Mladi Jure

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mladi Jure
Fran Albrecht
Izdano: Svoboda 1/2–8 (1919), 27–33, 48–55, 67–70, 86–94, 110–115, 129–133, 146–153
Viri: dLib 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Štirinajsto leto je že dopolnil mladi Jure, toda o življenju še ne ve bogvekaj. Prebral in preštudiral je nekaj učenih bukev, nepravilne glagole latinske na priliko pozna tako temeljito kot malokateri njegovih součencev, narisati vam zna kakeršnokoli figuro v par potezah tako prirodno in resnično, da se vam zdi, kot bi živela. Da, Juretova roka je lahna in gibka, profesor risanja mu prorokuje slavno bodočnost v tej stroki. In na to izjavo in ta svoj talent je mladi Jure preko vseh mer ponosen, nanj se ponaša, kadar se čuti poraženega spričo svojih tovarišev, nanj se sklicuje — kot na zadnjo instanco — pred samim seboj v vseh hudih trenotkih betežnih zdvajanj in onemoglih dvomov. V algebro, slavno umetnost skrivnostno pomembnih črk in številk, je že poglobil svojega mladega duha in prve neokretne, toda kot dragoceni kristali jasne in zvonke besede jezika starih Helenov so jela jecljaje izgovarjati njegova usta. Naravno je, da sega spričo vseh teh nezaslišanih učenjaških modrosti njegova ponosna gimnazijska samozavest neskončno preko vseh njegovih sodobnikov.

Da, ampak življenje! Jure ve: to niso črke, niti številke, niti čudne, neznane besede starega mrtvega jezika ... Kaj je življenje? Ali pesem? Ali slika?

Profesor verouka pravi v šoli: »Fantje, življenje je trdo in neusmiljeno, bodite pridni, fantje, drugače vas bo!« In to pravi učitelj s takšnim hudim glasom, kot bi stal na prižnici, strogo in svečano in mrzlo, in kot bi govoril o peklu in kazni za naglavne grehe ... Jureta oblije hladen curek po hrbtenici in takoj vidi pred sabo črno kosmato pošast, ki čaka in se reži vanj, da bi ga požrla s kožo in copatami ... Da bi to bilo življenje, tale črna mrcina? Ne, ne, si pravi Jure, to je parkelj, ki so me strašili z njim doma za Miklavža!

Pa kaj je pravzaprav življenje?

Profesor naravoslovja je spet čisto drugačen. O kamenju govori, o mineralih, o tajnem, neznanem žitju in bitju prirode. Pa se nenadoma prekine sredi predavanja, njegov glas postane tih, tišji in naposled vzklikne čisto nepričakovano šepetaje in z očmi, ki so vlažne in tople, kakor od nadzemskega soja: »Življenje, ah mladi prijatelji, življenje!« ... Juretu zastane kri, njegov pogled obstrmi in se ostro in srepo zapiči v bledo mršavo lice profesorja ob katedru: zdajzdaj bo izgovoril tisto tehtno besedo, razodel skrivnost, da bo zasijalo kot žarka luč gorečih jezikov nad apostoli nad glavami tega mladega zbora! ... Ne, razočaranje, zopet nič! Učitelj se molče smehlja s svojim izgubljenim smehljajem, ki, se zdi, ni s tega sveta, in ko se pogladi s svojo tenko dlanjo preko visokega golega temena, je njegov glas spet vsakdanje delavniški, ki stvarno in mirno in dolgočasno pripoveduje o pentedodekaedrih ...

Tak kaj je potem življenje? razglablja mladi Jure s svojimi daljnimi mislimi. Sleherni trenotek kriče ti ljudje na svoje učence: Življenje! Življenje! Zase se učite in za življenje! Življenje vas bo učilo, paglavci! — Vsevprek kriče in govore o neki stvari in nihče ne ve povedati, kaj pomeni. Ampak to je strašno in neznosno.

Takšne misli se pleto včasi mlademu Juretu po glavi, kadar je čisto sam. Po ulici gre, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu in tako trpko in težko mu je v duši, tako beraška in ničvredna se mu zde njegova mlada leta. S silo se mora trgati od teh brezplodnih misli. A eno sredstvo ima, ki mu vedno pomaga: spomni se svojega risarskega talenta, svoje sijajne bodočnosti ... In si pravi, da bo vse to vedel in znal, ko pride čas in vzide njegova slavna zvezda. Umetniki, risarji, njihov je svet, hoho, ti vedo dobro, kaj je življenje! Nič jim ni treba razglabljati ... Zdaj je treba samo majčkeno počakati, potrpeti, potrpeti še kak hipec, vse se bo razodelo . »Življenje, ah, življenje!« ponavlja mladi Jure nezavedno z mističnim šepetom besede svojega učitelja in že je njegovo srce polno najtišjih in najvišjih sanj.

Po ulici gre, s povešeno glavo, s polodprtimi ustnami se smehlja in šepeče nerazumljive besede. In pred njim rasto slike, ki jim bo vdahnil nekoč svojo silo, čudovite in nezaslišane, polne tistega globokega resničnega življenja, ki zdaj s takšno strastjo hlepi po njem njegovo štirinajstletno srce. Iz srede svojega srca bo iztrgal barve, gorke in paleče od strasti, ter jih razlil preko platna, da bodo sijale s čisto posebnim nepoznanim čarom in bodo strmeli pred njimi ljudje, poraženi in ganjeni, kakor nad silnim požarom. Da, to bo vstvarjal: požar svoje duše! In to bo življenje! In on siplje te slike v svet, drugo za drugo, s takšno lahkotno prezirljivo gesto, kakor Cezar božanstveno svojo milost podložnikom: Tu imate, berači, bogastvo, tu imate, sužnji, lepoto! To je požar duše — to je življenje!

O, Jure ni berač, bogat je Jure, kakor je mlad in majhen in je njegov suknjič oguljen in zakrpan, ko stopa po ulici in kroti svoje sanje, da se ne povzpno predaleč in ne porazgube v eternih višinah. Treba jih je namreč krotiti v sebi, tako sladke so in tople sredi najhujših zim; zakaj najbogatejši je človek od svojih sanj. To ve Jure in zato je tako bogat in njegovo srce poje, poje ...

Po ulici, po nasprotni strani, stopa dvoje Juretovih sošolcev, dvoje porogljivih lehkomiselnih fantičkov. Kako razbrzdan in šumen je njun smeh, ko opazita tovariša!

»Glej ga Jureta, sanjavca! Šepa kakor naš Kastor, ki ga je mačka ujedla v bedro!« pravi prvi.

»Hohoho!« se smeji drugi in kriči na vse grlo čez ulico: »Jure, kam greš? O, Jure, ti si trikrat Jure!«

Toda Jure ni sliši nič, Jure ne vidi nič, Mimo izložbe gre, ki vsa blesti v srebru in zlatnini. Za trenotek postoji in zamahne nato omalovažujoče z roko. »Tudi takšnih reči si nakupim tedaj,« si pravi z naglim ukrepom v sebi — »polno sobo si jih nakupim. Vse bo gorelo v zlatu.« — Toda ko že postajajo njegove sanje trudne in jamejo toniti nekam globoko v srce, kakor v skrite predale nevidne zakladnice, postoji mladi Jure pred izložbenim oknom špecerijske trgovine in ugiblje, ali bi seže povrnil domov. Ves v mislili preleti z malomarnim očesom pestro panoramo izloženih stvari in potrebščin ter kakor z neko daljno odsotno vzvišenostjo premotri vse te razstavljene dobrote in delikatese človeškega telesa. Tedaj pade njegov pogled slučajno na štirioglat srebrn zavojček, ki nosi napis: Čaj iz Ceylona.— Ceylon! — ta beseda ga zopet nenadoma vsega prevzame. »Ceylon«, — si pravi — »to je daleč ... Čajevi vrtovi, palmovi gaji, riževa polja. Na vsak način bo potreba, da si pozneje enkrat ogledam ta otok ...«

Toda zvečer v postelji, ko je tišina tako tesnobna in tema tako zgoščena v sobi ter spe že vsi številni Juretovi tovariši, se jamejo spet oglašati hude misli, izkušajoče in zdvajajoče in se vbadajo kot z ostrimi iglicami v njegovo krvaveče štirinajstletno srce. Kam so odbegle vse lepe sanje, tako silne in samozavestne? ... Na teli trdih platnenih rjuhah leži mladi Jure, roko na nemirno bijočem srcu, ves negoden in nesrečen od svoje mladosti in od razjedajočih misli, kaj bi ukrenil. Že je kanila v njegovo dušo prva slutnja spoznanja, da menda v knjigah ni zapopadena vsa modrost življenja. Jure ve, da je to, kar je napisano v knjigah, morda odsev tistega, kar imenujejo ljudje življenje: da je v neki rahli tanki zvezi s tistim, vekomaj nezapopadnim, kar bije in udarja tako silno tam zunaj nekje ... Jure ve, da tudi njegove dragocene sanje še niso najčistejša resničnost življenja, kakor so resnične in bogate, od boga samega v srce zasejane. Jure ve, da je treba čakati, čakati in potrpeti še dolge mesece in leta morebiti. Toda njegova kri je tako nestrpna in nepotešna. Z divjo neukročenostjo gredo ti rdeče-paleči curki krvi po telesu, misli se gneto, motajo, razblinjajo, v srcu pa puščajo vso svojo neznosno težo in pusto, mrzlo praznoto. In mladi Jure ne more spati.

Nekaj nenavadnega je treba ukreniti, storiti nekaj resničnega in pomembnega, odločno dejanje je treba učiniti, doživeti je treba nekaj. Ne čakati, ko ni moči več strpeti od teh tajnih, globokih klicev v duši, ki vabijo ... In tedaj se mladi Jure prvič v svojem štirinajstletnem življenju z vso pregrenko bridkostjo v duši zave, da je nedorasel, onemogel otrok, ki še ni zmožen dejanja ... In kakor s samoočitajočim prezirom se zmisli svojih otroških iger, ki se jim je predajal s takšno najsvetejšo resnobo in zanosom in se hotel ž njimi namah povzpeti naravnost do srca vsega življenja. Kaj je hotel storiti?

Tako se je zgodilo pred tedni, ko je ležal v postelji in mu kot nocoj ni bilo moč zaspati od svojega mladega brezupa. Mučile so ga misli in on jih ni mogel odgnati, kakorkoli se je trudil, da bi se raztresel. Vseh mogočih reči se je domišljal, na dom je mislil in na svojo bodočnost, z naštevanko, alfabetom, s smešnimi računi je hotel uspavati in utruditi svojega nemirnega duha, da bi sc predal sladkemu brezdelju spokojnih sanj. In premišljal je o tem starem grškem jeziku, ki se ga je moral učiti in z naporom vbijati v glavo — te tuje, strašne, smešne besede ... In je ponavljal glasno in s komično potvorjenim glasom: »Hé areté esti pegé ...« Hihi ... Smešen jezik! In — ali ni čudno? Kakor človeško telo je njegova govorica. Živi — umrje. Nihče na vsem svetu je ne govori več, samo v bukvah zakopana živi svoje posmrtno skrivnostno življenje ...« Nato je pričel razmišljati o živem človeškem jeziku, o tem prečudovitem umetnem skladu besed, ki lije tako preprosto, naravno in enostavno. Sladka toplota mu je zalila srce, ko se je zmislil na prve jecljajoče zvoke svojega detinstva ... Ali vzlic temu si je moral priznati, da to še ni pravo, ni tisto, kar čuti on. Neskončno je bogastvo materinskega jezika, s srcem se je razrastel v eno, najneposrednejši izraz in izliv duše je — pa vendar so trenotki, ko človek kakor prestrašen obstrmi nad vsem bednim beraštvom te svoje govorice in se zdi, da si mora ustvariti svoj lastni, čisto posebni osebni jezik. Mladi Jure je že doživel takšne trenotke. In ko je tedaj z glasno razločnostjo in počasi, ležeč v svoji postelji, ponavljal besede: »Črna temâ je krog mene — tema — tema ...« , je čutil, da je s tem vse povedano in da vendar ni pravzaprav nič povedanega; da s človeškimi besedami, s tem enostavnim stavkom, še ni izčrpano občutje, ki polni njegovo srce, kadar se z vso intenzivnostjo vsesa v to zagonetno, brezoblično in črno, kar se gluho in mrko lije krog njega. Še nekaj je, nekaj globokega, sladkega, prečudoviti zvoki pojó v srcu ... In nenadoma je bilo tisti hip mlademu Juretu kot da se je odprl skriti zapah njegovega srca in da je vse zazvenelo tam notri. In ko je odprl usta, so se same usipale besede, nove, prečudovite besede, ki jih ni še nihče pred njim izpregovoril, ognjene, polnozvočne so se lile v pesem skrivnostno pomembnih stavkov. V kakšnem pobožnem ognju je zastajalo njegovo žarko srce! Čutil je, da je to, kar zdajle izgovarjajo njegova usta, molitev, o bog! najgloblja, najresničnejša molitev njegove mladosti, zahvalni psalem za ta nezasluženi nečuveni dar njemu, beraškemu Juretu. Njemu, njemu edinemu je dano, da pove tisto, kar je vekomaj neizrekljivo vsem ljudem. Saj to je tisti jezik, tisti novi — je premišljal, Jure s hvaležnimi, solzami v očeh — ki je lasten vsem ljudem, skrivnostna govorica človeških src. »Jaz bom ustvaril ta jezik!« si je rekel s krotkim ponosom stvaritelja in bil je ganjen in je z rokami, sklenjenimi na prsih kakor k molitvi, zaspal v solzah in v svetli ekstazi, venomer jecljajoč svoj novoodkriti jezik ...

Toda ko je drugi dan popoldne sedel mladi Jure nad polo papirja, vstvarjajoč svoj novi jezik, si je moral z žalostjo priznati, da ga je pozabil. Zastonj je strmel predse in nagibal glavo ter prisluškoval v dalj, da bi zazvonilo v njegovo srce. Mesto tistih jasnih, najfinejših, vseobsežnih zvokov in izrazov, ki so se vlivali v nočnem polsnu iz njegovega srca brez konca in kraja, je čul zdaj samo še množico neblagozvočnih, čudno izpremenjenih konsonantov in vokalov. »To ni nič! Ni tisto!« se je moral obsoditi in je odložil svinčnik, toda upanje še nikakor ni ugasnilo v njegovi duši: upanje namreč, da je mogoč tak jezik in da ga ustvari on, kadar spet oplodi blagoslovljena ura njegovo srce. Hodil je okrog in je bil čisto pijan tega svojega odkritja. To je tisto — si je zatrjeval —, to je tisto dejanje, ki je napravim, pa se mi odpro duri življenja na stežaj ... Tudi živa beseda je življenje.

In mladi Jure je bil ponosen na to svojo misel, gojil jo je in čuval v sebi, razglabljal in tehtal jo do vseh podrobnosti ter jo skopuško skrival pred svojimi drugovi in ljudmi; zakaj njegova navada ni bila, da bi pravil komu o sebi; njegovo srce je bilo deviško in sramežljivo.

Ampak nocoj je mislil na svoj novi jezik s čudno tujo in mrzlo mislijo. Zazdela se mu je ta "ideja" puhla, otroška in neizvedljiva in otroška prav tako, kot tisti astronomski daljnogled, ki ga je izumil sam in hranil njegovo dragoceno risbo na zadnji strani svoje grške gramatike. Bil je to prečudovit načrt, poln vijakov in cevi, ves obložen z najraznoterejšimi konveksnimi in konkavnimi zrcali, od katerih naj bi se odbijala luč in odražala oblika izvenzemskega telesa v najfinejših niansah, fantastna kompozicija, brezhibna risba s čudovitimi krivuljami, polnimi najsmelejših domišljij. Ob tej risbi, ki jo je popravljal, računil, meril in boljšal, se je opajal nemirni strastno snujoči in vstvarjajoči duh mladega Jureta sredi dolgih, oh, tako dolgih grških ur ... Tudi na ta svoj načrt je mislil nocoj s prezirom. Saj se je zavedal, da vse to ni nič, da je samo poizkus, — poizkus negodnega ptiča, ki hoče leteti!

Ah, kam bi s temi budalostmi! To so samo puhle domišljije, fantastni izrodki, kakor povesti Karla Maya, ki jih je bral mladi Jure s takšno srdito, neukrotljivo naslado. In dasi je vedel natančno, da vse to ni nič res, mu je neskončno prijal strastni čar barev, bogastvo dogodkov in vroči žar smelih slik tega namišljenega daljnega življenja, da se je vedno znova zaglabljal v te povesti. Ni posnemal junakov teh knjig, kakor njegovi tovariši, z opičjimi instinkti, marveč je s čuda razvitim kriticizmom sledil njih činom in je v svojem srcu zelo ljubil Old Šatterhanda in Winnetoua ...

Ampak nocoj mu ni bilo nič do teh papirnatih junakov. Saj to ni življenje, — ah, vse to je potvora. In celo njegov risarski talent, to poslednje njegovo zavetišče, najslajša uteha njegova, ah, koliko je ljudi po svetu, ki znajo prav tako sijajno risati kot on, in celo bolje morebiti, ne, prav gotovo celo bolje! Vse nekaj drugega je treba storiti, nekaj izrednega, živega, resničnega je treba ukreniti, izkazati se na kak drug način! In si pravi mladi Jure, da postane učenjak, zvezdoznanec, modrec, da se bo zaril, zažrl v knjige ter namah prekosil vse svoje součence. — »Kakšna umetnost pa je to!« — si zatrjuje mladi Jure in njegova samozavest raste takoj, ko se primerja z drugimi — malenkost! Saj so sami gulježi! Vztrajen mora biti človek, dolgčas premagati. In nato postanem profesor in se kot učitelj naravoslovja razmislim nad skrivnostnim snovanjem prirode ... In potem se oženim ...

Misli mladega Jureta postoje za trenotek, kakor da so začudene obstrmele nad seboj ob tem presenetljivem zaključku; nenadoma pa se je vse zasmejalo s takšno neslišno globoko radostjo v srcu tega štirinajstletnega fanta. Zakaj hipoma se domisli Jure tega tajno-pomembnega dogodka, ki ga je doživel danes popoldne na večer, prodno se je odpravil na izprehod po ulici in je zdaj že čisto pozabil nanj.

