom, drena, viriha, brinja, stvarnega zeljca in sladkih koreninic.

Tonček se je v gozdu nadvse rad mudil. Tudi zdaj je bil ves srečen, da ga je oče vzel s seboj. Ko srna je skakal okrog in še pred očetom pretaknil vse grme. Našel je mnogo lepše šibice kakor oče. Mnogo teh stvari, ki sta jih iskala, še ni poznal. Toda ko je prvič videl rastlino, si jo je natančno zapomnil in se tudi v imenu ni več zmotil.

Zdaj je Tonček poznal že marsikaj. Vedel je, kje cveto mačice, kaj je smreka in kaj bukev, znal je povedati celo, da so v njihovem jezu ribe, ki se jim pravi postrvi in še mnogo drugega.

Matic je s Tončkom vse popoldne ostal zunaj. Sonce je bilo že dokaj toplo in okrog njiju je bilo vse polno živalic. Matic je poznal vse in vsako je pokazal Tončku ter mu povedal, kako se ji pravi. Na neki jasi sta uzrla celo srno, ki se je brezskrbno pasla. Tončku je nadvse ugajala in hotel jo je po vsej sili imeti. Zaman mu je oče dopovedoval, da ne more do nje, ker bo prej zbežala. Tonček je hotel in hotel, prej ni bil pripravljen oditi domov. Oče ni vedel, kaj bi. Sina ni hotel zgrda, zato mu je obljubil, da mu bo srnico priskrbel za veliko noč. Tako se je Tonček potolažil, očeta pa je spravljal v obup, ker ni vedel, kako naj mu srnico priskrbi.

Okrog njiju je vse dehtelo, ko sta se vračala otovorjena z najrazličnejšim rastlinjem proti domu. Maticu je postalo pri srcu čudno mehko. Spomnil se je, da je bil prav tak dan pred nekaj leti, ko si je Matic nenadoma zaželel, da bi imel dekle. Še v snu si tedaj ni mislil, da se mu bo ta želja tako hitro izpolnila in da bo dobil še več: ženo, ki bo najboljše bitje na svetu, kar jih je kdaj srečal. Spet se je oglasil v njem občutek velike hvaležnosti do Tonce in sklenil je, da bodo letošnjo obletnico poroke praznovali še bolj svečano kakor druga leta.

Vsa žareča sta prišla domov. Tonček je bil poln novih vtisov in doživetij. Kar v eni sapi je hotel mami povedati vse. Najbolj je seveda poudarjal to, da mu je oče obljubil za veliko noč srnico. Tonček si sicer še ni znal natančno predstavljati, kaj je to: velika noč. Vedel pa je, da mora biti to res nekaj velikega, če zaradi drugega ne, že zato, ker bo dobil srnico. Močno se jo je veselil in je celo Micki, ki je zdaj že hodila, pripovedoval o tem. Micka ni seveda razumela najmanjše besede, a videti je bilo, da ji ugaja Tončkova zgovornost, zato mu je pridno pritrjevala, kakor je vedela in znala.

Na cvetno soboto popoldne se je Tonca pripravila, da naredi butaro. Tonček ji je vse znesel k rokam. Mati je najprej razporedila šibice po mizi. Nanje je potem položila sladke koreninice, virih, stvarno zeljce, nekaj korena, ki ga je izkopala za hišo, in še druge stvari. To je potem s šibami spretno ovila in prevezala. Nato je butari začela delati glavo. Med vejice je lepo razporedila bršljan, ki je imel vse polno kobuljastih plodov, mačice, brinje in rumeni dren. Vse skupaj je potem prevezala s pisanimi trakovi. Tako je bila butara narejena in Tonček jo je na vsak način hotel že kar zdaj prenašati po sobi. Le stežka mu je dopovedala, da se to ne sme, ker jo bo jutri nesel v cerkev. Potem sta jo postavila v kot pod križ.



Naslednji dan se je nad grapo zasmejalo krasno jutro. Vse je bilo v cvetju in petju in bila je prava cvetna nedelja. Pota so se bila že docela osušila in že navsezgodaj se je obetal prvi vroči dan.

Včasih sta Tonca in Matic redno vsako nedeljo hodila skupaj v cerkev. Odkar pa so bili pri hiši otroci, nista tega več mogla, zakaj nevarno je bilo puščati same doma. Zaradi tega sta uredila tako, da je šel zjutraj eden, ob desetih pa drugi. Tako sta se potem vse leto izmenjavala.

Tonca je dobro vedela, kako rad bi šel matic s sinom v cerkev, zato je že prejšnji večer uredila tako, da je šla k prvi maši ona. Matic bi bil sicer prav tako rad ženi storil isto uslugo, ker je vedel, da je tudi ona ponosna na sina, vendar je bil v srcu vesel, da je naredila tako.

Mati se še ni vrnila iz cerkve, ko sta bila oče in sin že napravljena. Nestrpno sta jo pričakovala, zakaj pot je bila dolga in Matica je skrbelo, če bo mogel s sinom pravočasno priti. Tonček si je vse jutro dal opraviti z butaro. Bila je precej obilna, zato je oče naredil na njej prevezo, tako da jo je sin lahko obesil čez hrbet in jo oprto nosil.

Ko se je Tonca vsa vesela vrnila, sta bila že oba nared. Kar na hitro so se pozdravili in poslovili. Tonček je komaj čakal, da bi že lahko šla in je očeta neprestano vlekel za rokav.

Začela sta se vzpenjati v hrib. Tonček je šel z butaro tako hitro, da ga je oče komaj dohajal. Ko sta prišla na vrh, sta bila vsa zasopla, zato sta si nekoliko odpočila.

Toda Tonček, ki ni bil še nikdar v cerkvi, je silil dalje. Bil je željan novih doživetij. Saj je bil prvikrat tako daleč od doma. Doslej sta z očetom hodila samo po gozdu, drugam ga ni jemal. Zato je bil Tonček poln radovednosti in je očeta oblegal z vprašanji.

»Oče, zakaj pa je tukaj tako lepa trava?«

»To je njiva, žito raste na njej. Ko bo dozorelo, ga bodo ljudje prinesli k nam v mlin,« je pojasnjeval Matic.

S steze sta krenila na kolnik in se bližala vasi. Tončku so oči kar gorele. »Koliko hiš!« je vzkliknil.

»In tam zadaj je cerkev. Saj vidiš, ne?«

»Vidim,« je pritrdil sin.

Bila sta že pri prvih poslopjih, ko so se oglasili zvonovi. Matic je bil vesel, da sta prišla ravno prav. Srečala sta že nekaj ljudi, ki so Matica prijazno pozdravili in se radovedno ozrli za Tončkom. »Že tolikega sina imaš, Matic?« so občudovaje spraševali in Matic je ponosno pritrjeval.

Ko sta prišla v vas, je Tonček prvič v življenju videl kravo in konja. Doslej je poznal samo koze, ki so jih imeli doma. Konj mu je neizrečeno ugajal, še bolj pa deček, ki je jahal na njem. V njem je vstala tiha želja, ki si je pa očetu ni upal povedati: da bi nekoč tudi on smel takole jezditi.

Ta želja je bila tako močna, da ga ni več zapustila. Celo v cerkvi, kjer je bilo spet toliko novih stvari, da se ni mogel načuditi, se mu je večkrat prikradla v srce.

Mati mu je sicer doma naročila, da se ne sme v cerkvi ozirati okrog in da mora lepo moliti, toda oboje je bilo nemogoče. Saj je ponovno poskušal, vendar so ga vedno znova premamile orgle, ki so tako lepo pele, duhovnik v čudovitih oblačilih in cel gozd butar, ki so jih držali v rokah majhni in veliki dečki. Tudi oni so zvedavo ogledovali Tončka. Nekateri so se mu nasmihali, eden pa mu je celo pokazal jezik.

Tončku se je vse to zdelo sila zabavno in le s težkim srcem je zapuščal cerkev, ko je bilo maše konec. Pred cerkvijo so bile stojnice, kjer so prodajali stvari, ki jih Tonček doslej še ni videl. Tudi njemu je kupil oče nekaj slaščic, konjička, ki je imel v repu piščalko, in še nekaj drugih zanimivih in dobrih stvari. Za Micko pa sta kupila lepo punčko v zibelki.

Vse to je čudovito vplivalo na Tončkovo dušo. Ko je prišel z očetom kmalu po poldnevu domov, se mu je nenadoma zazdelo, da je doma silno pusto in prazno. To je tudi povedal staršema. Smejala sta se mu in mu obljubila, da pojde o veliki noči spet v cerkev, če bo priden. Dobil da bo tudi novo obleko in še marsikaj drugega. To je Tončka nekoliko potolažilo. Zaželel pa si je, da bi bil kmalu velik. Tedaj bi smel sam, kadar bi se mu zljubilo, v vas in še po drugih krajih daleč okoli. Zdelo se mu je, da je svet začuda lep in rad bi videl vsega.

