Mladim literatom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mladim literatom.
Jože Debevec, Fran Saleški Finžgar
Jože Debevec je avtor poglavij I., II., III., V., VI. in VII. Fran Saleški Finžgar je avtor IV. poglavja.
Izdano: Dom in svet, 1911, letnik 24, številka 1–7
Viri: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.[uredi]

Svetlo trozvezdje ruske poezije: Puškin — Lermontov — Koljcóv — gotovo poznate. Ali pa tudi veste, v kakšni okolici so se razvijali ti trije geniji? Prva dva sta že v prvi mladosti imela priliko, seznaniti se z vso tedanjo omiko; na licejih sta poslušala francoske profesorje, v salonih sta že zgodaj spoznala, kako živi visoka družba. A Koljcóv? Mislim, da ga ni zlepa v svetovnem slovstvu pesnika, ki bi mu bila vsa okolica tako sovražna, tako neugodna, kakor njemu. Poslušajte:

Aleksej Vasiljevič Koljcóv se je rodil l. 1809. v mestu Voronježu (ob Donu). Rojenice so mu vdihnile v dušo pesniškega duha in — odšle. Dete s pesniškim duhom je ostalo zapuščeno. Pri večini pesnikov in leposlovnih pisateljev vidimo, da so jim v detski dobi, ko se duh jame razvijati, pripovedovali pravljice očetje ali matere ali babice. (Puškinu pestunja, Goetheju mati, — prim. pri nas: Valjavcu stara mati, J. Jurčiču ded itd.). Koljcóv pa ni imel nikogar, ki bi bil dajal hrane koprneči fantaziji dečkovi; kajti oče je bil živinski in lesni trgovec in samo trgovec in v celi hiši ni imel nihče časa za bajke in povesti. Kako lepo je preprosti Horacijev oče v stari Venuziji učil svojega sina živeti, brzdati se, opazovati nespametno počenjanje raznih ljudi; — na Koljcóva tudi v tem oziru ni vplivala rodbina nič: videl je povsod le dobičkaželjnost in sirovost. Kaj čuda torej, če je dečka gnalo srce vun v stepo, v gozdove, kjer je brodil po lužah in mokri travi (in se nekoč prehladil, da so mu še komaj rešili življenje)! Bil je nenavadno krepkega telesa; vsledtega je premagal vse zle posledice deške lehkomiselnosti. Nekoč je padel v najhujšem diru po stepi konju čez glavo in priletel na tilnik: tilnik mu je ostal celo življenje nekoliko upognjen, a hujšega ni bilo. — V 10. letu se je naučil brati od nekega seminarista v Voronježu: ko je črke le videl, jih je že vse poznal. Nato ga je oče dal v okrajno šolo; ker je deček že dobro čital, so ga deli takoj v drugi razred. Tu se je naučil še pisati in nekaj računati. Po štirih mesecih pa se je očetu-trgovcu zdelo, da sin že dovolj zna za vsakdanje potrebe in — vzel ga je iz šole. S tem je bila končana vsa dečkova šolska vzgoja! V tistih štirih mesecih se je naučil jako malo: o ruski slovnici in pravopisju vse svoje žive dni ni imel pravih pojmov. Pa tudi drugače je bridko občutil nedostatke mladostne šolske vzgoje: strastno je n. pr. ljubil zgodovino, toda starega veka kar ni mogel umeti; za tiste večnolepe grške pravljice (Iliado, Odisejo, Argonavte i. dr.) je dovzetna le otroška fantazija in ker jih Koljcóv ni čul v tistih letih, nikdar ni mogel umeti Homerja, ki ga je skušal brati v Gnjedičevem ruskem prevodu, pač pa je pozneje hitro umel Šekspirja — modernega poeta. — Nekaj mu je pa vendarle koristila tista šola: vzbudilo se mu je silno veselje do branja. Kar mu je oče podaril novcev, vse je znosil h knjigotržcu za knjige, v katerih so bile ruske narodne pravljice, kakor: Bova Kraljevič, Jeruslan Lazarjevič i. dr. Veselje do pravljic pa je prav gotov znak, da ima otrok fantazijo in dar za poezijo, piše življenjepisec Koljcóva, V. Bjelinskij. Čitajoč narodne pravljice pa je deček Koljcóv že začutil v sebi neki temen nagon, da bi tudi sam sestavil kaj podobnega. In to je drugi znak pesniške nadarjenosti: pesniška duša noče samo sprejemati, ampak hoče — in že zgodaj — tudi ustvarjati. (Saj poet pomeni v grščini tvoritelj, stvaritelj!) Podobno se javlja umetniški genij tudi pri drugih umetnostih: rajni bogoslovec Dobnikar (kdo še ne pomni njegovih ženialnih ilustracij v Dom in Svetu?) je kot otrok videl v cerkvi pri Sv. Katarini oltarje in takoj jih je na paši izkušal iz gline napraviti. (Prim. tudi Jurčičevo povest: Golida.) — Koljcóva je oče vzel iz šole zato, da bi mu gonil črede volov in ovac iz raznih sejmišč preko stepe domov ali pa jih pasel v stepi; in tako je večino leta odslej prebil deček v neizmernih stepah. Pri nas vplivajo gorski velikani, divna jezera, šumi, ravna polja na dovzetno mlado dušo, tam je vplivala stepa s svojimi nočnimi ognji: ob njih je prenočeval pod milim nebom ali pa tudi cele dneve ni stopil s konja. Vtise, ki jih je dobival v nepregledni stepi, je porabil pozneje v svojih liričnih pesmih. — Na zimo se je vračal zopet domov, v mesto. Tu je sklenil tesno prijateljstvo s sinom nekega bogatega kupca, ki je imel vse polno knjig, zlasti francoskih romanov (v ruskem prevodu n. pr. Avgusta Lafontaineja). Prijatelj jih je našemu enajst do trinajstletnemu Koljcóvu posojal; in pričela se je nova doba duševnega razvoja njegovega: naenkrat so pravljice izgubile zanj svoj čar, čital je le romane in — kakor prej pri bajkah — takoj začel v duhu snovati, kako bi sam ustvaril kaj podobnega. Vendar pa zapisal ni še nič. Po treh letih prijatelj-vrstnik umrje in Koljcóv je zopet osamel; le lepo število knjig mu je ostalo za njim, ki jih je čital doma in v stepi, povsod. — Dotistihmal pesmi, stihov še ni čital. Nekega dne pa kupi v starini poezije Dmitrijeva. Pride domov in začne brati; videč pa, da je pesem, začne peti, kajti mislil je, da je vsaka pesem zato zložena, da se poje. Pesmice so napravile nanj silen vtis; mnogih se je naučil napamet in vzbudila se mu je nepremagljiva želja, da bi tudi sam ustvaril kaj podobnega. Toda kako? Videl je, da verzi gladko teko, da se stikajo njih konci, toda kaj je ritem, v čem se poezija loči od proze, ni umel in nikogar ni imel, ki bi mu to pojasnil. A v srcu je klicalo, priganjalo, da naj zapoje tudi kaj svojega ... Pa kaj? Ni bilo še vsebine. Takrat pa se je nekemu prijatelju tri večere zapored sanjalo nekaj čudnega; povedal je sanje Koljcóvu, ki ga je dogodek pretresel in odločil njegovo pesniško zvanje, kajti zložil je — prvo pesem „Tri videnja“, ki jo je pozneje, seveda, zavrgel. Odslej ga ni več zanimala proza, čital je le stihe in zlagal svoje tako, da je čisto mehanično posnemal svoje vzore. Silno rad bi bil izvedel sodbo kakega kritika, so-li njegovi stihi kaj vredni ali ne. Toda kje ga najti? Šel je k starinarju knjigotržcu; ta prodaja knjige, gotovo je učen mož, si je mislil. Pokaže mu torej svoje stihe; knjigotržec bere in zmajuje z glavo. Pove mu, da se mu zde verzi slabi, a da je premalo učen, da bi mu mogel povedati tudi razlog, zakaj so slabi. Dal pa mu je v roke „rusko prozodijo“ (nauk o stihotvorstvu), češ da se iz nje v tem dobro pouči. Neizrečeno blažen je hitel Koljcóv domov! Imel je v roki tisti tajni ključ, ki mu odpre vrata v dom poezije!