Bil je šole prost popoldan in vsi tovariši in sostanovalci Juretovi so izleteli na prosto. Jure je posvečal takšne najlepše nemotene ure učenju ali branju; zakaj kadar so bili vsi doma, je bilo smeha, krikov, šepetanja in klepetanja, kakor ptičnica, polna vrabcev. Tedaj se je Jure navadno splazil ven in najsi je zunaj rezal mraz in vila burja, je čepel na mostovžu, knjigo na kolenih in premrle voke v hlačnih žepih.

Danes pa je bila soba prazna in Jure je sedel nemoten pri mizi na svojem stolu, zvezek in knjigo pred sabo. Mrk jesenski popoldan je sipal svojo bledo bolno luč skozi okno te siromašno opravljene študentovske izbice. Štirioglata je bila, zeleno poslikana, z velikimi rmenimi lisami po stenah, ki so neprijetno dišale po vlagi. Prostora ni bilo v tej izbi, zakaj postelje so stale vsevprek, kakor v kakem internatu ali špitalski sobi. In če bi skušal kdo ponoči vdreti v to sobo, bi ne prišel dalje od vrat, zakaj pod posteljami so bile še druge postelje, ki jih je vešča roka gospodinje vsak večer pričarala iz njih mističnega skrivališča ter pripravila za udobno ležišče; bila so to nekakšna korita na koleščkih in vsaka postelja je imela takšno koritce pod sabo. Da pa se po možnosti izrabi vsa prosta površina, si je premetena gospodinja omislila še neke vrste vojno posteljo, ki so jo vsak večer razpeli sredi sobe: bila je po svoji obliki kot ptič z lesenimi perotnicami, zvezanimi z vrvmi. A ko je položila gospodinja nanjo slamnjačo in jo pregrnila z belo platneno rjuho, je spal človek na tem lesenem ptiču tako božanstveno, kakor na samem perju; celo zagugal se je človek lahko malce so zaškripale stare peroti drugih nezgod ni bilo. In tam, sredi izbe, na tem lesenem ptiču je caroval vsako noč mladi Jure. —

Ob dnevni svetlobi pa je izginila vsa nočna romantika te izbe in bila je prav tako dolgočasna in nepriljudna kot so izvečine vse dijaške sobe. Množica svetih slik in podob — po tri, štiri groše kos — razvrščenih po stenah in nad posteljami je dvigala svečano resnost tega muzam in mladosti posvečenega prostora ter netila v teh dostikrat nebrzdanih in razposajenih dečkih njih stanu primeren čut. V kotu je stala visoka stara omara, vsa natrpana s knjigami; nad njo se je košatilo ogromno slepo zrcalo, z okvirom nedoločne barve; drugih luksurioznosti ni vsebovala ta soba.

Toda kaj je brigalo mladega Jureta vse to! Jure je sedel pri mizi in računil. Njegova glava je bila vsa vroča od dela in misli, na mladem svetlem čelu se mu je palila lahna rdečica. Ali sodeč po njegovih nemirnih kretnjah in nervoznem pisanju, ko je obstajal, razmišljal ter znova hlastno pričenjal, ni imel srečne ure pri svoji nalogi. In zares je čez hip nenadoma vrgel peresnik vstran, da je odletel z mize, porinil zvezek od sebe ter se dvignil s stola; njegova drobna lica so mrko žarela kakor od tihega srda.

Stopil je k oknu ter se zagledal v pozni jesenski popoldan, ki se je siv in meglen že pričel ogrinjati v predvečerni somrak. Jure se je moral spet domisliti svojega risarskega talenta ... Tako težko mu je bilo srce.

— Tri sto hudirjev! je mrmral srdito in dihal v hladno steklo okna svoj paleči srd — takšna otročarija, igrača — pa ne gre in ne gre! Tak računček, neznatna enačbica, smešno! Stavim, da jo je se Svetlin, ki se v računstvu prav nič ne zastopi, rešil pravilno. Jaz pa ... no, seveda, doma bi bil ostal pa krave pasel! ... Kaj pa se štulim v šolo?

In Jure gleda v svoj dom, daljno tiho selo med gorami. Njegov oče in mati in dvoje malih kratkokrilih sestric žive tam v svoji kajži. In vsi so ponosni nanj: naš Jure! In v hlevu je krava in junček in dvoje parov njegovih ljubljencev, nežno belih jagnjet ... Ob misli na vse to se še krčeviteje stisne mlademu Juretu srce in — oh, kako težko je skrivati in zatirati solze, če je človek mlad in njegovo srce polno žalosti in domotožja!

Skozi okno je strmel Jure in ni slišal, da so se v sobi duri odprle. Šele ko je začul za sabo znani glas, tisti zamolklo pojoči alt, se je strmo in sunkoma okrenil.

Hči njegove gospodinje je stala pred njim. »Saj se mi je zdelo, da je Jure doma,« je rekla. »Kaj pa ti je, Jure? Ali se jočeš, Jure?« je vpraševala vsa začudena, ko je opazila debelo solzo na Juretovem licu.

»Kaj še!« se je zasmejal Jure z rdečim obrazom in je požiral solze v grlu. »V očesu me ščemi, mušica mi je pala vanj,« je lagal nedolžno.

»Mušica? Kakšna pa? Ali so mušice v sobi?« je poizvedovala se bolj začudeno deklica in se sklanjala k njemu: »Tak pokaži vendar, takoj ti jo izderem.«

»S stropa je pala, se mi zdi ... Ne, ne, je že dobro, zdaj me več ne ščemi,« se je branil Jure, brisal solze iz oči in zardeval.

»Tako — potem prav! Kaj sem že mislila? ... Da, Jure, ali imaš kako knjigo?«

»Knjig dosti, polna omara,« se je nasmehnil Jure.

»Da, mama dremlje v kuhinji pri štedilniku, meni je pa tako strašno dolgčas. Šivala sem, kvačkala, — a to je taka puščoba. Brala bi rada«.

»Kaj pa želite, Mimica?« je vprašal Jure in stopil k omari. »Karla Maya imam in Jules Vernea iz biblioteke ...«

»Ah ne, tega se mi noče, to je vse izmišljeno. Ali nimaš nič takšnega, — resničnega, kratkočasnega? Kak romanček?«

Jure se je ozrl vanjo in zardel v zadregi čez ves obraz.

»Ali mislite take zaljubljene štorije? Kdo pa bi to bral! Tega nimam prav nič!« je rekel hitro in sedel na svoj stol.

Mimica je molčala in z očmi prebirala knjige v omari. Jure je gledal vanjo in bilo mu je težko, ker ni vedel, kaj bi z rokami; tudi je pravkar opazil, da so mu hlače prekratke in spodaj že vse oguljene in raztrgane. »Novih hlač bi mi bilo treba,« je pomislil tiho in gledal v Mimico, ki je še vedno prebirala z očmi. Bila je mlada, morda sedemnajst let stara, blondinka, takšna mala debeluška. Jamice so se ji napravile v licih, če se je nasmejala in njen smeh je vedno spominjal Jureta na grlico, ki so jo imeli nekoč pri njem doma.

Mimica je zazdehala, zamahnila s svojo roko po zraku, okrenila se nato, prijela za stol in meni nič tebi nič sedla brez vsake besede k mizi nasproti Juretu. Z roko si je podprla svojo glavo in se zagledala skozi okno in njen mladi okroglolici belopolti obraz je bil ves zdolgočasen.

In sta molčala.

Juretu je bilo nerodno in zmirom bolj sitno. O, tudi njegov suknjič že ni več nov; na komolcih na primer je zakrpan in zdaj že krpe popuščajo, vrhtega so drugačne barve ... To ni v redu! »Torej: nove hlače, nov suknjič!« si je bilježil Jure v spomin in nerodno prekladal svoje roke in noge. Ah, ne, kako strašno je, če človek sedi sam v sobi s takim - le mladim dekletom in ne ve, kaj bi! Jure je prijemal peresnik v roko, ga odlagal, zakašljal ter zamrmral nekaj neumljivega o prehladu ...

In nato sta zopet molčala.

— Tak zini vendar, o Jure-modrijan, povej kaj bistroumnega! se je junačil na tihem in s čudno vztrajnostjo pokašljeval. — Risati znaš, ampak za pridigarja nisi rojen, kot pričajo znamenja ... Slab gospod postaneš, dolgočasen patron, še na prižnici boš molčal! ...

In ko se je slednjič ojunačil in odprl usta, se je silno prestrašil nad svojim tujim globokim glasom, ki ga še ni slišal pri sebi nikoli poprej.

»Mimica, ali ste že kdaj hoteli skočiti v vodo?« je vprašal tako neposredno in čudno, da se je sam ves zgrozil nad svojim glasom in vprašanjem.

Dekle je streslo svojo visoko frizuro, pogledalo vanj in zamežiknilo z levim očesom.

»Kako pa govoriš, Jure!« se je smejala s svojimi jamicami. »Dve besedi nizko, dve visoko in spet dve nizko in dve visoko ... Ali se ti glas izpreminja?«

»Ne, mislim, da ne. Prehlajen sem«, se je opravičeval.

»Kaj si vprašal? V vodo? Kako v vodo?«

»Oh, nič — samo tako ... Jaz sem lani hotel skočiti v vodo,« je rekel urno in hlastno ter ves zardel, kakor tedaj pred leti pri prvi svoji spovedi, ko je povedal svoj največji greh, da je cigareto kadil.

»Pa kako v vodo? Končati se ... vzeti si življenje?« je z očividnim zanimanjem vpraševalo dekle.

Jure je prikimal in rekel z vso svojo resnostjo:

»Profesor latinščine me je razžalil.«

»Tako? Hm ... Saj to je strašno!« je rekla Mimica in se ni smejala, dasi so bile jamice v njenih licih. »Da te je razžalil, praviš? Pa kaj ti je storil?«

In tedaj se je Jure razživel! O, tega dogodka še ni pozabil, ležal je v srcu kot strašno nepremično breme in kadar se je zmislil nanj, je tiho kljuvalo, kljuvalo tam notri ... Nikomur ni nikoli govoril o njem, zdajle pa se je nenadoma razživel, znajbog ali pod pogledi teh vijoličnih oči, ki so zrle vanj tako iskrene in otroškodobre, ali radi teh milih jamic v licih ali zavoljo tega tihega smehljaja, ki je sijal nanj. Mahoma je pozabil, da sedi v sobi sam s tem tujim mladim človekom, ki je vrh vsega še drugega spola. In tako odkritosrčen, izpovedi željen in resničen je bil njegov glas, kakor bi se pogovarjal sam s svojimi najlepšimi sanjami, ko je pripovedoval v urnem neprekinjenem toku s svojimi vročimi očmi, strastnimi kretnjami in hlastnimi besedami:

»Da, tako je bilo. O, čisto natančno se spominjam, saj ne morem pozabiti. Latinsko nalogo smo pisali, silno težavno nalogo; ves razred je pisal za nič. To je profesorja tako razkačilo, kakor da smo mi krivi slabega uspeha. Bil je nepopisno srdit in ko nam je drugo uro prinesel zrezke, nas je najprvo opsoval kakor razbojnike. Nato je poklical mene; vsi tovariši so strmeli v moj obraz, čutil sem njih poglede ... Zakaj da sem prepisoval od svojega soseda Svetlina, je hotel vedeti profesor. Jaz sem bil tako presenečen in začuden, da nisem našel niti besede v odgovor; saj je bil Svetlin razun v latinščini med najslabšimi učenci v razredu. "He, ali si prepisoval ali ne?" je kričal profesor vame. "Ne!" sem rekel končno jaz in silen ponos je ostal v meni; če bi me razpel na natezalnico, pa bi ne rekel da. Profesor, pa me je napak umel ... Planil je kvišku in bil je kakor obseden. S pestmi je bil po katedru, psoval me, lažnjivec mi je rekel in hinavec, in kazal mojo in Svetlinovo nalogo, ki ste obe imeli skoro enake pogreške ter me silil, naj priznam, da sem prepisoval. "Ne!" sem ponovil jaz in skoro težko mi je bilo, ker ne smem reči da, zakaj rad sem imel tega učitelja. "Nisem prepisoval," sem ponovil še enkrat. Potem me je pognal iz razreda in zaloputnil duri za mano. — In jaz sem stal zunaj na mostovžu, izgubljen, izobčen in uničen. Tedaj se je v meni nekaj strdilo, kakor v črn težak kamen. Solze ni bilo v mojem očesu, težak pokoj sem začutil po vsem telesu, samo zobje bi mi radi škrtali ... Če je tako, potem ne morem več živeti, sem si rekel; zaznamovan sem, pred vsemi ljudmi opljuvan. Kriv nisem, a ker ne morem izkazati svoje nedolžnosti, sem kriv. — In ko je bilo tisto dopoldne šole konec, se nisem nič več pomišljal in sem šel naravnost doli pod mesto v savski drevored. Zelo hitro sem stopal, zakaj mudilo se mi je umreti. Zapustil sem stezo v drevoredu, kjer bi me lahko srečal kak človek, ter sem se prerival spodaj tik obrežja skozi dračje in grmičevje in iskal primernega prostora. Hotel sem se kolikomogoče hitro končati in vedel sem, da je za takšno naglo smrt najboljši vrtinec; potegne te vase, objame te in zvije navzdol, otročička ... In nenadoma mi je postalo v duši tako lahko in prosto, skoro veselo, ko sem gledal v srdite blatnosive valove, ki so se podili mimo mene; tudi nebo nad sabo sem čutil, da je enake barve, dasi sem gledal venomer v vodo. In prav dobro se spominjam, da sem se tedaj nevemkako zmislil tistih lepih besed o Savi, ki so nam jih nekoč povedali v šoli: "Spodaj suje siva Sava" ... Tako mi je ugajal ta stavek, da sem ga kar neprestano naglas, ponavljal; nato sem pridel še jaz svoje in tako sem deklamiral vso zgodbo svoje usode:

Spodaj suje siva Sava,
v Savi mrtvo truplo plava,
mladi Jure, bog s teboj!

In še dolgo sem se tako glasno pogovarjal s samim seboj, tako čudno odsoten in raztresen sem bil in samo da bi ne mislil na tisto, kar moram storiti; čudil sem se, odkod ta zgodba, vsa v rimah in kakor pesem ... Nato pa sem našel pravi prostor. Bil sem že daleč, čisto na koncu drevoreda, tik ob Struževem. Saj veste, tam že ni skoro več brega, sama peščena strmina, kakor navpik odsekana stena in spodaj reka. Tri breze rasto tam, naravnost iz peska, tri bele breze. In nad vodo poševno razteza stara močna vrba svoje veje in se s svojimi lističi dotika močnega vrtinca, ki je tam. Tukaj, mislim, je Sava najgloblja ... Razgledal sem se naokrog, nikogar ni bilo v bližini; v mestu je bila ura eno. Knjige sem odložil v pesek, sam pa sem zajezdil deblo vrbe in se vrh nje počasi pomikal nad vodo; vrba se je udajala, že je planil studen, zaperno rezek mraz iz sive vode; jaz sem trepetal kot bilka v vetru. "Še enkrat naj premislim vso krivico", sem si rekel, sedeč vrh vode; tedaj pa se je nenadoma nagnilo staro deblo, zahreščalo je nekaj, zazibal sem se, zakrilil z roko in zakričal v strašni grozi, ki je spreletela moje telo; pod mano je grgralo sivo, tako zlobno ... Z eno roko sem se oprijemal debla, grabil krčevito zanj, z drugo sem se lovil od veje do veje in tako sem se, z nogo v vodi — bila je strašno mrzla —, pomikal proti bregu. Ko sem slednjič dosegel tista peščena trda tla pod seboj, sem se oddahnil in zahvalil boga in bilo mi je nepopisno: mraz in vroče hkrati ... Nato me je vrglo k tolm, zaril sem se v umazani ilnati pesek in takrat sem zares jokal: zavoljo krivice in zavoljo te svoje slabosti ...«

S tresočo roko je zamahnil Jure po zraku, obmolknil in se narko in brez besed ozrl v deklico pred seboj, ki je, glavo podprto z obema rokama, strmela vanj. In gledala sta se oči v oči, nepremično.

»Smrt si videl«, je rekla Mimica potem, ne da bi trenila.

»Videl«, je ponovil Jure. In spet sta se gledala oči v oči.

»In kaj si storil potem?« je vprašala čez trenotek.

»Nič! Domov sem šel; kakor polit kužek ... In silna besnost se je zažrla vame. Rekel sem si, da je vseskup otročje in neumno. In da je on kriv in ne jaz. Kako sem ga sovražil tedaj, raztrgal bi ga s svojimi zobmi ... In vse v meni je hlepelo po nekem zverinskem maščevanju. Ves dan sem koval zahrbtne razbojniške načrte. Najbolje se mi je zdelo, da ga počakam pri nas na dvorišču za zidom in ko bi prišel spodaj po cesti, spustim velik kamen nanj, da mu trešči naravnost na glavo in ga pobije k tlom ... Par večerov sem čakal, pa ga ni bilo.«

»In potlej?«

»Potlej ... čez par dni sem opustil ta načrt. Sklenil sem, da ga pomilujem in zaničujem.«

»Tako in zdaj?«

»Kako zdaj?« je vprašal Jure in spet sta si gledala oči v oči.

»In zdaj ga pomiluješ in zaničuješ?« je rekla tiho.

Tedaj pa je Jure kakor v neki skrivnostni krivdi povesil oči.

»Če ga zaničujem? ... Ne vem ...« je dejal počasi in razmišljeno, s povešenimi očmi; nato pa je hitro vzkliknil odločno in razločno: »Ah ne, kako bi, — saj ga ne morem zaničevati! Otrok sem ...«

Mimica je gledala vanj, potem pa se je hipoma in nepričakovano vzpela s stola, stopila k Juretu in se oklenila njegove levice. S svojo majčkeno vročo desnico je trdo zgrabila za njegovo brado in dvignila njegov obraz poševno navzgor ter se s svojim čudno razpaljenim licem sklonila doli čisto nizko k njegovim očem; Jure je čutil njen dih.

»Ti, veš, poljubila bi te ... na usta bi te poljubila,« je dahnila s hlastno tišino vanj in njen glas je trepetal kot struna, predno poči. Vroč omotičen val je planil preko Juretovega lica, nepoznan sladek mraz se je razlil po njegovih kosteh; zaprl je oči in kakor v nedoumnem instinktu samoobrambe si je zbegan položil dlan preko svojih usten.

