Mlado so dobili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mlado so dobili ...
F. T.
Izdano: Vigred 11/6 (1933), 190-191
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri Lovrinu so pred pustom dobili mlado. Lahko si mislite, koliko so morale govoriti in skrbeti — no ja, vse one, ki se čutijo poklicane, da nadzorujejo družinsko življenje v vsaki hiši skozi celo vas. »Bi že bilo, saj fant ni napačen«, tako so modrovale, »le stare se je bati in sestrá. To bo revica, ko bo mladi potegnil z materjo in s sestrami in jo bodo vsi skupaj dajali in črtili!«

Vedno se najdejo postrežljivi ljudje — pa kako bi ostalo skrito, če vsa vas govori — ki zaupno prinesejo take novice na ušesa tudi onim, katerih se govorica tiče. Lovrinove ženske je zabolelo. Ali se je res globoko nekje zganilo, kakor bi hotela očitati vest nekaj, kar bi celo same sebi rade utajile? Kako neki, kako prav za prav so čakale in sprejemale sinaho in svakinjo?

»Našemu ne bo treba gledati, da bi kaj priženil; da bo dobil le pridno in pametno dekle«, tako je vedno trdila Lovrinka, močna žena, ki je po moževi smrti tako modro gospodarila, da imajo posestvo v dobrem stanju, pa še denar prihranjen. »Nam je vseeno«, so trdile sestre, »kakšno mlado si bo pripeljal Peter; kakor bo postijal, tako bo pa ležal.« Pa vendar so se skrivoma tolikokrat zalotile, kako so ocenjevale svoje tovarišice, s katerimi se je Peter malo bolj pogostno razgovarjal: »Ali bo tole izbral? Saj ta vendar ni za našo hišo! Morda bom pa onole morala sprejeti za sestro in ji bom morala prepustiti prostor v očetovi hiši? Če pa tistole vzame, bo pa tudi naš »Rožni dom« proč, dokler ne bomo domače odšle od hiše.«

Kako težko je bilo premnogokrat, da so ostale zveste svojemu sklepu in niso mešetarile bratu! — Peter je bil razumen fant; starejši gospodarji so z njim radi spregovorili kakšno besedo o gospodarstvu; kadar je bil v fantovski druščini, se matere niso bale, da bi njihovi sinovi hodili po slabih potih; nihče ga ni nikdar videl v slabi druščini. Gotovo se ne bo zavrgel takrat, ko bo izbiral družico za celo življenje.

Nekega večera, ko so sestre odšle v svojo kamrico, pa je Peter le pokašljal in še malo pomislil, potem pa povedal materi, da je sedaj izbral in je povedal ime svoje izvoljenke. — Zakaj je mater zabolelo, čeprav ga je tolikokrat naganjala in mu tožila, da ona ne more več gospodariti in gospodinjiti? In ko sta se čez nekaj dni z deklico mimogrede srečali na cesti, je bilo materi nekam tesno in v hitrici ni znala preudariti, s kakšnim obrazom naj odzdravi na prevdani dekletov pozdrav.

Skoraj hitreje so se znašle Sestre. Za nobeno ceno nočejo niti za korak odnehati od obljube, da bodo kakršnože bratovo izvoljenko sprejele za svojo sestro. Vselej to res ni bilo lahko. Najlažje še one prve dni, ko jim je bil brat Peter tako neskončno hvaležen za vsako nežnost, ki so jo sestre izkazale njegovi Manici in Manica je bila tako boječa in vdana. Zato jih je tiste dni pred svatbo toliko hujše zadel očitek, kakšna revica bo mlada v njihovem domu.

Sedaj Manica že tretji mesec gospodinji pri Lovrinovih. Pa bi še vedno z vso upravičenostjo lahko dejali tudi: v Rožnem domu. Drug drugega voljno prenašajo, drug drugemu spregledujejo napake. Res je bilo materi in sestram spočetka hudo, ker so bile od nekdaj navajene, da je bil Peter samo njihov; sedaj je najprej ženin in se z njo najprej posvetuje in njej potoži in si čisto zadostujeta in zadovoljujeta drug drugega. Res bi bilo lepo, če bi bili še vsi skupaj kot ena družina; ne, vsak svojo družino sta zapustila mlada dva, da sta ustanovila novo družino. Tudi mater so stali pretečeni meseci že marsikakšno žrtev, čeprav tudi ne najzlobnejši jeziki ne morejo najti nobenih povodov za govorice. Mnogokrat Manica drugače ukazuje in gospodinji, kakor je bila vajena mati; pa je tudi Maničina prav in zato mati nič ne ugovarja in nič ne izpreminja. Le kadar Manica ne ve naprej, tedaj poprosi za svet mater ah svakinje; nikdar pa še ni dobila rezkega odgovora: »Kar sama presodi in stori; kakor hočeš, pa naredi; kaj tega ti ne znaš?« Saj je vendar sedaj tudi materina hčerka in sestre ji morajo biti skoraj pokorne kot hišni gospodinji.

Zdi se, da klepetulje ne bodo imele nič opravka z razmerami v Lovrinovi družini.