Veliki teden je bil ves v znamenju velikonočnih priprav. Tako Matic kakor Tonca sta imela te dni polne roke dela. Posebno Tonca je bila na moč pridna in si je mnogo prizadevala, da bi čim lepše pripravila vse, kar je bilo potrebno za praznik, ki je bil po njihovem največji v letu. Nekajkrat je šla med tednom celo v trgovino, kjer je nakupila najrazličnejših stvari.

Posebnost letošnje velike noči je bila za mlinarjeve tudi v tem, da so prav vsi v družini dobili nove obleke. Najbolj se jo je seveda veselil Tonček, ki se je v njem prebudila nečimrnost. Mislil je samo na to, kako se bo v cerkvi postavil pred svojimi vrstniki. To ga bodo gledali! Komaj je čakal nedelje in vsako jutro, ko je vstal, je vprašal, če je že velika noč.

Na veliko soboto popoldne je nesla Tonca k svetemu Ožbaltu poln jerbas jedi k blagoslovu. Pot jo je precej utrudila, vendar ni nič počivala, ko se je vrnila domov. Zato pa je bilo drugi dan, ko sta se Matic in Tonček vrnila iz cerkve, v sobi tako lepo, da sta kar obstala.

Vse je bilo v pomladnem cvetju. Nad okna, kjer so visele svete podobe, je pripela lepe borove vejice in brinje, kar je razširjalo po prostoru dih svežine in pomladi. Na oknih so se blestele nove zavese, postelje in miza pa so bile pregrnjene z novimi pregrinjali in prtom. Vse je bilo vezeno v lepih barvah. Tonca je bila na to prav posebno ponosna, zakaj vse je napravila sama. Lepo poriban je bil tudi pod in vse, kar je bilo lesenega v sobi.

Ko so posedli okrog mize, so se začele vrstiti jedi, ki jih Matic in Tonček nista še nikoli okusila. Vendar je bil poglavitno žegen, to je kolač, svinjsko meso in jajca. Vse to je bilo blagoslovljeno in je imelo poseben okus.

Pravo veselje za Tončka pa je prišlo šele potem, ko mu je mati prinesla v košku lepo pisanih pirhov. Prav tak košek je dobil tudi oče in so mu bili pirhi v enako veselje.

Ni čuda, da je Tonček ob vsem tem popolnoma pozabil na očetovo obljubo zastran srnice. Zdaj je bilo v hiši preveč presenečenj, da bi utegnil misliti na kaj takega. Očetu je bilo to silno všeč, kajti bal se je, da mu ne bo mogel dopovedati, zakaj še ni mogel dobiti srnice. Saj je bil sam zase sklenil, da ga bo nekoč res razveselil s to živalco, toda zdaj je bilo še prezgodaj za kaj takega.

Ko so zvečer legli k počitku, je bilo v njihovih srcih polno sreče in zadovoljstva. Otroka sta zaspala takoj. Matic in Tonca pa sta se pomenkovala še dolgo v noč in delala načrte za bodočnost …



Za pomladjo, ki je bila malokje tako lepa kakor v tej grapi, kjer je stal Matičev mlin, je prišlo poletje s svojo žgočo vročino. To je bil čas, ko je bilo v mlinu največ dela, zakaj ljudje so od vseh strani nanašali novino. Toda Matic se zavoljo tega ni nikdar jezil. Vedel je, za koga se trudi.

Včasi je bil tako zbit, da se je komaj lučal po malnici. Toda če bi ga v takem trenutku kdo vprašal, kako mu gre, bi niti za trenutek ne pomišljal, kako mu bo odgovoril. Le kako neki naj bi mu šlo drugače kakor dobro. Saj mu ni manjkalo ne tega ne onega in vsa leta njegovega zakona s Tonco, ki jo je bil tako nepričakovano spoznal in poročil, so mu bila kakor kratka pomlad, ki je vsak dan prinašala nova presenečenja in vedno več sreče in zadovoljstva.

Saj je bila Tonca kljub svoji pomaličeni nogi tako dobra žena, da ji Matic ne bi znal najti para na vesoljnem svetu. Tako mu je znala streči in ugajati ves ta čas, da je Matic v svoji skromni pameti večkrat pomislil, če Tonca ni nemara tako bistra, da kar njegove misli bere.

Toda kar je res, je res: tudi Matic si ni mogel nikdar očitati, da bi bil z njo kdaj osoren. Vse njegovo dejanje in nehanje ni bilo pravzaprav ni drugega, kakor ena sama zahvala za ve, kar mu je žena v tem času storila dobrega.

Zares lepo je bilo v grapi Iške ves ta čas. Voda, ki je leto in dan uhajala čez ogromni jez in se v prepadu za malnico razbijala v megleno drobne, mavrično iskreče se kapljice, je bila kakor nekakšen pripev čudoviti pesmi, ki ni imela ne konca ne kraja in se je zdelo, da ne bo nikdar izpeta.

Bilo je pod jesen, ko je začelo rumeneti listje po gozdu in je vso grapo zajela še večja tihota kakor navadno. Nebo, ki je bilo poleti vedno brez najmanjšega oblačka, se je začelo mreniti in včasih je iz oblakov že pomalem rosilo. Nekega dne se je iz dalje spet zaslišal rog: lovci so začeli svoje vsakoletne pohode.

Vendar je prihajala jesen počasi in oprezno, da je Matic skoraj zapazil ni. Ublažila je poletno pripeko, ki je bila včasi le preveč nadležna.

»Matic, spet bova kupila,« je nekega dne povedala Tonca.

Maticu so se zaiskrile oči.

»Res?«

Takoj je razumel. Vedel je, da Tonca pričakuje novega otroka. Bolj ga je razveselila s tem, kakor bi mu povedala kaj še tako lepega. Bolj kot vse na svetu je imel rad otroke. Nikdar ga ni skrbelo, kako jih bo preživel. »Kjer se rodi nov otrok, Bog takoj poskrbi za hlebec kruha več,« je nekoč dejala Tonca. Matic ji je trdno verjel. Pa ne samo to. Iz leta v leto je bolj jasno čutil resnico teh besed. Saj včasi še malo ni imel toliko dela, kakor se mu ga je nakopičilo v zadnjih letih. Če bi njegova noga, na katero se mu je svoj čas zvalil mlinski kamen, še vedno delala vsako toliko neprilike kakor prejšnja leta, bi v resnici še zmagovati ne mogel vsega. Toliko so mu pa že nanosili včasi v mlin, da so se vsa tri kolesa vrtela noč in dan.

Večina ljudi se počuti iz leta v leto starejše, Maticu pa se je zdelo, da se ob rojstvu vsakega otroka pomlaja.

Neko jutro po vseh svetih je že tretjič nastopil tisto pot iz grape v hrib do Lukčeve tete; strma je bila in naporna, a se je kljub temu ni strašil.

Tudi bal se ni za ženo več tako kakor prvič. Smilila se mu je sicer, ker je vedel, da trpi. Tolažilo pa ga je upanje, da bo šlo tudi v tretje vse po seči in bo skoraj vse dobro. Veselil se je novega otroka. Ob njem je mislil že na druge, ki bodo še prišli. Skušal se je zamisliti, kako bo, ko bo imel mnogo otrok. Občutja, ki spreletavajo človeka, ko vidi zjutraj navsezgodaj za mizo cel ograbek rdečih lic in živahnih oči, so nemara taka, da jih ima lahko samo tisti, ki se v resnici lahko pohvali s številno družino.

Nikdar ni premišljal, kaj bo, ko bodo otroci odrasli in jih bo vedno več. Samo nekoč ga je bila spreletela ta skrb. Omenil jo je Tonci, pa ga je brž potolažila: »Matic, nič ne skrbi! Tudi pri naši hiši nas je bilo dosti. Pa smo vsi prišli h kruhu. Najini bodo pa tudi tako. Če jih bo toliko, da v mlinu ne bodo mogli vsi živeti, pojdejo v svet. Navadila jih bova delati in to bo veliko.«

»V svet pojdejo,« je zaskrbelo Matica. Res mu je bilo hudo ob tej misli. Nekaj časa se je peklil zastran tega, nazadnje pa se je le potolažil. »Bo že Bog dal, da bo vse prav,« si je dejal.

Ko je v teh mislil, ki so se mu same od sebe vsiljevale, stopal v strmi breg, se je zdaj pa zdaj ozrl okrog sebe. Matic je bil sicer navajen jeseni in njenih lepot, pa ga je zdaj le prevzelo, ko je videl, da je vsa grapa tako pisana in omamljiva. Listje po drevju, ki je pomalem že odpadalo, je bilo kakor zlato. Ponekod je rdelo ko kri. Na vsak korak je opazil kaj novega in zanimivega. Zalezel je ježa, ki se je pred njim zatrkljal po šumečem listju, da se ga je skoraj prestrašil. V grmu je žalostno čivkal kos, ki je nemara premišljal – tako se je zdelo Maticu –, če bi jo pobral za drugimi ptiči, ka-li.

