Mladostni spomini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mladostni spomini: Izvirna povest
Anton Koder
Spisal Liberius
Izdano: Slovenski narod 25. december 1874 (7/295), 2–4; 29. december 1874 (7/296), 1–3; 30. december 1874 (7/297), 2–3; 31. december 1874 (7/298), 1–3.
Viri: dLib 295, 296, 297,298
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.[uredi]

»Sneg gre, sneg in burja piše preko planine kakor uže davnaj ne tako. Pavlina sédi sem k peči, pri oknu se lehko prehladiš, verjemi mi in slušaj me!«

Te besede je govoril svojej hčeri sedemnajstletni deklici Žagar, siv ded, stopivši zimskega večera v sobo iz malega mlina v gorskem zakotji, katerega je imel v najemu, kar se svet spominja.

Pavlina ne odgovori spočetka in zre dalje v šivanje, kakor bi ne bila čula sivega očeta. Reditelj jo mora ogovoriti v drugo.

»Da, da ljubi oče, sneg, zima in žnjo dolg čas v našo dolino,« odgovarja zdajci deklica, brisaje malo oknice, hoteč pogledati na plan, tu se žalosteč prepričati neprijetne zime, ki je skoraj polletna tovarišica v precej visoko ležečem gorskem zakotji.

Ko bi bil pa sivi starec videl na tančneje v tem trenutku svojo hčer, jej pogledal v oko, čul njen globok vzdih, zmajeval bi bil z glavo in bi ne mogel skoraj umeti kako in kaj.

»Kaj govoriš tako ti Pavlina, ki si mlada, zdrava, ki si še-le jela živeti? A tvoj oče čuti to bolj, posebno — kar nij več gospodinje — tvoje matere. Saj veš,« — dalje skoraj ne more govoriti, zastaje mu glas na jeziku. Da bi si zakril tiho žalost, poseže z žuljavo roko na leseno polico po svojej zvesti tovarišici, malej pipici, ter napravi tobak, ter se stisne še bolj na gorki zapeček.

Dolgo časa je vse tiho. Le stara zakajena ura na zidu in ropotanje mlinskega kamena in šumenje vode se čuje.

»Koliko let je uže oče, kar so umrli mati,« pravi Pavlina in vpre svoje oči v dre-majočega reditelja pri peči.

»Koliko, to se lehko zračuni. Ti si izpolnila ravno deseto leto. Zima je bila, sneg je naletoval kot denes. Po tem in po tvojej starosti sodim, da je ravno sedem let.«

»Sedem let,« ponavlja deklica in jame urneje šivati.

Starec zadremlje. Pipa mu pade iz ust na koleni.

Zime pozabi, mlinskega kolesa, svoje ubožnosti pozabi in sanja morda — kdo ve o čem? Težko nij uganiti tega.

Mej tem potrka nekdo lahno na okno.

Pavlina se zgane, zarudi, a vendar odvezne okno poda roko nekomu in šepeče nerazumljive besede, precej dolgo, precej pogosto.

Mlinski kamen jame močneje ropotati v znamenje, da je poteklo žito, stara ura nabije počasi precej pozno uro. Starec se zdrami in deklica se prestraši in zapre okno.

Trenotek pozneje je zopet vse v redu. Le v koči ne berli več leščerba, mlinsko kolo ne ropoče.

Tamkaj po zagorji pa stopa moška podoba zavita v temen plašč in sneg naletuje gosteje in burja piše črez planine.

II.[uredi]

Nekoliko nedelj pozneje bilo je v samotni gorski cerkvi Žagarjeve srenje cerkveno opravilo. To se je zgodilo le malokedaj v letu. Zakaj so postavili to ravno v zimo, sam rudeče-lični rejeni kaplanček nij mogel uganiti, ki je gazil na vse jutro precej debel sneg proti goram. V bukvah je zapisano tako, zgoditi se mora, kajti česti se s tem sveti Urh, ki si je zbral tako visoko svoj sedež v samotnem gorskem svetišču.

Tisto nedeljo po službi božji so bile vse steze in pota polna pobožnih ljudij. Vsakemu se je mudilo. Enim domov, oddaljenim v krčmo, zadnjim dohiteti prve in morda pogovoriti s katerim ali s katero — prijazno — pametno besedo.

