Mlade dame prvi mesec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mlade dame prvi mesec
Fran Milčinski
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 133-36.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 133-36.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mlada dama je namreč moja hči, moja prvorojenka, in jaz sem njen oče — pa se mi lahko verjame, da nimam namena, utajiti zaslug, ki gredo pri tej stvari tudi moji ženi, čast ji in slava!

Sedaj šteje mlada dama že trinajst let, lomi latinski in grški, da se bogovom smili, latinskim in grškim, pili in gladi si nohte in jako pikro ocenja profokse in pobe. Profoksi so gospodje profesorji, pobi so gospodje sošolci.

Tačas pa, ko sva jo kupila, je bila čisto majhna — pravijo, take je najbolje kupiti. Tehtali so jo na kuhinjski tehtnici in ker ni bilo na razpolago dosti uteži, so si pomagali z raznovrstnim kuhinjskim orodjem in posodjem in so potem kolikor toliko točno izračunali in sešteli, da vrže mlada dama tri kile šestdeset dek. Pa je nisva kupila na težo nego kar vprek, in nisva barantala za ceno, vesela sva bila da sva jo slednjič dobila — težko sva jo čakala in so se nama že oglašale skrbi, kajti se je bila nekoliko zakesnila.

Sedaj jih imam že štiri, imam v tej stroki izkušenj in se več ne bojim, ker vem: vsak otrok se nekoliko zakesni, nobeden ne pride točno tisti dan, kakor bi moral. Otročičku nedolžnemu ni zameriti zamude — odkod naj pozna otročiček nedolžni račune in pratike, da bi se do pičice natančno držal dneva in ure!

Seveda — čakajoča družina in v sosedstvu so radi nestrpni, pa potem modrujejo in ugibajo: »Fantek bo, fantek, ko ga toliko časa ni; deklice so bolj radovedne, deklice bolj hite, fantje radi potegnejo čez uro!«

Na sploh temu nazoru ne bi bilo baš pritrditi. V vsakdanjem življenju, bi rekel, da so moški skoro bolj točni kot dame, kajti se dame zamude pri oblačenju in je to naravno in neizogibno, ko so učenjaki dognali, da obstoji celovkupna damska toaleta iz 75 kosov, par več ali par manj — to je mnogo, pa naj so zadevni učenjaki šteli vsako lasnico posebe ali ne!

Za navzoči primer sicer ni prezreti, da prihajajo mlade dame na svet brez lasnic in da potemtakem prav za prav ne bi bilo zadržka zoper omenjeno in pohvaljeno njih točnost.

Pa vendar mislim, da je vse ono ugibanje brez trdnega temelja. Saj tudi govore: Če traja zamuda posebno dolgo čez čas, potem se je nadejati nečesa izrednega in se bo rodil antikrist, takrat bo denarja kakor toče! Pa dosedaj še nismo dočakali antikrista, denarja pa tudi ne! Gospa, ki je nama posredovala pri kupčiji za mlado damo, je jako modra, nobenega stavka ne pove, da ne bi bilo v njem izobraženih besed, kakršne so: »Direktno« ali »ekspresno« ali »briljantno«, — ta je tudi teh misli, da je prazno ono ugibanje iz večje ali manjše zamude, in je namignila, da so planeti tista sila, ki določa spol. —

Kakor koli — bila sva vesela najinega dekletca in sva potem z ljubeznijo opazovala, kakor se mu mlado življenje, prihajajoče iz tajinstvene brezkončnosti, polagoma privaja na našo tesno zemeljsko kletko in na razmere v tej kletki, tako so čudne in prečudne - ali bi se jim človek jokal, ali bi se jim smejali? Kateri se jim joče, toži za izgubljeno neskončnostjo; kateri se jim smeje, veruje v neskončnost, da mu ni izgubljena — zdi se mi, da se je bolje smejati. —

Opazovala sva torej razvoj najinega dekletca in sva svoja opazovanja zapisavala. In sem trdno uverjen, da so ta opazovanja natančno takšna, kakšrna so od tisočev in tisočev in tisočev drugih staršev. Najina mlada dama je bila krščena za Bredo. Pa naj oni starši, ki imajo Vido ali Vero ali Maro ali Tinko ali Tonko ali Jožico, bero namesto Brede ime svojega dekletca, pa bodo brali svoja opazovanja o svojem dekletcu in bodo radi brali.

Po pravici povedano: da bi bila stvar drugačna — bogme, ne bi priobčeval teh spominov! —

Naša Breda je torej zagledala luč sveta in je najprej štiri ure neprenehoma vekala, lepo enakomerno brez razburjenja in z nežnim glaskom, da hripava kura k slabemu vremenu nima nežnejšega: »V-eeee, v-eeee, uv-eeee-e-e-e!« — vse brez prestanka. Ne vem, ali je res imela toliko povedati ali nas je le štela za ljudi, kakšrnim je treba isto reč ponoviti desetkrat in dvajsetkrat, drugače je ne razumejo? Ali se je hotela posebno odločno upreti jako razširjenemu naziranju, da se novorojenček počuti dobro?

