Mlakarjev Tone
| Mlakarjev Tone Mara Tavčar |
| |||||||||||||
Mlakarjev Tone je bil sainec v zadovoljnost in veselje vsem novodošlim gospodičnam, koje je usoda zanesla v zaplotniško vas.
Visok, krepak, elastične hoje, fletnih brk, rdečih lic in usten, temnih oči, skratka Mlakarjev Tone je bil fant od fare.
Dasiravno je že prekoračil cvet mladih let, se ni resno zanimal za nežni spol. Semintje je poklonil kakšni Dulcineji šopek rožmarina, ali rdeč nagelj, da sta bila oba zadovoljna. Tone je začrtal bogve katero črto že v svoj notes, a dekletu se je vzdignila misel: morda, morda in zapela je tisto pesem:
»Obroček okrogli,
ej prstanček zlati,
kedaj, oh, kedaj
na prst se priklati.«
Širila se je tajna govorica, da bi se bil Tone že davno lahko poročil, da ni tako šmentano izbirčen. Zora je imela prešpičast nos. Ema previsoko frizuro, Vera je bila previtka, Milena predebela, Magda premlada, Boža prestara, Leja previsoka, Vlada premajhna in tako dalje brez konca in kraja. Čas je bežal in Tone je ostajal sam samcati samec v lepi dobi moških let.
Obedoval in večerjal je v gostilni. Zvečer je malce posedel, kritiziral in se smejal, hvalil gostilniško mamo, ki tako dobro kuhajo in grajal natakarico Zinko, če se ni dostojno priklanjala pri serviranju.
V posebni sobi pri svoji mizi je sedel samec Tone. Sprva mu samevanje ni težko delo, a sčasoma mu je postajalo nekamo tesno pri srcu, češ, kako prijetno bi bilo, da me kakšna nežna stvarca razvedri pri obedu. Hrepenenje po taki stvarci se mu je vselilo v srce in dušo, postajalo oblastnega in mogočnega in končno se mu je začrtala mehka žalost na lice. Dobra mama so ga izpraševali po vzroku pobitosti in zamišljenosti, nakar jim je Tone zaupal:
»Eh, mama, človeku ni dobro pri obedu samemu biti. Veste, tako-le malo pokramljal bi rad in tudi boljši tek bi imel.«
»No, če ni drugega, gospod Tone, temu se že odpomore. Jutri bo Zinka pripravila pri vaši mizi tudi za mojega moža!«
Tone si je grizel ustnici. Želel si je rdečelično, kodrolaso gospodično, pa mu mama en bloc ponudijo brkastega ata.
Tone je brž zavil pogovor na sanje, ker so mu bile tako ljube in prijetne, da je bil vedno slabe volje, če je prespal le eno noč — brez sanj. »Sanje so najlepši kinematograf« je del, »in kar je največ vredno sem jaz junak vseh prizorov in oči si tudi ne kvarim!«
Veste, mama, nocoj sem imel čudne sanje. V puščavi sem bil, v puščavi, v kateri, nisem mogel konstatirati, ker sem zemljevid pozabil doma. No, mama, v puščavi sem bil med petimi drevesi. Na štirih so visele žveplenke in zobotrebniki, na enem pa je viselo okroglo jabolko in bridko plakalo. Jaz sem se čudil brezmejni žalosti sočnatega sadu in iz sočutja poprašal: »O, nebeška mana, angelski sad, kaj je kaj, mar hudobni črviček razjeda tvoje srce? Žalost ti kar nič ne pristoja, mlado si, jedva zapustilo rožnobele grudi svoje mamice, in že plakaš. Sentimentalnost vse pokazi in vodi v pesimizem, pesimizem pa je poguba za mladost. Razkrij mi svojo bol in jad in gotovo si olajšaš težo srčeca!«
Rdečelično jabolko se je bolestno nasmehnilo in délo: »Nisem nebeška mama, ne angeljski sad in tudi hudobni črviček ne razjeda mojih mladih rebric; jaz sem navadno adamovo jabolko, zraslo na drevesu svojih pradedov, kakršnih je mnogo na svetu. A dolgčas me mori, neodotjivo hrepenenje po družbi mi petjo dušo in srce. Moja ličeca so okrogla in rdeča, vabljiva in zapeljiva, a ni stvarce tukaj, ki bi jih božala in laskala. Med temi prozaičnimi žveplenkami in zobotrebniki živim, hiram in umiram zbog hrepenja po nežni stvarci božji! Oh, da bi se te brezdušne stvari izpremenile v sočnate hruškice. Objemal bi jih vse dni in vse noči, kako rajskosladko bi to bilo!«
Zamislil sem se v žalostno usodo nesrečnega jabolka. Kar naenkrat začutim v sebi velikansko moč, zažvižgam, hotel sem in zgodilo se je: dve hruški ste priletele iz jasnega solnca. Ponižno ste se priklonile in prosile jabolko dovoljenja, da se nastanite na njegovi vejici.