Mimica je izpustila njegovo roko in brado in ko je Jure odprl oči, jo je videl stati tik sebe in kako sunkoma valove njene prsi; njene oči so mokro blestele, lica so je rdela in smehljaj, kakor v zadregi, ji je krožil preko usten.

»Ti si dober fant ... najboljši med vsemi ...« je hitela kot da se opravičuje. »Imeniten dečko, priden v šoli.«

In bliskovito so planili njeni prsti skozi njegove lase in spet je mladi Jure za trenotek začutil, kot bi se skrivnostna iskra vnela v njem ter mu razlila tisti nepoznani, nikoli občuteni, sladki mraz po vsem životu.

Ampak zdaj je bilo Juretu preveč tega, preveč vseh nezaslišanih ljubeznivosti; postalo bi ga sram in zato se je glasno in šumno zasmejal:

»Hohoho! ... Priden učenec, — tisto pa že, tisto! Še včeraj mi je rekel profesor zgodovine, da sem se zanemaril in da sem postal kvartalen študent ... Da, zares, ampak on ne zastopi tega,« je pristavil s smehom.

Mimica je spet stresla s svojo frizuro in zamežiknila z levim očesam.

»Tako? ... Kvartalen študent, — kaj je to? ... Saj niti kart ne poznaš!« je rekla naivno.

Jure se je strmo okrenil in že so se hotela spačiti njegova usta v prezirljiv zasmeh. Domislil se je, kaj bi zdajle storil njegov oče. "Ženska si, pa si neumna!" Tako bi rekel njegov oče-modrijan in krepko v kot pljunil. Toda mladi Jure je bil izolikan in je rekel, kot da je preslišal njeno opazko:

»Kdor se namreč uči samo vsake kvatre, je kvartalen študent ... Ampak profesor ne zastopi tega. On ne ve, kaj se pravi, preizkušati svoje moči; da, preizkušati moči, to je ono! Da se jaz včasi prav nalašč ne pripravim, samo zavoljo tega, da se nabavi drugič večja snov. Profesor zmajuje z glavo, tako sočutja polno in smešno, kakor da mu je v resnici bogvekaj zavoljo mene; pa mu ni nič, saj vem ... In potlej se človek s takšno veselo srditostjo vrže v knjige ... Da, to je kot bi se boril, človek čuti, kako mu rastejo moči; na robu prepada — ah, to je najlepše; to je hrabro. Ne pa tisto guljenje, tisto večno poniglavo trepetanje; to je bojazljivost ...«

Mirno in stvarno je formuliral mladi Jure svoje bistroumno stališče in je komaj opazil, kako raztresen in zdolgočasen je obraz Mimice, ki je še vedno stala poleg njega in, kot da niti ne posluša njegovih besed, gledala brezbrižno skozi okno.

»Da, saj je znabiti zares tako ...« je rekla zdehaje. »Morebiti si res tako brihten in prebrisan; ampak zdi se mi, da bi se rad pobahal ... Na vsak način pa je jasno, da si zelo lehkomiseln in velik otročaj ... In tudi: lep nisi, oh, le nikar si ne domišljuj, da si lep fant!«

Potem se je, kot da ji je hipoma prišlo nekaj na um, urno obrnila in odšla iz sobe; kakor bi plavala ...

Mladi Jure pa je strmel za njo z velikimi nevednimi očmi, ves poražen od presenečenja, kakor še nikoli v svojem življenju.

»Ne, prav nič ne zastopim ... Čudno, vse to je zelo čudno,« je rekel glasno in nehote stresel z glavo, kot ona poprej, ter zamežiknil z levim očesom. In pri tem se je veselo zasmejal. »Oh, ti grlica z jamicami v licih! Ti coprnica sladka!« je zaklical in bil je kakor obseden od radosti!

Nazadnje pa je ukrenil, da bo zvečer v postelji preudaril in premislil še enkrat ta dogodek; zakaj vse najlepše svoje doživljaje, vse najpomembnejša odkritja je tehtal in snoval mladi Jure v postelji, predno je zaspal; in slehrni dan mu je nudil dovolj novih tvarin.

Zdaj je bil v sobi že gost mrak, večer je prihajal in nerešena matematična naloga je očitaje klicala Jureta iz njegovih sanj. In ko se je je polotil, je bila "neznatna enačbica" v petih minutah gotova. Nato se je Jure odpravil ven, toda Mimice ni srečal. — — — — —

Ali mladi Jure se je motil, zelo se je varal, če je mislil, da bo zvečer v postelji bolje umel ves dogodek. Prav nič mu niso pomagali njegovi latinski glagoli, niti njegov risarski talent, da, celo njegov novoodkriti jezik in slavni stereoskop mu ni služil pri razmišljanju n razglabljanju tega prečudežnega čustva, ki ga je napadlo in podjarmilo tako nenadoma in zahrbtno. Odkod to, kako to in kaj, kaj je pravzaprav to? ... Saj Mimico, to malo, debelušno, razvajeno punčko, je Jure vendar poznal, oh, poznal tako dobro in natančno kot vse druge svoje sostanovalce in tovariše! Vsak dan je bil ž njo, videl nje dobre in slabe strani v vsi nezlagani vsakdanjosti domačega skupnega bivanja ter jo motril in cenil z isto abstraktno kritičnostjo in brezosebnim ravnodušnim čustvom, kakor svoje sošolce; saj se je navadno komaj zavedal, da je ženska ... Ampak zdaj — Jure je čutil —, zdaj se je nekaj izprevrglo, izprožilo se je nekaj v njem. Če to ni morda elektrika ali magnetizem? je tuhtal in takoj sklenil, da se bo pričel z elektriko in magnetizmom baviti odslej z drugačnim, nešolskim zanimanjem.

Potem je skušal še enkrat doživeti v sebi to sladko, nikoli občuteno grozo, ki je spreletela njegovo telo pod dotikljaji njene roke in ko je planil strastni val njenih besed v njegovo lice. — Kako čuden je bil njen obraz, ves v žaru! Njenih oči pa bi se človek skoro bal ... Ampak lepa je bila, o! si je moral priznati s tiho smehljajočo navdušenostjo. In nenadoma si pravi Jure, — kaj, ako bi to bila ljubezen, hm ...

»Hm!« pravi Jure, zakaj o ljubezni nima posebno visokega mnenja. (In sploh — kaj pa ve Jure o ljubezni? In kdo bi mu povedal? Učitelj verouka? ... )

Včasih namreč je Jure poslušal pogovore starejših študentov; gnaloga je tja k njim z neko neuklonljivo mistično silo. In bilo mu je vedno kot bi prisluškoval besedam iz drugega sveta, ko je prisostvoval tem pomenkom, neopažen, brezbrižno navidez in lovil s strani z gladnim sluhom globokoumne, modre izreke teh mnogoizkušenih, dozorelih ljudi. Shajali so se večinoma izven mesta, na okopu, za cerkvijo sv. Bernarda pod kostanji; tam so v svojem strogo zaključenem malem krogu moževali, kadili po očansko, pričkali se včasi kot mešetarji, zbadali drug drugega ter pripovedovali nadvse zanimive anekdote o krokanju in dekletih ter najraznovrstnejše romantične avanture; o šoli so redkokdaj govorili, politizirali pa so mnogo; tudi peli so tuintam — peli mladostno, iskreno in ubrano. Eden je bil med njimi, Raven po imenu, očividno njih kolovodja; bil je visok, gibek dečko, z brkami pod nosom, s ščipalnikom in silno svetlimi očmi; ta je časih celo viržinke kadil in Juretu je nepopisno imponiralo, da mu ne postane slabo; saj je imel v tem oziru sam prebridke izkušnje. Raven je znal pripovedovati, kakor še Jure ni slišal nobenega svojih profesorjev; iz njegovih besed je človek izvedel o življenju več, nego iz vseh šolskih knjig. Raven je mnogo govoril o ljubezni: o platonični in idealni, o materijelni in seksualni, kakor se je izražal; govoril s sugestivnim temperamentom, včasi celo razneženo, včasi s surovim brutalnim tonom, navajal tipične primere in bilo je jasno, da je obvladal in do zadnjih mističnih globin poznal ta predmet. Saj so pripovedovali o njem, da ni samo imeniten talentiran študent in odličen pevec, marveč tudi ženska srca skrajno ogrožujoč don Juan in da so v njegovem naročju udano koprnele že malone vse najlepše hčerke tega idiličnega mesteca. »To so fina dekletca, bonboni,« je rekel delikatno nekoč Raven sam, ko se je pletel pogovor o mestnih krasoticah; »in tako krotka so, moj bog, iz roke jedo človeku ...« Jure je imel Ravna spočetka zelo rad: slutil je v njem živo dejanje, gibanje, temperament in utelešeno življenjsko izkušnjo. Pozneje pa ga je nekoč zalotil v neki kritični situaciji in tedaj je kanilo nekaj vsakdanjega, ogabnega v njegovo mlado dušo.— Pozno zvečer je šel Jure nekoč mimo zloglasne gostilne in je opazil na verandi v poltemi, ko sta se lovili in motali dve senci; Jure je pozorno obstal in izločil iz teme Ravna in tisto starikavo, nelepo natakarico Terezino, ki je imela baje že pol tucata nezakonskih otrok. Brez krika ste begali senci semintja, samo pridušen smeh in hlastno pohrkavanje je bilo čuti; naposled je Raven ujel natakarico, objel jo z obema rokama, zgrabil jo za prsi in poljubljal njen kozavi obraz ... O, Raven — govno ... je pomislil Jure in se hotel pravkar okreniti, ko je opazil, da je segel mladi fant natakarici čez pas in sta nato oba omahnila na klop v temo. Tedaj je v Juretu nenadoma zavrela kri; vzpel se je na prste, izbuljil svoj pogled ... Gledal je strmeč, a sredi strmenja se je prav tako urno nadvladal, zamahnil z roko in se resolutno in brez zanimanja obrnil. Ah, saj je vse to že neštetokrat videl doma na paši pri živalih, kjer je vzbrstel in vzcvetel sredi prirode in naturnosti ...

To je Raven, to je torej ljubezen: platonična in seksualna in vsevkup! je odslej sodil mladi Jure in ni zahajal več k pomenkom starih študentov; zazdelo se mu je namreč nenadoma, da — neblago dišijo.

Ampak saj ni mogoče, da bi to bila ljubezen, ta najslajša zbeganost krvi, ta zastajajoči dih, vročični pogled; to pobožno-svečano čustvo zamaknenja, to drgetanje brez besed — ne, ne, ljubezen pravijo ljudje tistemu drugemu, ljubezen je — Raven ... In spet postoje misli mladega Jureta ob istem presenetljivem zaključku: da ne kaže torej drugače, ne da se oženi. Z Mimico oženi, da! Jure ukrepa, ugiblje, razglablja. Slednjič pa si mora priznati, da je za zdaj zadeva seveda še neizvedljiva. Vrhtega še ni čisto dognano, ako bi Mimica bila kar tako voljna vzeti si ga za moža. Rada ga ima, to je res. »Poljubila bi te«, je rekla, »na usta ...« Ali poljubila ga ni. In če bi ga poljubila tedaj — (Jure je skril svoj razpaljeni obraz pod odejo) — o, to bi bilo nekaj nezaslišano novega, novo odkritje v njegovem življenju, morda celo tisto skrito, nepoznano. Zakaj čudovit, dušo pretresujoč mora biti poljub! Razodetje neizrekljivega, tajni pečat vseh skrivnosti! Potem gleda človek na svet in življenje kakor z novimi očmi, čisto drugače, nepopisno ... In poleg vsega Mimica ni več otrok, temveč spričo Jureta odrasla in dozorela žena takorekoč; če bi poljubila njega, o potem bi tudi on ne bil več otrok ...

Ali Jure ve, da tisto jabolko ne diši najbolje, ki pade človeku, sedečemu pod jablano, samoobsebi v naročji. Ne, človek mora preplezati ograjo, raztrgati si hlače in si razpraskati kožo, opaliti se v koprivah ter se mučiti po deblu navzgor; in tisto jabolko, ki ga odtrga človek, viseče na najvišji veji; tisto je najslajše.

O, Mimica, tvoje lice je slajše od najslajšega jabolka! Kako bi se človek ne potrudil za te, ako je mlademu srcu ta trud najvišja slast in najgloblja blaženost, ko vse v njem hlepi, da bi izlil svoje najboljše in najjačje sile udano tebi pred noge. O, Mimica, ako bi bil štirinajstletni Jure bogat, bi brez obotavljanja ponudil vse svoje zaklade tebi; in vse bi ti dal, kar mu je najdražjega in najsvetejšega v srcu; tako kraljevsko nesebična in razkošno darežljiva je mladost zavoljo tebe, Mimica ...

Jure ugiblje in ukrepa. In tedaj se domisli nekaj kurioznega, nekaj tako srčno iskrenega in smešno nežnega, kakor se je znal domisliti edinole Jure, sanjavec. V neizrekljivi, najtišji radosti drgeta njegovo telo, ko s smehom v srcu premišlja o nje sladkem, dobrem obrazu in o svojem dejanju ter polzi njegova dlan preko raševinaste preproge, ki leži na njej. Stari leseni ptič ječi in škrta srdito kakor z nevidnimi zobmi, sosed v postelji se drami in godrnja v polsnu ...

Težko in vedno težje lega mlademu Juretu preko utrujenih vek, sladko in vedno slajše. Že ne čuti več nog, že beži življenje proč, že se izmika trdni prostor pod njim, njegove oči se zapirajo in spet mukoma otvarjajo, — široko in stekleno in kakor prestrašene v sladki grozi polsna; okamenel je smehljaj njegovih lic; težko se zapleta njegov jezik, ki jeclja polumljivo iz sanj: »To storim ... jutri navsezgodaj ... Iz svojega udanega srca, Mimica ... Poljubi me ... na usta, grlica ...« — —

— — — —

Kakor vedno, kadar se je za trdno odločil, se je zjutraj prebudil mladi Jure prvi med vsemi. Gost mrak je bil še v sobi, prvi medli žarki so se vsipali z mrkega jesenskega neba, kakor plašne drobne tipalnice velike božje luči. Jure se je ozrl naokrog po svojih tovariših, ki so še vsi spali, nato se je brez pomišljanja naglo dvignil s postelje, ogrnil si havelok in se z neslišnimi, kakor gazela veščimi koraki izmotal skozi labirint postelj in mladih človeških teles. Tiho je zaprl duri za sabo in stopil na mostovž. Mraz je planil z dvorišča, a Jureta je grelo od neznanega ognja, ko je stal z utripajočim srcem na temačnem mostovžu in napeto prisluškoval pred zaprtimi duri tik študentovske sobe.

Za temi vrati, v tej sobi, strogo ločeni od dijaške izbe, je Mimice deviški stan. Tam notri spi s svojo materjo, staro polgluho majko, morda z roko na srcu, bela in sveža kakor zakleta Trnjulčica; nje mlade prsi valove mirno in pokojno, zlat smehljaj ji trepeče na ustnicah.

— Ali bi storil ali ne? razmišlja Jure, stoječ pred vrati. — Vse je tiho, obe še spite ... Ah, to se bo čudila Mimica, grlica, to bo gledala! Nič ne ve in ne sluti. Jaz pa se smejim, ah, kako se smejim v svojem srcu — si pravi Jure, dvigajoč s praga pred vrati par malih-majčkenih čevljev, ki so stali tam. Z roko jih vihti po zraku, ogleduje jih radovedno in si zatrjuje, da so tako mali, kakor za ptičjo nožico. In nato jih pogladi z levico, da, poljubil bi jih, ako bi ga ne bilo sram pred seboj ...

In potem prične Jure čistiti šolne: mehko in nežno se dotika s krtačo usnja, kakor iz strahu, da bi ga ne ranil s surovo kretnjo, ki se toplo in voljno oklepa Mimičine noge. In venomer se upijanja z mislijo, kako se bo Mimica čudila, ko ne bo prav nič slutila, kdo ji je pravzaprav storil to izredno nevsakdanjo uslužnost. In še jezila se bo — o, prav gotovo! — iz same nepotešene radoznalosti. — Če bi ji pač povedal pozneje nekoč? ugiblje Jure in se takoj odloči, da ji ne pove nikoli ...

Tako sanjari Jure in njegovo srce zveni od neslišne radosti. Ko je delo opravljeno in so Šolni izlikani, jih opazuje mladi Jure z veščim razvajenim očesom bodočega umetnika in si mora z zadovoljstvom priznati, da je izborno rešil svojo nalogo ter pristavlja v svojih veselih mislih, da bi pravzaprav lahko postal snažilec čevljev, ako bi mu v življenju vse izpodletelo. Naposled je tudi to opravilo umetnost — modruje globokoumno — tako nekako najnižja najenostavnejša stopnja vstvarjajočega umetnika. Njegov pogled se ne more ločiti od teh šolenčkov, ki se leskečejo s svojim žametno-črnim bleskom, kakor škornji cesarskega dragonca. Tedaj nagne Jure nenadoma glavo in napeto posluhne. Zdi se mu, da čuje iz Mimičine sobe rahel sumljivo-vznemirljiv šum; kakor bi kdo z drobnimi koraki stopical po golih tleh; tudi besede, kakor nerazločno šepetanje, prihajajo skozi zaprte duri. — Ali se sama s seboj pogovarja? Saj je ne sliši mati ... se nasmehne Jure. O, zdaj je že skrajni čas! ukrene nato naglo in zgrabi šolen, ki je stal osnažen na klopi; pri tem pa trešči z nogo vanjo, da se je z glasnim ropotom prekupicnila po tlakovanih tleh in skoči srdit vsled svoje nerodnosti, k vratom; ih prav v tem trenotku se pojavi mala bela postava Mimice na pragu.

»Kdo pa ropoče tam zunaj? Kdo je?« vprašuje z zaspanim glasom in mežika v poltemo.

In pred njo, kakor okamenel, stoji z odprtimi usti grešnik Jure, zavit v svoj havelok, v vsaki roki en šolen, kakor zasačen tat prihuljeno in v zadregi brez besed.

»Ali si ti, Jure? Kaj pa motoviliš navsezgodaj tu okrog? Spat se spravi!« pravi Mimica in stopi bližje ter pogleda Juretu v obraz; njen glas je osoren in hud in prav nič lep.