Tedaj je bil star 17 let; vse zmožnosti duha in srca so bile po tolikem tavanju pripravljene, da bi začele delovati in ustvarjati, manjkalo je le še zadnjega poziva! In tudi ta je prišel. V očetovo hišo je prišla tedaj siromašna nevoljnica (hčerka kmeta-tlačana), Koljcóvu sorodna duša; zaželel si jo je za nevesto. A bogatemu očetu-trgovcu ta izvolitev ni bila všeč. Kaj stori? Sina odpravi v stepo, siroto-nevoljnico pa medtem proda nekemu posestniku ob Donu, kjer so jo prisilili, da se je omožila z nekim kozakom: kmalu pa je umrla. Koljcóv se vrne; ko nevoljnice ne najde, spozna takoj, kaj se je zgodilo ... V silni bolesti smrtno zboli. Ko je ozdravel, je zajahal v stepo, preobrnil vsak kotiček v njej, razposlal sle na vse strani — zaman! Počasi se je potolažil; v poeziji je našel tolažbo. Postal je ruski Burns![1] Umrl je leta 1842.[2]

Čemu sem Vam tako obširno pripovedoval mladost ruskega pesnika? Najbrže ste že uganili. Uredništvo „Dom in Sveta“ je dobilo od več mladih pesnikov prve poizkuse; vsak bi pa rad hitro izvedel sodbo o njih. A jaz si je ne upam izreči takoj. Naj ostanejo nežne ptičice zaprte en mesec ali dva v kletki mojega pisalnika! Upam, da slovenskemu slovstvu s tem ne bom preveč škodoval, kajti Koljcóv me uči: pesnik, če je res pesnik po milosti božji, si pribori prej ali slej to priznanje, pa naj je okolica še tako sovražna ali nebrižna, naj ga še tako zatira ali prezira! Zatorej pogum! Čim več zaprek, tem lepša zmaga!

Obenem bi Vas, mladi prijatelji, v teh-le literarnih pogovorih rad privel do samospoznanja. Že pri Koljcóvu vidimo nekatere nedvomne znake rojenega pesnika: ljubezen do pravljic v prvi dobi in zgodnje teženje, samoraslo kaj enakega ustvariti. Ali se je to javljalo tudi na Tebi v prvih letih razvijajočega se duha? O drugih znakih bomo še govorili, tudi o tistem neposrednjem pozivu, ki udari v pripravljeno delavnico pesnikovo kot strela v smodniščnico — mora-li biti poziv vselej nesrečna ljubezen, ali pa je morda kakšen drug silen dogodek?

Dobil si odgovor, upam, pa tudi Ti, bistrooki dečko, ki si prišel nedavno ves razburjen k meni, rekoč: „Gospod, učite me stihotvorstva! Vso Ljubljano sem obšel, iščoč slovenske poetike, a nimajo je nikjer!“ Potolaži se! Tvoji gg. profesorji Ti bodo v slovenskih urah kmalu obširno in točno razlagali slovensko prozodijo, gotovo bolje, kakor pa jo je mogel oni starinar v Voronježu fllekseju Vasiljeviču Koljcóvu.

In slednjič mislim, da tiči v tej moji drobtini vsaj nekaj odgovora, za prvo silo, tudi Vam, g. A. iz H. pri Celovcu: Vaša pisava kaže, da je Vaša roka vajena težkih, kmetskih del; tudi slovnica in pravopis Vam delata težave in ritmika Vam je še globoka skrivnost; toda kaj se ni godilo tako tudi Koljcóvu? Bodite brez skrbi: brezdvomno doženemo, ste-li umetno-naroden pesnik ali ne.

Končno naj pripomnim, da so se čuli odločni glasovi, češ: Čemu se ukvarjati z mladimi začetniki, zlasti s pesniki? Saj jih imamo itak preveč! — Povem Vam, da sem jaz nasprotnega mnenja; globoko vero imam v pristno poezijo in vem, da ima že od Tirtajevih časov sem pesništvo silen vpliv na razvoj naroda. Kaj je n. pr. učinil en sem Béranger s svojimi liričnimi pesmimi (zlà) na Francoskem! Ves narod jih je pel, kajti vzete so mu bile iz srca in z jezika. Zato, mladi literatje, bomo tudi mi izkušali modrovati o bistvu poezije, o sreči in nesreči, uspehih in neuspehih poetov.

Dr. J. Debevec.

  1. ^ Burns, pesnik-kmet, je povzdignil narodno pesem angleško do največje umetniške dovršenosti. Njegova je n. pr. ona znana: My heart’s in the Highland, my heart is not here ...
  2. ^ Prim. Ruska Antologija 1901 in Zora 1908 (Iv. Mazovec), kjer so prevedene nekatere najlepših pesmi njegovih.