Pa še toliko drugih zanimivih stvari je bilo. Matic bi kar stal in gledal. Kesal se je, da ni s seboj vzel še Tončka. To bi strmel! Toda Tonček je imel že vse poletje opravka s srnico, ki mu jo je bil nekoč obljubil Matic in jo potem v začetku poletja res ujel. Toliko veselja je bilo tisti dan pri hiši! Truditi so se morali na vse načine, da so jo navadili piti mleko, zakaj bila je še prav majhna in še ni znala jesti trave. Posrečilo se jim je, da so jo res obdržali pri življenju. Zdaj je bila že odrasla in je zdavnaj zgubila pege, ki jih je imela po životu. Tonček je bil ob njej od jutra do večera. Tako sta se privadila drug na drugega, da sta hodila skupaj v gozd. Včasi jo je srnica, ki so ji rekli Pika, celo sama mahnila za nekaj streljajev od mlina, a se je vedno vrnila. Nemara ji je zelo ugajalo življenje med to človeško družino.

Matic se je v teh mislih znova spomnil, da mora stopiti hitreje. Prišel je že na vrh, kjer se je začelo polje. Zdaj je bilo povečini že pusto in prazno. Sama strnišča in mlade detelje, pa sem ter tja še kakšna njiva repe.

»Kmalu bo zamelo,« je vedel Matic.

Teta Lukčevka, ki je bila zdaj že vajena Matičevih obiskov, je bila takoj nared.

»Priden si Matic,« ga je pohvalila, ko ji je povedal, da jo spet potrebujejo. »Čakala te pa ne bom, da veš,« mu je dejala in se odpravila v grapo.

Tisti dan je prišel v Matičevo družino tretji otrok. Spet je bila deklica in krstili so jo za Francko.

Matic je žarel od sreče. Tonci pa je bilo hudo. Ni hotela povedati Maticu, kaj je z otrokom. Francka je namreč imela prav táko nogo kakor mati.

Ko je Tonca vstala, se je trudila na vse načine, da bi dekletcu popravila nožico. Skrbno jo je povijala in ji skušala uravnavati stopalo, pa je bilo zaman. Tonca je spoznala: po njej ima hčerka to napako in nobena reč ne bo zalegla, da bi se pohaba ozdravila. Tonci je bilo zaradi tega tako hudo, da bi bila obupala. Samo ona je vedela, kaj se pravi biti pohabljen. Vse življenje bo dekletce nesrečno. Prišli so trenutki, ko si je nesrečna mati na tihem želela, da bi hčerka umrla. Bolje bi bilo zanjo. Pa se je ovedla, da je greh misliti tako in se je premagala.

V največjo muko ji je bilo, ko otrokove napake tudi pred Maticem ni mogla več prikrivati. Deklica je bila že tako odrasla, da je začela polagoma stopati na noge in tedaj je Matic opazil. Tonca bi se bila najrajši vdrla v zemljo. Sram jo je bilo pred možem. Tako se je čutila krivo! Bolj in bolj jo je obsedala misel, da pravzaprav ni vredna Matica. Saj je ni vzel zato, da mu bo rodila pokvečene otroke.

Matic je le od daleč slutil, kaj se godi v Toncinem srcu. Ni maral z najmanjšo besedo izdati, kako je tudi njemu hudo zaradi otroka. Prizadeval pa si je prav zavoljo tega, da bi imel to svojo najmlajšo hčerko najrajši. Izkazoval ji je posebno skrb. Ko je bila že tako velika, da je začela pomalem hoditi in govoriti prve besede, je vedno gledal, da ji je zdaj v tej stvari zdaj v oni pripravil drobno veselje.

Tonca je videla to Matičevo ljubezen in skrb in hvaležna mu je bila iz srca. Nehote je tudi sama še bolj vzljubila Francko.

Tako je tudi ta otrok lepo rasel ob svojem bratcu in sestrici pod skrbnim varuštvom staršev.

V malnici so se sčasoma tako privadili Franckini zakrivljeni nožici, da navsezadnje že nihče več pomislil ni na to, da dekle ni tako kakor drugi otroci.



V malnici je bilo iz dneva v dan več življenja. Ropotanje koles in kričanje otrok je napolnjevalo vso zgradbo in odmevalo daleč po grapi. Kako vse drugače je bilo zdaj le-tú kakor nekoč!

Včasi, ko je bil Matic še sam, je bila vsa malnica polna prahu in pajčevin. Okna so bila taka, da se je komaj komaj prikradel sončni žarek v notranjost, podi pa zamazani, da se je kar črno delalo po tleh.

In danes! Zlepa ne bi človek našel tako prijetnega domka, kakor je bil ta mlin v grapi. Belo pobeljene stene znotraj in zunaj so vsakega že od zdaleč vabile, naj vstopi in se ogleda. Če se je v malnici sami še tako kadilo, je znala Tonca poskrbeti, da je bilo vsaj vsako soboto vse čisto in ometeno. Nič ni pomagalo, če je Matic včasi branil ženi, naj vsaj po malnici ne riba poda. Tonca se ni dala ugnati. Hotela je imeti snago in red.

V kuhinji in hiši pa je bilo tako, da je vsak, ki je vstopil, strmel. Vsaka stvar na svojem mestu, šipe v oknih čiste, da jih skoraj zapaziti nisi mogel. Postelje in pogradi lepo urejeni in poravnani. Skratka – vse je dihalo red in dajalo spričevalo o tistem, ki je tu kraljeval.

Celo pred malnico je bilo vedno lepo. Kadar so nevihte razdrle jez, da je voda udirala na vseh straneh čezenj in je bilo potem vse v neredu in razkopano, si Tonca tako dolgo ni dala počitka, da je bilo spet vse kakor prej. Razgrabljevala je naplavine in v nečkah odnašala preobili pesek tja, od koder ga je odneslo.

Bila je kakor mravlja, ki ni mogla počivati niti tedaj, ko bi lahko. Vedno je videla delo in ga znala najti.

Matic se je samo čudil. Če bi bil kdaj njemu kdo dejal, naj malo pospravi, bi ga bil začudeno pogledal in se mu nasmehnil. Zdaj pa se sploh ni smel spomniti, v kakšnem neredu je živel nekdaj.

Prav nič se mu ni zdelo čudno, če so otroci ob tečni hrani in v čistoči uspevali kakor konoplje. Z leti je bilo tudi otrok vedno več. Vsako drugo je prinesla v mlin novega prebivalca. Nič se nista Matic in Tonca bala, da bi se jima utegnilo še tako primeriti kakor pri Franci. Kakor bo Bog dal, tako pa bo, sta si mislila.

In otroci so rasli, da je bilo kàj. Matic je bil zares prepričan, da se pomlaja ob njih. Včasi pod večer, ko je zašlo sonce, je sedel na klopci pred malnico in jih gledal, ko so se preganjali po loki ob jezu. In često ga je prijelo, da je pozabil na svojo pohabljeno nogo, stekel k njim in se vse do mraka podil z njimi ob jezu. Tonca je medtem kuhala večerjo in e vsako toliko časa prišla vsa žareča gledat na vrata, kako se smejejo in zabavajo. Ko je videla njihovo veselje, je bila še sama vsa srečna in večkrat jo je prijelo, da bi se spustila za njimi. Kar hudo ji je bilo, ko je morala ponovno stopiti na prag in jih poklicati k večerji.

»Za nocoj bo dovolj, zdaj pa pridite, da se močnih ne shladi!«

Na te besede so kakor volčiči planili v malnico. Očeta so zrinili v kot pod križ, ob njem pa so posedli kar po starosti: na desno Tonček, na levo Micka in potem kar po vrsti – vsako drugo leto, ko je odrasel prihodnji bratec ali sestrica, je bilo treba novega prostora. Najprej se jim je pridružila Francka, potem Lojzek, za njima pa še Jerca in Polonca. Mati je ostala kar na voglu, ker je morala pitati Polonco, ki je bila še tako majhna, da ji tudi lesene skodelice, ki jo je imel vsak otrok, preden je toliko odrasel, da so ga pustili k mizi, niso mogli zaupati. Najmlajši, ki je bil star komaj nekaj mesecev, pa je v tem času že spal v svojem košku, ki ga je podedoval od starejših bratcev in sestric.

Močnik je v nekaj minutah skopnel iz sklede. Po večerji pa so pokleknili ob klopeh in stolih, da odmolijo rožni venec. Mati je vedno molila naprej, zakaj oče, ki je bil že od mladega trde glave, si nikakor ni mogel zapomniti, kako gredo skrivnosti po vrsti. Tonca je to vedela, a možu ni zamerila, da se še rožnega venca ni mogel naučiti. Saj je imela predobre skušnje o Matičevem spominu še od takrat, ko sta se skupaj pripravljala na poročno spraševanje …

Po rožnem vencu je moral še vsak otrok zmoliti svoje molitvice k angelčku varuhu in za očeta in mater, kakor jih je bila naučila Tonca. Ko jih je Matic poslušal, se mu je vsak večer znova storilo milo, ker je videl, koliko znajo, in je pomislil na to, da dobrega spomina niso prejeli od njega, temveč od matere. Tudi za to je bil Tonci še prav posebno hvaležen v svojem srcu. Saj bi mogel samo on povedati, kako je hudo, če te imajo ljudje za človeka, ki ni povsem pri zdravi pameti, kakor so imeli Matica. Nak, svoje otroke je imel prerad, da bi jim privoščil kaj takega.