»Pst, pst, saj sem jaz ...« jo skuša tolažiti Jure. »Samo ne tako glasno. Nič ni. Čevlje, sem snažil, pa mi je stol ...«

»Od kdaj pa snažiš čevlje tako zgodaj? In s takšnim ropotom!« ga prekine Mimica naglo in se ozre krog sebe po tleh. »Kje pa so moji čevlji? Tu na pragu so stali moji šolni.«

— O, ti vražja punca, — pomisli Jure — zdaj je itak vse izgbljeno, zaigrano ... Zdaj se moram napraviti neumnega, čisto bedastega, topega!

»Vaši čevlji so bili to?« poizveduje Jure z najnedolžnejšim svojim glasom, kot da še nikdar v svojem življenju ni videl njenih šolnov, in se zasmeji s tihim hinavsko-pretkanim glasom. »Kako smešno! Oh, ne zamerite, mislil sem, da so moji ...«

»Tako?« se razhudi mladenka še bolj in stopi še bliže k Juretu. »Tak si mislil, da so tvoji … Ne, prav zares, saj drži moje šolne v rokah!« In njene oči se širijo, širijo in venomer pomežikavajo.

»Da, zmotil sem se«, se smeji Jure, odlagajoč čevlje na tla. »Zamenjal sem jih, ker sem bil ves dremav, pa sem jih kar očistil.«

»Pa si jih očistil! Jaz ti pokažem motiti se in zamenjati čevlje in razgrajati, ko še vsi pošteni ljudje spijo!« se srdi še vedno deklica, a, glej, nenadoma se pojavi dvoje jamic v njenih okroglih licih: dvoje majčkenih milih jamic. In njeno levo oko mežika s čudovito naglico.

V Juretu zapolje vsa mlada kri. O, kako je lepa, kakor roža v rosi jutranji! Kako stoji pred njim čisto blizu, v svojem belem nočnem krilcu do kolen, s platnenimi šolenčki na golih nogah, srdita in krasna! Jure čuti njen dih in vonj. Ves ga je obvel kakor vroč dišeč veter, in njegov štirinajstletni pogled strmi v belo polt njenega nepokritega nežno oblikovanega vratu; na prsi, ki se napol razgaljene ostro in mehko valoveč odražajo od njene bele košuljice, se vpijo njegove oči. O, kako bi jo objel, kako bi jo prižel nase, tako mehko in voljno in svežo in belo kot je, s takšno nežno strastjo, da bi zastajal njen dih ter bi se smejala in jokala hkrati in bila še srditejša in še krasnejša — da je človek močan, odrasel mož! O, Jure, bodi mož! In nenadoma začuti mladi Jure kot bi se v njegovem srcu prelilo nekaj silnega v nečuveno drznost in pogum.

»Gospodična Mimica, včeraj popoldne ste dejali —« prične z nepojmljivo odločnostjo, toda Mimica zacepeta srdito z nogo in ga prekine z nestrpno gesto; temna rdečica je zalila njena lica in vrat.

»Kaj sem dejala, ti nori fant? Nič nisem dejala — zapomni si to! In huda sem nate!«

»Da — dejali ste: na usta ... Jaz hočem ...« nadaljuje Jure z isto odločnostjo, a nekaj ga grabi v prsih in v grlu in trga njegove besede.

Oh, kako se je zasmejala grlica okroglolica! Kako srebrno-zvonko, oh, kako neiskreno!

»Tako? Hehehe! ... Zavoljo tega torej ta komedija s čevlji ... O, Jure, ti jurčkasti Jure! Takšne neumnosti torej premišljuješ! In jaz sem mislila, da si svetniček in modrijan ... Zato pa ti pravijo, da si kvartalen študent. Ne, huda sem nate. Mami bom povedala ... Oh, ti vitez, kakšna dvorljivost, čevlje znaži svoji gospodični ... Ne, prav zares, nič se ne smehljaj tako nespametno ... Huda sem nate.« — In njen glas je strog in nič več ni jamic v njenih licih, ko se nenadoma nagne k njemu, čisto doli k njegovemu ušesu in pravi šepetaje: »Zvečer ob šestih me počakaj. Spodaj za zidom zraven drvarnice na dvorišču. — Jaz ti že navijem uro, ti neumni fant, hahaha ...« se zasmeji spet glasno in s smehom odbrzi v svojo sobo.

»Dobro: zvečer ob šestih. Zvečer ob šestih za zidom pri drvarnici mi navije uro ... O, ti grlica sladka!« ponavlja z udušenim smehom Jure, vstopajoč v študentovsko izbo.

Nekaj tovarišev se vzdrami v postelji, dremoten, globok glas petošolca Pavlina vprašuje, s kom se je pričkal zunaj.

»Mimica me je ozmerjala,« odgovarja Jure z razigranim smehom. »Stol sem prevrnil, pa je menila, da se hiša udira. Skoro v lase mi je skočila.«

Splošen smeh sledi njegovemu pojasnilu.

»Kaj nisi imel nobene mokre cunje pri rokah?« poizveduje moško z drobnim glasom prvošolec Svitek, najmlajši med vsemi, ki leži pri oknu v malem koritcu.

»Ne, Svitek, nobene,« pravi Jure resno. »Saj je zares škoda, da nisem vzel tvoje rjuhe s sabo.«

In spet se dviga še bučnejši smeh iz vseh osmero mladih grl. Jure pa leže v postelj in premišlja v svojem vedrem srcu: Zvečer ob šestih — to je dvanajst ur. Dvanajst ur je malo. Dvanajst ur je večnost ...

Da, dvanajst ur je kratka doba, toda dvanajst ur je večnost nestrpno čakajočemu srcu. To je kruto občutil mladi Jure tisti dan, ko je z utripom srca štel minute in sekunde in dolge, dolge prazne ure nepokoja ter se je naposled točno ob pol šestih zvečer splazil tih in neopažen iz družbe svojih tovarišev po stopnicah iz drugega nadstropja skozi dolgi nerazsvetljeni hodnik v pritličju na dvorišče, kakor je bilo domenjeno za sestanek. Gosta črna tema leži preko zemlje, pršilo je, nato pa se je nebo odprlo in zdaj sije celo par drobnih jesenskih zvezd. Jure gleda vanje in neopredeljiva mešana čustva se prelivajo v njegovi duši. Tu, za tem zidom na dvorišču je čakal nekdaj, večer za večerom, z razkljuvanim srcem, razbesnel, užaljen, maščevanja željen ter srepo strmel na ulico, ki vodi spodaj pod obzidjem. Čakal je nanj, na svojega edinega sovražnika v življenju. Ogromen brezobličen kamen je imel pripravljen na zidu ... A zdaj mu je lahko v srcu, da ni izvršil tega dejanja. Saj je bilo blazno! si zagotavlja Jure in gleda v drobne mlečnobele zvezde na nebu, razmišljajoč in pretresujoč svoje mlado življenje. In tudi to se mu v tem trenotku zazdi dobro, da se mu je tedaj tako temeljito in srečno ponesrečil tisti njegov brezupni poizkus v savskem drevoredu. Da je slabič, to se seveda ne da tajiti, a menda je tudi slabost človeku včasi v dobro in ne v zlo ... Posebno takemu naglemu, vročekrvnemu fantiču kot je on, Jure, ki čuti hitreje časih nego misli. Znabiti pa da to niti slabost ni? Kdo ve! Tega ni moč ugotoviti ... In sploh —: Kaj neki ga goni in tira venomer, da bi nekaj storil, nekaj doživel? Saj vendar dela sleherni dan, sleherni dan drugo in novo in sleherni dan nekaj doživi. Odkod tedaj ta čudna, razžejana radovednost v njegovem srcu in možganih? Oh, seveda, saj to ni nič drugega nego radovednost. Otroška radovednost, kajpak: otroci in nerazviti dečki so tako radovedni. In če je še otrok, — da, kaj zato če je še otrok! Kje pa se je rodil človek, ki ni nikoli doraščal in je kar nenadoma od nekod zrel in izkušen priplaval po Savi v to življenje? Ni ga. In — je-li mar takšna posebna zasluga biti star? Kakšna slast mora neki to biti, ko človeku, ki je vse spoznal in vse doživel, od samih spoznanj in množice doživetij prično tako rano izpadati lasje, krušiti se zobje in tresti roke ter se mora tolažiti z onim najturobnejšim geslom, da ni nič novega pod solncem! Ah, kako je to smešno in pusto in žalostno pa bedasto, da, bedasto povrh vsega! Nič novega pod solncem! Saj to mora biti smrt, — takšna pusta prazna gniloba v človeku. In si pravi mladi Jure, da je vedno nekaj novega, sleherni hip in v slehernem prostoru, v vodi smrt, — takšna pusta prazna gniloba v človeku. In si pravi mladi Jure, da je vedno nekaj novega, sleherni hip in v slehernem prostoru, v vodi in v zraku, vsaka trava na polju, vsak žarek solnca, vsaka kaplja rose na veji. Poglavitno je vedno, kako človek objame s svojim pogledom bilko in žarek in rosno kapljo, da, to je edino, s kakšnim očesom človek upije vase vse vse to: s čisto dušo mora srkati človek prirodo in življenje, z živim, večno-živim, cvetočim srcem. Oh, mladost! In Jureta ni več sram, da je deček, štirinajst let star. Ponosen je Jure na svoja leta. Štirinajst let je star, da, — ampak ni li on videl že smrti v lice tam doli v sivogrgrajočem vrtincu? Ni-li stal, obseden od črnega duha maščevanja, za tem zidom, morilec in ubijalec v svojem čistem srcu in misli? Morebiti so ljudje na svetu, ki so stari petdeset let in še več, pa niso videli smrti tako blizu in niso bili obsedeni, da bi ubijali niti s svojo najtišjo mislijo? Potem so ti petdesetletniki bolj otroci nego on, Jure, iti ne poznajo življenja, ker ne morejo slutiti ledenookamenelih groz umirajočega in razpaljene, razkljuvane vesti ubijalčeve. In Jureta ni sram, da je štirinajst let star. Ampak zdaj stoji tu za zidom in čaka; Jure čaka razodetja ...

Jure gleda v zvezde, v daljne, visoke zvezde na nebu in daljne visoke misli samoobtožb in samoopravičevanj prepletajo njegovo štirinajstletno lobanjo.

In nato se zmisli svojega prvega obhajila. Čudne, nestalne, vsekrižem zbegane so njegove misli. In nenadoma začuti v svojih kosteh lahen, rezek trepet, nedoumno grozo pričakovanja, mraz in toplota hkrati se preliva po njegovi koži. — Ali se že bliža ura? vprašuje svoje srce, naslanja se na zid in tesno mu je v duši. — Ah, temu je že davno, pred šestimi, sedmimi leti je to bilo, ko je prejel Jure svoje prvo obhajilo. Svečano je bilo tedaj v njem od pričakovanja, neko široko, svetlo, prostrano čustvo; ves drug človek se je zazdel samemu sebi, vse manj otrok in bolj možat; njegova duša, ki je bila pripravljena sprejeti Krista v njegovem najskrivnostnejšem misteriju, se mu je videla kot družinska izbica doma, kadar jo je mati pred praznikom pospravila, očedila in prezračila. A vendar mu je bilo tesno in je čutil tajni trepet v svojih kosteh. In najmočnejša je bila v njem radovednost. Kje so časi, Jure? Širji je zdaj pogled, krepkejša je volja in danes ... Ah, glej, ali ni danes prav tako?

Tisti hip je v počasnem in ostrem taktu šestero glasnih udarcev s cerkve sv. Bernarda prerušilo temo in tišino. Jure se je oddahnil, kakor da mu je palo najtežje breme z ramen. Ali trepet je še ostal v njegovih kosteh. Sunkoma se je okrenil in zazrl v smer proti vhodu.

Eh, kaj neki trepečem tako po otroško ... Šalobarda! se kara Jure, zaničevanja poln. — Saj se še v šoli pred najstrožjim profesorjem nisem nikoli tresel; celo pred njim ne, pred svojim močnejšim sovražnikom ... In če nisem prav nič znal, — oh, vedno sem se pošteno in častno izrezal! Tukaj-le pa — ta smešna, otročja zgodbica ... In vrh tega; kaj neki se ima zgoditi? Nič, morda spet razočaranje, kakor vedno, tudi sedaj ... Ostudna plehkost ostane človeku v duši, nekaj osladnega, zoprnega, kot bi se napil stoječe vode. Tovariši so se prerivali pred oltarjem, presenečen je videl, kako so hlinili nekateri pobožnost, ki je niso nosili v srcu, po očeh, po licu, po vsem je videl Jure to hlimbo, nekdo je izpregovoril celo neslano opazko. Klečali so tam in zavžili ... Juretu se je zavrtelo za hip v glavi, zastalo mu srce; tako mehanično se vrši vse to, čisto vsakdanje ... Kjer so ljudje, ni lepote, ni zbranosti ni pobožnosti. V samoto so se podajali svetniki. In sploh: — če je ne bo? ako ona niti ne pride?

Jure je počasi in mirno spet okrenil svoj pogled k zvezdam. Neslišen veter se nosi po zraku, le doli zraven Save šelesti velo listje. Kakor srebrn, neoskrunjen pas, ves posut in vezen z zlatimi odsevi zvezda, se vije v temo Sava, tiha in globoka. In zadaj stoje gore, gore v jesenskem mraku kakor z najfinejšim pajčolanom krog svojih brezgibnih veličastno- mirnih ramen. Tam bi se dalo živeti. Jure, tam na gorah. Pod zatišnimi skalami, visoko gori za tistim prozornim pajčolanom bi bival človek s svojim iščočim, razžejanim srcem, slikal solnce in nebo v požaru luči in svet, zbičan v demonskih vihrah prirode, tam bi potešil svojo žejo in glad z mislimi, s temi najkrasnejšimi mislimi o življenju in ljudeh in dolini. V dolini je tesnoba doma. Vasi in trgi in mesta, hiša se drenja tik hiše, človek tik človeka in vsi — kakor neznanec z neznancem, sovražnik s sovražnikom. Od daleč pa se človeku razširi vedri pogled in kamorkoli seže oko, vse požegna z ljubavjo in dobroto in lepoto ... Ampak če ona ne pride? Če zares niti ne pride?

In že stoji za njim.

»Jure si ti?« vprašuje Mimica od daleč z negotovim glasom.

Jure se okrene, roke mu omahnejo ob životu navzdol in njegov pogled se nepremično zastrmi v malo postavo, vso omotano v svoj šal, ki stoji par korakov pred njim pod kostanjem.

»Mislil sem že, da ne pridete,« se vzdrami Jure, stoječ še vedno brezgibno na svojem mestu.

»O, pa sem vseeno prišla, ti vitežki snažilec čevljev!« se heheče s pridušenim glasom Mimica in hiti besedičit, da bi zakrila svojo razburjenost. »Gani se vendar, Jure! Sem stopi k meni, pod kostanj, tam je presvetlo ... Če bi mama pogledala na dvorišče, bi naju takoj opazila; mama je gluha, ampak vidi dobro, o, še preveč časih, kadar ni treba ... Glej, Jure, koliko je zvezd! Jaz imam rada zvezde posebno jeseni, tako nežne so in kot da nekaj milega pojo ... Katera je tvoja, Jure?«

»Moje so vse,« pravi Jure modro in še vedno mu drgetajo kolena.

»Oho, Jure, skromnost in ponižnost pa ni tvoja čednost kot vidim ... Glej, moja je tista, ona drobna, malcena, ki se venomer utrinja, ali vidiš? Ne? Saj čisto razločno sije ... Tako se leskeče, drobna je, nič večja od glavice zlate bucike ... Ne vidiš? Kako da ne vidiš? Nad Savo, glej vrh tiste temne lise za gozdom ... Križ božji ti nič ne vidiš! Najprej jih je gosta čreda, potem je naravnost na desno ena velika, potem ena manjša; potlej ni nobene in nato je moja ...«

»Ah, ona na levo na zapadu za Sedlom?« išče Jure in oba strmita v nebo in kažeta s prstom vsekrižem.

»Ne na levo, Jure, ti nič ne vidiš! Na desno ...«

»Da tam je Mali voz ... O, to je Orion! Ne, to ni Orion ...«

»Ah. Orion in Mali voz! Jaz nič ne vem, kako ji je ime. Rada jo imam, ker je mala in se tako utrinja, kot bi se smejala ... Čisto živa je ... Kje pa si se naučil ta čudna imena?«

»V šoli so nam povedali in v knjigah sem bral.«

»Ti si pustež, Jure. Vedno govoriš o šoli in o knjigah ... Kaj mar misliš, da sem jaz čisto neuka? O! ... Ampak kadar si z menoj skupaj ni treba, da bi premleval to učeno slamo. Razumeš? Jez nočem, da bi se vedno postavljal v ospredje in se bahal pred mano. Razumeš?«

»Da; več ne bom govoril o teh rečeh,« pravi skesano Jure.

»Dobro; — in zdaj: Kaj sva se domenila?«

»Da mi navijete uro, Mimica,« se prostodušno nasmehne Jure.

»Hehehe ... tako je, ti fant! Ti nisi pustež. Pretkan si, samo povedati nič ne veš. Tak kaj hočeš torej od mene, Jure?«

»Hočem ... tisto, kar —« prične Jure junaško, ali besede mu nočejo iz grla.

»Tisto! ... Vidiš ga! Kakor lesen je ... Da bi te poljubila, kajne, to bi rad?« se smehlja navihano Mimica z zardelim obrazom in mežika z levim očesom.

»Da to bi rad,« ponovi Jure in stopi hrabro čisto blizu k Mimici ter se z navdušenjem zastrmi v njen obraz, ki mu sije nasproti. Kako igrajo jamice v njenih rožnato prosojnih licih, njen topi nosek se blešči kakor iz najfinejšega voska, njena ovalna drobna bradica se stresa od tihega notranjega smeha in njene vijolične oči utrinjajo stotero luči in vzblestevajo kot dvoje malih okroglih opalov, tako svetložive, nagajive, polne zlobnih iskrih plamenčkov ... Oh, ti grlica najslajša! zadrhti v Juretu in vroč val srca mu hoče razbiti prsi. Na jamice bi te poljubil, v te mile jamice tvojih lic, sladkih kot dvoje marelic ...

