Mladi junak (Jože Zavertnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mladi junak
J. Z—k
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 5.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pariz je zavit v črnikasto sivo meglo. Grmi in bliska se, kakor da bi preko njega drvila najhujša nevihta. Topovi, mitreljeze in puške pojejo smrtno posen.

Na barikadi, ki brani vhod vladnim četam v predmestje St. Denis, stoji še nekaj komunardov. Barikada je razstreljena, le sredi ulice je še groblja kamenja, ometana na debelo s prstjo, s katere pošilja edin še nepoškodovan top svoje smrtonosne kroglje med Verzeljce.

Okoli njega je le še peščica komunardov, ki se je odločila v mesto, ali pa umreti na barikadi za svobodo. Vsi so ranjeni, kajti kroglje iz mitreljez se osiipajo tako gosto med nje, da bi še miiš ne otekla smrti, kaj še le ljudje.

Med branitelji barikade je tudi komaj dvanajst let star bosonog deček. Krogljo za krogljo pošilja med sovražnika, ki se pripravlja, da z naskokom vzame barikado. Pešči z nasajenimi bajoneti pod zaščito mitreljez in topov se pomikajo vedno bližje in bližje.

Oddaljeni so komaj petdeset korakov. Sedaj štirideset. Deček se ne zmeni za to. Strel za strelom pošilja med pešce, kakor da bi bili še tisoč korakov oddaljeni. Približali so se na dvajset korakov.

Deček se ozre po svojih tovariših. Sedaj še le zapazi, da je edini branitelj barikade, kajti njegovi tovariši so junaško umrli, vršili so svojo dolžnost do zadnjega.

Okoli topa, čigar smrtonosno žrelo je bilo obrneno grozeče proti naskokujočim pešcem, je ležalo kar cel kup mrtvecev. Sredi med njimi je ležal Piere, dvajset let star kovaški pomočnik. V desnici je držal tlečo lunto, z levico je pa kazal na bližajoče se pešče, kakor da bi hotel reči, kam je treba poslati zadnji strel.

Le trenotek je pomislil deček. Planil je k Pieru, izdrl mu tlečo lunto iz desnice in zapalil top, dasi so kroglje pele znano pesen okoli njegovih ušes: »Sss – zizi – sss-zi.«

Včinek je bil grozen, top je bil nabasan s kartečami. Kakor trava, kedar kosec zamahne s koso, se je zgrudila cela vrsta pešcev na tla, njih kri je pa pobarvala rdeča umazani pariški tlak. Pešci v zadnjih vrstah so obsupnili, spreletel jih je strah in videti je bilo kakor da hočejo v divjem begu iskati rešitve.

V tem osodepolnem trenotku je nekdo zakričal : »Tega dečka ujemite živega !«

Ko so se prvi pešci pridrvili na grobljo kamenja, je dečka zagrabilo deset rok, ki se je trudil, da znova nabaše top.

Peljali so ga pred mladega poročnika, ki je bil edini častnik, kojemu so pri naskakujočemu oddelku pešcev prizanesle karteče- »Postavite ga ob zid in vstrelite ga,« je dejal hladnokrvno poročnik »Povelje se glasi, da se vstreli vsakega puntarja, ne glede na starost in spol, če se ga zajame z orožjem v roki.«

»Eno prošnjo imam še g. poročnik,« je dejal deček. »Upam, da mi jo dovolite, ker sem obsojen k smrti.«

»Govori,« ga je prekinil poročnik.

»Ta žepna ura je spomin mojega očeta, ki je umrl, ko sem bil dve leti star,« je pričel deček. »Dovolite, da jo ponesem k svoji materi, ki stanuje v ti hiši tukajle in da svojo mater še enkrat objamem predno umrjem.«

Poročnik je primikimal. Mislil je, da bo deček to priliko uporabil in utekel, njemu pa ne bode treba zvršiti smrtne obsodbe nad otrokom.

Deček je kakor blisk odhitel. A ni minilo pet minut, že je stal pred poročnikom, rekoč :

»Tukaj sem ! Mirno pričakujem sedaj smrti.«

Postavili so ga ob zid.

»Dobro merite sužnji,« je zakričal deček. »Živela svoboda, enakost in bratstvo!«

Poročnik je zamahnil s sabljo, puške so počile in mladi junak je izdihnil . . .