Po molitvi so posedli po posteljah in pogradih in se pogovarjali o tem in onem, dokler ni najprej najmlajšemu nekaj skelečega zašlo v oči in se je začel mencati; kmalu nato je navadno kar v oblicah zaspal. Za njim so pocepali po posteljah še drugi, ki sta jih oče in mati lepo slekla in še vsakega posebej prekrižala. Potem sta se še sama spravila k počitku.

Zjutraj so bili vedno vsi že navsezgodaj na nogah. Bili so navajeni, da so kar v samih srajčkah stekli k jezu in se očofotali v mrzli vodi. Poleti pa, ko je bilo vroče že v prvih jutranjih urah, so poskakali kar v jez in se kopali do mile volje. Matic jih je gledal in ni mogel razumeti, kako so se mogli že tako mladi in kar sami od sebe naučiti plavanja.

Po zajtrku so se razkropili vsak po svojem poslu. Tonček na primer je vsako pomlad stikal od jutra do večera po gozdu za ptičjimi in veveričjimi gnezdi. Najbolj so ga mikale vrane, ki so gnezdile po visokih smrekah in jim je menda vsako leto pobral prav vsa jajca, ki jih je zalezel, zakaj opažati je bilo, da je tam okoli vran vedno manj. Prav lahko mogoče, da so se ravno zaradi Tončka začele preseljevati in si iskati varnejših zavetišč. Vse leto je gojil doma po kletkah najrazličnejše vrste ptičev: med njimi so bile šoje in srake, drozgi in penice, vodomci in pastirice in celo kukavica, ki jo je bil nekoč zasledil v gnezdu neke ptice. Tudi za veverice je imel posebno kletko in včasi je bil v malnici in pred njo tak živžav, da ni bilo slišati ropotajočih koles.

Ker je bil že tolik, da je hodil sam v cerkev, je vedno dobil kaj znancev, ki je z njimi prekupčeval za ptiče. Tako si je nabral že precej denarja, ki ga je skrbno hranil. Najljubša izmed vseh živalic pa mu je bila še vedno srnica, ki mu jo je nekoč prinesel oče. S to so sploh vsi otroci imeli posebno veselje. Zdaj je bila že velika in često se je za več dni potepla v gozd. Vendar se je vselej vrnila. Nekoč pa je kar na vsem lepem zbolela in kmalu poginila. Vsa družina je jokala za ubogo živalco kakor za katerim svojih najdražjih. Pokopali so jo z velikimi častmi pod veliko vrbo na loki in njen grob je bil iz leta v leto vedno okrašen s cvetjem …

»Le kaj bo iz tega otroka, ki je tako udarjen na denar in živali,« je včasih dejala Tonca Maticu.

»Tako ti rečem, kmet bo še, pa trden kmet, boš videla,« je odvrnil Matic važno in Tonca je vedela, da je ponosen na svojega najstarejšega sina.

Micki pa so bile v največje veselje cvetke. Z bratovo pomočjo si je bila uredila na prisojni strani za malnico ličen vrtič, ki je bil skozi vse leto kar preobložen z najrazličnejšimi domačimi in divjimi cvetlicami. Ponovno je poskušala, da bi ob robeh zasadila za živo mejo sleč, ki je v velikih množinah cvetel na levem bregu grape v začetku poletja, toda ves njen napor je bil zaman. To cvetko je vsako leto, ko je cvetela, lahko hodila občudovat k slapu, udomačiti pa se ni dala. Pač pa se ji je posrečilo nekaj drugega, kar se je njenim bratom in sestram zdelo še bolj imenitno. Zahotelo se ji je, da bi imela lokvanj, ki je s svojimi kelihastimi svetovi tako zapeljivo vabil sredi jeza, tudi sama zase. Preprosila je brata , da ji je pomagal napraviti malo stran od jeza majhno mlako, k j dobivala vodo iz jeza samega; to sta lepo obložila s kamenjem. Potem je sem presadila nekaj korenin lokvanja, ki jih je sama spulila iz blatnega dna, in čudo in veselje: lokvanji so se prijeli in so še tisto leto krasno zacveteli. To je bil za Micko užitek svoje vrste.

Popolnoma drugačna kakor ta dva pa je bila Francka. Nobenega pravega zanimanja ni kazala ne za to ne za ono stvar. Ko je bula še majhna, ji je bilo poglavitno, da se je smela vsako toliko popestovati pri očetu ali materi. Bila je najbolj razvajen otrok v družini. Vse tisto, česar drugi niso smeli, je ona lahko storila, ne da bi ji kdo rekel najmanjšo besedico. Bog varuj, da bi kateri silil pri skledi kar na vrh žgancev, kjer je bilo največ ocvirkov. Prav gotovo bi jih bil dobil od matere. Francka je to smela. In smela je še marsikaj drugega. Oče in mati se še zavedala nista, da ji dajeta potuho.

Zaradi tega jo bratje in sestre niso imeli radi. Tudi zato so jo postrani gledali, ker je vedno, kadar je mogla, tega ali onega zatožila, samo da bi se s tem prikupila materi ali očetu.

Njena noga je bila še bolj pokvečena kakor materina. Zastran tega tudi ni hodila toliko po gozdu in grapi kakor drugi. Držala se je bolj doma in se vrtila predvsem okrog matere po kuhinji. Često ji je tudi kaj pomagala in zato jo je mati imela še rajši. Saj se ji je vedno zdelo, da bo Francka dobra gospodinja. Pripovedovala ji je to in ono in jo učila najrazličnejših stvari.

Drugi otroci so bili pa še premajhni, da bi bilo mogoče prerokovati, kaj bo iz njih. Vsi pa so bili zdravi in lepo rejeni. Tonca je gledala, da nikdar ni bil noben raztrgan. Skrbno jim je šivala oblekce in pazila, da so bili vedno snažni. Tudi nje same je navajala na čistočo.

»Toliko vode imamo, da nam od vseh strani sili v hišo,« je dejala včasi, »zato ne sme biti noben umazan.«

Ob vsem tem se je bil z leti še Matic navadil, da se je umival vsako jutro. Sprva mu je bilo to precej nadležno, pozneje pa se je tako privadil, da še na delo ni mogel prej, dokler se ni umil.

»Saj, saj, v družini se pa človek res tako spremeni, da samega sebe ne bi kmalu več spoznal,« se je nekoč pošalil pred Tonco in žena mu je verjela, da govori resnico.

Matic je čutil celo to, da je nekam bolj pameten, kakor je bil včasi. Ni vedel, če tudi drugi tako sodijo o njem, a sam je bil o tem prepričan in sladko mu je bilo pri srcu.



Tonček in Micka nista nikdar hodila v šolo. Tedaj, ko sta doraščala, je bila najbližja šola oddaljena skoraj tri ure od njihovega doma. Šele pozneje, ko so dorasli za šolo mlajši otroci, je vzrastlo komaj poldrugo uro iz grape v neki vas šolsko poslopje.

Matic je svoje otroke z veseljem pošiljal v tako daljo. Sam ni še nikdar videl šole od znotraj, vendar si je predstavljal, da mora biti to nekaj čudovitega. Rad bi bil imel svoje otroke čim bolj pametne, zato mu je bilo tudi silno všeč, ko je Tonca, ki je bila v šoli nekdaj vedno med prvimi, v dolgih zimskih popoldnevih že nekaj let poučevala najstarejša otroka v pisanju in branju. Videti je bilo, da sta oba učná. Če je le mogla, je vedno kje staknila tudi kakšno knjigo, ki sta jo potem prebirala in se navduševala zanjo

Tončka je bila želja po znanju celo tako prevzela, da je pobral vsak pisan papir, ki ga je našel kje na poti. S posebnim veseljem je vedno hlastnil tudi po časniku, ki ga je kdaj prinesel kdo v mlin. Nekega dne se je kar opogumil in si še sam naročil časopis.

»Bom vsaj vedel, kaj se godi po svetu,« je dejal, »v tej grapi je ko na koncu pasjega repa: ne veš ne naprej ne nazaj.«

Tako govorjenje je očeta sicer nekoliko užalilo, saj zanj vendar ni bilo prijetnejšega kraja kakor ta tiha dolina. Vendar je sinu odpustil, ker se je nádejal, da bo tudi sam marsikaj novega izvedel iz njegovih ust.

Tudi Micka ni bila nič manj požrešna na knjige kakor Tonček. Vendar se je precej razlikovala od brata v tem, da je on ljubil predvsem spise o kmetijstvu in podobnih stvareh, ona pa je imela rada kaj sanjavega in takega, kar se v resnici sploh ni moglo nikdar dogoditi. Že po naravi je bila precej nagnjena k bolnemu hrepenenju, take knjige pa so njeno domišljijo dražile vedno bolj.

Brat in sestra pa sta si bila edina v tem, da doma prav gotovo ni najlepše. Tončku je še sedaj ždela v duši skrita želja, ki se mu je bila utrnila tedaj, ko je bil z očetom prvič v cerkvi: da tudi on imel konja. Zdaj si je želel še mnogo več: vedel je, kako se gospodari po njivah in travnikih, zato si je želel tudi teh. Sklenil je, da pojde od doma, kakor hitro se mu bo nudila prilika. Prepričan je bil, da si bo v svetu nabral denarja in si sčasoma lahko kupil majhno posestvo. Tako bo lahko gospodaril po mili volji.