II.[uredi]

Mnogo uspeha pričakuje „Dom in Svetovo“ uredništvo od tegale predala: Mladim literatom. Saj veste, kje ga — da se izrazim banalno — čevelj žuli: široka vrzel zeva med starejšimi sotrudniki lista in med mladim naraščajem, ki nas le pičlo podpira z duševnimi proizvodi. Posebno se to pozna v poeziji in beletristiki. Vem, da me ta ali oni v tem hipu s svetim gnevom v očeh gleda in drhti: Vest si izprašujte! Pa to mi zdaj zaenkrat ne diši, prihranim si ta predmet za post; zdaj bi bila moja skromna želja, kolikor hitro mogoče izvežbati čvrsto komoanijo mladih literatov (kakor so baš začeli v šolah vežbati kompanije mladih strelcev), da bi se pred uredništvom mogel postaviti s kar mogoče praktičnim uspehom. Toda pri vsakem vežbanju morata biti dva: eden, ki vežba, in drugi, ki se da vežbati. Denimo, da bi vežbeželjne učenci dobili, a kdo naj jih vadi v stihotvorstvu in v beletristiki? Ali naj pričnem s principi poetike? Naj li začnem razlagati metaforo, metonimijo in sinekdoho? Stavim, da že pri besedi: razlagati — obide zona vsakega novinca in bi mi vsi ušli. Najkrajše bi bilo, ko bi vas človek peljal v delavnico kakega poeta. Longum iter per praecepta, breve per exempla. Ogledovanja raznih tovarn so sedaj na dnevnem redu: človek tam vidi pri vhodu surovino in ko prehodi več ali manj prostorov z raznimi stroji, vidi na koncu pred seboj isto surovino popolnoma predelano in izpremenjeno — tvorniški izdelek. A to je križ, da umetniki ne pusté vpogleda v svojo delavnico! No, pa morda kipar ali slikar bi še pustil, da bi vstopili v njegov atelje, kjer bi ga smeli gledati pri delu: nekoliko bi že dobili pojma, brez dvoma, kako nastane kip ali slika. Pa sploh so slikarji in kiparji mnogo človekoljubniši: saj vemo, da so otvorili po vseh večjih mestih slikarske akademije, kjer se talent lahko izuri. Torej brez zavisti izdajajo skrivnosti svoje umetnosti. Toda pesniki? Mar prirede katerikrat kakšno razstavo svojih pesmi? Ali da bi bila kje kakšna šola, kjer bi se mladi poetje učili, kako se ta reč dela? Ali da bi bil kak pesnik kdaj izdal to skrivnost, kako vendar zloži, spesni kako pesem! Nisem še čul! Gre vam na izprehod, sam, zamišljen; ko se vrne, sede k mizi, piše, piše ... in pesem je gotova. Ali pa hodi po svoji sobi gor in dol in premišljuje; toliko vidiš, da je v očeh neko posebno življenje in gorenje, a drugega ne zapaziš nič. In čez nekaj časa bo sedel in napisal verze. Glej skoz ključavnico, glej skoz okno ali kod drugod skozi kakšno špranjo — vse zaman: pesnik je v ateljeju svojem popolnoma zagrnjen! Od časa do časa ti prinese vun bel listič, popisan s stihi, ki se čudiš njih lepoti.

A ti, nadebudni sin modric, ki koprniš, da bi ujel en sam žarek iz tiste delavnice, že obupuješ? Hočeš že iti proč! Postoj! Kaj ne vidiš, da se časih, za hip, zagrinjalo odgrne? Ne vidiš čudovitih podob, ki se kakor v begu vrste druga za drugo? Veš li, kaj so te podobe? To so pesniške prispodobe ali metafore, plod fantazije, ki z njimi pesnik izraža misli svojega uma. V tistem hipu, ko pesnik porabi metaforo, nam odgrne vpogled v svojo delavnico.

Kako torej nastane pesem? Denimo sem Gregorčičev „Zimski dan“, ker nam je v tem času najbližji. Morda je nastal tako-le: Pesnik se izprehaja lepega zimskega dne pod milim nebom, s katerega sije solnce brez gorkote. Kot temeljito izobražen mož ima pesnik v svojem umu veliko globokih misli, med drugimi tudi to, da je naša moderna kultura sicer sijajna navidez, a kruta, brezobzirna, brez srca, mrzla. Tako idejo si pridobi lahko vsak človek, če premišljuje svet, čita časopise, gleda socialno bedo. Misel je resnična, a zato še ni pesniška. Kako ji dati pesniško obliko? Tu mora pa sodelovati pesnikova fantazija, prirojeni dar; treba je abstraktno, nevidno misel vliti v plastične, kipne podobe. Pesnik gleda, gleda ... Kako svetlo sije to zimsko solnce, a brez toplote! V hipu pa mu združi domišljija tidve predstavi: zimski dan je vidna podoba moderne kulture, v obojem obilo svetlobe, a brez dobrodejne gorkote, oboje mrtvo. To je jedro pesmi. Tako smo za en trenutek pogledali v pesnikovo delavnico, v njegov atelje, kjer smo videli v njegovi duši sliko zimskega dne: sneg kot mrtvaški prt, solnce kot pokopna sveča, in spodaj podpis: naša doba. Takoj nato pa se pesnik zopet skrije in zagrne; kajti kako to svojo sliko izrazi v kiticah in verzih in s kakšnimi besedami, to je zopet njegova skrivnost.

Ako se hočeš torej s pridom učiti od pesnikov, beri jih tako, da predvsem paziš na njihove metafore (slike, prispodobe), in sicer da si jih kar najživeje predstavljaš. Doslej najlepše metafore nahajaš v Homerju; tudi po lepoti pesniških podob se ceni pesem. Tudi Dantejeva posebna moč je v prekrasnih slikah. Naj te opozorim n. pr. kar na XXVI. spev te številke Dom in Sveta: pesnik hoče izraziti misel, da je videl v osmi grapi nebroj švigajočih plamenov, ki so zli svetovalci v njih bili zagrnjeni; a zdaj glej, kakšno lepo primero rabi, da misel pove v čutni, nam vidni obliki, primero namreč o kresnicah (v. 25—30); in precej nato sledi nova primera (v.34—40); pa že podlaga celega tega speva: zli svetovalci, ki so grešili s svojimi zlimi jeziki, so ograjeni tam v ognjene jezike — že ta slika je visokopesniška, duhovita.

Take slike rodi iz sebe le živahna, od Boga dana fantazija. In to je tretji znak pravega pesnika.

Ali jo čutiš v sebi tudi ti ?

Dr. J. Debevec.