Jabolko se je smejalo, vriskalo in rdelo, a hruški ste se komodno nastanile na jabolkovi vejici. Ko pa ste se oddahnile od daljne poti, ste postajale hudomušne in razposajene, da ste se začele žogati z jabolkom.
Jabolko je dolgo časa kavalirski prenašalo muke in trpljenje, a ko je bilo ličice opraskano je zletelo jabolko na drugo drevo med žveplenke in zobotrebnike in samo sebi predavalo basen o ježu in lisici.
Hruški sta se prijateljski objele in v tem objemu se je mlada hruškica zarasla na jabolkov prostor, da je lažje koketirala z razdaljenim jabolkom. Jabolko se ni dosti zmenilo za nežne poglede, le obračalo in bingljalo je na vejici, kakor da hoče zvoniti natakarici za kvartin terana.
Jabolka se je lotevalo domotožje in plakalo je solze nesrečno pregnanega. Toliko dni je viselo na svoji lastni vejici, pa prifrčite dve hruški, prosite dovoljenja, da se okrepčate na njegovi sladkosočni vejici, a ko jima to dovoli iz gostoljubnosti, se preobjesti in končno ga prepodite iz vejice ...
Debelo, okroglo hruško je morilo kesanje, češ, vendar prehuda je bila igra z vljudnim jabolkom, a vitka, mala hruškica se je še bolj krepko zasedla na jabolkov prostor, češ »sej je vse glih.«
Meni je se v dno duše smililo nesrečno jabolko, zato sem ga hotel potolažiti, a ko sem odprl usta za tolažilne besede, mi reče jabolko: »Tone Mlakarjev, hvala ti za sočutje! Vrni se v deželo živjenja in hrepenenja, a glej, da se ti ne zgodi tako, kakor se je meni zgodilo. In da prideš kdajkoli v tak položaj, kakor sem prišel jaz, ti svetujem, da potegneš za seboj tudi svoj stol, ker je hudo gledati, ako sedi na nje nehvaležneš!«
Pri zadnjih besedah se je jabolko krčevito stresnilo, padlo raz drevo in ... jaz sem se zbudil.
»Res čudne sanje,« so rekli mama.
»Res čudne sanje,« je ponavljal Tone in molče odšel.
Naslednji dan sta se nastanile dve gospici v zaplotniški vasi. Mama so bili prav zadovoljni in pripravili obed pri Tonetovi mizi, češ, bo vsaj vesel in želji je v dvojni meri ustreženo.
Mlakarjev Tone se je vedno prej pri mami v kuhinji oglasil, predno je stopil v posebno sobo.
»Veselje, veselje,« so vzklikali mama, pozdravljaje vaškega samca!
»Pa kaj je? Ali ste zadeli terno? Ali je mogoče raca purano izvalilo?«
»O, o, vse lepše in slajše! V sobi prav pri vaši mizi obedujeta od danes dalje dve novi gospodični. Saj nimate nič proti temu!«
»Oh, nič, samo, mama tiste sanje, sanje. Kaj, če me je peljal sam angelj Azrael v deželo vizij in kinematografov, da me obvaruje zla in nesreče!«
»Eh, kaj ta vraža!«
V veži je zazvenel melodičen smeh. Tone si je popravil brke, nataknil rokavice in šel v sobo, da se dostojno predstavi novima gospodič nama. Pri obedu je bilo jako kratkočasno. Zabavale sta ga o svojem potovanju v zaplotniško vas in tako dalje, dokler se nista izrazile, da upate prepoditi dolgčas vaške enoličnosti z zabavnimi pogovori pri obedu in večerji.