Micka pa ni prav vedela, kaj bi rada. Jasno ji je bilo samo to, da nikdar ne bo srečna, če bo ostala v tem skritem kraju. Zato je hrepenela od tod, vendar sama ni vedela kam.

Popolnoma drugačni kakor starejša dva so bili ostali bratje in sestre.

Ko je Lojzek, ki je tedaj imel osem let, prišel nekega dne iz šole, je ves zasopel pritekel k očetu in ga prosil, naj ga začne učiti za mlinarja. Matic ga je seveda debelo gledal, kako da mu je padlo kaj takega v glavo. Sam je le redko premišljal, kaj bo nekoč iz njegovih otrok. Saj mu je bilo, kakor da bo večno živel in skrbel zanje. Zato ga je sinovo sporočilo toliko bolj presenetilo.

»Veš,« je pojasnjeval Lojzek, »gospod učitelj so nam danes v šoli pravili, da je povsod dobro, doma pa še najbolje. Naučili so nas tud pesmico. Glej, tako: Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče.«

»Kam pak drugam boš šel, kakor da boš doma ostal, Lojzek,« je dejal oče. »Saj boste vsi ostali doma, dokler bo dovolj kruha pri hiši.«

»Tonček pa vedno pravi, da že ne bo doma,« se je oglasila Francka, ki je slišala ves razgovor.

»Kaj sanjáš?« je debelo pogledal oče.

»Če pa res zmerom pripoveduje, da bo šel za hlapca!« je Francka še dalje vztrajala pri svojem.

Očeta je neprijetno zadelo. Kaj takega ni niti najmanj pričakoval. Vedel je sicer, da se bo nekoč tudi to zgodilo, a zdaj je bilo še prezgodaj. Ni se še pripravil na to, zato ga je tako zabolelo. Brž je šel pravit ženi, kaj mu je povedala hči. Bil je ves iz sebe in Tonca ga je le stežka potolažila.

»Matic, bodi, bodi, kaj pa vse verjameš otrokom! So se že med seboj kaj pogovarjali, pa se je hotel postaviti in je táko zinil. Kaj misliš, da je res menil resno? Saj je še otrok.«

No, na to pa Matic ni mislil. Toncino pojasnilo ga je kar potolažilo. Zato tudi s sinom ni spregovoril o tem nobene besede, čeprav je imel spočetka trden namen, da to stori.

Vendar se je zdelo, da Matic od tistega dne ni bil več miren. Vedno bolj ga je imelo zastran otrok. Spoznal je, da bi morala z ženo že davno kaj ukreniti. V svojih mislih, ki so bile vedno počasne in kratkovidne, je sicer zadnjič začel misliti na to, kaj bo, ko družina odrase. Na večno ne bo mogla ostati pod to skromno streho. Saj se bo nemara nekoč vsakemu porodilo v srcu tako hrepenenje, kakor se je njemu tisto pomlad, ko je spoznal Tonco.

Vendar je Matic se doslej mislil, da je to še daleč. Zdaj pa je nenadno spoznal, da ga čas prehiteva. Otroci so si začeli prej želeti od doma, kakor je bilo potrebno. Za Tončka, ki je bil zdaj že tako odrasel, da so mu dejali kar Anton, je vedel, da bo treba poiskati nekaj pametnega. O sami živini in njivah vedno sanjá, zato ne bo vzdržal doma.

»Tonca,« je nekega nedeljskega popoldneva dejal ženi, ko sta sedela pred malnico, »Tonca, kaj deš, kako bi kaj poskrbela z otroke, da bi bilo prav. Od hiše bodo začeli siliti.«

Žena, ki se je bila zastrmela na jez, kjer je plavala z enega kraja k drugemu gibka belouška, sprva ni slišala, da jo je Matic poklical. Gledala je, kako spretno se v vodi vijuga kačji trup, glavica pa krmari nad vodo. Drobni, skoraj neznatni valčki, ki so se delali pri tem, so Tonco čudno prevzeli. Matic se je moral ponovno oglasiti in ponoviti, kar je malo prej dejal.

Tedaj se je Tonca predramila. Videla je Matica, da strmi vanjo in čaka njene besede. Tako je delal vselej, kadar ga je kaj mučilo. Bila mu je svetovalka in vodnica. Brez nje si ni upal nobene stvari. Tako je bil navezan nanjo, kakor bi sploh ne imel svoje glave, temveč bi vse njegove misli opravljali Toncini možgani.

Tonca je nekoliko premišljala in spočetka ni vedela, kaj bi odgovorila.

»Že sama sem mislila večkrat na to,« je dejala. »Čudni so ti naši otroci in tako se mi zdi, da ne bova imela dosti vpliva nanje, ko malo porastejo. Saj viš, kako je Anton trmoglav. Kar si vtepe v glavo, mora tako biti, pa če ga je takoj konec. Meni se le zdi, da bo še najbolje, če bova kar pustila, naj si otroci sami izvolijo, kaj in kako bi radi. Potemtakem nama ne bo imel noben nič očitati, češ da bi ne bilo tako, če bi ga bila midva ne silila in podobno.« 

Za Tonco je bilo popolnoma samo po sebi umevno, da bodo šli otroci po svetu. Saj je bila sama tega vajena od doma in zdelo se ji je, da bo tudi pri njih tako najbolj prav. Vedela je, da Antona ne bo vzdržalo doma. Sam Bog vedi, kam bo zaneslo Micko. Nemara bo šla kam služit. Nekoč se bo poročila. Lahko da bo dobila prav spodobnega moža, tako na primer, kakor je Tonca dobila Matica. Lepo dekletce je in prav lahko se bo še kakšen kmečki fant s trdnega grunta zagledal vanjo. Pa bo. Francka bo nemara ostala za teto v mlinu. Sama zase je in preveč molčeča, da bi kam hrepenela. Ona in Lojzek, ki je videti, da bo izvrsten mlinar, bosta ostala doma. Z drugimi pa Bog ve, kaj bo. Saj so se komaj dobro izmotali iz plenic. Ko dorastejo, bo že vsak pokazal zanimanje za to ali za ono stvar. Kar bo v Toncini in Matičevi moči, bosta gotovo storila, da vsakemu pomagata.

Tako je mislila Tonca. Vse drugačne misli pa so spreletavale Matica. Prerad je imel otroke in ni si dal dopovedati, da bodo res drug za drugim silili od doma.

Poslednji čas se je kar nekam spremenil. Če je bil prej ves srečen, da se je vrtil okrog svoje družine, je zdaj rad malo posameval. Ukvarjal se je s svojimi načrti, ki jih ni nikomur, niti Tonci, zaupal. Še sam ni vedel, kaj se bo rodilo iz njegovega tuhtanja, a misli, ki se je ukvarjal z njimi, so bile tako mikavne, da se je vedno znova pogrezal vanje.



Sedaj, ko se je poletje v grapi košatilo najbolj bujno, so mlinarjevi slednjo nedeljo začeli dobivati obiske. Študentje iz trga so se redno prihajali kopat v jez.

Matic je bil teh obiskov vajen še od tedaj, ko je sam prebival v tej samoti. Radi so ga imeli študentje in vedno su mu prinesli kaj za odškodnino, da so se smeli kopati. Matic je vse poznal. Iz leta v leto so prihajali novi. Takoj, ko so se začele po mestnih šolah počitnice, so ga obiskali. Nekateri so bili še prav mladi, drugi že odrasli. Vsako leto je potem Matic katerega pogrešil. Povedali so Maticu njegovi tovariši, da je že dokončal šole in dobil v mestu službo, ki mu precej nese. Namesto tega, ki ga ni bilo več, pa se je skoraj redno pojavil nov študent, ki ga doslej Matic še ni poznal. Tako je iz leta v leto spremljal njihovo počitniško življenje.

Ko pa se je Matic poročil in so shodili v malnici prvi njegovi otroci, se je življenje v poletnih mesecih še bolj poživilo. Študentje so imeli Matičeve otroke nadvse radi. Nobene nedelje ni bilo, da ne bi prinesli s seboj vedno tudi kaj slaščic ali kaj drugega za male. Potem so se z njimi igrali ves dan.

Posebno prijetna je bila Micka, ki jim je vedno znala pokazati kaj novega. Prva leta, k je bila Micka še drobna punčka, so se z njo po otročje šalili in igrali zlasti mlajši, ki so bili še napol otroci. Potem pa se je ta igra iz leta v leto spreminjala, dokler ni popolnoma ponehala: Micka in študentje so bili odrasli. Deklica se je razvila z leti v naravnost lepo dekle, v študentovskih srcih pa se je prebudila ljubezen. Nenadoma so vsi hkrati opazili, da ima Micka čudovito sinje oči in plave lase, ki ji v dveh velikih kitah padajo daleč čez prsi.