III.[uredi]

Po najpotrebnejšem uvodu (I. in II.) pridite sedaj na reto in rešeto vi, mladi pesniki, ki ste nam poslali svoje prvence v oceno. Po tistem, kar smo povedali v I. številki (o Koljcovu), nimamo kar nič strahu, da bi z neugodno kritiko v kakšnem mladem talentu zamorili pesniško stvarjanje, ker tak plamen, če je pristen, se da sicer za nekaj časa zakriti, potlačiti, toda tem huje butne prejalislej na dan.

Odgovarjati hočemo po redu, kakor so nam prišle pesnitve.

Zorislav v Mariboru. — Poslali ste nam osem pesmic. Čitali smo jih z jako mešanimi čuvstvi, čitali celo večkrat, da bi izrekli o njih pravično sodbo. V eni opevate naravo, v treh srečo in nesrečo ljubezni, v ostalih ideale mladosti. Denimo sem prvo, kjer opevate zefir in solnce in jutro in dan; naslovili ste jo:

Jutro.

Zašumél zefir
je preko polj,
ko rodila bi
ga težka, težka bol ...

Solnce pa vrh gor
se je ozrlo nanj
in zefir vesel
zašumél je dan ...

Ali veste, da je zefir zapaden veter? In dan se rodi na vzhodu, kajne? Je li torej upravičeno reči: zefir je zašumél (t. j. prinesel) dan? — Tudi mi ni jasno, kako si zefir predstavljate, ker pravite: vesel je zašumel; si ga li mislite kot mladeniča, vedrega obličja, nosečega v prtu cvetlice in sadeže, kakor so si ga mislili grški kiparji? Pesmica ima pa še eno hibo: nedostaja ji ritma, ki je bistven pogoj vezane besede. V prvi kitici namreč se menjavata anapest in jamb, v drugi nam pa kar naenkrat udarijo na uho (1. in 3. vrstica) troheji! Ali povsod rastoči — ali povsod padajoči ritem, vse skupaj pa ne gre. — Vprašal bi Vas še, čemu segate po tujem zefirju? Po mojem mnenju bi moral za rabo takih učenih, tujih izrazov tičati vzrok v vsebini pesmice; tako n. pr. ima tudi slavni ruski pesnik A. S. Puškin neko pesem o zefirju, ki se začenja tako-le:

Lehak zefir
pihlja nemir,
Šumi,
beži
Gvadalkvivir ... (Ruska antolog. str. 37).

A s to pesmijo nas pesnik s tem tujim, zapadni veter znanečim izrazom vodi tudi zares v tuje kraje, tja v deželo špansko, na daljni zapad, kjer je domovina zefirja. Vkljub vsem hibam in očitkom pa Vam moram priznati, da Vaša kratka pesmica ni brez neke globoke misli.

Poslali ste nam tudi tri erotične pesmice, izmed katerih se Vam samim, kakor pišete, zdi najboljša

Tragika:

Plamena v srcu ne pozná,
povsod ga spremlja tèma ...
in duša njega trepeta
črné noči objema ...

Takó mu je, ko da je meč
mu v srce vsekal rano ...
ko hipno plamen, prej goreč,
umrl je smrt — neznano ...

Črni obup nesrečno zaljubljenega nam hočete slikati, kajne? V duši je temà, objema jo črna noč — ta misel seveda ni nova; odkar jo je Prešeren pri nas izrekel:

Kdo zna
Noč temno razjasnit’, ki tare duhá!

je bila prenavljana že neštetokrat. In prav tako je že vsakdanja primera: ljubezen — plamen. In kaj ste Vi napravili iz teh dveh misli? V drugi kitici pojete, da je nasrečnež imel v srcu plamen, ki je pa umrl, v prvi kitici pa trdite, da plamena ne pozna. Ni li to protislovje? Pa mi porečete: Plamena v srcu ne pozná — pomeni tukaj plamena (t. j. ljubezni) nima več v srcu! Nato Vam odgovarjam: še preveč ga ima! A ker ne najde odmeva, zato je tako obupan. Tako uči vsakdanja izkušnja, pa tudi dušeslovje. In isto Vi sami potrjujete, pojoč, da je siromak dobil rano, kar ima v pesniškem jeziku čisto določen pomen. In potemtakem je seveda tudi napačno, da je plamen umrl, in pa še hipno, dočim v resnici počasi umira, in smrti (boljši bi bil genetiv!) neznane, ko vendar dobro veste, kakšne. Tudi ni dobro brez potrebe kopičiti pesniške podobe: plamen in noč na eni, meč in rana na drugi strani; ena bi zadostovala. Kar je torej v pesmici lepega, ni Vaše, kar pa je Vašega, ni resnično. Treba bolje premisliti!

Z erotičnimi pesmimi me torej niste pridobili; pač pa nekam zamišljen gledam v naslednji dve: V mladosti

V zimi. Zdi se mi, da tli v njih sveta iskra, a še globoko zakopana v pepelu. V prvi pojete tako-le:

Odkrij pred jutrom se, mladenič,
mladost — to jutro je;
na čelo roko: to so ognji,
ki krog drvé ...

In idealov sto hiti,
mladenič pa je sam ...
To je mladost, to njena kri,
tàk gre se z jutra v dan.

Razlagati, da jutro pomeni zorno mladost, to je — proza; ognji, ki krog drvé — no, to bi še šlo; a prav močno je prisiljen kontrast med stotino idealov in mladeničem, ki je sam. — Izmed vseh pa meni najbolj ugaja naslednja:

V zimi.

„Tam zunaj smrt, tam zunaj mraz,
a v srcu smrti ní ...
Mi mladi smo in kakor blisk
žarijo nam oči ...“
A blisk, kje si da videl bi
tvoj ogenj, tvoj bi žar? —

Po polju stopa tih in nem
mladenič, naš sanjar ...

Da ni nekaj prehudih reminiscenc iz Zupančiča (zlasti iz Pesmi mladine), bi jo bili natisnili spredaj.

V pismu na uredništvo pišete: „Nekaj ljubim — vztrajnost. Vztrajati v svojih naklepih, vztrajati v svojih idealih in ciljih!“ Dobro! Postanite naš sotrudnik!

G. X. v Gradcu. — V Vaši pesmi: Slovo je nekaj čuvstva, a poezije bore malo. Študirat greste na univerzo in treba se ločiti od domače vasi, od zelenega hriba nad njo in bistre vode, ki teče skoz vas, in od domače hiše, od očeta, matere in — ptičice v kletki.

Pač ti še zjutraj pela boš,
budila mene pa ne boš,
jaz daleč tam bom za gorami ...

Fant, ki gre prvič v veliko mesto, vriska od veselja, ker se mu odpira nov svet; Vi pa — prisiljeno žalujete.