»Pojdimo pit« so dejali fantje, stoječ v kopici pred cerkvenim ozidjem, ko so odšle sramežljive deklice, katere so ogledovali in izgovarjali svojo sodbo o tej in unej.

»Tudi ti greš z nami Valentin,« nagovori vesel tovariš svojega prijatelja, ki je nekoliko zamišljen slonel ob zidu in zrl za celimi procesijami odhajajočih vaščanov.

»Ne grem, da res ne, drugi pot, mudi se mi domov.«

»Ne hodi, ne hodi,« meni drugi. »Časa je dovolj, nedelja je, v vinu in druščini je veselje.«

A bilo je zastonj. Valentin lep mladenič, čvrste rasti, prijaznega, duhovitega lica nekako mrzlo odzdravi in ubere pot pod noge po strmini.

Nekoliko pozneje je bilo v gorski priprosti krčmi pri orehovej mizi veselo govorjenje, smijanje, in pijače dovolj mej radostnimi mladimi pivci.

»Zakaj nijsi zvabil Valentina soboj, on ima denar, bogat je, vse bi nam bil plačal,« ogovarja nekoliko bolj postaren fant suhega obraza svojega soseda in mu naliva prazno kupico. »Drži ga če ga moreš, ako neče. Dozdeva se mi, kakor bi se zadnji čas nekoliko nas ogibal, ali sramoval, kar je vse eno.« »Kaj ogibal ali sramoval,« kriči tretji, ki je čul te besede. »Če je tudi tistega Liparja sin, o katerem pravijo, da ima denarja na mero, da sam ne ve, koliko, on je kmet, našega stanú, akoravno nekaj brati in pisati zná. Z nami naj hodi, če mu je draga njegova glava, ako ga zasačimo sicer po noči na vasi.«

»Ne jezi se,« veli tretji. »Valentin je dober človek. A zadnji čas je nekaj zbegan, zaljubljen je ali kali!«

»Neumnež,« ponavlja drugi. »Če ima dekleta pové naj nam, če ima tekmeca iz tuje vasi, pri nas dobi pomoči.«

Tako se plete govorica. Še le ko se jame mračiti je orehova miza zopet tiha in samotna, samska steza proti dolini pa živahna jako živahna in mnogo preozka, posebno našim znancem.

Ko zapusti Valentin tisto dopóludne svoje tovariše, stopa urno ob strmini navzdol v dolino. Prehitivši precejšno množino zavije na desno, kjer pelje steza po samini v nasprotno vas.

Nastalo je lepo zimsko popóludne. Beli snežniki se blišče kot biseri, zelene jelke in smreke so stale ponosno okrog in okrog ter stresavale sneženo odejo iz svojih v nebo kipečih glav.

Valentin nekdaj v bližnjem mestu izrejen precej omikan, je imel mnogo srca za naravo, mnogo več, kot bi mu bil kdo po videzu prisojal.

Bil je denes nekako vesel, navdušen in nekaj se mu je izbujevalo z nepopisljivo močjo v prsih. Pred njim leži tiha dolina, daleč tam rojstna hiša, krog in krog posestva, lepi gozdi, ravne senožeti. Čuti se nekako vzvišenega gospodarja v obdajajoči ga naravi. In notri v srcu mu klije, mu tolče nekaj in pravi: »Glej kako lepa je zemlja, če se strinja z notranjostjo človekovo, če človek razume njeno harmonijo, ki je razlita okrog in okrog, če si jo obračaš sebi in svojim v korist.«

Da, posebnega ne more umeti prav. Toliko potov je premišljeval, a še le zadnji čas se prepričal, da on svojih nema. Le osorni stari oče, skop bolehen mož mu živi, katerega je življenje minulo, ki nema mnogo srca, morda tudi zanj ne.

Da bi bil skoraj rajši ubog. V revščini bi živel, a dovoljno mej svojimi in to Pavlino, to nepopačeno, blago deklico bi ljubil, njej prinesel, vse pred oči in dejal: tu imaš vse, vse samo moja bodi, meni zvesta ostani.

In videl jo je denes v cerkvi, kako lepa, kako ljubeznjiva je bila, akoravno priprosto oblečena, brez lepotičja, brez svilenih kril.

Kako se je razločevala od drugih svojih vrstnic.

Govoril je nekaj potov pod njenim oknom ž njo. A bila je vedno tako boječa, tako sramežljiva, nij jej mogel, in si nij upal razodeti prav svojih mislij, svojih skrivnostij in čutov boječ se, da bi je ne vžalil.