Od tedaj ni smela biti Micka več sama v družbi študentov, temveč je morala vedno imeti pri sebi katerega od svojih mlajših bratov ali sestra. Mati ni sicer nič rada videla, da se Micka druži s temi fantini, a oče je menil, da to ni nič hudega ker so vsi pametni. Ko sta bila z ženo sama, je večkrat celo dejal: »Kar pusti jo, Tonca, bo vsaj kakšno pametno pobrala od njih, ki toliko vedo.«

»No, saj nič ne pravim, Matic, le tega se včasi bojim, da ne bi izvedela tudi kaj takega – saj ne vem, kakšnega, no, kaj takega, da bi ji ne bilo prej v kvar, kakor v korist. Pa saj imaš prav, pametni so in se nama ni kaj bati.« 

Tisto poletje so bili študentje iz trga vsako nedeljo redni gosti ob jezu. Micka se jih je od nedelje do nedelje bolj veselila in je redno zahajala v njihovo družbo. Pravzaprav so jo sami poiskali. Vedno so se odpravili po vodi navzdol in šli lovit rake in ribe. Ko so imeli vsega dovolj, so se vrnili k mlinu in zakurili ob jezu ogenj. Nekateri so imeli s seboj mast, kruh in druge potrebščine. Pustili so, da jim je Micka nad žerjavico spekla na nalašč za to pripravljeni mrežici ribe, ki so jih prej lepo očistili in jih namazali z mastjo. To je bila potem jed, ki je imela prav svojevrsten okus in je dišala bolj, kakor diši najokusnejša pečenka. Po jedi pa so posedli okrog ognja in se začeli razgovarjati.

Ti pogovori so bili za Micko užitek, ki si ga je vedno bolj želela. Študentje so pripovedovali o mestu in tamkajšnjih ljudeh. Tako silno zanimivo je bilo to, da je deklica vsako besedo sproti požirala. Po takem pripovedovanju se je včasi zamislila in zastrmela nekam v neznano. Nekaj se ji je prebudilo v srcu. Raslo je vedno bolj in Micka se je morala zatajevati, da bi na njej kaj ne opazili.

Njena domišljija je bila vedno bohotnejša. Od nedelje do nedelje ji je vstajala v duši slika mesta: lepo oblečene gospodične, ki se z gospodi sprehajajo mimo velikih trgovin in občudujejo lepe izložbe. Po cestah drvijo avtomobili, nad hišami pa letala, ki tako grozotno brne. Po ulicah in mestnih vrtovih se kar tre ljudi. To je življenje.

Fantje so opazili, da se je spremenila. »Zagledala se je,« so med seboj potihem ukrenili. In so bili radovedni, v koga, in drug je bil ljubosumen na drugega. Kakor so se bali izvedeti od nje resnico, so bili vendarle radovedni. Večkrat jo je kateri boječe vprašal: »Kaj ti je, Micka, da si tako zamišljena?«

»Nič!« je odgovorilo dekle in fantje se niso več upali spraševati.

Potem je prišla jesen. Študentje so se odpravljali znova v mesto in zadnjo nedeljo pred odhodom so se spet zbrali v Iški pri jezu. Ves dan so se kopali, a vendar ni bilo tokrat v njih nikakršne vedrine. Kljub temu so ostali nenavadno dolgo pri vodi. Micka je bila z njimi sama, brez bratovskega in sestrinskega spremstva. Vendar tudi njej ni bilo tisti dan do nikakršne zabave. Vse popoldne se ni niti enkrat nasmehnila. Proti večeru pa, ko so se fantje začeli odpravljati, jo je nekaj zgrabilo, da ni mogla več vzdržati. Ker jo je bilo sram, da bi vpričo njih zajokala, se je neopaženo zgubila nekam v gozd. Tam je legla na mah pod košato smreko in zaihtela kakor še nikdar v življenju.

Tako ihtečo je našel eden izmed fantov, ki se je skrivaj odtrgal od svoje družbe. Tovariši so vedeli o njem, da je na vse kriplje zaljubljen v Micko. Nemara se mu je zdela prilika preveč vabljiva, da bi jo zamudil, zato se je opogumil in sklenil, da ji sedaj na samem razkrije srce.

Kaj ti je, Micka, da tako jokaš?« jo je nežno vprašal, ko se je sklonil nadnjo in jo pobožal po mehkih laseh.

»Nič!« mu je odgovorila in si hitro obrisala solze. Bilo jo je sram, da jo je dobil v takem položaju.

»Oh, pa vem, da ti je nekaj, sicer ne bi tako ihtela. Hudo mi je, ko vidim, da si žalostna. Tako bi ti rad pomagal, ko bi vedel, kako. Lepo te prosim, povej,« je spretno, a kljub temu boječe tipal za dekletovo bolečino.

Micka si ni mogla kaj. Z vsemi silami je zadrževala jok, toda solze so jo znova polile. Nekoč je bila sklenila, da ne bo nikdar nikomur povedala, kaj jo teži, a zdaj se ni mogla več upirati. Preveliko je bilo njeno hrepenenje, da bi ga mogla skrivati v sebi.

»V mesto bi rada,« je zlomila iz sebe in zajokala še bolj.

Fant je bil razočaran.

»V mesto bi rada? Kaj pa boš tam?«

»Karkoli, samo da bi bila v mestu. Ko boste odšli vsi, mi bo doma tako dolgčas. Tam pa je veselje in zabava. Pa tudi, če tega ni, samo med ljudi si želim, med mestne ljudi, razumeš? Saj sama ne vem, kaj me je prijelo, ampak v tej samoti ne morem več strpeti.«

Študent je sédel poleg nje. Nov načrt se mu je porodil v glavi. Zdel se mu je nadvse imeniten in takoj ga je povedal dekletu, ki se je topilo ob njem v solzah.

»Poslušaj! Potolaži se in name se zanesi. Pomagal ti bom, da prideš. Skušal ti bom poiskati službo pri kakšni družini v mestu. Potem ti bom pisal in boš prišla. Boš videla, lepo bo. Včasi bova šla skupaj na sprehod po ulicah ali pa v park, kamor boš hotela. Tudi v gledališče in v kino te bom peljal. Samo potrpi toliko časa, da pridem v mesto in vse uredim. In molči, da drugi ne izvedo za to!«

Micka se je uprla z roko na tla in na pol dvignjena ga je pogledala kakor svetnika. Ni mogla verjeti, da je res, kar je slišala.

»Ti mi boš v mestu priskrbel službo?« je zlogovala.

»Bom!« ji je ponovno zatrdil.

»Potem ti bom za to zelo hvaležna.« 

Več se nista mogla pogovoriti, ker sta slišala, da ju iščejo ostali, ki so ju pogrešili. Ko so ju zagledali, so bili skoraj nekam užaljeni. Nemara bi bili zavidni vsakemu, ki bi ga dobili tako z Micko samega, pa so bili tudi njenemu tolažniku.

Vrnili so se k jezu in se kmalu poslovili. Micka je vsem dala v slovo roko in je bila neizrekljivo dobre volje. Ko so študentje odšli se je kmalu nato zmračilo. Micka je ostala sama. Druga leta je bila ob tej priliki tiha in potrta, tedaj pa je sedla na hlod pred malnico in si zapela, da so se vsi domači čudili.



Jesen, ki je prišla, je bila čudovita. Njen dih so začutili tudi mlinarjevi v Iški. Matic, ki je bil v prvi letih svoje sreče pocepil okrog mlina nekaj divjakov, se je z otroci vred veselil, da so drevesa, ki so se v teku let močno razkošatila, tako bogato obrodila. Nekaj dni so se ukvarjali samo z obiranjem sadja. Dečki so plezali kakor veverice po drevju in otresali polne jablane, dekleta pa so jih pridno pobirala v koške in jih nosila v malnico.

Potem je nekaj dni neprestano deževalo. Voda v jezu je narasla, da je bučala čez ovire kakor slap nekoliko niže v grapi. Ljudje so nosili mlet, da bi bili dobro preskrbljeni za zimo. Bali so se, da bi jim še kdaj predla tako trda zastran moke kakor tisto leto, ko so Matičev mlin obiskali volkovi in sta jih s Tonco tako čudežno pregnala. Zaradi tega je imel Matic v zadnjih dneh obilo dela.

Sonce je sicer še vedno imelo nekaj moči, toda gozd je že začel spreminjati barve. Lojzek je pridno pasel svoje koze, ki jih je imel nadvse rad. Poleti sta jim bila z bratom napravila lično novo stajo in priskrbela za zimo dovolj hrane za živalce, ki so oskrbovale družino z mlekom.

Tonček, pravzaprav Anton, je bil že popolnoma dorasel in se je razvil v krepkega fanta; včasi, ko je imel oče preveč dela, je kaj pomagal v mlinu, pravega veselja pa do tega ni kazal. Želja, ki se mu je bila pred davnimi leti porodila v duši, je še zmerom tlela v njem. Zadnji čas je bil le redko doma in zlasti ob nedeljah je rad izostajal.

Nekega dne po vseh svetih, ko so bila jutra še hladna in je nad jezom ležala gosta megla, ki se dolgo ni hotela dvigniti, pa je prišlo nekaj, kar je Matica grozno zadelo.