Nikdo ne pojde z mano,
z menoj na pot neznano —

pojete Vi, a narodni pevec, ubog rokodelec, je korajžno zapel:

Noben drug ne pojde z mano
kakor drobne ptičice!

Takisto nima prav nobene pesniške cene: Gozdu; čudim se pa, da niti slovenske slovnice ne znate — n. pr.:

Tu v hosti tej zeleni
svetá ni šum nobeni ...

Brrr!

Bit hočeš poet in ti pretežkó
slovensko poznati je slovnico?!

D.


IV.[uredi]

Naprosil si me, dragi urednik te-le mladoliteratske vadnice, da bi Te eno uro supliral. Prav rad! Ker pa je že stara navada v šolah, da tisti, kdor suplira, ne sega v stroko zadržanega kolega, ampak učencem kaj pripoveduje, posebno kaj takega, kar je njemu najbližje in najljubše, zato tudi jaz v tej suplirani uri ne bom govoril o poeziji, ampak o — prozi.

Proza! — „Uh, ta človek,“ je razlagala lepa gospodična Mira svoji prijateljici Veri, „uh, ta človek, to Ti je sama proza, živa proza — — — obupala bi, tako Ti rečem.“ Če se je ob tem pogledal obrazek lepe Mire, je to od stida namrdnjeno lice izpričevalo, da je tisti človek, ki je po njeni sodbi sama proza — grdež — in dolgočasni pustež. — Iz tega obrazovega izpričevala se da dokazati, da mladi bolj nadepolni — kot nadebudni literati cenijo veliko više pesem — poezijo — nego prozo. Imponira jim edino-le ime: pesnik, prozaik — kdo bi se menil! Zato je čisto naravno, da ga kar ni najti v literarni šoli, ki bi se trudil, da bi oral ledino naše „proze“. Proza, to je dolgčas, prozaik še umetnik ni! Da bi tak nosil dolge lase! Ne sme jih! Kam pridemo?!

Tako-le je diskreditirana uboga proza med mladino (izjeme le potrjujejo pravilo), in vsledtega ni čuda, da dežuje verzov na uredniške mize, da poganjajo križem domovine, kot zvončki sedajle na ledinah in ozarah. Pa zakaj? —

Zato menda, ker človek posameznik prehodi in preživi iste faze v kratkem, kakor so jih preživljali narodi v stoletjih. Vsak narod pa je bil v mladostni dobi pesnik, poezija — mu je bila beseda — ne pa pismo, pa samo beseda ni bila dovolj — še struna jo je morala spremljati. Zato so narodne pesmi najstarejše slovstvo vsakega ljudstva — in zato se pač vsakdo redno poizkusi v pesmi — in ne v prozi, vsakdo, ki razen šolskih nalog čuti v sebi nekaj poklica za leposlovje. Kljubtemu pa zgodovinsko-matematično lehko dokažemo, da se je izmed sto takih poizkuševalcev v verzih rodil komaj en edini pesnik — in še ta morda komaj za toliko, da je po dolgi borbi z založniki doživel izdajo svojih poezij. Mnogi iz one stotine poizkuševalcev opuste kmalu verze in muze, ker je bila stvar le zunanja, bolj moda kot dušna potreba, drugi pa presedljajo in se oprimejo proze in obrode dobre sadove. To pa je pri vseh tistih naravah, ki čutijo v sebi resnično sveti ogenj, radost in veselje do leposlovja, ki ne čakajo vzvodov odzunaj, ampak jih dobe v svojih srcih. In kdor čuti ta ogenj, kdor ga nosi v prsih, on pojde naprej — in bo dosegel, kar se mu doseči da — pesem — ali prozo.

Najprvo, če govorimo o prozi, je treba pregnati zbeganost o pojmu proze. Proza je — nevezana beseda v pismu ali govoru. Vse, kar se torej na svetu razodene z besedo, je proza v širšem pomenu: Tudi recept zdravnikov, razglas obsodbe, terjatev davka — reči, ki imajo s poezijo kaj malo opravka.

Proza v ožjem pomenu — je pa takisto poezija, kakor ona, ki ima le to nebistveno razliko, da je beseda merjena — in vezana, dočim v prozi tega ni. Vse drugo pa, kar potrebuje pesnik-stihotvorec — potrebuje tudi pesnik-prozaik. Oba namreč imata isto nalogo, da dogodke in pojave — psihične in fizične — ki srečavajo in tvorijo človeško življenje, z besedo tako opišeta, da je ta opis zmožen v bralcu ali poslušalcu vzbujati in roditi estetične užitke. Kakor hitro torej ti branje prozaičnega opisa ne vzbudi estetičnega užitka, resnične, čiste notranje zadovoljnosti, ampak vzbuja zoprnost, gnus, nizkotne nagone, dolgčas — potem tista proza nima s poezijo nobenega sorodstva in nobenega stika — tako delo ni literarno, ni leposlovno. Če pa nasprotno odgovarja zgoraj navedenemu namenu, potem ta proza ni več tista zaničevana, suhoparna dolgočasnost — ampak resnična poezija. Opozoril bi prav rad nakratko s tem na prozo- poezijo. ki jo posebno mladina rada prezira. — Pomnimo tole: Redno in splošno se prebira rajši — proza — nego pesem. — Zares dobra pesem, ki jo človek bere dvakrat in desetkrat, pa je je vselej vesel — to je biser, to je dar božji — zato pa tako redka. — Vsledtega bi marsikdo, ki ima dar in zmisel za leposlovje, utegnil biti dober prozaist — dočim v pesmi ne bo nikdar prišel do praga onega hrama, kjer je zlati dom visokoletnih pegazov. Zato pa je potreba posvečati več ljubezni, več študija — poeziji-prozi.

Prvo vprašanje stavimo še: kaj naj piše začetnik prozaist? — Pred menoj leži pismo, iz katerega zveni lep slog, dosti duhovitosti — in tamkaj vprašuje mlad talent: kaj naj pišem?

Odgovarjam in pravim: Vse! Le zgrabi življenje, kjer — in koderkoli — povsod je interesantno — samo opiši in povej to, kar more vzbujati estetični užitek. Vsak življenjski dogodljaj, vsak vozel in vsako razvozlanje — vse pa nosi v sebi idejo — polno, filozofično resnico. To zadnje pa je zrno, — namreč ideja, misel! Zato oni, ki ima dosti bogastva idej — in misli — ne bo nikdar vprašal: kaj naj pišem ? Še preveč ima snovi.

Toda misel imata tudi suhi matematičar in slovničar. Pa tadva nista še pesnika. Tudi politiki imajo ideje, visoke in široke — pa niso zato še pesniki. Treba je k ideji obleke — oblike — besede. Potemtakem pride drugo važno vprašanje: Kako naj pišem?