A danes se je namenil govoriti resno besedo ž njo. Dalje ne more živeti v tej negotovosti, v tem nemiru, naj bode kakor hoče.

Prišedši v goščo mej starkove borovce in gerčave gabre sede na polomljeno drevo, ki leži na tleh, podpre glavo v dlan in sloni in čaka — njo, kajti tod mora iti domu, to je njena bližnja pot.

Truma črnih vran zleti zdajci raz pota kričeč in ferfoleč na visoke jelkine vrhove. Stopinja se čuje od daleč.

Valentin se ozre, a zopet zakrije obraz hoteč izkušati Pavlino, ki se mu bliža, ali ga ogovori, ali ne.

Pavlina uže od dalječ zagleda Valentina, tesno ji je pri srci, vesela je in korake pospeši.

Mladenič sloni nepremakljiv.

»Valentin, kaj sloniš tu,« pravi Pavlina z boječim glasom, ko se mu približa?

»Nič, nič, sedim in premišljujem, če imam še kaj mislij.«

»Valentin, to nij res, in ti si bled, ti si spremenjen.«

»Ne, ne tega ne, srečen sem zdaj če sicer nikdar, kajti govoriti smem s toboj in ljudje me ne vidijo, spremiti te hočem in jeziki me ne obrekujejo.«

»Kaj je to, tega ne umem ljubi Valentin, govori resnico.«

»Tega ne smem, tega si skoraj ne upam, dokler nisem prepričan, da ni vse zastonj Pavlina, dokler ti nisem več kot navadni drugi ljudje.«

Pri tej besedi se srečata njuna pogleda in dekličino oko se pobesi, rudečica jo oblije, beseda ji ne gre iz ust.

Ako bi bil mogel kedo opazovati ta objemljej, ta skriven poljub, ki je združil pri tej priči srečna človeka; rekel bi bil: »ljubita se.«

Tihota nastane po tem. Zimski sneg se taja, iz strmin drči v dolino in jelke se priklanjajo in vrani kričijo in življenje, skrivno gozdno življenje se razliva po holmih, po gozdu in povsod.

»Kdaj se vidiva zopet Pavlina?« pravi Valentin, ko prideta do razpotja, kjer se ločite poti proti Žagarjevemu mlinu in Ravnej vasi, Valentinovemu domovanju. »Ne vem,« pravi žalostno deklica.

»Vsaj veš, moj oče so ostri, nikamor ne smem brez njihovega dovoljenja in domu — zdaj še ne moreš priti. Počakaj ali govori z očetom odkritosrčno in možato potem« —

Zadnje besede ne čuje Valentin, kajti Pavlina prav urno izgine za oglom, kajti od daleč se čuje, kot bi se bližale moške stopinje.

»Potem, potem,« ponavlja zavzet Valentin. »Potem potem bomo pili tistega grenkega, rumenega« se krohoče berač Jurko prišedši za voglom, kazaje nagajivo svojo gerjačo na nasprotno stran koder je odšla Pavlina in popravlja svojo vedno spremljevalko bisago na kljukasto ramo.

»Kdo govori s teboj?« se čuje resen, zapovedljiv glas Valentinov. »Pojdi kamor si namenjen, ako ne, pokažem ti jaz pot, da me pomniš!«

»Ne, ne Valentin, moje noge ubero to stermino tudi v polnoči, je vse eno. Le ne jezite se in ne kremžite, če ne vam zapojem pesem o vkletem graščaku, ki se je tudi jezil in pačil.«

Valentin videč, da ne opravi nič z zvitim postopačem, da mu nekaj krajcarjev, da se ga iznebi.

Zopet je bilo vse tiho. Solnce, le svetlo solnce je sijalo sè svojimi žarki, sneg se je tajal, vrani so kričali in beračeva, hripava pesem se je čula v dolino, ki je korakal proti bližnji vasi, kjer bode vesel, pa le vesel — pri brinjevcu.

III.[uredi]

Mlinska kolesa Žagarjevega mlina so počivala, njihov gospodar Žagar pa je hodil s kolom v roči okolo njih in jezu, ter tu nekaj premaknil, tam dvignil, odstranil po postavah svojega uma in tudi sem ter tja nekoliko poklel in porobantil, kajti snežnica, ki je pridrla iz gore, poškodovala mu je mlin za precej grošov, na tanko še sam ni vedel koliko. »V vodo bodete pali oče, v vodo,« pravi nekdo, ki se zdaj približa in se vsede na hlod, ki je ležal poleg jezu. »Vsaj bi bilo morda najbolj, da bi« meni jezeč se Žagar dvigovaje in opiraje se s kolom, hoteč premakniti kolesovo os v prejšno lego.