Vse do tedaj je mislil, da bo otrokom sam priskrbel primerno zaposlitev, ko bodo dovolj odrasli. Zdelo se mu je, da ima samo on pravico odločati, kaj naj kateri postane.

Tako na primer si je bil zamislil, da bo Anton še nekaj časa doma. Pomalem po pomagal v mlinu kakor doslej. Potem, ko bo Lojzek že tako velik da ga bo lahko nadomestil, na Anton odide v božjem imenu, kamor ga veseli. Morda bo imel srečo in se priženil na kakšno veliko kmetijo. Matic mu bo dal lepo doto. Saj si je v teh dolgih letih dela in truda pri vsej skrbi za družino pridobil s Toncino pomočjo in varčnostjo tudi precej denarja. To se le redkokdaj dogodi mlinarju.

Micka pa bi šla morda za šiviljo. Tako je mislila tudi Tonca, ki je včasi tudi že skušala ovedeti, kjer bi se dobilo kaj primernega, da bi jo dala v pouk.

Lojzek je že tako in tako nameraval ostali doma in se posvetiti očetovemu poklicu, Francka pa bo ostala vse življenje ubožica. Matic je sklenil, da bo poskrbel tako, da ji nikdar ne bo treba trpeti pomanjkanja. Saj ni sama kriva svoje nesreče. Kljub vsemu mu je bila še zdaj najljubša.

Sčasoma bodo odrasli tudi drugi otroci. Nameraval je, da bo vsakega dal učit kakšnega rokodelstva. Po njegovem je to še najbolj kazalo. Biti hlapec in dekla je res malo prida. O tem bi Tonca prav gotovo vedela dovolj povedati.

Tisti jesenski dan pa se je v Maticu podrlo vse. Videl je, da niso otroci tako navezani nanj, kakor je on nanje. In to je bilo grozno spoznanje!

Micka, ki je s pridom pomagala materi v kuhinji in je bila v zadnjem času spet zelo zamišljena in resna, je bila pravkar postavila na mizo južino in sklicala družino k jedi. Ko so bili vsi zbrani okrog mize, je Anton nenadoma prenehal in povedal: »Od doma pojdem.«

Micka se je zdrznila in ga začudeno pogledala. Očetu je požirek zastal sredi grla. Zdelo se je, da ni popolnoma razumel, kar je povedal sin.

»Kaj sanjáš?« je vprašal naposled.

»Zmenil sem se za čez zimo, ko nimam kaj početi doma, da pojdem k Žerjavu v Novo vas za hlapca. Nekaj si bom prislužil, pa nadlege ne bom delal doma. Nerodno mi je, da bi vso zimo postaval brez pravega dela.«

Oče je prebledel. Zadelo ga je ko grom. Najbolj to, da je dejal: »Pa nadlege ne bom delal doma.«

»Moj Bog, Anton, ne vem, če pameti grešaš, kali?« je prestrašeno vprašala mati. Tudi njo samo je presenetilo. Še bolj jo je zaskrbelo, kaj bo rekel Matic, ko je vedela, kako visi na svojih otrocih.

Oče ni mogel najti besede. Pregrozno ga je zabolelo. Dozdaj je bil prepričan, da je svojim otrokom najboljši oče, zdaj pa je nenadoma spoznal, da to ni res.

»Kakor da bi doma ne imel dovolj jedi,« je spet očitajoče dejala mati in strahoma gledala, kaj poreče oče. Prerada je tudi ona imela svoje otroke, da bi katerega kar na vsem lepem in že zdaj puščala od hiše.

»Nikamor ne boš hodil! Nobenega nisem zredil zato, da bi se moral iti potikat po svetu in si iskat kruha. Vsi ga imamo doma dovolj in ga bomo tudi naprej še imeli, če Bog ne bo poslal kakšne nesreče. Zato pa pravim, da boš doma ostal. Kaj še bo, bom pa jaz odločal. Vsakemu sem namenil to svoje in nobenemu ne bo krivice, če se bo tega držal.«

Zgodilo se je prvič, odkar se je spominjala družina, da je bila očetova beseda trda in ukazujoča. Vsi so s tesnobo v srcu pričakovali, kaj se bo še zgodilo.

»I, če sem se zmenil, me menda vendar ne boste pustili, da bi besedo požrl. Saj bom za veliko noč tako ali tako spet prišel domov. Na večno pa sami veste, da se ne bomo mogli vsi tiščati pri hiši, saj ne bomo imeli kaj delati,« se je zagovarjal sin. »Jutri bom nastopil, pa če me pustite ali ne.« 

»Anton, kaj si res ob pamet?« je zajokala mati in si s predpasnikom zakrila obraz.

Ko sta najmlajša dva videla, da mati joka, so se še njima udrle solze po licih. Vsi so nehali jesti. Micka je vstala in odšla v kuhinjo. Čutila je, da Anton ni naredil prav, vendar mu je po svoje privoščila. Malo mu je bila pa tudi zavistna, da jo je prehitel. Zdaj bo njej toliko teže oditi. Kaj bo šele takrat, ko bo tudi ona povedala, da pojde. Težka skrb ji je legla na srce.

Oče se je v hiši naslonil na mizo in povesil glavo v dlani. Sprevidel je, da sina ne bo mogoče zadržati doma. Dušo mu je prešinilo trpko spoznanje. Doslej je mislil, da bodo vsi njegovi otroci v resnici samo njegovi. Zdaj pa je prišel prvi in se izneveril. Čemu potem vsa ljubezen, s katero sta ga mati in on obsipala toliko let? Zato, da ga bo zdaj vzel svet … Za ubogega očeta je bilo to bridko.

Drugi dan je Anton res odšel. Družina še dolgo po njegovem odhodu ni našla miru. Nekdo je manjkal v njihovi sredi in to se je poznalo povsod, pri jedi in v postelji in zunaj hiše. Mati je več dni jokala. Oče pa kar ni mogel najti pravega mesta. Vse dni je premišljeval o sinu, ki ga je premotil svet, da je storil drugače, kakor je bilo njemu po volji.

Zdaj je vedel, da poslej ne bo v grapi več tiste lepe skupnosti, ki je bila toliko let in vse se bo v temelju spremenilo. Bog ve, če se bo Anton, ki se bo navadil družbe, sploh še prikazal pod domačo streho in se potem ravnal po očetovih nasvetih. Oče je upal, da se bo. Saj bo spoznal, da ni nikjer tako lepo kakor doma i se bo vrnil. Potem bo prišlo v hišo spet zadovoljstvo. Mož je komaj čakal, da se vrne tisti dan.

Pa je čakal zaman. Prišla je zima in z njo obupen dolg čas. Matic do letos sploh ni poznal dolgega časa. Saj so si imeli o popoldnevih in dolgih večerih, ko se vsa družina grela pri topli peči, toliko lepega povedati. Zunaj je bil mraz in jez s kolesi vred je bil vkovan v led, v njihovi sobi in srcih pa je bilo tako toplo in prijazno.

Letos vsega tega ni bilo. Še božič se je bil tako čudno pomaličil, da niso kar nič imeli od tega. Edina, ki je čutila v sebi še kolikor toliko zadovoljstva, je bila Micka. Pridna je bila in ni materi in mlajši sestri pustila prav nič delati.

Tonca je slutila, da tudi z njo ni vse v redu. Nekoč ji je to tudi omenila, češ: »Le glej, da še tebi ne bi padlo v glavo kaj takšnega kakor Antonu. Očeta bi snedlo, če bi šla še ti od hiše.« 

Mick ni na besede nič odgovorila. Vse dni je pridno delala in tudi brala mnogo knjig, ki ji jih je skrivaj pošiljal študent iz mesta. Te so ji dražile hrepenenje po tujini in po mestu, ki si ga je predstavljala v vedno lepših barvah …



Tako je spet prešla zima in prišla velika noč – za mlinarjeve v Iški največji praznik v letu. Poleg Gospodovega vstajenja so v teh dnevih obhajali tudi obletnico poroke. Tud za letos je bilo to v načrtu, a prišlo je vse drugače.

Štirinajst dni pred prazniki se je izkazalo, da Anton e bo držal svoje besede. Prišel je samo povedat, da mu ugaja pri Žerjavu in da se je pogodil tudi za čez leto.

Dva dni prej je prejela Micka iz mesta pismo. Mlinarjevim se to ni zdelo nič čudno. Saj je vedno dobivala od časa do časa kakšno razglednico, na kateri so ji študentje pošiljali svoje pozdrave. Tudi tokrat je bilo nemara kaj takega.

Naslednji torek pa je Micka zjutraj navsezgodaj izginila. Skrivaj se je praznično napravila, vzela s seboj nekaj stvari in odšla. Zvečer je ni bilo domov in domače je zaskrbelo, kaj je z njo. Tudi naslednji dan se ni vrnila. Začeli so v veliki skrbi poizvedovati za njo. Oče je prebredel vse hribe, a nikjer ni mogel izvedeti o svoji hčeri ničesar. Šele zvečer, ko se je čez Strmico vračal domov, so mu tam povedali, da je sedla prejšnji dan zjutraj na avtobus in se odpeljala nemara proti mestu.