»Ampak vidiš, Jure,« nadaljuje Mimica in njen glas se je nenadoma izpremenil, ves važen je in učeniški, »ni vsa modrost in umetnost samo v šolah in bukvah, oh, le nikar si nikoli ne domišljaj tega! V teh rečeh je drugačna umetnost, veš ... A te ti še ne poznaš zdaj in ne razumeš. Premlad si še. A zapomni si, da tudi ljubezen pozna neke vrste umetnost. Razumeš? ... Ali si že kdaj slišal kaj takšnega?« vprašuje deklica sila zviška in zre s koketno-naivnim smehljajem v Jureta, ki stoji pred njo slušajoč njeno modrost kot skromen negoden učenček.

»Da, slišal sem že,« odgovori učenček Jure z negotovostjo, ker ne ve, ali bi ne kazalo bolje potuhniti se in zatajiti. »Latinski pesnik Ovid ...«

»Hu!« prhne Mimica srdito vstran in že je spet ogenj v strehi. »Molči! Spet ta puščobna učenost ... Kaj naju briga, latinski pesnik Obid! ... Tu sva ti in jaz, Jure in Mimica, pa nihče drugi! In — kakor rečeno — prva točka te umetnosti, ki pa je ti še ne poznaš, slove takole: Kadar deklo prvo in prvikrat poljubi fanta, ga mora poljubiti na levo lice ... tako-le, glej!«

Bliskoma se skloni Mimica k Juretu in se za trenotek dotakne s svojimi ustnami njegovega lica. Jure zapre oči, nagne glavo in stoji kakor ostolben, z rokami mrtvo navzdol povešenimi. — »Kaj je to?« zadrhti začudeno njegov glas in Jure odpre presenečen svoje oči. Bilo mu je za hip, kot bi ga kdo nepričakovano opalil z vlažnim koprivnim listkom po licu: zaskelelo ga je in zapeklo.

In ko si za trenotek pogledata ta dva otroka v oči, je v obeh mučna zadrega in molk. Jureta je sram; smešna in otročja se mu zdi ta reč. — To da bi bilo ... razodetje? pomisli zaničijivo in toliko, da ni pljunil v kot, kakor bi v tem trenotku na njegovem mestu brez dvoma storil njegov oče-modrijan. To lizanje ... Toda pred njim se smehlja Mimica, ta coprnica sladka, v tla poveša svoja koketna lica in mimo Jureta vstran gleda in z rokami si venomer ureja in popravlja svoj šal; in vidi se, kako je vsa nestrpna in nemirna in da ne more molčati.

In že pričenja s svojim čebljanjem; njen glas drhti narahlo.

»Vidiš, Jure, to je prva točka te umetnosti. Kaj takšnega ni napisanega v tvojih knjigah, ne-li? Ah no, Jure, povej, zini kaj! Kakor mrtev si ... Kako ti je pogodi prva točka?« se smehlja Mimica čudno vznemirjena, iščoč Juretovih oči.

»Kako? Saj ne vem ...« zašepeče z odkritosrčno nerodnostjo Jure in ne more dvigniti k Mimici svojih oči. Razočaranje je v njem. »Vroče mi je ...« pravi.

»Vroče? Uh! ... Zares?« vprašuje z živim zanimanjem Mimica in se smehlja v njegovo lice. »Pa zakaj ti je vroče?«

»Kakor bi me kdo s koprivo po licu,« nadaljuje še bolj nerodno Jure in se s strani ozre v Mimico, ki pa se je nenadoma vzravnala in privila šal tesneje k svojim prsim. Nasmeh njenih lic je ugasnil, koketno-ponosno so zablestele njene oči ter se pričele naglo utrinjati. Čuda porogljiv, skoro žaleč je njen glas:

»Ubogi fant! Kot bi te kdo s koprivo po licu! ... Strašno! In da tl je vroče, praviš? Ampak tu zunaj je mraz ... Saj se prehladiš, ubožček, zboliš mi ... Šibkega zdravja si menda ... Ali naj ti posodim svoj šal? Nočeš? ... Ali jaz ne morem biti kriva, ako postaneš bolan! Na, ogrni si moj šal ... Ali pa pojdi gori v sobo, mama naj ti skuha čaja in lezi takoj v posteljo in čez glavo se ogrni! Tu ne smeš stati, vročinsko bolezen dobiš, prepih je ... Tudi meni je mraz, jaz moram iti. Mama me je poslala v trgovino. Skoro pozabila sem.«

In že se okrene Mimica in hoče iti.

— Oho, coprnica mala, porogljiva, — tako se nisva domenila! se hipoma ojunači v sebi Jure; kvišku se vzpne, prsi se mu vzbočijo in kot da se je nenadoma vzbudil v njem mož, stopi z odločnim korakom za Mimico in se dotakne njenega šala.

»Mimica!« In zares je njegov glas možko-ukazovalen.

»Kaj pa hočeš še od mene?« se zdrzne dekle in pogleda zviška nanj ter postoji; in venomer mežika z levim očesom.

»Mimica, saj to je šele začetek, — prva točka, — to mi ni dovolj!« se nasmehne Jure.

»Začetek? Ni dovolj? ... Začetek česa?« Ponovi Mimica zviška in kot da je vse pozabila.

»Začetek te umetnosti. Jaz bi rad spoznal to umetnost; zanimiva je. Kako slove druga točka?«

»Druga točka? ... Kaj vem jaz! In sploh: huda sem nate. Ti me venomer jeziš. Oh, ne, saj me nič ne jeziš! ... Kaj pa me brigaš ti? Kdo pa si ti? Sam si rekel, da si otrok ...«

»Otrok sem in zato bi rad spoznal to umetnost.«

»Ta umetnost ni za otroke. In sploh: to umetnost — kakšno umetnost neki? Saj jaz sama nič ne vem. V šoli vprašaj, v bukve poglej! Huda sem nate.«

»Oh ne, Mimica, to pa ni res. Niste huda name, jaz vem dobro. Jamice so v vaših licih, o, vi niste huda name!«

In, glej, zares so nenadoma jamice v njenih licih: dvoje majčkenih milih jamic. Ah, ti Jure, kujon!

»Tako? Nisem huda nate? Kdo pa ti pravi to?« vprašuje Mimica skrajno začudeno. O nenadoma se prično utrinjati nje opalne oči v prečudovitih žarih, sunkoma vzvalove njene prsi, njen nagli glas se trga in drhti, kakor prihajajoč iz globin vzburkanih čustev, ko se nagne k mlademu Juretu s svojim razpaljenim licem. »Huda sem nate, o, resnično sem huda ... Ali ne vidiš? ... Srdita sem, ker si tako lesen ... Kaj pa si tako lesen in neroden? Ali ne veš, da dekleta ne maramo takih štorastih junakov? Jaz ti govorim, prigovarjam, vprašujem, ti pa stojiš in molčiš in gledaš v tla in preudarjaš ... Ne, saj jaz vem, da si drugačen, da niti otrok nisi več. O ne, ti nisi več otrok in tudi lesen nisi, ampak vseeno si včasi kakor tnalo ... In zato sem tako srdita nate!«

V tem hipu raztegne Mimica svoje roke široko, da ji zdrsne šal z ramen na tla. Z nepojmljivo naglico se oklene Jureta in ga privije z obema rokama na svoje prsi. In poljubi ga na usta, poljubi ga drugič, tretjič ...

»Oh!« zaječi Jure, zapre oči in umolkne. Za trenotek so se izmaknila tla pod njegovimi nogami, vse je zažarelo krog njega in zadehtelo; v njegovih ušesih je zašumelo kakor odmev silnega krika; in ko je začutil njene goreče ustnice na svojih ter tesni objem njenega telesa in rok, se je prelila v njegovo kri nečloveška moč, kot da se mu je speča mlada jakost njegovega razžejanega, po življenju hlepečega srca raztopila po vsem telesu in mu pronikla v mozeg. V neukrotljivi, besni strasti, ki ga je napala, je zgrabil štirinajstletni Jure s svojimi kmetskimi, polrazvitimi mišičastimi rokami s trdo in grobo nežnostjo mehkovoljno nežno telesce Mimice in jo vso prižel nase še tesneje, da je dekletu zastajal dih. V njegovih prsih se je razbesnel blazen vihar. Na ustna jo poljublja, na ušesa, na vrat, oči, jamice v licih ...

»Ti ... ti ... ti ...« se trga Juretu iz prsi brez vsake zveze in njegov glas zveni kovinasto-trdo. »Ti, Mimica, zares jaz sem drugačen ... Grlica, moj novi jezik ... in tvoje jamice, ti coprnica sladka ... Jaz bom s svojim daljnogledom vse zvezde ... Risati znam ... pravijo, da postanem velik umetnik ... in ti, ti ... Mimica ... jaz te naslikam z jamicami ... in vse, karkoli hočeš ... storim ...«

In venomer se vsesavajo njegove ustnice vanjo in v njem je s slehernim poljubom silnejša moč. Široko, svetlo je v njegovih prsih, kot da so se vse zvezde neba razžarele tam notri v srcu, ki v neizrazni radosti in v hipoma vzbujeni zavesti moškega ponosa bije in udarja ter hoče raztrgati Juretu mlado, krepko oprsje. Oh, večno stati tako, večno pod jesenskimi zvezdami v mrki večerni senci kostanjevi, mlad, razžejan in piti spoznanja prve opojne kaplje z njenih ust, zavzet in blazen ob sladkem razodetju te nedoumljive skrivnosti! ... In Jure privija k sebi mladi život devojke, prsi na prsi, bok k boku in od temena do nog pretresa njegovo telo sladki krč.

Mimica se oteplje, brani se ga z rokami; v njenem glasu je smeh in jok, pridušeni krik, srd in tožba in prošnja.

»Ne, Jure, ne tako! Saj to je greh ... Slišiš? Kakšen pa si, Jure? Mami bom povedala ... Tak izpusti me — ah, takoj me izpusti, Jure, takoj ... slišiš? Ne, kakšna čudna strast je v njem, kako ves gori in se trese! ... To je greh, Jure ... Oh, otrok, kako si divji in močan! Moj bog, če bi Miloš to videl ... oh, Miloš! Tak izpusti me vendar, takoj — pri tej priči! ... Srdita sem ... V trgovino moram.«

Ko se Mimica slednjič oprosti Juretovih rok, dvigne šal, ki ji je zdrsnil na tla in si v naglici naravna lase in obleko ter odbeži brez pozdrava, stoji Jure v temni senci kostanjevi, — sam —, s hrbtom podprt ob deblo starega drevesa in strmi predse v prazno noč in temo; top je njegov pogled, brezsmiselen izgubljen smehljaj mu poigrava krog polodprtih usten; nozdrvi mu drgetajo, na sencih čuti biti žilo. V silnih bolestnih sunkih se dvigajo in ugrezajo njegove mlade prsi.

»Mimica — Mimica — Mimica!« jeclja njegov jezik komaj slišno in Jure ne ve in ne čuje, kaj mu izgovarjajo ustnice, ko se kakor pijan s krilečimi rokami opoteka sredi dvorišča. Na obzidje za cesto se nasloni s svojim telesom in z rokami si zatisne obraz in oči. Sili se, da bi mislil, da bi s treznim razumom hladno premotril in presodil svoj doživljaj, toda presilen je naval njegovih čustev, v njegovi lobanji je vse zabrisano, kaos, valoveč semintja, ki se ne more ustaliti v določno obliko. Njegovo srce je prepolno vsega: kakor v peklu, kakor v najslajšem peklu, pretresajo Juretove prsi paleča, kot živi ogenj pekoča čustva in vsa njegova mlada kri žari v tem rdečem plamenu. Kakor potres je v njem. In hipoma vztrepeče vse njegovo telo, ramena mu vzdrgetajo v konvulzivnem sunku in Jure se kakor zlomljen sključi vase ... Tako je v prirodi, ko se pod silnim zračnim pritiskom vžge v zadušno temo, nasičeno z elektriko, mogočen blisk, ki s silnim gromom pretrese nebo in zemljo; in nato prične tiho rositi ...

Zvezde sijejo na mladega Jureta, tih, mrzel veter pošumeva v starem kostanju, ki stresa zadnje vele liste s svojih vej. Težak voz ropoče spodaj na cesti in ruši tišino naokrog. Ko se Jure vzdrami in upre svoj pogled navzgor, je v njem samo še svetla, brezmejna sreča. In Jure premišlja, kam bi dal to svojo srečo, kam bi skril pred ljudmi to žlahtno čustvo, da bi vekomaj živelo v njegovem srcu. Z naglim korakom premeri dvorišče in že stoji na ulici.

In ko se za trenotek razgleda naokrog, se mu vidi vse tako malo, tesnobno in vsakdanje-dolgočasno tam zunaj. Svetiljka stoji pred hišo, petrolejska leščerba z okajenimi stekli, ki tako revno in, kot bi dremala, sije v jesenski mrak; v njegovi duši je bogat lestenec živih žarkih luči. Tupatam stopa kak človek po ulici. Z dolgočasnim lenim korakom, ki se mu očividno nikamor ne mudi in s topo malobrižnostjo se počasi premika človek, stopa mimo Jureta in se s pustimi očmi ozre vanj. — Kakšni ljudje so to! se čudi mladi Jure in kakor da jih prvič vidi. — Saj nimajo duš, samo napol ljudje so, pajčevino in dolgčas preko obraza ...

Kam bi s svojo svetlo srečo. Jure, s to mlado, ki hoče sijati in blesteti, ogledovati se v svojem lastnem zrcalu? Saj bi se udušila v tesnobi teh bajtic, posušila pod pustimi pogledi ljudi, — ta cvetka mimoza, okadila se in izgubila, svoj demantni soj v dremavi luči teh petrolejk. Zunaj sijejo zvezde, ljudi ni in samo prosta svoboda diha naokrog. Sreča hoče širin, odprtih obzorij, neba, ki se prosto lije v vse dalje, visokega izčiščenega ozračja. In Jure se nameri na pot, ki vodi iz mesta na polje. Naglo stopa, vzravnan in ponosen, z dvignjenim licem, njegov korak poje in zveni. Kretnja njegove roke dirigira pojoči takt njegovega koraka. Ljudje ga srečujejo in se ozirajo vanj in tudi Jure gleda vanje z očmi, ki jih prodirajo liki breztelesne sence. In nihče teh ljudi ne sluti; da je to Jure, tisti štirinajstletni pohabljeni deček, ki ima eno nogo krajšo od druge. Tako je on v tem hipu mož. S svojimi iskrimi očmi, pijano razbleščanimi, pripoveduje mladi Jure ljudem in svetu svojo blaženo srečo, svoj veliki doživljaj: Da, jaz sem Jure, štirinajstletni mož, bodoči veliki umetnik-risar, ki ga pozna in ceni svet in ki sem iznašel tudi novi sloveči jezik in izumil najenostavnejši astronomski daljnogled ... Mene je poljubila nocoj, prav to uro, odrasla deklica, najlepše dekle na vsi ti vaši bogati zemlji. Naravnost na usta me je, poljubila, — pa ne samo enkrat! Jaz sem držal njeno, telo v teh svojih rokah, da, v teh svojih mladih močnih rokah in tudi jaz sem jo poljubljal ...

In že stoji mladi Jure zunaj v najtišji tišini spečih polj. Polje je mrtvo zdaj in velo in njegov jesenski pokoj je sredi teh večernih somrakov najslajši človeškemu srcu; kakor vlažna, z biseri vezena pajčevina leži preko vse ravnice, mehko valujoče ... Jure sname klobuk z glave in se razoglav razgleduje naokrog. In vsa tišina, ki snuje okolo njega, mu je znana in dobra, kot od vekomaj verna prijateljica in zaveznica njegova; znano in prijateljsko mu je tudi tajnostno-zamolklo golčanje, šum, ki ga poje reka v bližini, lijoča se v globokih duplinah krog orjaških peči pod mestom. Kolikokrat je že zavzet prisluškoval skrivnostnemu šepetu voda, tej sladko-enolični, enostavno-lepi melodiji prirode in zdelo se mu je vedno, kot bi govoril glas zemlje naravnost iz njenega srca k njegovemu srcu. Neštetokrat je prihajal mladi Jure sem tešit svoj mladi nemir, vedrit svoj kalni pogled in se upijanjat s svojimi nepotešnimi mislimi in sanjami, ko je sedeč na svojem prostoru, ki si ga je izbral vrh pokopališčnega obzidja zadaj za cesto, kjer ga ni opazil nihče mimoidočih, strmel v svoj daljni dom visoko gori med gorami ali pa zrl na bleščeče križe pod seboj na pokopališču ter premišljal o zagonetno - nerešljivi usodi teh mrtvih neznanih ljudi, ki so bivali v svojih ozkih domovih pod zemljo, — pozabljeni tujci. In groza je bila v njem ob teh mislih, a to grozo je ljubil prav tako, kakor te mrtve neznane pozabljene tujce, ki so bili mlademu Juretu često, o mnogokdaj dražji od živih in znanih ljudi! Saj je čutil njegov mladi gibki duh svoj svobodni vzmah, ko je preko teh neznancev, ki so spali tam doli, prosto ustvarjal in snoval usode po svoji volji, gnetel in kvasil duše z njih kompliciranimi nagoni, radostmi in bolečinami ter vdihaval življenje ljudem — možem in ženam — kakor jih do zdaj mladi fant še ni srečal na svoji poti nikoli. Vse jih je odel v romantični ornat svojih sanj. In tam na pokopališčnem obzidju je časih caroval mladi Jure, kraljeval nad — grobovi ...

Tudi nocoj je krenil s ceste preko travnika ter zasedel, svoj prestol na zidu. Toda nocoj ne snuje mladi Jure tujih usod, nocoj mu je glas srca tako silen in ukazovalen, da mora misliti izključno nase. In njegova sreča postaja tišja in vse tišja; krog njega naokrog je razlit sam soj.