Odšle sta vsaka v svojo pisarno, Tone je šel k mami v kuhinjo, da tam posreblje običajno kavo, bil je dobre volje in zadovoljnega srca, da so bili še mama srečni, zroč vesel nasmeh, ki je obkrožal Tonetove oči.
»Pa sta mi res všeč ta dva kebrčka. Mali keberček tako govori, kakor da bi rožice sejal, veliki pa tako, kakor trški doktor. Ne vem, če jima bom kos. To žvrgolita, kakor dva škrjančka, ki se opotečeta v zrak polna rajskega veselja v srcu, da je vzklila zopet ljuba pomlad in razlila zlate pramene čez dol, log, hrib in plan!«
Prav prijetno in veselo življenje se je nastanilo pri mizi Mlakarjevega Toneta. Govorjenja, žvrgoljenja in brenčanja ni bilo z lepa konec. Tone je postajal od dne do dne zadovoljnejši in prisegal, da se nikdar ne loči od Zefke in Mine. Pa ta prebita usoda in – sanje!
Nekega dne priskače Mina vsa vesela in srečna v sobo: »O, moj žlahtni Tone, moja sladka misel, moje solnce, moja zvezda in vse kar hočeš, da si – čas imaš, stopi v trg in me zastopaj s temle pooblastilom pri dedščini!«
»Dobro, zakaj pa ne! Samo povej mi, kaj podeduješ!«
V tem je vstopnila Zefka.
»Stari strijc mi je testiral par stvari, da ga ne žalim v grobu, za to, za to... mi je zapustil vse stvari, ki dičijo in karakterizirajo celotni značaj — starega samca. Dobim pipo, veš, tako dolgo, ki ima zeleno vrvico v diko in kras, par pantofljev, spalni pašč, veš tak, ki ima rdeč trak za pripasovanje, fletno čepico, no, kaj bom naštevala.«
»In vse to podariš Tonetu« se je oglasila Zefka.
»To bo lep! Pomisli! Prihajal bo s pipo v spalnem plašču, v pantofljih in nama ho pripovedoval o letu 1866. in tako dalje kako se je kepal s kislim mlekom ...«
Tonetu je bilo dovolj. Vstal je in šel in ni se več vrnil k mizi. Mami je zabičal, da mora Zinka pripraviti večerjo pri mizi tam v kotu, kjer je tudi zvonček na razpolago.
Zefka in Mina nista vzele stvari za resno, ali žalibog, Tone je sedel sam, Zefka se je vsedla na njegov prvotni prostor in se zadovoljno smejala. Mina pa je bila žalostna. Pogrešala je Toneta, saj je bil vendar tako prijazen in vljuden, da ni imel nič proti, ako sedita pri njegovi mizi in sedaj –?
Mami se je pritoževal o porednosti Mine, a mama so rekli, da bode že prišla odpuščanja prosit.
»Ja, da se na vse zadnje še v to poredno grdobo res — zatelebam! Vidite mama, toliko let sem sedel v miru in strahu božjem na svojem prostoru, pa ta Mina minasta me je prepodila. Oh, saj sem vedel, da me je sam angelj Azrael peljal v deželo sanj, opozoriti me je hotel na pretečo nevarnost, da ne izgubim svoj stalni prostor. Kaj mi pomaga sedaj vse to, ko pa Zefka sedi na mojem prostoru in me Mina tako grdo gleda, kakor jaz njo!«
»Le potolažite se, gospod Tone, vse bo še dobro. Nocoj vam spečem jarčko ... ta odtehta vse Zefke in Mine ...«
»Oh, mama, mama,« se je oglasila Mina na vratih, »specite mene — za Toneta.«
V svesti velikanske velikodušne požrtvovalnosti je prijela Toneta za roko, ga objela in presrčno poljubila. Tone je revanžiral Mine galantnost z vsem ognjem in močjo, prijel jarčko za bedra in rekel » Mama le brž, saj veste, da jo imam tako rad, da bi jo najraje pojedel.«
In mama niso vedeli, kateri naj dajo svoj – blagoslov.