Oče je nesel to novico ženi kakor težko breme, pod katerim se je bal, da bo zdaj zdaj klonil. Drug drugemu nista vedela sveta. Matic je naposled dejal ženi tole: »Tonca, prav si imela, ko si se poleti bala zanjo. Študentje so jo spridili. Zdaj to vem, takrat te nisem mogel razumeti.« 

Na veliko soboto je prišlo iz mesta pismo. Micka je pisala.


»Dragi oče in mati in bratje in sestre!

Ne smete biti hudi, ker sem naredila tako grdo in kar brez slovesa odšla od hiše. Nisem si upala povedati. Pa vam zato zdaj pišem. Eden od študentov, ki so se vedno hodili v naš jez kopat, mi je priskrbel v Ljubljani službo. Moja gospodinja je prijazna z menoj in se mi prav dobro godi. Ima me rada in se bom pri njej lahko marsikaj naučila. Rekla je, da bo tudi naši Francki priskrbela službo, ko bo nekoliko starejša. Mesto mi zelo ugaja. Včasi grem z gospo na sprehod. Tudi kateri od študentov me včasi obišče. Z njim pa ne smem iti ven. Malo mi je bilo sprva dolgčas po vas, zdaj sem se že privadila.

Lepo vas pozdravlja vaša Micka.«


Ko je Matic poslušal hčerino pismo, si je podpiral glavo z rokami. Na koncu pa je obraz skril v dlani in milo zajokal.

Tonca, ki mu je bila skozi vsa ta leta nekakšen angel varuh, se v tem trenutku ni mogla več premagovati. V skrbi, kaj bo s hčerjo v mestu, je zajokala še ona. Prav nič ji nemara ne bi bilo težko, če bi si bila dobila kje v vasi ali v bližnjem trgu kakšno službo. Tam bi bila brez skrbi zanjo. V mestu pa je toliko nevarnosti, da se bo pokvarila.

»O, Micka, Micka, kaj si naredila!« ji je ušlo.

Francka, ki je gledala ves ta prizor, ni vedela, kako bi potolažila očeta in mater. Njej sami ni bilo prav nič hudo, da je Micka šla.

»Oče, mati! Jaz ne pojdem od doma. Pri vas bom ostala, dokler bom živa!« je zatrdila in očetu se je to dobro zdelo.

»Mati, pa tudi drugi ne pojdejo. Vsi bomo ostali doma, boste videli,« je skušala tolažiti, kakor je vedela in znala.

Mati se je spomnila, da že zaradi otrok ne sme jokati. Ni smela pokazati, da ji je hudo. Potolažila je tudi Matica. Toda videlo se je, kako je novica, da je najstarejša hči kar brez slovesa ušla v mesto, podrla v njem vse najlepše.

Sključen v dve gubi je odšel iz hiše, kakor bi nosil težko breme.



Mickin vrtič na trati pred jezom je poslej sameval. Nikogar ni bilo, ki bi ga urejal. Lokvanji so se bili bohotno razrasli čez vso mlako in so čudovito cveli, gredice okrog pa je prerasel plevel. Trata je bila iz leta v leto bolj zapuščena.

Ko so spet prišle šolske počitnice, so se študentje takoj prvo nedeljo pokazali ob jezu. Toda Matic, ki je bil vsa leta prijazen z njimi, jih je tokrat osorno napodil iz vode, češ da ne bo več gledal škode, ki jo delajo po jezu in drugod.

Matic je vedno bolj sivel in se staral. Ni mogel pozabiti, da sta mu dva otroka ušla od doma. Zaman ga je Tonca prepričevala, da je prav tako.

Pokazalo se je z leti, da vzgoja, ki jo je prejela Micka doma, le ni bila napačna. Kljub temu, da se je Tonca bala, kaj bo z njo v mestu, se ni nič zgodilo. Gospa, pri kateri je služila, je bila na moč zadovoljna z njo in neko poletje jo je Micka pripeljala celo na svoj dom. To je bilo za Tonco nekaj, ko ji je gospa dopovedovala, kako pridno in dobro dekle je Micka. Gospa je zaupala Tonci tudi to, da ji je priskrbela ženina, s kakršnim se ne more ponašati vsaka.

Tedaj je bilo tudi Maticu mnogo laže pri srcu.

Zdaj sta se tudi z Antonom dobro razumela. Ta si je bil po dolgih letih pridnosti prihranil toliko, da si je kupil posestevce, kjer je umno kmetoval in iz leta v leto povečeval svoje imetje.

Najljubša otroka pa sta bila Maticu še vedno Francka in Lojzek. Pohabljeno dekletce ni nikdar sililo od doma. Pridno je pomagala materi in Lojzetu, k se je bil tudi trdno odločil, da se nikamor ne premakne iz očetove hiše. Postal je bil izvrsten mlinar, ki je vzorno nadaljeval očetovo delo. V svojem mlajšem bratu, ki je bil že popolnoma odrasel, je dobil dobrega pomočnika.

Oče ju je gledal z veseljem. Ni se vtikal v njuno delo. Popolnoma jima je bil prepustil mlin. Videl je, da delata marsikaj drugače, kakor je včasi on sam. Pa se mu je zdelo tako prav.

Šele z leti je videl, kako ga otroci le spoštujejo. Napak jih je sodil. Kljub temu, da je zdaj pa zdaj kateri pokazal svojo voljo, le ni nikdar pozabil na dom. Anton je redno vsako nedeljo prihajal domov. Tudi Micka je vsako leto za nekaj dni prišla s svojim možem na počitnice. Še bolj pridni sta bili, mlajši dve, Jerca in Polonca, ki ju je Micka tudi spravila v mesto, kakor je bila že davno obljubila. Vse svoje prihranke sta vneto pošiljali očetu in materi, češ da bosta imela na starost kak priboljšek.

Maticu in Tonci ni sicer ničesar manjkalo, a dobro se jima je le zdelo, ko sta videla skrb svojih hčera.

Tako se je v mlinu začelo novo življenje. Prav počasi je prihajalo v to skrito grapo, da niti Matic ni mogel opaziti velikih sprememb. Le sam zase je vedel, da živi popolnoma drugače, kakor je nekdaj. Celo njegovo razmerje do Tonce je bilo drugačno kot nekdanje čase. Še vedno jo je imel za svojo svetovalko in vodnico. Dobro se je zavedal, da je bila ona tista ki mu je pomogla, da mu zdaj ni treba živeti v pomanjkanju in samoti. Ona mu je dala vse otroke, ki ga imajo radi.

Zdaj, ko ni imel več dnevnih skrbi, so se njegove misli često ustavljale ob njej. Hvaležen ji je bil za vsako uro, ki jo je preživela z njim, in za vsako besedo, ki jo je slišal iz njenih ust.

Včasi, ko so bili lepi dnevi, ga je prijelo skoraj tako kakor tisto pomlad, ko jo je spoznal. Ni se mogel strpeti i jo je poiskal. »Malo pridi, da se kaj pogovoriva,« jo je povabil.

In Tonca je prišla. V vseh dolgih letih se ni za las spremenila v svojem značaju. Vedno je bila vsa v dobri volji. Postarala se je sicer nekoliko, toda za Matica je bila še vedno tista dobra in lepa deklica iz davnih dni.

In sedla sta na klop pred malnico. Gledala sta na jez, ki so ga kodrali drobni pajki in nežna sapca, ki je skoraj neopazno valovila gladino. Poslušala sta šumenje vode in ropotanje v malnici. Vse se jima je zdelo kakor pesem, ki je spremljala vse njuno življenje.

Popoldansko sonce, ki se je ob jesenskih dneh tako prikupljivo razlivalo po grapi, ju je prijetno božalo po rokah in obrazih.

Tedaj se je često zgodilo, da se je v Maticu prebudilo nekaj otroško mehkega. Ni si mogel kaj, da ne bi prijel žene za roko in jo božal.

Tonca se mu je vedno nasmehnila kakor tedaj, ko mu je prvič dejala: »Ali si otročji!« -

Maticu postane ob takih besedah toplo pri srcu. Ne ve, kaj bi dejal ženi, da bi ji pokazal hvaležnost in samo molči. Včasi pa se mu utrga iz duše in pravi: »Tonca, lepo je pri nas.«

»Res je lepo!« mu pritrdi Tonca.

Potem sta spet tiho.

Pa se oglasi Tonca: »Matic, na smrt morava misliti zdaj.« 

»Samo malo bi rad še živel tako kakor zdaj. Samo tako dolgo, da bo Lojzek pripeljal k nam tako nevesto, kakršna si bila ti. Ko bom lahko vzel v naročje prvega njegovega otroka, potem bom rad umrl.« 

Tako govori Matic in nekaj se mu leskeče v očeh. Gleda v bodočnost in preveč sreče čuti v srcu, da bi jo mogel ravnodušno prenašati.

Vse dokler ne postane hladno, sedita Tonca in Matic na klopci pred malnico. Šumenje smrek se druži v pripevanje vode in pri grodu zvoni. Tedaj se spomnita, da je večer in drug za drugim izgineta, narahlo upognjena od starosti, skozi nizka vrata malnice …