S hvaležnostjo v svojem mladem skromnem srcu se zmisli Jure Mimice in da mu je dala to najvišjo slast, ki jo more občutiti človek: da je s svojimi najslajšimi ustnicami poljubila njega ... Oh, kako jo ima rad, saj bi ji vse dal in kako je nesrečen v tej uri, da ima tako malo: samo nekaj knjig na svoji polici v omari, — to je njegovo premoženje ... Z ginjenostjo se spominja njenih milih jamic v licih; s tiho-trepečočo grozo naslad se predaja občutku te blazne pijanosti krvi, ko je, kot z žarečimi verigami, s svojimi rokami zvezal njeno telo s svojim in se vsesal v njeno deviško lice ... Strašno je bilo in lepo; saj mora biti nekaj strašnega v lepoti; lepota, ta najfinejši sok človeške duše, oh, to mora biti tisto, kar vekomaj pretresa človeškega duha in ga osvaja in podjarmlja ... Požar duše! je rekel mladi Jure nekoč; dobro je povedal. In že hite Juretove misli v bodočnost. Zakaj hipoma se domisli, da je to, kar je storil nocoj, prvi poizkus, prvi čin, ki je v neposredni zvezi s tistim resničnim življenjem tam zunaj v borbi množic in ljudstev in da zdaj že ni več čas predajati se deškemu sanjarjenju in mehkobnim, občutkom. Dejanj je treba zdaj in resnih preudarkov. O, in resne so Juretove misli in vsi njegovi možgani z napeto intenzivnostjo snujejo račune in kombinacije. Celo smehljaj njegovih otroških ust je kakor ostarel ... Jure čuti, da je zdaj takorekoč za večno neločljivo prelita usoda Mimice v njegovo usodo. Saj to, kar se je nocoj odigralo med njima, ne pomeni vendar nič manj, nego — tajno zaroko. Da, mladi Jure je zaročen. Oh, to je lahka beseda, ampak misel je težka. Po zaroki sledi poroka — Jure računi, računi in se nikakor ne more izogniti žalostnemu dejstvu, da je še treba čakati najmanj dolgih deset let! In po poroki ... Da, v resnici: Štirinajstletni Jure že čuti v tem hipu vso resnobo, vso odgovornost in težko breme očetovstva na svojih ramenih. Gube se črtajo po njegovem svetlem čelu, ko snuje in veze njegov duh resno sliko bodočnosti. Jure se zaveda, kaj je storil in kaj ima storiti, vsega se zaveda in ni mu žal svojega dejanja. O, saj v njem je moč, ki raste sleherni dan, giblje se in širi in ta njegova sila se bo še postoterila in potisočerila, kadar stopi mladi Jure kot mož med možmi na odprto polje življenja, borec v borbi, tekmec v tekmi. Ah, in to je menda življenje, — o, to je tisto življenje. ki ga sluti in čaka mladi Jure, oborožen, pripravljen, z razžejanimi vlakni srca. In misli mladega Jureta spet iščejo zagonetko življenja in se opajajo ob njegovi prečudoviti skrivnosti. In spet so vse njegove sanje in vsa njegova ljubezen pri teh pozabljenih tujcih, ki bivajo tam doli v svojih ozkih domovih pod zemljo. Živeli so nekoč; kakor on, Jure, so morda iskali skrivnosti življenja, razglabljali so in hlepeli po njem ter ga — niso živeli; in potem so slednjič vstopili v široki krog môž in ženâ, borili se, zmagovali in podlegali, vriskali in obupavali ter s slehernim, o, s slednjim vlakencem svojega srca viseli na življenju in ga ljubili, dasi morda nikoli niso našli, kar so iskali. Oh, Jure ve, da življenje ni pravično: nekaterim daje, drugim jemlje ... In potem so tiho zaspali ali pa tudi z glasnim krikom morebiti, s strašnimi obtožbami in kletvami na svojih razpaljenih ustnah in v osteklenelih očeh ter se niso več prebudili. V svoje ozke domove pod zemljo so legli in zdaj počivajo tam — pozabljeni tujci. — En kamen je med vsemi križi in kamni, ki ga Jure najbolj pozna in zre vedno z najglobokejšim spoštovanjem nanj. Rdečkast je, visok, obelisk iz granita. Pod tistim kamnom spi mož, o katerem je rekel učitelj slovenščine v šoli, da je bil najnesrečnejši človek, ki je kdaj hodil po ti naši zemlji. In tisto uro, tisti trenotek v šoli, ko je učitelj to povedal, je mladi Jure mahoma vzljubil tega moža z vsem žarom svoje duše samo zato, ker je bil "najnesrečnejši človek", dasi poprej razun njegovega imena ni vedel bogvekaj o njem. Ko pa se je potem zanimal za tega "najnesrečnejšega človeka" natančneje s čisto osebnim zanimanjem, kakor za svojega najdražjega prijatelja, so mu povedali, da je bil pred šestdesetimi leti advokat v mestu, — tudi hišo so mu pokazali, kjer je stanoval in Jure je hodil mimo tiste krčme kakor mimo svetišča — in da je rad vino pil, otroke ljubil in pesmi zlagal. (Tudi to je Juretu ugajalo, da je "otroke ljubil"; zakaj njemu se zdi, da imajo vsi nesrečni ljudje otroke radi.) Mladi Jure si je izposodil nato njegovo knjigo pesmi in bral; bral je na vse mogoče načine: glasno in tiho in šepetaje, s srcem in z razumom. Vzlic temu pa je zelo malo umel. Eno pa mu je bilo jasno takoj: da se učitelj v šoli ni zlagal. Mož, ki je pisal in zlagal te polumljlve pesmi, je bil zares zelo nesrečen. Ljubil je nekoga,. — neko dekle —, pa je bilo kot bi v veter govoril o svojem srcu. To ga je bolelo, porazilo ga in strlo, da je trpel in krvavel ter — pel še lepše. Ampak mlademu Juretu je bilo vedno, ko je bral te do solz ganljive kitice, kakor da to še ni vse: da je hotel mož povedati še nekaj, oh, še vse nekaj drugega, tisočkrat globokejšega in skrivnostnejšega! Seveda je tisto dekle preko vseh mer rad imel. Da, morebiti jo je prav zavoljo tega tako rad imel, ker je bil najsvetejše prepričan, da bi ob njeni strani — in edino ob njeni! izustil svojo veliko besedo, tisto rešilno, ono skrivnost, ki je pekla v razdvojenem srcu in ni hotela,in mogla drugače iz ust; prav tako, kot je s čudnim instinktom nezavedno hrepenel on, Jure, po nekem razodetju ob strani Mimice ... Kaj si hotel povedati, nesrečni mož? Da te ni ljubilo ošabno dekle? Da te ni ljubila sreča, ne tebe, ne tvojih ljudi, nikoli in nikdar? Da ti je krvavelo srce? Krvavelo od česa?; … Saj si stal sredi življenja, močan in silen in bogat po duhu ter v zavesti, da te bo ljubila bodočnost in v nji srca najlepših, najplemenitejših žen! In vendar si v temo zavit in je mrko skaljen tvoj pogled ... Kaj je bila tvoja skrivnost, ona najbolj pekoča? biča mladi Jure svoje misli, sedeč sključen vrh zida in strmi, svoje čelo v dlaneh, nepremično in srepo v rdeči kamen, ki se blešči med vsemi. A v kamnu je molk in v grobu je molk; ta molk je teman.

Mladi Jure pa se spomni svojega očeta, ki mu sosedje na vasi pravijo modrijan. Spomni se besed, ki jih je govoril Oče o teh svojih sosedih in ki so seveda hribovci in gorjanci. Rekel je oče, da so živali, ki robotajo od zore do mraka in bi se človeku zdelo, da še do sosednje fare ne seže njih pamet. Zvečer se nasitijo s svojimi žganci, zmolijo roženkranc, spričkajo se z babo in se zarijejo v slamo. Živali. V nedeljo zjutraj gredo k maši, molijo in se križajo ter so krotki in polni spoštovanja pred gospodom ter pokažejo, da niso — živali. Nenadoma pa jih časih nekaj zgrabi, nekaj neznanega jih prešine, kakor glas od zgoraj, — a potem so resnično živali. V oštarijo se tro zapravljat svoj grunt, pijo in žro in sipljejo svoje groše kakor bogataši in od samega hudiča so obsedeni. "Pa vse to ni tisto, ni tisto;" — je končal svoj znameniti samogovor njegov oče modrijan in pljunil v kot — "tisto, kar pravzaprav so, so zakopali tisoč klafter pod zemljo." — Kolikokrat se je mladi Jure zmislil teh skrivnostno- pomembnih očetovih besed. Kaj je hotel reči oče? Morda niti sam ni vedel, kaj je hotel reči? Ko bi vedel, bi vendar povedal!

— Kaj je, kar pravzaprav so? tisto, kar so zakopali tisoč klafter pod zemljo? grebe Jure v svoji duši, strmo zroč v kamen na pokopališču, ki se rdeče blešči med vsemi in kot bi tiho krvavel pod sojem zvezd. — Ali je mar tisto, kar si nosil v svoji duši, ti nesrečni mož, in ti ni hotelo m moglo iz ust, ker te ni ljubila — ona?

»Mene pa ljubi ona!« vzklikne nenadoma mladi Jure glasno, skoči kvišku in zdi se, da je višji in močnejši, ko sije njegovo oko silo in moč. — Ona! Mimica! Mimica! širi Jure svoje roke nad grobovi. — Mimica, jaz iztrgam to skrivnost, pa če je zagrebena stotisoč klafter pod zemljo in še globlje, izderem jo in jo zakričim po tej naši zemlji, zašepečem jo, da jo bodo v svojih srcih čuli gluhi in videli slepi, tako živa in resnična bo pred njimi, ko se jim odpro oči in sluh. Da pade mora s prsi tega nesrečnega ljudstva ... Saj ne vedo, kdo so, kaj so, kam gredo — jaz jim povem, oh, Mimica! In kakor burja, ki nosi pomlad, bo ta klic v vse duše, to razodetje, oh Mimica! Da, še ti se boš nasmehnil tedaj s svojim težkim rdečim kamnom na srcu, ti bedni, ubogi, nesrečni mož!

Mladi Jure skoči z zida in se s krilečimi rokami opoteče s svojo, krajšo nogo preko travnika ter že beži z jadernimi koraki po cesti proti mestu. Zdi se, da ga ne nosijo njegove pohabljene noge, marveč njegovo viharno čustvo, njegova visoka misel. In vse zvezde neba ga spremljajo ... O, kako gleda na življenje, kako od zgoraj navzdol! In kakšno čustvo je to: gledati življenje pod seboj, krotiti ga in brzdati in voditi po svoji volji, — to triumfalno čustvo, neizrazno! Čez deset let, natančno čez kratkih deset let, Mimica ...

Nato zavije Jure v mestne ulice, umiri svoj korak in postoji za trenotek, ko začuje zamolklo udarce z zvonika cerkve sv. Bernarda. Jure šteje udarce in spet dahne čudežna sladkost skozi njegovo srce. — Pred eno uro, Mimica, so se mi odprle oči; po tebi, Mimica, ti dobra, edina med vsemi ... si pravi tiho mladi Jure in si zabičuje v misli, kako hoče v vseh teh letih čuvati in paziti nanjo s kako nežnostjo jo hoče imeti rad in kako prične delati, s koliko radostjo in podvojeno silo. Saj zdaj ve, zakaj naj se trudi Jure, — zdaj je vse jasno, vse odločeno v njegovem mladem življenju. In v širokih obrisih gleda štirinajstletni deček načrt svojega dela in trudov in naporov. Zdaj je sklenjeno, da postane profesor, učitelj risanja in matematike. To dvoje je glavno, a razun tega je seveda še nebroj malenkosti, ki jih mora človek obvladati in temeljito znati, kdor hoče gospodovati nad življenjem. Za hipec se mladega Jureta poloti dvom, če bi se Mimica znabiti ne premislila čakati ga tako dolgo; ampak to misel zavrže takoj, ko se spomni nekega učitelja, o katerem so pripovedovali, da ga je čakala nevesta dvanajst let predno sta se poročila. On hoče vendar samo deset let, — kaj pa je to, če jo ima rad in ona njega. Tudi se domisli razlike v njuni starosti, — ah, tri leta, malenkost!

In Juretovo srce prekipeva hvaležnosti do Mimice, da je dala resnično živo podlago njegovemu delu, razodela smisel njegove mladosti. Da, saj prej je hotel postati gospod, pa to se mu je videlo še tako daleč in negotovo in vrhtega je bil mnenja, da za prižnico ni prav nič rojen. Zdaj pa Mimica, — oho, to pa je že vse drugo: človek bi otipal svojo bodočnost, tako jasna in določna stoji pred njim. Mati njegova bo morebiti spočetka žalovala nad svojim Juretom, da se je izneveril lemenatu, ah, pa Jure, njen Jure, jo že utolaži; oče pa itak ne bo prav nič žaloval saj je modrijan ...

— Vse je dobro, — o, kako dobro mi je življenje! se radosti tiho mladi Jure in se nenadoma, ko zavije k svojemu domu, domisli, da stopi še za trenotek na dvorišče ter se razgleda pod kostanjem, kjer sta stala z Mimico pred eno uro v prvem objemu in da za slovo nocoj še v svoji veliki sreči objame deblo starega zaveznika in neme priče njune mlade, lepe ljubezni. In potem hitro nazgor, morda še vidi kje Mimico in jo pozdravi in poljubi vsaj z očmi, — ukrepa v sebi, ko se s počasnim in opreznim korakom tiplje v temi po veži proti dvorišču.

Že stopi mladi Jure na piano; tedaj pa nenadoma obstrmi, postoji in bliskoma počene v kot v temo. In toliko da se ni iz vsega srca glasno zasmejal.

— Oho! si pravi s tihim smehom, — saj je kakor začarano nocoj v tej hiši. Vse se ljubi ... Glej, glej, nov parček se grli v senci kostanjevi! In prav tam, čisto na istem mestu stojita, kjer je stal pred eno uro Jure z Mimico. Ah, saj to je krasno! ... In tiho čepeč v temi se radosti mladi Jure nad svojim odkritjem ter posluhne pazno, ko začuje zamolklo-pridušeni glas možkega, ki pravi:

»Da, pa to je vendar ljubezen, dete moje ... O, saj se često dogaja, da ljubezen starce pootroči in stori iz otrok modrijane.«

— Oho, saj to niti neumno ni, kar pripoveduje! se silno začudi mladi Jure in neukrotljiva zadovoljnost ga vsega prevzame, o čem se pogovarjata, kako se ljubijo drugi ljudje in kdo je pravzaprav ta tuji par. Morda celo pozna koga, se podžiga in gleda silno napeto, da bi določneje izločil postavi in črne sence kostanjeve. In že se mu zdi, da vidi razločneje obrise dveh teles in da loči žensko od moškega. On je visok in slok, to se vidi, za dve glavi višji od Jureta ali pa še več. Ona je mala, vsa zavita, in nič večja od Mimice.

— Kdo sta neki? Kdo pravzaprav sta? ugiblje Jure in napenja svoj bistri pogled, strmo in srepo zroč predse. In že opazi, kako tesno sta z rokami sklenjena med sabo in celo z lici se dotikata, ko molče gledata navzgor proti nebu. — Menda vsi gledajo v nebo, kakor da jim je pretesno tu doli za njih ljubezen, pomisli mladi Jure in zdi se mu, kot bi čul udušen plah vzdih iz dekletovih ust; potem vidi, kako izvije moški svojo roko iz njene in se božajoč dotakne njenega lica.

In Jure čepi v kotu, neopažen, pozoren in radoveden, z napetim sluhom in vidom. Kara se v svoji radovednosti, a vzlic temu ne more zapustiti svojega prostora. Ko prideta tod mimo, ju prav gotovo spoznam, si pravi in zapazi, ko je dekle dvignilo svojo desnico in pričelo ž njo kazati proti nebu. In celo njen komaj slišni šepet čuje mladega Jureta pozorni sluh.

»Vidite, Miloš,« pravi ona čisto tiho, »tisto drobno zvezdo, ki se venomer utrinja, na desno, tik Sedla, imam najraje ... Vsak večer jo iščem in gledam vanjo skozi okno svoje sobe. Ni-li kot bi živela?«

»Res je, kot tvoja daljna sorodnica, zlata se strica ...« pravi on.

»Saj jo morate poznati, Miloš ... Orion je.«

»Orion?«

»Ne Orion ... Mali voz …«

»Mali voz? ... Ampak, Mimica, dete, kje si se naučila ta čudna imena?«

»V knjigah sem brala.«

»Oh!« zaječi tedaj mladi Jure, čepeč v svojem temnem kotu, in skoro da ni glasno zaropotalo, ko se je sesedel na tla, naravnost na mrzli kameniti tlak.

Njegov pogled bulji in strmi kakor okamenel v silhouet, ki se črta pod kostanjem; njegovo uho ne sliši nobene besede več. In ko strmi predse, je v njegovi duši kot tisti trenotek, ko je v savskem gozdu zahreščalo deblo stare vrbe pod njim in je on omahnil ter z zledenelim srcem in okamenelim pogledom v strašni grozi obstrmel nad grgrajočim vrtincem.

— Ali je to mogoče? Ne to ni mogoče. To je pomota. Saj to ni res, ne, ni res ... Sanja se mi ... Mimica, oh, Mimica, grlica! rotijo, prosijo, plakajo misli mladega Jureta, ko okamenel in nem nepremično s svojimi suhimi očmi gleda v par pred seboj. Jure gleda in vidi: objemata se, drug k drugemu se nagibata, za roke se držita, v obraz se smehljata, zdaj — zdaj sta se sklonila — — poljubila na usta — — in spet — —.

— In če je ona! Če je zares ona! se hipoma skrčijo pesti mladega Jureta v divjem onemoglem gnjevu, ki je brez besed in njegove oči strme v temo kot oči zverinskih mačk. Tako so mu sijale oči tedaj, ko je čakal z ubijalskimi načrti v blazni glavi nanj, na svojega edinega sovražnika v življenju ... In kako laže, moj bog! Lisica! Prokleta! "V knjigah sem brala! ..." Hohoho ... jaz sem ti povedal ... pred eno uro — — na istem mestu — — ko si me zastrupila s svojimi ustnicami — coprnica! Da, jaz — otrok Jure!

Nenadoma pa se pogrezne njegov besni srd, ki je za trenotek pretresel njegovo drobovje; njegov pogled se širi in širi in, kakor da gleda v strašni širni brezdanji molk neslutenih prepadov, ki se odpirajo pred njim, — je zbegan, bloden in okostenel. Roke in noge mu drgetajo, skoro glasno mu pojo zobje in rezek oster mraz, ki prihaja iz ledenega kamna pod njim, stresa njegovo telo.