Na to bi morda najbolje odgovoril tako-le: Kakor je komu dano in dodeljeno — če mu je sploh dano — tako naj piše in tako bo pisal do smrti. Ob tem „kako“ pride na dan individualnost, če ni pisatelj le smešni plagiator stila, besedi in porekel. Francoz dobro pove: le stile c’est l’homme.

Seveda je tudi tu šola potrebna. Drugače ne bi bil zapisal že Aristotel nekak ABC v svoji poetiki v tehle treh besedah: ήδη καί πάδη καί πράξεις slikanje duševnega razpoloženja, strasti, dejanj — ali notranje in zunanje življenje, to naj diha iz pisane, poetiške besede. Če pa hočeš to videti in občutiti — opazuj! Opazuj intenzivno — pa ne kakor fotografični aparat — ampak kakor duša, ki išče vzrokov in zvez, ki sama iz sebe diha v okolico žarke luči in jo razsvetljuje, kateri duši je vsak pojav resničnosti krog nje element, katerega porabi za svoje poslopje poezije, ki ga zida v duši — z domišljijo. Torej opazuj in uživaj najbolj sam z vso dušo — in boš videl, uživali bodo tudi tisti, ki bodo brali. Iz tega opazovanja in uživanja se ti bo rešilo vprašanje po Tvoji individualnosti: kako! Kakor moreš, kakor Tvoj individuum — Tvoja osebnost narekava — če Ti sploh narekava.

To bodi kratek osnutek — za prozo:

Kaj? Vse. — Kako? Kakor Ti je dano.

F. S. Finžgar.


V.[uredi]

Ni sicer Bog ve kako velik naš krog, ali nekaj nas posebno veseli: uredništvo te-le listnice šteje namreč nekaj mladih prijateljev, ki so zares vztrajni, in čeprav niso bili njih pesniški izdelki takoj sprejeti, vendar mladi poetje niso postali malodušni, temuč nam zatrjujejo, da se hočejo še dalje in še globlje učiti in izpopolnjevati. Čimdalje bolj se tale zakotni urednik zaveda, kako težko je pravično oceniti poslane poizkuse ali umotvore, in čita jih po večkrat in ob raznih časih, da bi vsaj gotovo sodil, kakor pravi Tacit: sine ira et studio! Toliko je pa gotovo, kjer najde pristno čuvstvo in vsaj nekaj oblike, se že razveseli in gre h glavnemu uredniku ter mu z veseljem pripoveduje o mladih upih in nadah. Pristno čuvstvo! Saj veste, da pesnik, to je tisti srečni (nesrečni?) človek, ki čuti, globoko čuti, kar čutijo tisoči in tisoči drugih ljudi, in ki ume to tudi povedati, izraziti. Vsak človek sicer čuti veselje ali žalost, sveto navdušenje ali globok obup (in vkolikor vsak to občuti, vtoliko je vsak človek pesnik — cf. Und als letzter Dichter zieht der letzte Mensch hinaus — Anastasius Grün), toda povedati, izraziti svojih čuvstev ne ume, ne more vsak, ampak le tisti, komur je Bog dal ta dar. In po môči, sili čuvstev, ki jih izraža, sodimo, cenimo in — spoznavamo pesnika.

Več nego je barv v mavrici, več nego je vetrov na vetrovnici, je pa čuvstev v človeških srcih. Seveda niso vsa dobra, ne vsa plemenita (n. pr. maščevalnost, zavist itd.), vendar pravi pesnik umeje tudi taka čuvstva vpreči pred svoj voz tako, da mu služijo in ga vodijo k višjim ciljem.

Danes bi vas, mladi prijatelji, rad opozoril na eno čuvstvo, ki prešinja v naših časih nebroj tudi celo plemenitih src, na čuvstvo, ki pa nanje morda ne mislite: to je čuvstvo hrepenenja po veri, po Bogu. Premnogo jih je v naši dobi, ki nočejo biti mrzli bogotajci, ampak si prizadevajo, da bi izgubljeno vero mladosti zopet našli (Nemci pravijo: Gottsucher). Kaj ne bi tudi kateri vas poizkusil dati duška temu čuvstvu? ne bi poizkusil kazati pot, ki pelje kvišku — k Bogu?

To hrepenenje sodobnikov po čistih verskih vzorih kaj lepo izraža neka pesmica, ki sem jo prejel od nekdanje sotrudnice Dom in Sveta s pristavkom: da so minila že dolga leta, odkar več ne sodeluje pri listu in da se ji je življenje med tem časom silno izpremenilo, a popolnoma da ni nikdar zapustila svoje prve ljubezni in da jo zdaj z neko neodoljivo silo zopet vleče nazaj k Dom in Svetu. Po vsej pravici bi se morala pesem natisniti spredaj med drugim tekstom, a jaz (proseč, da pesnica, ki je natihem lepo napredovala, zopet postane sotrudnica!) sem jo postavil tu-sem, ker bi ob njej izrekel rad eno misel mladim literatom.

V akademiji v Monakovem ...

Preliva solnčna luč se po dvoranah,
ki veje v njih tihota tajnostna;
gledalci šetajo, ko da so v cerkvi,
molče med umotvori sem in tja ...
In plaho stopam tudi jaz med njimi,
dočim od sten odsvita slik neb roj,
in čudim se zakladom, ki stoletja
so nagromadila jih pred menoj ...
Vso širni svet poslal je sem krasoto,
miloba vsa je našla semkaj pot;
prečudno zrem pa v množi tej enoto:
Madona triumfira vsepovsod! ...
Spojilo se v harmonično celoto
je hrepenenje časov vseh in dni,
med čutnostjo prepeva in pohoto
visoko pesem rajski čistosti ...

Mira.

Ko je pesnica ogledovala galerijo slik, je torej videla, da skoraj vsak slikar želi naslikati tudi Madono, Mater Božjo, in hipoma se ji je rodila lepa misel: sredi čutnosti in pohote se pripoznava vzvišenost rajske čistosti! Morda si je to hipno misel takrat kam zabeležila ... Tudi tebi, mladi literat, svetujem: imej pri sebi vedno, kamorkoli greš, na izprehod, med ljudi, v razstavo ..., kakšno beležnico, ki si zapisuj vanjo misli, hčerke trenutka, da jim o priliki daš lepo obliko. Tako so delali mnogi možje (na primer † A. Medved).