»Pomagam vam,« pristavi zopet prišlec. Izgovorivši se pridruži mlinarju, ter uredi kmalu mnoge zapreke.

Črez nekoliko je ropotalo zopet mlinsko kolo, voda je šumela. Žagar in Valentin, ta je bil namreč njegov pomagač, sta sedela na solncu pred mlinom in starejši je kadil denes cigaro, kajti dobil jo je v dar od mladega tovariša.

»Težko uže zmagujete Žagar, kakor vidim, svoje delo,« pravi črez nekoliko Valentin. »Pustite toraj in počivajte, mnogo ste se trudili v svojem življenji!«

»Kako pa,« odgovarja smeječ se Žagar. »Če bi bil bogat, kot ti, ali tvoj oče, potem bi tudi jaz govoril tako, a revež naj se ubija, da mu vterpnejo roke, za drugo ni na svetu.«

»Bogastvo nij še vse Žagar. Mnogo je bogatih, ki pa vendar niso zadovoljni in si žele nekaj, kar je več kot zlato in srebro.«

»Tacega človeka poznam tudi jaz, to je tisti, ki sedi pri vas, to sem jaz.« Pri tej besedi se srečata Valentinov in Žagarjev pogled. »Kaj neki bi si vi želeli, radoveden sem« meni starec »vsega imate v obilu.«

Valentin je nekoliko v zadregi. »Smilite se mi oče, ker morate toliko truditi se v svojej starosti, želim si, da bi vam tega ne bilo potreba, da bi se k meni preselili in še nekega pridjali s soboj.«

»Kaj?« pravi Žagar, čudev se, da mu cigara pade iz roke.

»Tako je, če ste zadovoljni,« odgovarja Valentin »srečni bodemo potem trije: jaz, vi in — Pavlina.«

»Vi se šalite z revščino, tega ni potreba, to ni lepo od vas.«

»Če se hočeš ženiti, dobiš lehko najbogatejšo v fari. Pavlina je revna, ki nema ničesar razun mene in kdo ve kako dolgo, jaz sem se postaral.«

»Ne, ne Žagar ne govorite tako, vi se motite, vi me ne poznate! V fari je mnogo deklet, bogatih, mladih, a le ena Pavlina, le ona katero ljubim, ljubim bolj kot samega sebe.«

»To so le bolesti za trenutek, verjemi mi, kar govoriš in terdiš Valentin. Jutri se morda sramuješ, da si govoril tako brez pametno denes ali meniš ko bi ti jaz verjel: to so neumni ti berači.«

»Gorje, ne govorite dalje kaj tacega, to je preveč, tega nisem zaslužil!«

Nekoliko je zopet vse tiho.

»Jaz nemam nič zoper te Valentin,« povzame črez nekoliko ginjen Žagar. »Učen si, delaven si, mlad, vse lepe lastnosti imaš, a za mojo Pavlino nisi, ker nisi njene mere, to je edini vzrok, da ne morem verjeti tvojega govorjenja. Tudi tvoj oče še živi. On ima vse v rokah, on ti bode izbral nevesto bogato, imenitno, Pavline bi ne hotel poznati. Pustiva toraj te reči, ki so brez pametne!«

»Ne, ne, to je napačno oče Žagar. Meni, mojemu srcu ne mine, ne sme nihče zapovedovati, nihče in vsiljevati reči, s katerimi se ne strinjam, to vam obljubujem denes in vselej!«

»Lepo, lepo je to. Kakor sem rekel, dober mladenič si, rad te imam, vesel sem če me kedaj obiščeš ali kaj več ne smem, ne morem priterditi.«

Izgovorivši odide starec v mlin. Valentin obsedi na klopi sam, sam, tako sam.

V tem trenutku se zapre malo oknice mlinarjeve sobe. Ženska podoba si zakrije obraz z rokami in solze, britke solze se ji vdero po nježnem licu in padajo na belo dlan. Videla ga je, čula je njun pogovor in to je dovolj, preveč, preveč za njeno neizmerno ljubeče serce.