— Pred eno uro, — pred šestdesetimi minutami! se tró v njegovi glavi misli, ko se njegovo široko razprto, zgroženo oko upira v skrivnostne prepade pred seboj. — Ali je to mogoče? So-li take ženske? Ali je mar to življenje? Verolomnost — varanje — nezvestoba? ... Pred eno uro je stala z menoj, kakor angelj je bila sveta in nedotakljiva in ni lagala, ko me je poljubljala, ne, bog vedi, da ni lagala! A zdaj stoji z drugim in prav tako se mu smehlja in ga poljublja ... Ali laže temu? Ali laže obema, prekanjena in lokava? Ali laže sama sebi? ... Kje je tu izhod? — Kdo reši ta vprašanja, moj bog, kdo razgoneti to skrivnost, kdo pokaže pot iz tega labirintskega pekla?

Mladi Jure se bori s svojimi mislimi, ki mu divje in zločeste bruhajo skozi možgane in palijo srce, s tistim onemoglim obupom in nemočnim odporom, kot se bori časih človek v snu s svojimi strašnimi podobami in znamenji, ki zapleto njegovega duha v svoj peklenski vrtinec in ga, kot otroci igračo, omotajo in plešejo z njim semintja. S svojimi močnimi, zdravimi zobmi se zaseka mladi deček v ustnice, njegove pesti se spet krčijo brez besed in njegove oči se razblešče kot oči mačk. Da bi človek vsaj krikniti mogel svojo bol, — a kakor da je nem rojen! In slast, divjo, oproščajočo, satansko naslado čuti v tem, da si do krvi razgrize svoje ustnice, ko ni dobrih in rešilnih solz v oči in mora venomer buljiti v temo in v par pred seboj, kakor v svojo prekruto usodo. Prokleta! Ničvredna! Ha, grlica z jamicami, ti coprnica čarovniška! sika zli demon v njem in lasje se ježe mlademu Juretu od groze in mraza ter onemoglega zbesnelega gnjeva, ki išče izhoda in ga ne more najti. Zločinske, krvižejne misli se parijo v njem, tró se kakor v stopah, motajo in iščejo izhoda, kje bi se za trenotek odpočile. In že se vse zlijejo in osredotočijo nanj. Nanj!

— Kdo je on? Kdo je neki? ugiblje Jure in že vidi samo njega pred seboj ter ne čuje besed, ki si jih šepetata zaljubljenca. Že je pripravljen, da se vrže nanj s svojim telesom in s svojimi pestmi, da ga pobije k tlom, pa naj si bo v njem, v tem novem neprijatelju njegovem, Savlova moč, on, David, ga pobije k tlom, pomandra ga ter mu z nohtovi razpraska lice in izkljuje oči iz prokletega čela. Toda Jure se ne more geniti, Jure je uklenjen ... P a kdo je pravzaprav on, kdo je ta fant, tat njegove sladke brsteče nežne sreče?

Že se je okrenil par v senci kostanjevi in molče stopata, tesno drug poleg drugega, z roko v roki, v obraz si gledata — Jure ostrmi v nju in čuti, kako beži kri iz njegovih lic, kako mu sunkoma in zastajajoče udarja srce ... In še bolj se sključi vase v svojem kotu in samo njegove oči žare kakor v vročici; v mrzlici drgetajo njegove kosti, čelo mu je orošeno z mrzlim potom, topo mu igra ozek smehljaj na zbledelih ustnicah.

Tenak curek luči s prvega nadstropja osvetli za trenotek mladi par, ki stopa počasi, kakor v sanjah, mimo Jureta. — Kako je bleda! V tla gleda ... vidi ta hip Jure in upre takoj svoj ostri mačji pogled v lice Mimičinega spremljevalca. Tedaj začuti v očesu nenadoma kratek skeleč sunek, kakor bi se kdo z najfinejšo iglo dotaknil njegove očesne punčice in — debela solzna kaplja se potoči tiho po Juretovem licu ...

»Saj to je on, moj bog! To je Raven ...« dahne mladi Jure svoje prve besede, ki jih more izustiti in si z rokami zatisne svoj, z mrzlim potom pokriti obraz ... In par stopa počasi v vežo; tiho pojo koraki, nato obmolknejo nenadoma, Mimica in Raven se poslavljata ...

Ta hip je mlademu Juretu jasno vse: da jo je Raven zvodil, zvabil in pregovoril s sabo — to malo, otroško dekletce. Ravnu je mogoče vse, oh, njemu se ni moč ustavljati! V njem mora biti neka posebna neznana sila, ki privlači — da, to sluti Jure čisto jasno v tem trenotku. Uboga Mimica ...

Ampak kaj je storiti zdaj njemu, Juretu? Kaj bi v tem trenotku napravil njegov oče? Hitro je treba delati, brez odloga nekaj ukreniti, Jure čuti, da zdaj ni časa za razmišljanja! S pestjo se bije v čelo mladi fant, da bi odtod izkresal eno, vsaj eno rešilno misel, ko nima izkušnje v življenju in ne ve, kaj bi ... In zopet začuje zdaj čisto razločno, kako je zunaj v veži Mimica glasno zaječala. Tistikrat mu je bilo hipoma, kot da se je iznenada osvobodila njegova mlada jakost more, ki ga je tiščala uklenjenega ves čas. Z brzim skokom plane kvišku, da je glasen odmev zapel po veži ter hoče proti izhodu v temo; a že sliši hlastne, drobne korake Mimice, ki beži po stopnicah in druge, ki pojoč in moško počasi zamirajo po vežnem tlaku.

— Prepozno, ločila sta se! si pravi Jure in obstoji v mračnem kotu, poražen in pobit, klavemo strmeč v goli črni skelet kostanjevega drevesa sredi dvorišča. — Prepozno je, vse je izgubljeno za mladega Jureta in črna gola praznota je v njegovem srcu, ki je še pred pol ure cvetelo, dehtelo in pelo, kakor spomladi v tem kostanju, ki zdaj skrušen steza svoje klaverno beraštvo proti zvezdnatemu nebu. Adijo, pomlad, — zdravo, Mimica, grlica okroglolica, nevestica bela in rožna, drugemu se zdaj utrinjajo vijolice tvojih oči, drugemu cveto ... »Moj up je šel po vodi« — ponavlja Jure tiho besede svojega prijatelja, nesrečnega moža z rdečim kamnom na srcu, in zdi se mu, da sta si najbliže v tej minuti ... A eno je jasno mlademu Juretu, jasno in trdno, kakor zvezda nepremičnica tam gori vrh jesenskega neba: da je ta mladi, zali, talentirani fant, s svojimi zvodljivimi brki in svetlimi očmi, ta Miloš Raven, drugi sovražnik v njegovem mladem življenju. Oh, Juretovo življenje se širi in raste, — vsaj na sovražnikih in neprijateljih! A zdaj velja biti oprezen — si pravi Jure — treba se je čuvati pred njim, osredotočiti vse svoje misli na njegova dejanja, izvršena in še ne izvršena, pretolmačiti še neizgovorjene njegove misli in še nezapočete načrte, izslediti njegove tajne korake, — saj je ta drugi neprijatelj njegov v mnogih ozirih nevarnejši in opasnejši od onega prvega in razun tega — kar je poglavitno — si stojita socijalno mnogo bliže m sta si tovariša takorekoč. O ti, svetlooki, samozavestni Miloš Raven, čuvaj se mladega štirinajstletnega Jureta! Saj niti ne slutiš, kako lokavo razpreda ta mladi deček svoje vezi in zanjke, da naposled zmagozavesten in svetlook omahneš v njih brez moči ... V mrki zlobi in z zlim smehljajem na ustnih se domisli Jure ogabnega prizora na verandi zloglasne gostilne z natakarico Terezino ... Čuvaj se, Miloš Raven!

V veži gredoč premisli Jure za trenotek, kako naj uredi za zdaj svoje stališče napram Mimici. Ali naj ji takoj razodene, kar je videl nocoj? Naj jo li opozori na Ravna, vlačugarja? ... Naj se mar odene v leden, mrki molk ter hladno prijaznost, kakor da se ni nikoli ničesar dogodilo med njima? In kar se je dogodilo, — ha, ponos in ledena njegova nepristopnost napravi križ čez vse! O, ponos, ponos štirinajstletne duše! Da, tako naj se zgodi.

Na stopnicah postoji mladi Jure in se nasloni na zid ter ne more dalje. Grenka bridkost in tesnoba je nepričakovano spet jela kljuvati v njegovih prsih. Kako je to tesno, kako skeleče, kakor odprta rana, ki izceja gnoj in kri! ... Da, čemu ni raje obsedel tam gori zunaj na pokopališču pri svojih grobovih, kjer je človek najbolj sam in nemoten ter svoboden stvaritelj življenja in usod, — presedel vso noč magari do jutranje zore? ... P a bi ne bil priča vsemu temu, dalje bi sanjal svojo svetlo srečo! Sama tesnoba je med ljudmi in vnebovpijoča razočaranja; goljufajo se in se slepijo med seboj ... O, da bi doma ostali, pri dvojem jančku in jagnetih in kratkokrilih sestricah, — doma s svojo pohabljeno nogo, s svojim otroškim, neumnim srcem, ki noče izzoreti v ledeno zlobno moč! ...

Ko dospe Jure vrh stopnic, opazi takoj Mimico, ki se na hodniku naslanja na kameniti steber ograje in gleda proti nebu. Za trenotek se mu skali pogled, ko hoče trdo in brez pozdrava mimo nje. Toda njegov korak obstane in takoj je pozabljen njegov silni ponos, njegove zle misli in lokavi krvoločni načrti.

»Mimica ... Mimica, jaz sem vas videl!« hiti Jure tiho in njegov iz globin prihajajoči glas drhti od razburjenja in pridržane bolesti. Počasi in mimo se okrene s svojim obrazom dekle k njemu.

»Kdo je?« pravi z zbeganim smehljajem na ustnicah in s svojimi odsotnimi razsanjanimi očmi. »Ali si ti, Jure?« vpraša čez hip in zre vanj, kot da ga vidi prvič v življenju. »Ali si ti?«

»Jaz sem, da,« ponovi Jure in pristavi kruto, s povešenimi očmi. »Jaz sem vaju videl, spodaj pod kostanjem ...«

»Kaj pa bi rad od mene, Jure?« vprašuje Mimica še vedno in še vedno ne ume ničesar. Bled, kot iz voska je njen obraz.

»Oh! Spodaj na dvorišču sem vaju videl, — pravkar to uro, vaju oba: vas in njega, Ravna ...« ponovi tretjič z nestrpno krutostjo mladi Jure in gleda v tla.

Tedaj pa je Mimica hipoma vse razumela, z glavo je stresla, konvulzivno so vzdrgetala njena ustna in se stisnila skupaj; temna rdečica ji je planila čez ves bledi obraz.

»Kaj si videl, Jure?« se nagne k njemu s hlastnim udušenim krikom in v njenih očeh, ki se naglo utrinjajo, čita mladi Jure presenečenje in strah in bojazen.

»Vse ... Kako sta stala tam — objemala se — v obraz gledala — poljubljala —« razlaga Jure mirno in tako mu je, kot bi pred lastnimi očmi trgal koščke svojega vročega živega srca.

»O!« vzklikne Mimica skoro glasno in z dvignjenimi rokami. »Vse to si gledal? Da te ni sram, Jure! Zakaj nisi šel vstran? ... Oh, Jure, ne povej mami, kajne, Jure, nikomur ne poveš tega, kar si videl?«

In z dvignjenimi sklenjenimi rokami stoji ponosna, porogljiva Mimica pred štirinajstletnim Juretom in ga prosi in roti, naj ne pove materi in ljudem skrivnosti njenega srca.

Jure poveša glavo pred njo in sram ga je; najbolj ga je zanjo sram. Joj, kaj se ponižuje pred njim — otrokom! Ona je kraljica.

»Ah ne! Le pomirite se!« pravi Jure naglo z malone zaničljivim glasom. »Otrok sem, — ampak molčati znam.«

»Da, Jure, hvala ti! Vedela sem ... Ti si dober deček, najboljši!« pravi Mimica in se s svojo roko dotakne njegovega lica. »Glej, saj ni nič, prav nič se še ni dogodilo, ti pravim,« hiti deklica, kot .bi se hotela opravičevati pred seboj, »šele drugič sem bila nocoj ž njim skupaj ... Na ulici me je srečal, potem ko sva se midva ločila, ustavil me, nagovoril ter me začel prositi. In jaz mu nisem mogla odreči, ne, Jure, ti ne veš, kako je to ... Morala sem mu privoliti. Ustavljala sem se, ko me je hotel prvič poljubiti, branila se srdito, v srcu pa sem ga morala prositi venomer: Daj, stori, oh, stori to, dragi! ... Ne, Jure, to je tako zamotano, kakor da me je ujelo v zanjko, se mi zdi; tega ne more nihče umeti, nihče na svetu! Kakor moj sovražnik je on, zares, kot moj največji neprijatelj. In jaz sem kot otrok pred njim, kakor takšno nespametno dekletce, — vse bi lahko storil z mano ... Jaz vem, da bi se ga ne mogla ubraniti. V tla gledam, ko mi govori — oh, kako govori Miloš! — zardevam in ne vem nič povedati in sram me je. Žalostna sem in vesela in venomer moram misliti nanj! Ampak v srcu mi ni miru; kakor bi me pekla vest ... Nekaj strašnega se zgodi z mano, Jure! Ali mi ne veš pomagati, Jure?« Jure gleda vanjo in presenečenje in najglobokejše sočutje se meša in lije v njegovi duši. Eno mu je jasno s kruto neoporečnostjo v njegovem otroškem srcu: da je zdaj vse, prav vse izgubljeno zanj ...

»Kako bi vam pomagal, Mimica, ko morate venomer misliti nanj?«

»Venomer, Jure, brez prestanka. Zjutraj vstanem navsezgodaj in sama s seboj se pogovarjam ... O njem! In ves dan tako. Silim se, da bi ne mislila, da bi pozabila in se raztresla. Menila sem, da mi ti moreš pomagati, ker si ves drugačen od drugih, in sem ti že včeraj popoldne hotela razodeti to svojo nesrečo ... P a sem se zbala, da bi me vendar ne mogel prav umeti; mlad si še. Danes pa si sam vse videl ... Zdaj veš, kako sem uboga. Moja vest je tako nemirna ... In kakor moj sovražnik je Miloš!«

— In moj! pomisli Jure in z grenkobo v duši se zopet spomni ogabnega prizora s Terezino. In kakor da se je nenadoma ta hip vnela drobna rešilna iskra v njegovem srcu, poslednji up ... Morda bi ji pomagalo, če bi ji povedal, kar je videl tedaj na verandi?

»Razumem, Mimica, da je on kakor vaš sovražnik. Že prej sem vas hotel opozoriti nanj. Ta Raven, Mimica, ta Miloš Raven ...«

Mladi Jure obmolkne, kajti hipoma prešine druga nova misel njegovo lobanjo in ga vsega porazi: zaveda se namreč, da Raven v tem trenotku, ko bi Jure povedal ono njegovo nemarnost, že ni več njegov sovražnik — kaj ve sploh on o Juretu in njegovem srčnem nagnenju! — marveč njegov tekmec, tekmec v borbi življenja, mož proti možu. In najsi Jure tudi podleže v tej tekmi, podleči hoče vsaj častno! Ne, s takšnim orožjem se ne borijo možje! ... In Mimici bi raztrgal srce ... Nič bi ne pomagalo. In zato molči Jure.

»Kaj je ž njim, Jure? Kaj veš o Milošu — o, pove j!« sili vanj Mimica.

»Miloša Ravna poznam,« nadaljuje Jure s stisnjenimi ustnicami, »in razumem, da se mu ni moč ustavljati. Nekaj takšnega je v njem — neznana sila ... Krasen fant je. In kako zna pripovedovati! Slišal sem ga že in zelo rad sem ga imel.«

»O, Jure, ti zlati moj! Ali zares, Jure?« se vzradosti Mimica in njene modre oči se utrinjajo v vseh bleskih, naglo in krasno, kot zvezde nebeške. »Kako si dober, Jure, najboljši med vsemi ... Rada te imam, tebe imam najraje!«

»Tako?« se nasmehne Jure tuje in s svojim najgrenkejšim smehljajem. »Kaj pa on — Miloš Raven?«

»Kako si grd, Jure, ko govoriš tako! Kaj pa mi govoriš o njem? On je moj sovražnik; sovražnik mojega življenja ... Hu, kakšne brke ima, ali si že videl, Jure, njegove brke? Gnusijo se mi in tako se mi zde smešni ti brki, on pa je sila ponosen nanje ... In takšne oči, Jure, tako svetle in včasi kakor da so mokre, da človeka strese čudno po vsem telesu do mozga, ako pogleda vanje. In jaz moram vedno misliti na te njegove brke in svitle oči ... Tako sem srdita nase! Ti pa si dober in jaz vem, kako me imaš rad. Tudi Milošu sem povedala, da me imaš rad in da imam jaz tebe najraje ... Vse sem mu povedala: še to, da sem te pod kostanjem poljubila in kako grd si bil ti potem z mano ... Miloš se je silno čudil. Rekel je, da je to ljubezen.«

»Kaj je rekel — — Miloš?« vpraša Jure s težkim jezikom in njegov pozorni pogled se srepo vpiči v Mimico.

»Da je to ljubezen, je rekel. In da si ti, Jure, modrijan, je rekel,« ponovi deklica z lahkotno odkritosrčnostjo, ki se ji vidi, da ne ume smisla izgovorjenih besed.

»Da je to ljubezen?« zašepeče Jure in vsa kri je izginila z njegovega obraza. In nenadoma začuti zopet ono čudno nerazumljivo drgetanje v kolenih, kakor od mraza in neke zagonetne slabosti. Sedel bi, odpočil bi se rad ...

