Mladi junak (Ilustrirani glasnik)
| Mladi junak A. P. |
| |||||||||||||
Po napornem marširanju smo tretji dan začuli grmenje topov. Bližali smo se reki, in tu je bilo, kakor da je ogenj topov brez cilja namerjen proti tej strani.
Za nekim gozdom, kjer zavije cesta proti zapadu, nam je zapovedal komandant obstati. Poklical je oficirje k sebi in je rekel: »Bataljon ima povelje, še danes prekoračiti reko. Marširali bomo po polju proti mostu.«
Potem je dodal major s smehljajočim obrazom bolj zaupno: »To je samo zaradi vaje. Moramo se na to navaditi. In tako si mislimo, da nas obstreljuje sovražna artiljerija.«
Čez pol ure smo odrinili. Kompanije so odkorakale iz gozda, vse je šlo kot po vrvici.
Stotniki so si prižgali mogočne smotke. Pred nami je ležala neskončna pokrajina, ravnina, strnišče, pašniki, zopet strnišče. Do mostu je bilo šest kilometrov.
Med tem so vojaki o tem in onem govorili. Z velikimi, radovednimi očmi so opazovali črnoobrobljene, mlečnobele oblačke, ki so se prikazovali v ospredju. Kadar je prišel pok na naša ušesa in je takoj sledila eksplozija, so se smehljali.
Naenkrat se je zaslišalo pred šesto kompanijo kratko sikanje in potem pok, kakor bi se sto in sto vej naenkrat prelomilo. Istočasno se je eden naših vodov skril v gost oblak in rumenkasta tla so vrgla polno prsti kvišku. Major je prijezdil na svojem ognjevitem konju k šesti kompaniji in je rekel: »Zadela je samo slučajno. Le naprej!«
Šli smo naprej. Štiri sanitejci so imeli opraviti pri nekem korporalu in nekem infanteristu. Ležala sta kakor kamen na vzdignjeni zemlji. Podčastnik je tiho klical svojo mater, drugi pa je bil kot mrtev. Izpod glave je teklo počasi črno in rdeče.
Vojaki niso več govorili. Na njihovih obrazih se je včrtala poteza, ki se mi je zdela nova in tuja, poteza, ki jo je prvi vojni doživljaj trdo narisal. Nič več se niso stresli, če je prišel sovražni izstrelek. Vsak je vedel, železni pozdravi visoko v zraku veljajo nam. Vedno manjši je bil odmor med oblačkom in pokom. Enkrat je prižvižgalo na tretji vod. Bliskovito so se vrgli vojaki na tla. Potem so se spogledali, in čudno, nihče ni bil ranjen.
»Previsoko namerjeno,« je rekel nekdo, drugi so se smejali, toda umolknili so v prihodnji sekundi. Blizu njih se je tuleče zarila granata v tla. Dim in zemlja sta se zmešala v neprozorno zmes. Iz te se je oglasilo stokanje.
»Naprej!« je komandiral mladi praporščak. Še enkrat: »Naprej!« Pri tem je bil uprt njegov pogled na tri okrvavljena trupla. Šele pred desetimi dnevi je prišel iz kadetnice praporščak z okroglim otroškim obrazom. Sedaj je stal sredi življenja, in tega življenja strupeni dih mu je neprijetno vel nasproti.
Zavedel se je, položil je svojo levico na divje bijoče srce in je skočil naprej. Postalo mu je lahko, kajti čutil je, da je najhujše že v kraju. Videl je smrt pri svojem delu. Korakali so naprej.
Stotniki so stopili s konj in so še vedno vlekli svoje smotke, ki so pa že davno ugasnile. Kadar je prišel sovražni izstrelek, so vedno pogledali po svojih ljudeh. Če je ogenj za minuto prenehal, se je moglo misliti, da se nahajamo doma na vajah.
Za krijočim nasipom ob reki je bilo neprijetno. Grmelo in treskalo je neprenehoma čez ali zraven, in prve infanterijske krogle so žvižgale nad nami. Neki dolgi cigan je dobil prvi strel. Videli smo ga, kako je zagrabil po zraku in potem padel na zemljo.
Tedaj je prišel naš major. Lica so mu rdela in smehljal se je.
»Čez most! Po vrsti, osma, sedma, šesta, peta kompanija. Na oni strani kritje.«
Mladi praporščak je skočil pokonci. Njegove rjave oči so se svetlikale kot v mrzlici.
»Četrti vod za menoj!«
Petdeset mož se je v teku močneje oprijelo pušk.
Sirovo stesani hlodi ozkega mostu so doneli pod podkovanimi čevlji.
Oficirji za nasipom so gledali skozi daljnoglede. Ali je sovražnik manever zapazil? Zakaj je utihnila artiljerija? Želeli so tovarišem tisoč peroti, ki bi jih hitro ponesle na nasprotno stran. Naenkrat čisto blizu mostu votel pok. Voda se je visoko vzpenila.
Oficirji so se spogledali. Vojaki na mostu so se sklonili, okoli pa je bilo vse megleno in črno od oblaka. Noge so se jim tresle, ker se je podlaga zibala.
»Naprej!« je kričal praporščak. Stal je s široko odprtimi očmi na robu mostu. Levi rokav mu je bil po dolgem preparan, povsod so visele cunje od njega. Na roko mu je kapljala rdeča kri.
Postali so samo za trenutek. Zopet so doneli koraki po deskah. Le tri, dve sekundi, potem so tam,
A sovražni topovi niso mirovali. Ko je tekel prihodnji vod čez most, je začela streljati infanterija. Vedno bolj se je nagibal most na levo in vedno večja je bila ovira iz človeških teles, ki so se kopičila na mostu.
Naenkrat je sovražnik popustil. Pokanje pušk je obmolknilo. Tudi artiljerija je streljala redkeje.
Zato pa je streljalo živahneje tja proti pašnikom. In ko je končno peta kompanija prišla do reke in je hotel major razporediti svoje čete za napad, je poročal stotnik: »Mojega četrtega voda ni tukaj.«
Komandant je strmel nekaj časa brez razumevanja oficirju v obraz.
»Ni ga? Kaj je to?«
Takoj nato je šel preko njegovega obraza lahek smehljaj.
»Praporščak vendar ne bo ... Bilo bi preneumno ...«
Potem je mirno zapovedal prodiranje skozi nizko in gosto posejano grmičevje. Kompanije so se uredile v rojno črto in so si delale pot naprej. Toda čim dalje so prišli, tem bolj v daljavi je bobnel sovražni ogenj. Samo včasi, kakor po pomoti, je šinil kak izstrelek med grmičevje. Zato pa je artiljerija zopet namerila svoj ogenj na most.
Zvečerilo se je.
Ko je prišla noč in je bataljon že utrdil svoje postojanke ob robu ravni, je naenkrat razsvetlil celo pokrajino velik plamen. Nad most se je bil vzdignil ognjen steber in visoko v zraku je žarelo polno isker. Potem pok, nato lomljenje in tulenje. Most je zletel v zrak.
Takoj nato je poročal komandantu neki korporal, da je četrti vod osme kompanije zopet tukaj.
Četrti vod, sedem mož, praporščak na preprosti nosilnici in dvaintrideset ruskih ujetnikov. Praporščak z mehkim glasom ni mogel več govoriti. Toda neki korporal je poročal, da je vod prišel čez most in naskočil gozd. Vedno je klical njegov komandant: »Naprej!«
Čez pol ure je praporščak umrl.