Zopet je vse tiho. Le samotno mlinsko kolo se vrti, voda se peni in dela sreberne valove ob jezu in Žagar hodi z močnatnim obrazom okoli kamnov in stresuje z glavo, kakor bi ne mogel razumeti nekaj, kakor bi premišljeval nekaj posebnega.

Tamkaj po sneženej stezi pa stopa proti vasi mlad človek. Mnogo potov postoji, zre tja od koder je prišel in zre zopet dalje, a ne domu, temuč v vaško kerčmo, kjer hoče vtopiti v vinski kapljici, vse, vse, sebe, ves svet, vse to črno gorje, ko bi se le dalo in bi se.

IV.[uredi]

Nekaj dni pozneje je Jurko hodil po vasi od hiše do hiše. Tu je nekaj pomólil, tam zapel narodno pesem, zopet tej ali onej izgovornej gospodinji pošeptal nekaj skrivnega na uho. Te so se navadno smejale same radovednosti, stresale z glavami in rekle: lažeš. A Jurko ni legal, greha seje bal, a vaške novice je rad raznašal, in vedel je za kaj.

Sneg je še vedno ležal črez dol in holm, zima je divjala, samotno klopotanje Žagarjevega mlina se je razlegalo v dolino. Voda je šumela in kolo se je vrtilo kot nekdaj, a notri v sobi ni biló dolzega časa, niti zime, kakor je trdil vaški berač, ondi je cvetela vesela pomlad, pomlad ljubezni.

Valentin je bil od zadnjih dogodljajev redni Žagarjev gost. Pavlina se je veselila tega, štela dneve, ure, kedaj pride, kedaj mora iti in živela med upom, strahom. Žagar sicer ni mogel skoraj verjeti, ali ima Valentin resne namene, po godu mu ni bilo po vsem po gosto njegovo obiskovanje, a ugovarjati ni mogel uže zaradi hčere, ne, dejal je: »bode uže kako, da bi le nesreče ne bilo.«

Bil je lep večer. Luna je sijala in zvezde so se vtrinjale v valovih, ki so se dervili memo samotnega mlina.

Pri malem oknicu v Žagarjevej sobi sta sedela Pavlina in Valentin. Starec se je tiščal zapečka, dremal in sem ter tja skrbno ozrl se na srečna zaljubljena.

»Kaj ti je nocoj ljubi Valentin?« povzame deklica in vpre v mladenča svoje očesi. »Tih si, zamišljen si, to mora pomeniti kaj posebnega.«

»Nič nič, vesel sem zelo vesel, da še nikdar ne tako,« pravi Valentin.

A deklica je uganila, da ni govoril resnice, in bila je žalostna.

»Vsaj vem, zakaj si žalosten, zakaj povešaš glavo. Tega sem kriva jaz tvoja revna, nepoznana ljubica. Oj vem, odpustim ti, biti ne more drugače, le sebi ne morem odpustiti nikdar.«

»Kdo ti je rekel to? To je laž, grozovita laž. Gorje mu, ki je izustil te besede!«

In zopet je bilo vse tiho. Žagar je dremal pri peči, leščerba je vgaševala in Pavlina je ležala na obrazu na terdej klopi.

Tam iz dalje pa se je čulo škripanje zmerznjenega snega pod nogami samotnega potnika. Ako bi imel sneg kaj čutila, ko bi ne bil dvojno leden, videl bi bil neizmerno gorje razlito v človeškem srcu in zaškripal bi bil milo tolažilno: Nobena roža nij brez trnja, nobeno veselje brez gorje.

V.[uredi]

Pod vaško stoletno, široko vejato lipo so sloneli fantje in zapeli tisto pesem ki pravi:

»Je pa s'noči slanca pala
Na zelene trávnike itd.,«

in tako milo boža človeško srce in ubira najnježnejše strune njegovih čutil.

V bližnji hiši Liparjevi je gorela v zgornjem nadstropju luč in pri oknu je slonel Valentin in poslušal vaške pevce in se spomnil istih dni, ko je še bival med njimi, prepeval tako in nij vedel zakaj, se veselil in nij vedel kako, bil srečen in nij vedel kedaj.

»Valentin nas posluša,« šepne eden iz druščine tovarišu na uho.