To sem tudi opazil doslej, da marsikateri mladi poet zaide — v suho prozo. Da si izobraziš čut za pesniški jezik, premisli, kako bi isto misel povedal prozaik in kako poet. Denimo sèm n. pr. Prešernovo gazelo: Žalostna, komu neznana ... V prozi bi se to reklo morda tako-le: Noč in dan vzdihujem, že ves bled, v svoji tihi sobi o ljubezni do nje; skrbno iščem pota, koder ona hodi, da bi ji dokazal svojo ljubezen; a zaman! Tako proza; in zdaj primerjaj, kako se to glasi v poeziji Prešernovi! In tako primerjaj še druge pesmi. To bo jako dobra šola.

Priporočam ti tudi, da se poizkušaj morda tudi v prevajanju kakšne lepe pesmi iz tujih slovstev n. pr. iz poljščine, ruščine, italijanščine itd., tudi nemščine (v zadnjem času je umrl pesnik Martin Greif, ki ima zelo lepe stvari!). Kak lep prevod bi, mislim, smeli tudi natisniti v tem kotičku. Morda o načinu prevajanja še izpregovorim.

Odgovoriti moram danes še nekaterim prijaznim pošiljateljem.

G. x. v Gradcu. Že parkrat sem prečital Vaš: Večer ob Kulpi. Naslov zelo prikupljiv, a v pesmici ni enotnosti: enkrat vidimo pesnika v tujini, drugič doma ob Kulpi, samega, zapuščenega, a vzroka nikjer ne najdemo, zakaj nas vodi na take razdalje. Nekaj proze je še ostalo v kiticah, n. pr. v drugi:

Oj tujina, kogar ti si
v svoje zvabila naročje,
v srcu svojem bode vedno
nosil rano.

Zadnji dve vrstici sta okorni in suhoparni. — Druga pesmica: Ob morju, v dveh kiticah, izraža že vsakdanjo misel: morje je kakor človeško srce — neizmerno. Igračica! Morda še kaj pošljete? Olajšajte nam končno sodbo o sebi!

G. Nedin Sterad. Tudi Vaših pesmic je troje ali četvero zašlo k nam. Radi bi bili priobčili n. pr. Vašo: V pomladni noči — toda pretrda je Vaša poezija: primere s silo nagrabljene, jezik spominja časih na Koseskega. Pričenjate:

Pomladna noč ...Vse mirno že počiva,
kot seme v njivi razorani spi.
Odložil težke je zemljan skrbi,
da, nade žejen, sanje sveže sniva.

Ako bi izpustili spi v drugi vrstici, bi bilo takoj lepše! Nade žejen — je prisiljeno! Poizkušate se v sonetu, a ne poznate njegovega bistva!

Nestrpno v tiho noč mi duša iče,
ne zmami v boli je pomladni hlid itd.

Kako je vse to trdo, neumljivo! Po moji sodbi — Vi niste pesnik.

G. M. P. v Lj. Izpod Vašega peresa imam dva soneta s skupnim naslovom: Izpoved in z vzklikom na koncu, ki ga slišite od Krista: Pred vratarico (t. j. zaradi ženske!) si zatajil mene! Jezik imate v oblasti in stihotvorstvo — vidi se Vam, da Vam je oblika igrača, a baš to je Vaša napaka, kajti vsebina ni dobro premišljena. V prvem sonetu se mi zdi neverjetno, da bi ponoči hodilo pošteno dekle sámo domov skoz gozd, in v drugem sonetu je tisti „moralni maček“ zoprno naslikan: vse polno mračnih slik, a brez prave zveze — sivo nebo, shojena ravan, pa spet krvav svod neba, pa režeč pan, vse to Vam očita krivdo. Neužitno!

G. B. Gorenjko v N. M. Izročim takoj g. dr. Opeki. Vsem ostalim odgovorim prihodnjič.

D.


VI.[uredi]

Ko sem z novim letom odprl ta-le kotiček za mlade literate, pač nisem mislil, da nas doleti v teku leta izredna čast, da bo namreč kotiček dobil svoje posebne ilustracije. Ilustracje? kakšne neki? I, kaj niste videli v zadnji številki (št. 5) baš v našem predalu, kjer smo se pogovarjali o najvišjih skrivnostih poezije, pa stojita tam v sredi — dva čila „šimelna“, dar našega cesarja italijanski kraljici! Meni ni šlo takoj v glavo, kaj to pomeni; zato sem se ves ogorčen pritožil pri glavnem uredništvu, zakaj devljejo konjski hlev in konje ravno v naš oddelek? In tedaj se je uredništvo prijazno nasmehnilo ter mi pojasnilo celo zadevo: tista dva belca namreč naj bi mlade pesnike spominjala pegaza, ki ga jahajo z večjim ali manjšim uspehom in ki jih včasih tudi iz sedla vrže! Kajne, kako duhovito? Ali ne zveni iz te rezlage kakor neki skrit za meh, češ da ne jahamo čilih pegazov, ampak vse kaj drugega? Naj nas zasmehujejo; jaz sem pa le teh misli, da jih je v našem mladem krogu par, ki jih privede pegaz častno na vrh Parnasa.

Naj postavim sem pesmici, ki mi ji je poslal Julij Hrast (psevdonim), čisto mlad poet, iz Ljubljane.

Pomladanska.

Čez planjavo
grem v daljavo
potnik, sam ...
In sanjavo
zro oči mi
bogvekam.

Cvete gaj,
rožni maj
nad naravo
kloni glavo
za poljub ...

Glasen spet je
temni log,
jasno petje
naokrog,
srce polni
topel slaj.
Sred polja,
vrh gora
cvete maj.

Čez planjavo
grem v daljavo
potnik, sam ...
In sanjavo
zro oči mi
bogvekam.

Poletje.

Ajda šumi
in valovi
cvetje nje belo
v vetru veselo.
Solnce svetlo je,
jasno nebo je.
V bregu se bliskajo
kose jeklene,
išče bučela si
hrane medene.
Mak pa rdi
kakor nevesta;
bela gre cesta
v polje cveteče,
topol ob strani
sanje šepeče ...

Kaj mi je všeč na teh dveh prvencih? Če ji primerjam, vidim, da nam mladi pesnik umeje z nekaterimi značilnimi potezami predočiti dve različni, a razločni sliki: v Pomladanski vidimo veliko zeleno planjavo, zelen log, poln ptic, in polno ptic tudi pod nebom; in po tej planjavi stopa mladenič, sanjavo zroč, naprej. Vse drugače v Poletju: vroče solnce na nebu, cvetoča ajda na polju, v njej čebele, v bregu kosci, sredi polja bela cesta, a nikogar ni na njej, ki bi zrl sanjavo naprej. Zdi se mi, da hoče reči: sanjavost mladih let izgine, ko se prične moško delo v potu in vročini. Prva je še zelo subjektivno pobarvana, poetov jaz stoji v ospredju; v drugi se poet skoro popolnoma strne s prirodo. A druga slika še ni popolna: na koncu, kjer pravi, da topol šepeče sanje, bi morala stati kakšna krepka misel, n. pr. topol šepeče o miru, ki lega na zemljo po vročem, težkem dnevu, — ali kaj podobnega. Vendar slutim, da se javlja že zdaj talent.

