Pojdi na vsebino

Mlin življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mlin življenja
B. M. Vogel
Izdano: Prosveta 22/101; 1930
Viri: dLib 101,
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pomožni knjigovodja Blank je prihajal vedno točno v urad. Pet minut za njim njegova tovarišica Karla. Hitro je odložila klobuk, plašč in dežnik ter sedla na mesto nasproti njegovemu.

— Dobro jutro, gospod Blank, je zašepetala.

— Dobro jutro, gospodična Karla, je zamrmral poltiho.

— Lepo vreme je danes, gospod Blank, mi pa moramo delati!

— To je življenje, gospodična Karla!

In vzela sta v roke peresnik. On je vknjiževal izterjane menice v svojo, ona pa vdrugo knjigo. Nato sta seštevala oba, ona šepetaje, on mrmraje:

— Sedem in šest je trinajst in devet je dva in dvajset in sedem je devet in dvajset in šest je pet in trideset in sedem je dva in štirideset — ostane štiri.... ostane štiri.... ostane štiri....

In tako je šlo dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mesecem in leto za letom.... Zvečer sta primerjala končne vsote.

— Hvala Bogu! je rekel on.

— Zopet je minul dan! je rekla ona.

Nato sta vzela klobuk in plašč in palico in dežnik in sta odšla. Zunaj je sijalo solnce. Tesno objeti so hiteli zaljubljenci. Otroci so se igrali, starši pa so se veselili.... Na vogalu je rekel:

— Torej jutri, gospodična Karla!

— Jutri, gospod Blank, je odgovorila žalostno.

In drugo jutro sta pričela znova. Zopet sta vknjiževala, zopet seštevala:

— devet in šest je petnajst in sedem je dva in dvajset in štiri je šest in dvajset in osem je štiri in trideset — ostane tri.... ostane tri.... ostane tri....

In vsak dan je gledala z očitajočimi očmi tovariša, in on je skrivno zrl nanjo.... Toda oba sta molčala. In čas je hitel in mlin življenja je mlel glasno.... Ona je shujšala, on se malce odebelil, ona je postala bledejša, on temnejši.... nosila je že naočnike in on ščipalnik.... Prihajala sta in odhajala, in na vogalu sta ponavljala sleherni večer:

— Torej jutri, gospodična Karla!

— Da, jutri, gospod Blank!

In ona je šla na desno, on pa na levo.... in drugo jutro sta sedela zopet skupaj in seštevala:

— je pet........

Delala sta in nista slišala, kdaj so se odprla vrata. Nista videla, ko je pristopil k mizi gospod glavni ravnatelj v družbi elegantnih delničarjev. Nato sta vsatala, kakor veleva dolžnost, gledala prestrašeno gospode.... in slišala kakor v snu posamezne besede:

—.... jubilej pet in dvajset let. Zvesta služba.... zvesta služba.... visoka zavest dolžnosti.... interesi podjetja.... Danes lahko greste, dragi sodelavci. Odpočijte se in pridite zopet jutri! je rekel glavni ravnatelj. Oba sta kakor veleva dolžnost, zapustila urad. Zunaj se je smejalo solnce. Življenje je prevevalo človeške duše.

— Pet in dvajset let! je vzdihnil on.

— Pet in dvajset let! je vzdihnila ona. Takrat sem jih imela šestnajst....

— In jaz tri in dvajset....

— Lahko bi bilo drugače, gospod Blank! je rekla.

Pobesil je glavo:

— Da, lahko bi bilo drugače, Karla! Toda ta pičla plača!

— Vendar bi bilo bolje!....

— Sedaj je konec.... je vzdihnila glasno.

— Da, konec, Karla!

Na vogalu sta se ustavila.... S solznimi očmi se je ozrla nanj.... Tudi on je imel solzo v očeh. Potem ji je poljubil roko.

— Torej jutri, gospod Blank!

— Jutri, gospodična Karla!

In ona je šla na desno, on pa na levo.... In drugo jutro sta zopet sedela pri pisalni miži in seštevala:

— in devet je pet in šestdeset in sedem je dva in sedemdeset in devet je ena in osemdeset — ostane osem.... ostane osem.... ostane osem....