In je bila pogoščena s — kamiličnim čajem.

Kamilični čaj — lep začetek, lepa gostoljubnost! Iz tajnega sveta nam je prišla, dolgotrajna ji je bila pot, željno smo jo pričakovali, radostni in ginjeni jo sprejeli in potem — kamilični čaj! Zdi se mi, to ni bilo lepo — toda me niso poslušali! Pa je potem vse prvo leto ostalo njeno življenje v znamenju kamilic in kakor je Dumas spisal igro »Dama s kamelijami«, bi se lahko o naši dami spisala igra »Dama s kamilicami«; ona igra se suče okoli jetike, ta bi se pa sukala okoli trebuščka in njegovih bolečin.

Drugi dan se je jokala že izraziteje, kajti se je bila v tej kratki dobi naučila uporabljati za jok tudi sapo, ki jo je dihala vase — tega prejšnji dan še ni znala.

Moja sestra je povedala, da se male deklice jokajo: »Kofè kofè!« mali fantki pa: »Tobak tobak!«

Moja sestra je jako zanesljiva oseba učiteljskega stanu in njena beseda drži kakor železo in beton. Vendar bi si drznil pripomniti, da traja dolgo časa predno se povzpne deca ob normalnem razvoju do glasovnih skupin, kakršni sta »kofè« in »tobak«.

Naši je služil prvi mesec poleg že opisanega nežnokurjenega »ee« in »v-ee« ob vekanju še: »Hh', hh'« kot izraz prijetnejšega občutja in je zraven bila okoli sebe z ročicama in tudi z nogicami, ako niso bile povite. Za posebne prilike je pa imela umetelen spev, ki ga je precej težko popisati: Najprej se je čulo, kakor da so nekod zacvilile podgane: »Iiiii«; sledil je kratek odmor, ki naj je napel pozornost galerije, potem se je pričela globoko v grlčku naše male prav počasi mleti kava, ti zvoki so se stopnjevali v glasno škrtanje kozarca po mokri kameniti plošči in so dosegli svoj vrhunec v strganju kovinaste žlice po železnem loncu. Vmes se je oglašal vsakikrat, kadar je mlada umetnica váse potegnila sapo, zmagoviti visoki »i«. Beseda je pač preokorna za pravilni popis teh zvokov in njih modulacij in dinamike in tempov. Kratko bodi povedano: Tak spev je precejšen užitek za onega, ki ima posluh in razum za otroško godbo!

Nadalje bi bilo o dejanju in nehanju naše male ptičice v prvih dneh njenega bivanja med nami poročati to, da ji je položaj na maternih grudih jako ugajal in je rada po južini zaspala kar v tem položaju. Nekaterim, zlasti moškim, ostane ta navada: popijo v kavarni svojo melanžo in potem zadremljejo, v rokah pa drže novine. Naša Breda ne čita novin, kadar pije.

Žalibog — mnogo je nespametnih ljudi, ki dajo majhni deci umetno sesalce v usta, da jih zamotijo! Zdravniki so odločno zoper sesalca in to zaradi nesnage in bacilov in jim je v polni meri pritrditi in ga ne bi bila dobila naša Breda za noben denar, da ga ni tako živo zahtevala. Toda ni odnehala prej in ni, da ga je slednjič dosegla, in sva bila precej obupana jaz in žena in sva se še le potem malo potolažila, ko sva polagoma dognala, da tudi deca zdravnikov ni brez sesalc, o enem so celo pravili, da se je ponašal s sesalcem po cestah, ko je bil že goden za šolo.

Obrazek ima naša mlada dama jako gibčen kakor star igralec — vsak dan je drugemu podobna, zdaj svetemu očetu Ignaciju, zdaj znamenitemu angleškemu državniku, zdaj pa, če stisne ustni, Dubai Lami v Tibetu. Očesci ji gledata vsako zase, vzorno nezavisni sta drugo od drugega; včasi pogleda tudi le z enim očesom in je tedaj izraz njenega lica jako prefrigan.

O razvoju njenega razuma v prvem mesecu naj pričajo sledeči dogodki, ki se njih istinost lahko dokaže:

Kihati je znala koj prvi dan in zevala je, kakor da jo silen dolg čas preganja na tem svetu.

Deset dni stara je z očmi zasledovala nihanje peres na klobuku tete Ane. Zanimanje za te vrste robo ji je ostalo.

Dva in dvajset dni stara je v spanju momljala in cmokala z ustnicami, nemara se ji je kaj prijaznega sanjalo o kaki južini. In smrčati zna tudi že.

Mislim, če se bo tako razvijala, državna ustanova ji ne uide.

Tistega sicer še ne čuti, če se jo poščegeta po njenih podplatih — tako lepo so rožnati! Pa do tedaj, da bo polnoletna, bo ta reč tudi že v redu.

H koncu meseca je bila prvič z vozičkom na prostem zraku. Menda ji naše mesto ni napravilo baš najboljšega vtiska, kajti je bridko vekala. Ne vem, ali naj tudi to neugodno oceno našega mesta zapišem na rovaš njene razumnosti. —