»Pusti ga, on je zaljubljen« — meni drugi — »a ne gre mu vse po volji menda. Njegov stari je čmerikav, premeten in skop, revne neveste ne pusti v hišo, sina ne posluša.«

»Kam bode dejal denar, če ga ne da sinu? Nikogar druzega nema,« vganuje tretji in se jezi.

»Kamor hoče,« odgovarja prvi. »Zaverim te, da dokler diše on, ne bo Pavlina kedar Liparjeva gospodinja.«

Tako vganujejo in razdirajo veseli fantje in sklenejo posled, da je Pavlina lepa deklica le škoda, da je verjela kedaj Valentinovim besedam, ki se ubijajo nad trmoglavostjo skopega starca.

Posled zapojo zopet, se dvignejo iz pod lipe in gredo dalje, dalje svoji k svojim. Tako pelja ta svet, tako se bode godilo dokler bode stal in živel človeški rod.

Med tem je sedel v spodnji sobi stari Lipar in pred njim je stalo pol bokala vina, ki mu denes nij bilo tako po godu kot sicer.

»Kaj mu ne pride vse v glavo,« pravi po tem precej glasno sam s seboj.

»Ženil bi se, tisto Pavlino bi vzel na dom. Norec, tega mu ne odpustim nikdar. Malo se je izučil, da ima tako nespametne misli. Vendar preveriti ga hočem še, povedati mu, da beračev ne potrebujem v hišo dokler sem jaz gospodar.«

V potrdilo izpije ostalo vino in gre spat. Sanja se mu o rumenih cekinih, o revnem ljudstvu, ki polni brez potrebe ta veseli svet.

Lepe nebeške sanje in resnične.

»Ne govori mi več o tem,« pravi drugo jutro čmerikavi Lipar Valentinu, ki je trdil, prosil, moledoval — da se bode, da se mora ženiti in ravno Pavlina mora biti njegova nevesta.

»Mladiči ste vsi zbegani in brezumni« — nadaljuje potem. »Denar ta je, ki še kaj velja ni svetu, vse drugo je plitvo, nespametno.«

»Če hočeš imeti družico, vzemi sosedovo Franico. Dobra gospodinja bode in lepo doto bode imela. Uže sem govoril o tej reči z njenim očetom in mu dal besedo, katere ne enemu ne prelomim.«

Valentin molči, črez nekoliko pravi: »Hvala ljubi oče, naj bode tako, Pavlino ali nobene.« Izgovorivši zapusti sobo in gre dalje tja v samoto, da se razmisli, da vkroti strašno žalost, ki mu je legla tako tesno na srce.

Po vasi, po fari in po vsej okolici se je kmalu raznesla novica, da bode Valentin vzel svojo sosedinjo Franico, da je za ženitovanje vse pripravljeno, da le pričakujejo predpusta in oklica.

Eni so hvalili Franico in srečno zvezo in to so bili oni, ki časte le novce, drugi so zmajevali z glavami in dejali: »kaj bode počela zdaj Pavlina, poštena deklica je, če tudi brez dote?« In to so bili tisti rekli, ki ne sodijo človeka po novcih, temuč po srcu, po značaju.

Le eden je bil obojih misli, berač Jurko, ki je temu trdil tako, drugemu drugače, kakor je bil prepričan, da mu ugaja, ker je bil Jurko precej pameten, kakor so dejali, vedel je zakaj govori tako, kajti bisaga se le po vetru obrača. Tako se godi na tem veselem svetu.

VI.[uredi]

Kolo Žagarjevega mlina se je razlegalo zopet v dolino. Voda je šumela in sneg je naletaval in v tihej sobi ondi je bilo vedno zaprto oknice, in dolg čas je bival v njej kakor nekdaj v tem času. Žagar je kadil iz male pipice in dremal na zapečku in vedel je zakaj.

Pavlina je šivala pri oknu, mnogo potov naslonila glavo v dlan in pogledovala skozi okno. Le sem ter tja je obrisala nekaj z bledega lica in vedela je zakaj. Tako velja ta veseli svet.

Tudi v Žagarjev mlin se je raznesla novica o Valentinovej in Francinej ženitvi in bila občutena bolj kot povsod.

Pričevali so to samotni večeri, kajti Valentin je hodil vedno bolj redko k mlinarju in izostal posled popolno, akoravno je še zadnji pot zatrjeval, da Franica ne bode nikdar njegova žena, niti kaka druga, temuč le Pavlina ali nobena.

