Mlada slovenska lirika
| Mlada slovenska lirika Josip Regali |
| |||||||||||||
Konec devetnajstega stoletja je izgubila slovenska književnost mahoma in čisto nenadoma tri lirike skoro ob istem času: Kette in Murn-Alexandrov sta umrla, Cankar pa se je ločil od harpe ter se napotil v deželo novelistov, kakor sam pravi v epilogu knjige »Erotika«, tedaj, ko so napravili v Ljubljani velik ogenj in zažgali vse njegove pesmi, napisane in še nenapisane … Lepi dnevi so se obetali in že je plamtela škrlatna zarja nove dobe našega pesništva za gorami, ki pa je ugasnila kakor bi jo bil upihnil črn demon.
Razvoj, ki se je vršil v tujih, velikih književnostih desetletje in še več, izvršil se je pri nas v nekaterih mesecih, namreč prevrat iz naturalizma v novodobno romantiko, ki prevladuje sedaj. Nekaj mladih, sanjavih ljudi se je našlo in zavili so na svoja pota; sanjali so z odprtimi očmi, po pustih skalah jim je cvetela pomlad in menili so videti na njih zlate gradove. Čudno lepo so se glasile njihove pesmi in čudno hitro so utihnile, kajti edinole Zupančič je ostal še izmed čvetorice.
Prototip dobe je Kette, ki je našel samega sebe v »Sonetih«. Šel je naprej, kakor bi bil imel pot začrtano in že davno odmerjeno, nekam, kamor sam ni vedel, a kar je slutil globoko v sebi. Bil je v »Pesmih« in »Gazelah« ljubek, naiven mladenič, ki se izprehaja po lokah ter gleda s pijanimi očmi pomladansko cvetje in posluša zadivljen himno prerojenja. Lice pa mu je korak za korakom postajalo resnejše in ko je zasnul ciklus »Izprehod«, tedaj se je oddaljil od lepih trat in kipečega veselja ter se zagledal v višave. Na svet in vsakdanjost je resigniral, pa je začel misliti in razglabljati in zatopil se je v nekak mističen panteizem, ki je dosegel v sonetih »Moj Bog« vrhunec. Takrat je Kette čital Maeterlincka, dasi je bil sprva proti novi francoski struji, namreč v času, ko je spisal nedosežno idilo »Jagnjet«, ki ima le par vrstic, v kateri se pa zrcali dolenjska pokrajina tako, kakor je še ni naslikalo slovensko pero, in v kateri je dosegel v risanju narave Maupassanta in njegove črtice iz Provense. Ketteju so plavali pred očmi vedno klasični vzori in narodna pesem, ali vendar je zašel v nadzemsko mistiko in vsled tega bi ga imenoval primerno filozofa čustva. Pač ima nekaj klasičnega na sebi in to je umerjenost. Kdor ne bi poznal njegovega životopisa, ne bi mogel verjeti, da je bil Kette mladenič triindvajsetih let, kajti ne le obliko ima opiljeno, nego predvsem mu je notranjost ustaljena in mirna. Kette je izreden pojav v umetnosti sploh, ker ni šel skozi »Sturm und Drang«, in ker je konec tiste burne dobe šele začetek njegovega pesnikovanja.
V Cankarju je duh večnega zanikanja. Čudno ni, da je stopal v liriki po poti za Heinejem, ker mu je pač slična negativna natura. Tolikega pomena Cankar nima v liriki, kot ga imajo Zupančič, Kette in Aleksandrov, kajti ti trije so liriki po bistvu, Cankar pa je novelist. Raznobarvnosti zaman iščemo pri njem in sicer radi tega, ker vsak pripovedovalec nekako izbira, prav kakor dramatik in ker vplivajo le na čisto lirične duše vsi in tudi najmanjši pojavi. Cankarjevo »Erotiko« bi imenoval povest ljubezni, čeprav ima v nji nekaj romanc, kajti edino ljubezenski motiv zveni pri njem osnovno, vse drugo je le pritiklina. Načelo Cankarjevo je egoizem, geslo pa brezmejno in brezmiselno uživanje in v lahkomiselnosti vidi estetični užitek. Po porazu se ga prime sentimentalnost, da toži o izgubljeni mladosti, o uničenih sanjah in lepih zvezdnatih nočeh, polnih srebrnega luninega svita; sentimentalen pa Cankar ni iz slabotnosti, nego, rekel bi, iz principa, ker hoče skrajnosti tudi v pesniških čustvih. Gladek in lasciven je, ker se mu zdi, da to zahteva aristokratska narava, in uporen ni iz notranje potrebe, pač pa radi tega, ker ima negativnost v sebi; taki značaji, kot je Cankar, so ali diktatorji, ali pa uporniki, nikdar pa niso asketi. Cankar se v verzih ni pospel do tiste višine kot njegovi drugovi, ali bil je pravzaprav začetnik nove slovenske romantike, ki jo je zanesel tudi v novelo, kjer stoji na višini.