»Da, Jure. Kaj pa ti je? Ali ti je slabo, Jure? ... Ti dobri, mali moj brat, kako si bled v obraz, kako se trese tvoja roka ... Ali ti je slabo, ti mili moj? ... Tako sem ti hvaležna, da me imaš tako rad in tudi jaz imam tebe najbolj rada. Ti si moj mali zaveznik, kajne, Jure moj? Miloš pa je moj sovražnik ... Oh, Jure, ti zlati moj!«

In z vso svojo deviško nežnostjo se nagiblje Mimica k mlademu Juretu, objame ga z levico ter oprime z desnico njegovo brado, dvigne njegov obraz kvišku in se mu zagleda v prepalo, otožno lice s tistim dobrim edinim smehljajem, ki cvete iz oči ljubečih mater. Nenadoma pa obstrmi njen pogled in oči se ji zožijo od presenečenja, ko vzklikne glasno:

»Kaj je to na tvojih ustih, Jure? Vsa rdeča so, ranjena, o, to je kri ...«

Tedaj se mladi Jure hipoma vzpne kvišku, dvigne svojo roko ter zamahne z njo grobo po dekletovi desnici. Nato mu omahne glava na prsi, ves se sključi vase, kot da se je nekaj prelomilo v njem ter brez moči zdrsne z razprtimi rokami pred Mimico na tla.

»To je kri, Mimica ... Zavoljo tebe, Mimica ...« se trga v hlastni naglici med solzami iz njegovih prsi, ko se z rokami in s telesom tesno prižema k njenim bokom. »Ali ne vidiš, kako te imam rad? Do krvi, Mimica ... Do krvi sem si razgrizel svoja usta, ko sem bil obsojen, da vaju moram gledati, ko sta stala tam — smehljala se v lice — poljubljala se na usta ... Ž njim, prokletim! Kako ga sovražim, izkljuval bi mu tiste svetle oči … Ne, saj ga ne morem sovražiti, otrok sem ... Saj ga ne smem sovražiti, če hočem biti mož! On je raztrgal moje srce in mojo srečo ... Moje srce in moja sreča si ti, Mimica ... Mimica, meni ni več živeti. Mimica, glej, tako te imam rad. Kako naj živim zdaj, Mimica?

Dekle gleda nanj z razprtimi, kakor brezumnimi očmi in sklonjeno glavo, ki se venomer stresa semintja. Nenadoma pa se vname v njenem pogledu trepetajoč blesk, utrinjajoč se in svetal, prešinjen od steklene groze. Njene prsi se vzburkajo, obraz ji zbledi, ramena vzdrgetajo, se sunkoma nagnejo naprej in noge se ji zašibijo, da počene kakor proti volji. Z obema rokama se oprime Jureta, čepečega na tleh, da bi ga dvignila kvišku.

»Kaj je to? Vstani, Jure! Tako ne smeš govoriti! Kaj je to? Jaz sem mislila: kot brat ... kot brat in sestra ... Saj si otrok. Moj bog, ali nisi šele štirinajst let star? Kaj pa hočeš od mene? Kaj naj storim, da gre to mimo, Jure? ... O, jojme, kaj sem napravila s tem otrokom? Ti, ti, moj mali zaveznik, čuješ? Vstani vendar! Kako sem jaz nesrečna ... Ubogi Jure! Jaz ti ne morem pomagati ... Vstani Jure, pomiri se! Jaz ti ne morem pomagati ... Ne, kako naj ti pomorem? Jaz sem tako nesrečna ... o bog!« In solze zalijejo ves njen obraz.

Jure pa se hipoma dvigne, vzravna, prsi se mu izbočijo in kakor da je ves iz jekla ta hip: od nog do temena. K tlom je zavešen njegov mrkoskaljeni pogled v bledem obrazu.

»Zares: ne morete mi pomagati ... Ne zamerite!« zamrmra skozi stisnjene zobe, postoji pred Mimico, ki se je dvignila in mu stoji nasproti, kot da ji hoče še nekaj povedati, nato pa se takoj okrene ter odide molče brez pozdrava po hodniku v študentovsko sobo. —

V študentovski sobi je večerno rajanje. Petošolec Pavlin praznuje svoje orgije. Pavlin je drugače najpohlevnejši deček, miroljuben in tih, a včasi — periodično — ga popadejo nekaki notranji krči in tedaj nori kakor obseden. Vsi dečki njegove nravi in starosti bolehajo na takih periodično se vračajočih momentih "norosti". Pavlin govori v verzih, kadar zapade v svoj delirij. — Tudi nocoj leži v postelji, še oblečen, ter balansira z nogami po zraku, opisujoč ž njimi staroegipčanske hieroglife ter zraven v splošno zabavo mnogobrojnega avditorija improvizira svoje strašne verze. Njegovi verzi so v žargonu Murnikovih Navihancev. Nocoj je vzel spet svojo gospodinjo na piko, ki je večinoma njegov aktualen sižé.

Mali Svitek, prvošolec, najvernejši učenec in čestilec Pavlinove Muze, sedi na njegovi postelji pri vznožju svojega učenika, ves zaripel v svoj mladi obraz ter ploska po kolenih in se veseli s takšnim glasnim šumom, da odmeva po vsi izbi. Njegov otroški odkritosrčni smeh je tako nalezljiv, da mu tudi drugi sostanovalci, raztreseni po svojih posteljah, krepko sekundirajo.

Eden je v tem veselo vzhičenem kaosu — oaza sredi viharnih pust — ki ga vse to ne briga prav nič, eksemplar vzornega učenca in nadebudnih aspiracij — Juretov sošolec Švigelj. Pri mizi sedi na svojem stolu, grški vokabular pred sabo in monotono se mu premikajo ustnice. Z dlanmi se gulji po kolenih z nedoumno vztrajnostjo gorindol ter se pri tem pozibava z gorenjim delom svojega života — ena, dve — semintja — enakomerno in natančno, tako kot nihalo pri uri. Švigel sedi vedno tako, kadarkoli je doma — od zore do mraka. In če bi se svet podiral. Švigelj bi sredi vesoljnega vika in krika čepel na zadnji planki ter lajnal svoje grške vokabule, guljil se po kolenih in pozibaval — ena-dve, ena-dve ...

Ko vstopi Jure, se hrup za trenotek poleže. Vsi razun Šviglja se ozro za trenotek v prišlega, a se takoj predado spet svoji kričavi veselosti, ko jame Pavlin v ganljivih molih opevati svojo tragično prvo ljubezen:

Ob Nilu, ob Nilu
sedi krokodil ...

Jure vrže svoj klobuk in havelok v kot, ogleda se s svojim kalnim, bolno razžganim pogledom naokrog ter stopi naravnost k Šviglju; zloben nasmeh je krog njegovih ust.

»Nekaj bi ti rad povedal, Švigelj,« ga potreplje Jure prijazno po ramenu.

Švigelj dvigne glavo iz svojega besednjaka in se ozre s čemernim licem vanj.

»Tak kaj? Povej naglo!«

Jure se skloni k njemu in mu zašepeče v uho:

»Bedak si, Švigelj!«

Švigelj nagne glavo in ponovi nestrpno:

»Tak kaj?«

»Osel si, Švigelj, in tepec si, pravim!« zakriči Jure glasno.

Švigelj zamahne z roko po zraku: »Ah, kaj tisto!«

In že se zopet monotono premikajo njegove ustnice in ziblje njegovo telo.

»Ah, to si vedel že prej?« se nasmehne Jure tiho, zardi in se obrne od njega vstran ter stopi k Pavlinovi postelji.

»Tvoje rime so zanič, tvoji verzi šepajo.« pravi z žaljivo-porogljivim glasom.

»Ti šepaš tudi!« odvrne Pavlin kratko, ne da bi pogledal vanj.

»Da, jaz tudi ... in oba ne moreva nič zato,« prizna Jure, zardi in ne ve, kam bi se del. Ali ni to poraz, sijajen poraz na vsi črti?

Jure premeri sobo, stopi k vratom in jih odpre narahlo, ko vidi, da je hodnik prazen, se tiho splazi ven.

In tam stoji ob stebru, kjer je stala Mimica pred nekaj minutami, in gleda mladi Jure v nebo. Oblaki prihajajo čez obzorje in zvezde tonejo v njih; črna je noč in brez glasu. Jesen je — pomisli Jure — in kmalu zapade prvi sneg ... In potem zmrzne vse čezinčez, vse živo v prirodi, tudi tisto nežnobolno cvetje, ki je bogve čemu tako ob nepravem času na zimo vzkalilo iz zemlje. In Jure je star štirinajst let ... Kakšna sramota zanj!

Jure se domisli svojega učitelja naravoslovja. Ta mož mora biti zelo, zelo nesrečen v sebi. Kako bi se pač sicer mogel s takšno silno, nadzemsko ljubeznijo poglabljati v svoje kamene. Ali ni, kot bi iskal duše v kamenju, o, duše, ki jo je morebiti zastonj iskal pri ljudeh? Če jo je pač našel v kamenju? ... O, gotovo! Kako sije včasi njegovo oko, kako daljen, vase in v svojo tajno zamišljen je smehljaj njegovih ust, ko popisuje zagonetno-lepe oblike, ki jih vstvaja priroda v dragocenih kristalih! Saj je, kot bi pripovedoval o svoji ljubljeni ženi, o svojem edinem detetu ... Kako se raziskri, kako razžari tedaj njegovo visoko-obokano čelo! Oh, ko bi človeku bilo moč tako silno vzljubiti kamenje in prirodo. In Jure čuti v tem trenotku, da je učitelj naravoslovja njegov prijatelj; zakaj njegova ljubezen je prav tako čista in deviška kakor Juretova. Ampak Jure mora ljubiti življenje; otrok življenja je.

Da, kaj je življenje?

Saj ni slika, ni pesem — in če je boj, je umazan boj z neenakim orožjem, če tekma, brezčastna in brezvestna tekma ... A Jure sanja svojo ljubezen življenja in Jure sanja o slikah in pesmih, ki so življenje, in o častnih borbah ter tekmah, mož proti možu. In ko se naslanja na železno ograjo na hodniku, meri njegov grozničavi pogled globino do tal dvorišča in kako vabi, vabi ta črna globoka gluha tema ... kakor stotisoč nevidnih rok, se steza po njem ... Kakor brezobličen črno-žameten objem se širi vseokoli ... Jure razloči kostanj sredi dvorišča, mrke gole veje štrlé v zrak; kakor odreveneli krčeviti prsti črnega nestvora se črta skozi noč. Jure si podpira glavo ter se s pestmi tišči v razbeljeno čelo. Ali misli, te pošastne misli, nočejo v stran ... Kako strašno je, ako človeka boli glava, ko kljuje v sencih in za čelom, kljuje venomer! A še strašnejše je, če kljuje v glavi in kljuje v srcu, kljuje venomer ...

O Mimica, uboga Mimica, ali te ne čaka pot Terezine?!

»Ne! Ne čaka te!« vzklikne tedaj Jure glasno v svojo neizgovorjeno, obupapolno misel in mahoma se raziskri njegovo kalno, mrzlično sijoče oko, v živih močnejših curkih mu zapolje kri po žilah in v vse ude se mu nenadoma razlije spet prejšnja jakost in moč. Zdaj, o bog, zdaj šele se mu je povrnilo življenje! Novo, rešilno odkritje je prešinilo Juretovo lobanjo, spet je začutil trdna tla zemlje pod seboj, zaslutil zmisel in nalogo svojih štirinajstih let. In Juretu se širijo krila, kot jadra se razpno in ga dvigajo, dvigajo ... Zdaj ve zopet, čemu mu je živeti! O, najsi ga je Mimica odklonila, čeprav ne mara umeti njegove otroško-nespametne ljubezni — ah, kaj zato! Jure razprostre svoja krila nad njo, detetom, da ne zablodi s svojim deviškim zaslepljenim srcem na pot Terezine ... Ali ga ni klicala: zaveznik moj, brat moj? ... O, bolj še kot brat hoče čuvati nad njo, svojo ljubljeno zlato sestrico! Da, težka je naloga in naporna — a plačilo je najžlahtnejši biser sveta. Sama pride nekdaj k njemu Mimica, z udanimi očmi, grlica okroglolica! In tedaj Jure že ni več otrok, tudi po letih in telesu ne, o, tedaj je Jure že znamenit umetnik in še marsikaj!

Da, naporna je naloga, a Jure hoče zastaviti vse svoje sile v to, da jo reši. Predvsem pa mu je zato treba poznati življenje, življenje do vseh skrivnostnih podrobnosti, do vseh mističnih globin in vse njegove zopernosti in ostudnosti. — Razodeni se mi, življenje! kriči Juretovo srce v temo. — Pokaži mi svoj obraz, razgali se mi! Razodeni se, življenje!

»Sredi njega stojiš!« se oglasi tedaj nenadoma in nepričakovano kakor zamolklo-grgrajoče šepetanje iz teme.

Jure posluhne in okameni: Odkod ta glas? Vsa kri mu zastane v žilah, njegov obraz prebledi in široko, v nemi grozi strme njegove oči navzdol, v noč in temo, od koder se je oglasil zagonetni šepet. Jure čaka, da bi se spet oglasilo, z grozo in upom v zastajajočem srcu čaka. Toda že je vseokoli tiho in brez glasu: tema in molk. Tedaj zbere Jure ves svoj pogum in svojo moč, nagne se s pol telesom preko ograje ter zakriči z močnim glasom doli na dvor išče:

»Razodeni se mi!«

»Kdo si, ki me zoveš?« se oglasi zopet od nekod zamolklo šepetajoče. In zdaj je, kot bi tiho ihtelo; kot bi ječalo bolno dete ...

»Jaz sem — Jure!« zamrmra Jure komaj slišno. Njegov pogled je osteklenel, vse telo se mu je sključilo vase in mraz in vročina se prelivata po njem.

»Jure? Jure, otrok?« ihti od spodaj gor skrivnostni glas in Jure čuje zdaj čisto razločno, da prihaja kot tihi veter iz kostanjevih vej — iz njegovega drevesa spoznanja ...

»Ali sem otrok?« vprašuje Jure v naraščajoči grozi in že so njegove besede neslišen šepet. In zazdi se mu tistikrat, da ono črno in brezoblično tam doli ni več mrtva tema, temveč nekaj živega, valujočega — kar zna govoriti, šepetati, gibati se ...

In tedaj se je zasmejalo z divjim, ostudno-raztrganim smehom, zakrohotalo se blazno vseokrog; bil je satansko peklenski, sardonski smeh, ki je trgal živce mlademu Juretu, da je drgetal in se vil, kot bilka, ki jo objame požar ... Močan veter je zavil z divjimi sunki pod nebom, na strehi se je odkruščila opeka ter se z glasnim padcem zakotalila na dvorišče.

»Hohoho!« se je smejalo blazno v vetru. — »Otrok si, o Jure! Moder in zrel si v svojih sodbah in mislih, premoder in prezrel za svoja leta, o Jure, ampak v svojih dejanjih si otrok ... Hohoho, Jure, ti si otrok čistega srca! Tisočkrat joj tebi! Vekomaj ostaneš otrok!«

»A rad bi videl — življenje ... Obraz v obraz,« zašepeče Jure, drgetajoč in hipnotiziran od groze, kakor v somnambulnem stanju, in že je ostal njegov šepet v srcu.

»Sredi njega stojiš ... Ne vprašuj po njem!« odgovarja zopet bolno ihteče iz teme.

»Globlje bi rad videl ... Nezlagano, nepotvorjeno lice življenja bi rad videl, vse, kakor ja zares ... Oko v oko,« ponavlja Jure z otroško trmo v svojem srcu, ki je pali strašna neutolažena želja. Krčevito se oprijemlje ročaja železne ograje, globlje se nagiblje s svojim telesom navzdol in strmi s svojimi omotenimi očmi z eno edino prošnjo v duši, da bi videl, o, vse videl ...

Tedaj pa mu je bilo zares, kot da se je izločil spodaj, iz teme pošastno nakrivljenih kostanjevih vej znani obraz. Čisto nerazločno, v zabrisanih črtah, a že vse jasneje in izraziteje. Bilo je kot lice Juretovega učitelja naravoslovja, tisti asketsko-zdolženi, obriti obraz z upalimi mršavimi lici, orlovsko nakrivljenim nosom in bolestno privitimi, ozkimi ustnicami; na visokem temenu ni bilo niti enega lasu! V temi, kakor nabodeno na kostanjeve veje je viselo lice učiteljevo prosto v zraku in bledo sijalo v noč. In že ni več lice učiteljevo; že ni zdaj več njegov zunanji obraz — maska telesa — že je, kot bi upodobila duša človekova ob njega najstrašnejši uri svojo masko na prt Veronikin. Maska raste in se širi; njene poteze, črte in obrisi se odražajo v določnih masivnih reliefih vse izraziteje in resničnejše, izpreminjajo se in žive ... Nenadoma strmi Jure v blazni nemi omotici v nadnaravno ogromni obraz pred seboj, tako nečloveško spačen in gnusen, kot ga mladi fant ni videl v najgroznejših podobah svojih sanj še nikoli. Pol lica se je smejalo v blaznem topem smehu idiotsko-brezsmiselno, druga polovica pa je bila spačena v gnjevapolno peklensko bolest. In ta stran je bila vsa kot z rdečo šminko pokrita, dočim je bila stran, ki se je smejala v svojih orgiatskih paroksizmih, mrtvaško-bleda. Ustnice, ki so se tudi napol smejale ter bile napol nakrivljene v brezmejno bolečino, so zevale odprte in bruhale bele plamene ... Oči so živele in se venomer v čudni naglici odpirale in zapirale; kadar so se odprle, pa je vedno kanila velika krvava solza iz njih ter se naglo potočila po licih v odprta usta. In iz ust so bruhali beli plameni. Čelo in teme je bilo golo, čisto brez las, toda pod belo prosojno kožo je bilo polno krvavih bulj in globokih ran, ki so venomer izcejale rumeno-sluzasti gnoj ... Mladi Jure je strmel, nepremičen, omotičen, roke krčevito na ročaju ograje, s stisnjenimi zobmi in vse v njem se je dvigalo v nemem studu, odporu in neokušanih mukah.

»Lice Življenja!« je zajokalo nevidno bolno dete nenadoma čisto poleg Juretovega ušesa, da je čutil mladi fant vroči dih besed. Naglo je dvignil Jure glavo, zaprl oči, zakrilil z rokami, opotekel se ter se brez glasu sesedel na tla. — — —

Potem so ga našli, pri stebru na hodniku na tleh čepečega, z razbleščanimi očmi in drgetajočega po vsem životu, ko je krčevito stiskal pesti in venomer neumljivo govoril o licu življenja.

Prenesli so ga v posteljo; zdravnik je konstatiral vročico.