Žagar je odslej hitreje kadil tobak, trši zabijal zagozdo, kadar je mašil jez ali dvigoval ali klepal kamen in malo je govoril. Pavlina je bledela od dne do dne. Tako velja ta veseli svet.

Prišel je sveti večer tisti prijetni čas, katerega se spominja vsakdo z veseljem, kajti združena je žnjim gotovo precej tesno njegova mladost, njegova minulost.

Po vasi je bilo praznično. Zvonovi so zvonili in hišni gospodar je vzel posodo žarjavice, stresel nanjo nekaj kadila, šel okrog ogla in po hramih z odkrito glavo in molil, da bi strela ne vdarila v to poslopje, da bi se odvrnili vsi križi in težave. Bosopeti paglovci in izgovorno ženstvo je stopalo zmerzujoč za njim in molilo na lesen molek. Tako je peljal hišni ded, praded, tako dela denašnji gospodar, tako menda ostane dokler bode svet stal.

Tudi Žagar je korakal isti večer z žarjavico okrog mlina, kadil sem ter tja, kropil z blagoslovljeno vodo jez in valove pod saboj, da bi se mogočno penili, da bi se kolo urnejše vrtilo, da bi bilo več zaslužka.

Druga leta ga je spremljala vedno Pavlina pri tem svetem opravilu, letos je sam. Druga leta je bil vselej vesel ta večer, svečice so gorele v sobi v kotu, letos je tema, letos se je vse spremenilo, kajti Pavlina bledi od dne do dne in molčeč poseda.

Tako se meni ta veseli svet.

»Zakaj si zopet zamišljena Pavlina?« pravi Žagar, ko stopi pozneje v sobo in sede hčeri nasproti.

»Kdo vam je rekel to ljubi oče? Jaz sem vesela, jako vesela nocoj in dozdeva se mi, kakor bi me še nekaj posebnega pričakovalo.«

»Pusti sanjarije dekle, te ne pomagajo nič! Vendar kako lepo je bilo nekdaj ta večer, ko sva bila še sama, ko nij motil še nihče najinega miru, njega nisi poznala, sveta nisi poznala, da to veselje se ne povrne nikdar več.«

»Ne omenjajte mi o njem oče on je nedolžen, drugi so ga storili neobčutljivega, drugi ga odvrnili od mene. Jaz mu odpustim iz srca, odpustite mu tudi vi, potem je zopet vse v redu!«

Starec ne odgovori ničesar; temuč sede na zapeček in misli in misli, da zadremlje in pozabi vsega.

Pavlina je brala isti večer precej dolgo neko knjigo, iz katere ji je bral on tolikokrat in katero ima v vedni spomin od njega. A nekaka nepopisljiva slabost jo premaga, da si mora nasloniti glavo na mizo in pri tej priči tudi zadremlje.

Čudne sanje ima pred saboj. Z Valentinom gre po samotni stezi proti fari k polunočni maši. Tema je. Zdajci prideta do malega jezera, ki je narastel po zadnjem deževji in se prostiral tikoma do pota. A kakor bi trenil v tem trenotku se jej Valentin izvije iz rok in plane v globino in izgine.

Ona vije z rokami, kliče pomoči — a zdajci jo zdrami zvon, ki vabi k polunočnemu svetemu opravilu.

Pavlina si mane oči, a tema je, luč je vgasnila, oče še vedno dremlje na zapečku.

Boječe zakliče njegovo ime, kajti vgašena luč na sveti večer, — to je strašno. »Mrlič bode ob letu v hiši;« tako pravi občna govorica in ta ne laže.

Da, ko bi vsaj vedela katerega zadene osoda, očeta, njega ali njo samo. Da poslednje bi bilo najbolje.

In te sanje, te strašne podobe nijso brez pomena, morda se je v resnici prigodilo Valentinu kaj žalega, morda je padel v vodo, morda je skočil sam vanjo, vsaj dober je, tako milega srca, brezsrčni ljudje ga ženo morda v brezup.

»Kaj ti je Pavlina, in luč je vgasnila urno jo prižgi, če nočeš, da imamo mrliča v hiši,« pravi Žagar nekako skrbeče.

Ko je pozneje zopet brlela leščrba, napravlja se Pavlina v praznično obleko. Bela tenčica na glavi združena z bledimi lici pristuje ji tako lepo, tako kot bi bila denes nevesta.