Zdi se mi, da se tudi v Vas, g. M. Z. v M., zadnjič nisem motil. Poslali ste mi to-le pesmico:

Sam.

Nebo nad mano se rdi ...
večerni zvon čez plan doni ...
Ah, kak sladko, sladko bi zdaj,
bi sanjal vekomaj ...

Tu sanjal bi in tu živel
in pota svoja bi umel,
ko poeziji čisti bi
strmel v oči ...

V teh vrsticah tiči poezija; treba bi bilo še nadomestiti tisti nedoločni tu in pota svoja z bolj določnimi predstavami, pa bi bila prav dobra.

Naš list pa nima sotrudnikov samo doma, ampak tudi daleč tam — v novem svetu. Iz Amerike smo prejeli od mladega moža več pesmic. Eno — Inteligenca — naj natisnemo! Blagovoljni čitatelj sicer takoj izprevidi, da prevladuje še proza, a nekaj poetičnega pa ima vendarle v sebi: namreč tisto sveto jezo nad zaničevalci umetnosti. Iz verzov razvidim, da je njih stvoritelj velik prijatelj glasbe; dobro nam dé, da se v novi domovini spominja Triglava; zanimivo je tudi, da pogledamo malo v duševno življenje plutokracije ameriške.

Poet bi nam moral sicer tudi še nekatere stvari pojasniti, n. pr. kdo je Calvé, mi v Evropi ne vemo; a prav radi ga bomo čitali, če nam kaj pove iz življenja Slovencev v Ameriki — v pesniški obliki. Pozdrav izpod Triglava!

Inteligenca.
I. Z., Cleveland.

V hram modric se veličastni
bogatinov svet pomika,
dami vsaki se oblastni
spremljevalec njen dobrika.

Vse se v svili tu košati,
zreš zlato, srebro povsodi; —
kàk si srečen, ljud bogati,
v najnovejši svoji modi!

V lože sede vse in gleda,
hipno jih Calvé zanima,
kmalu pa jim vse preseda,
opera več čara nima.

Dame vse že klepetajo,
moda, ta se obravnava;
v tem pač večji slaj imajo,
kot turist tam vrh Triglava.

Moški so že vsega siti,
rajši bi pri kvartah pili;
tu jim je pokora biti,
z opero se vsak le sili. —

Tem bogatim puhloglavcem
umétnost je kitajski kuli ...
bahati se hče hinavcem,
češ, da so Calvéja čuli.

Hoteli smo z današnjo številko odgovoriti vsem pošiljateljem, toda od zadnjič je prišlo zopet nekaj novih, deloma težkih pisem; zato prihodnjič naznanim nov način, kako bo vsak nov poet prav hitro izvedel našo sodbo o svojih stihih.

D.


VII.[uredi]

Danes se pogovarjam z Vami zadnjikrat pred počitnicami, ali pa sploh zadnjikrat v tej obliki. Kajti brez škode ti-le nauki prenehajo, ker so popolnoma brezplodni. Manjka jim tiste živahnosti in dobrosrčnosti, ki vzbuja zaupanje in odpre srce. Kakšno življenje n. pr. polje na platnicah lista naših akademikov „Zore!“ Te-le vrstice pa doslej niso vzbudile skoro nikakršnega odmeva. In kdor molči, dovolj glasno govori — za tistega, ki molk čuti in razume. Pa tudi s komer govorim, vsak si je ta-le predal mislil drugače, samo takega ne, kakoršen je bil dozdaj. In končno sem iz merodajnih ust izvedel, da je bila semtertja moja sodba jako krivična. Vzrokov več ko dovolj, da stopim s tega uzurpiranega sodnega stolca.

Vendar pa si ne morem kaj, da Vam ne bi sedaj-le, ko se prične najlepši čas za mlade literate-dijake, zlasti čas velikih počitnic, prav toplo priporočil neke stvari. Vem sicer, da zavzema v Vašem počitniškem načrtu to ali ono potovanje po naši domovini prvo mesto, in prav je tako; ali precej časa bo le še ostalo. In kako bi ga najbolje porabili? Ravnokar je izšel drugi zvezek prof. Iv. Grafenauerja Slovstvene zgodovine, ki obravnava prezanimivo dobo narodnega prebujenja od l. 1843—1868; koliko se tukaj lahko naučite! V I. zvezku namreč, kjer stoji v ospredju velikan Prešeren, se godi mlademu literatu kot turistu pred nebotično goro, ki se mu zdi popolnoma nedostopna, kajti Prešeren stoji naenkrat velik pred nami, ne da bi vedeli, kako se je v mladosti učil, razvijal, izpopolnjeval; vse drugače je v tej dobi: tu pa čisto natančno gledamo Fr. Levstika kot dijaka v šoli in doma na počitnicah, kaj dela, s čim se ukvarja, kako začenja in kako raste; mladostnim letom njegovim je posvetil g. pisatelj str. 272—293, s čimer je Vam, mladim literatom, pripravil prav cesarski obed. Izborno so opisana tudi mlada leta Simona Jenka, dalje mladost pisateljev Jan. Trdine, Fr. Erjavca in Janeza Mencingerja. Naj Vam bo ta knjiga vsakdanja hrana; prebirajte jo noč in dan. Če je nimaš sam, pa si jo izposodi; gotovo jo dobiš pri kakem imovitejšem prijatelju naše mladine.

Ko boste prebirali to knjigo, se Vam iznova potrdi stara resnica, ki sem jo vam povedal v 1. št. t. l. (pri Koljcòvem), da vkljub preziranju in zatiranju, vkljub nebrižnosti in neprijaznosti sodobnikov to, kar je čilega, obvelja.

In s tem lahko končam. Samo neki star dolg naj še prej poravnam. Nekaj drobiža mi je namreč še ostalo neocenjenega. Da tudi to reč natančno uredimo, predlagam, da dotični gg. pošiljatelji pridejo osebno v uredništvo; naznanite mi po dopisnici, kdaj morete, da si določimo uro. Ustno se mnogo lažje, temeljiteje in z večjim pridom napravi ta literarni „pretres“. V tem imam že nekaj izkušnje. In pa še nekaj: po ustni kritiki se skoro vselej ločita pesnik in kritik — brez jeze.

D.