Patos, ki ga je prinesel Cankar še iz starejše šole seboj in ki ga ima nekoliko tudi še Kette, je čisto neznan Murnu-Aleksandrovu. Do leta 1899. se je Aleksandrov pravzaprav le pripravljal za »Kmečke pesmi«, ravno tako kot Kette za »Sonete«. Bil je silno priprost — nikakor ne rafiniran — in gnala ga je nemirna duša po slovenski zemlji, da je romal med kmeti semintja; prav v tem se razlikuje od Ketteja, ki je miren in globok. Aleksandrov je glasnik tiste stare poezije, ki jo živi kmet že tisočletja in ki je ne razodeva nikomur, prav kakor bi mu bila predragocena. Aleksandrov se naivno veseli kmečkih praznikov in poje o sv. Telesu, o sv. Mihu in sv. Martinu, pa hodi po božjih potih ter kliče na pomoč priprošnjike za hudo uro in obvarovanje nadlog in peklenskih muk. Pa zasnuje pesem o ajdi, kakršne še niso slišala naša polja in blagruje klasje, zlato in težko o vročem poletju. In pride jesen, ko pordeči gora in ajda začrni in takrat zaživi kmet pravo življenje; tam zunaj med bukvami se zgosti polhu dlaka, mladeniči pa se začno ženiti in ne naženijo se ves dolgi zimski čas: o takih stvareh pripoveduje Aleksandrov. Neizrekljivo intimno čuti vsako izpremembo v naravi: spomladi, pravi, gre zefir ves plašan preko golega drevja, ker čuti v njem spečo bujno rast, in v tihih nočeh, ko še ni pognalo zelenje, sliši, kako šume slapovi v dolini glasneje kot sicer. Navadna je pri Aleksandrovu trpka refleksija, tisti starodavni način, ki ga nahajamo že v latinskih pesnikih, in ki se vselej krasno strinja s sliko v prvih kiticah. Naiven je bil Aleksandrov in lahkoveren kakor prebivalci gorenjskih dolin, med katerimi se je zamislil tako globoko v svoj svet, v katerem je gledal z rožami porisane skrinje in hišice z modrimi pasovi in videl tisto nedolžno ljubezen kmečkih deklet, da je pesnil povsem instinktivno. Ko je trkala smrt na njegova vrata, zdelo se mu je potrebno, da napravi oporoko, kakor je običajno in si da zvoniti pri pogrebu z velikim zvonom, pa poskrbi za maše zadušnice, kakor trden kmet.
Tam ob Kolpi, na meji hrvaški in kranjski, je svet, ki je čisto zase majhna deželica, in odtod, izza Gorjancev še ni do današnjih časov priromal nihče, ki bi govoril po svoje v naši književnosti. Vendar je belokranjski narod, ki je še nemešan in pristno slovenski, pesniško navdahnjen kot malokateri. Tam zdolaj tisto ljudstvo, ki ga imenujejo Dolenjci že Hrvate, živi poezijo in je ne sanja samo: ljudje so tam doma, ki so danes mogotci z ogromnim premoženjem, ki začno jutri veseljačiti samo iz tistega veselja nad življenjem, ki pa gredo tretji dan po svetu s palico v roki. Ta narod ni realen in spekulativen, nego čisto odvisen od trenotka, pa nosi na sebi poteze slovanstva v veliko večji meri kakor drugi Slovenci.
Človek iz Bele krajine, vesel in vedrega čela je Zupančič. Cankar je pesimist, Zupančič pa optimist in zato je videl pot v svet vso svetlo in radostno. V veliko mesto je šel in ko je plaval v močni reki življenja, ki dere preko velikih mest evropskih, videl je greh, šel je mimo njega ter se ga dotaknil, pa ga je stresnilo. Takrat je začel misliti, ko je začutil v sebi kes — potezo Slovanstva — ki zveni v »Čaši opojnosti« med blestečimi verzi, polnimi otroške najivnosti. Megla okolu njega se mu je začela studiti in začel se je ozirati po solncu. Velik prevrat se je vršil v njem potem, ko je izšla »Čaša opojnosti« in začel je stremiti po resnici in jasnosti v filozofiji in po krepkoči v umetnosti.
Podoben duševen proces se pri Ketteju in Aleksandrovu ni vršil, kajti ta dva sta se v prvi dobi pripravljala za drugo, Zupančič pa je postal po letu 1899. čisto drugačen in nekatere poznejše pesmi, predvsem »Pesem mladine«, so kakor izklesane, odločne in zanosne. Če je Kette filozof čustva, je postal Zupančič filozof življenja in če imenujemo Ketteja pesnika κατ' εξοχήν, nazvali bi Zupančiča predvsem človeka.
Včasih se pokaže v kulturi majhnega naroda kak čudež, ki ga narod sam niti ne opazi, ker ga ni pričakoval; pri nas je bilo tako s Prešernom, ki ga je moral šele Stritar odkriti Slovencem. Obetalo se nam je zopet nekaj v dvajsetem stoletju in ne vem, koliko ljudij je razumelo znamenja na nebu, ki so se pa skrila in izginila v noč nazaj. Trije pesniki so šli in ne bo jih več nazaj, le en sam še hodi po domači zemlji.