»Kaj pomenja to?« pravi Žagar in vpre svoj pogled v Pavlino.

»V cerkev grem, nocoj je sveti večer. Nekaj posebnega me vabi nocoj tja, pustite me toraj, molila bodem za vas, molila za se in molila tudi — zanj!«

»Ne hodi dekle! Nocoj je temna noč, vode so narastle, jezero je nastopilo zopet, lehko se ti pripeti kaj žalega. Ostani doma in vbogaj me!«

»In vendar ljubi oče, varovala se bodem, urno pridem zopet domu.«

In šla je tja in tiho je bilo v Žagarjevi sobi. Leščrba je brlela na mizi, stara ura je tikala na zidu in starec je zopet dremal na zapečku.

VII.[uredi]

Mrzlo je bilo na planem in sneg je škripal pod nogami. Po gorah so se videle goreče bakle v cerkev gredočih. Pozno je uže bila Pavlina sama na samoti. Strah jo je skoraj bilo in rada bi se vrnila, a boječnosti neče pokazati. Zdajci pride do jezera. Snežena skorija je ležala na njem in tam na nasprotni strani se je nekaj premikalo. Bil je človek, ki je menda tudi hitel v cerkev.

Pavlina zakliče, a ni ga glasu; še enkrat, dvakrat.

»Kaj si ti?« ji odmeva zdaj nasproti.

In ta beseda, ta glas, o to je on, to je Valentin.

Radosti zakriči, zdajci Pavlina pozabi gorje, pozabi sebe, pozabi jezera in menda hoče k njem, a šibek led se vdere pod njo in zakrije jo bela odeja.

Valentin hiti na pomoč, a tudi njega ne drži led, z velikim trudom reši komaj samega sebe smrti. Nezavednega najdejo pozneje vračajoči se vaščani iz cerkve ob jezeru.

Bil je sveti dan, zimsko solnce je sijalo prijazno, beli sneg je odseval v njem, a pri Žagarju je brlela še vedno leščrba — pri zglavji mrtve Pavline, ki je ležala na mrtvaškem odru.

Mlinsko kolo pa se ni vrtilo, Žagar ni kadil iz pipe, kakor blazen je divjal po poslopji in vil z rokami.

Le valovi, peneči valovi so šumeli iz nad jezu in se drvili dalje, dalje. In kako bi bilo drugače, valovi nemajo srca, ne poznajo grenkosti tega življenja.

Tako velja ta veseli svet.

Po fari in okolici se je kot blisk urno raznesla novica o Pavlininej smrti. Eni so dejali: »v vodo je pala sama iz brezupa in se utopila,« drugi so zmajevali z glavami, in nijso verjeli tega, temuč skrivnostno šepetali nekaj na uho in imenovali Valentinovo ime.

»Od je bil sam ž njo tam, v ljubezni nijsta živela več zadnje dni, kedo ve, kako je, če nij on — njene smrti kriv.«

Mej poslednjimi je bil prosjak Jurko, ki je pripovedoval vaškim gospodinjam na dolgo in široko to povest — in vedel je zakaj.

Tudi gosposka je jela dvomiti o navadnej smrti Pavlininej in stegnila po Valentinu svoje železne, pravične roke.

— — —

Minolo je tega nekaj let. Pisatelj te povesti je nosil kratke hlače in bosopete noge in večkrat sedel pri vaškem čedniku Petru, ko je ob stermini krave in vole pasel, ogenj kuril in krompir ali kostanj pekel in storije pripovedoval, če smo ga lepo prosili mi paglovci in vračali živino iz škode.

Kadar pa se je približal Liparjev Tine, vzeli smo vsi kape v roke in tekli, kolikor so nas nesle noge, kajti Tine je bil čuden, prav čuden človek. »Blazen je,« so rekli eni — »hud je« smo rekli mi in se ga ogibali in bežali pred njim, kajti otroke je rad preganjal, se ve da, ker smo mu nagajali kriče: »Tine vode, vode.« O vodi namreč nij smel slišati in nij nikoli hodil blizo nje.

Vaški Peter pa nam je pravil to povest več potov. Mi smo zijali, malo razumeli, ter se ogibali vedno bolj Valentina, jezera in Žagarjevega mlina, ki je prazen, samoten in na pol razdert stal.

Ko smo bili nekoliko večji in močneji, kričali smo zopet: »Tine vode, vode.«

Tako pelja ta veseli svet.