Mlada Breda in Deveti kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mlada Breda in Deveti kralj

Leži, leži ravno polje, preko polja drži uglajena cesta, za cesto se dviga beli grad. Notri sta živela plemeniti gospod in plemenita gospa in sta imela hčerko, edino hčerko z imenom Bredo — mlada Breda lepo ime!

Morila ju je pa huda skrb. Vojska in lakota sta ju bili svoj čas, ko nista imela hčerke, prisilili, da sta zastavila beli grad Deveti kraljici, zdaj se je pa bližal dan plačila in nista imela s čim poravnati dolga.

In se je zgodilo, prav ko je mlada Breda izpolnila tretje leto svoje starosti, da je prijahala Deveta kraljica, pokazala je pismo in pečat in zahtevala denar ali grad.

Plemeniti gospod in plemenita gospa sta jo prosila, naj ju vsaj zaradi mlade Brede ne požene po svetu.

Deveta kraljica je pomislila in je rekla: »Naj bo, grad vama ostani in dolg bodi izbrisan, ako izročita hčerko, mlado Bredo, mojemu sinu, Devetemu kralju. Ko ji bo šestnajst let, pride ponjo!«

Zbegana roditelja sta v veliki svoji stiski vse obljubila, segli so si v roke in Deveta kraljica je zopet zapustila grad. Gospod in gospa sta se potolažila, da se v teku dolgih let marsikaj lahko izpremeni in da ne bo treba izpolniti obljube.

Tako so tekla leta, mlada Breda je rasla in se razcvitala, neko jutro pa je stala v stolpu in gledala skozi visoke line čez ravno polje.

»Oče, oče,« je klicala, »ljubi oče, glejte čudno meglico, po polju se kadi!«

Oče je pogledal, gledal je in gledal in je rekel: »To ni meglica, mlada Breda, to je sapa konj, ki jih je polna steza zelena!« In že se je prestrašil, kajti spoznal je vojake Devetega kralja. »Hčerka, ljuba hčerka moja,« je rekel, »pripravi se, danes si stara šestnajst let. Deveti kralj prihaja pote, ki sva te mu zamožila, ko si bila stara tri leta. Odpusti nama, nisva mogla drugače, sicer bi bila s teboj vred pognana iz zastavljenega gradu, ko nisva mogla šteti dolžnega plačila.«

»Usmilite se me,« je vzkliknila mlada Breda, »zamožili ste me v Deveto deželo Devetemu kralju, ki je hud ko vrag, njegova mati pa še hujša; devet žena sta že umorila, jaz bom deseta!«

Mati se je zjokala in je rekla: »Ne dam te, mlada Breda, rajši sama umrem. Skrij se v skrinjo slikano pa porečeva, da si že pred leti umrla.«

Četa iz Devete dežele je pridrčala pred grad. Deveti kralj je spredaj jahal iskrega belca, čelada se mu je svetila kakor mesec, oklep se mu je bleščal kakor sonce.

Potrkal je z mečem na grajske duri: »Holaj, holaj, odprite ženinu, odprite svatom; kje je moja nevesta, nevesta mlada Breda?« Odprlo se jim je, poskakali so raz konj in plemeniti gospod in plemenita gospa sta hitela, peljala jih v dvorano, posadila za mizo in jih gostila in pojila.

Ko so pa jedli in pili in so bili dobre volje, se je Deveti kralj ozrl po dvorani in je rekel: »Kje se mudi moja nevesta mlada Breda, ali ji srce ne koprni, da me pozdravi in objame? Dolga bo pot, temna bo noč, čas je, da odrinemo!«

Gospod je trepetal in je rekel: »Koj pride, koj!« Mati pa je bila pogumna, sklenila je roke in govorila: »Odpustite, visoki gospod, mlada Breda je nama že pred leti in leti umrla. Vzemite grad in vse, ne moreva izpolniti obljube.«

Deveti kralj je srdit skočil pokonci, potegnil je meč in udaril je z njim po mizi, da jo je presekal, in je zavpil: »Mlada Breda mi je zamožena, hočem jo živo ali mrtvo ali pa vama odrobim glavi!«

Mlada Breda je čula te grozne besede, dvignila je pokrov slikane skrinje in bleda je stopila ven in pred Devetega kralja. »Deveti kralj,« je rekla, »tu sem, tvoja nevesta! Pusti moje starše, z menoj pa stori po svoji volji in po svojih pravicah!«

In mlada Breda si je brisala solze in se poslavljala od očeta, od matere in od vseh in šla se je poslovit tudi od svoje stare botre.

Ta botra je živela sama v mali čumnati in je pričakovala smrti. Mlada Breda ji je potožila svojo bridko usodo, da mora zamož v Deveto deželo: Deveti kralj je hud, njegova mati še hujša, devet žena sta že umorila, ona bo deseta! — Botra jo je lepo potolažila in jo poučila, kako naj ravna in se varuje, morebiti se vse obrne k sreči.

Zapel je rog. Deveti kralj je dvignil mlado Bredo bledolično predse na iskrega belca, četa je zavriskala in kakor blisk so oddrčali čez ravno polje. Skoraj jih je obdala bela meglica in jih zakrila solznim očem plemenitega gospoda in plemenite gospe, ki sta skoz visoke line grajskega stolpa gledala za njimi.

Jahajo, jahajo, prijahajo vrh hriba, tam je bila polovica pota.

Deveti kralj se je sklonil k mladi Bredi, pogladil jo je rahlo po zlatih laseh in je rekel: »Breda — mlada Breda lepo ime — bleda si kakor mesec, ki te obseva, in drhtiš kakor perje v gozdnem vetru; ali si želiš nazaj v rodni grad, k rodnim staršem?«

Mlada Breda je še bolj povesila glavo, rekla ni nič in iz oči sta ji padli vroči solzi na desnico Devetega kralja, ki je držal vajeti.

»Mlada Breda,« je rekel Deveti kralj in pobožal ji je mrzlo lice, »še se lahko vrneš!«

Mlada Breda je dvignila glavo in mu pogledala v oči, Deveti kralj pa ji je govoril in je šepetal, da ga ne sliši četa: »Smiliš se mi, bojim se zate. Devet sem imel žena, vse so mi nenadoma umrle, zla sreča me preganja. Mlada Breda, rad te spremim nazaj!«

Zdaj sta se v njegovih očeh zasvetili dve solzi, in ko ju je videla mlada Breda, se je oklenila Devetega kralja, nič ni izpregovorila in jahali so naprej.

Jahali so in jahali, prejahali vso noč, v jutro so prispeli v Deveto deželo pred mogočno graščino, tu je bil dom Devetega kralja.

V visokih durih je stala Deveta kraljica, mati Devetega kralja, in je ponudila polno kupo mladi nevesti: »Bleda si, mlada Breda — lepo ime mlada Breda! Pij, nevestica, na dobro zdravje!«

Mlada Breda je vzela zlato kupo, obrnila se je in izlila jo je v zeleno travo in na trdo skalo: zelena trava se je posušila, trda skala se je razdrobila!

Deveta kraljica jo je strupeno pogledala, mlada Breda pa se je oprla na Devetega kralja in ga prosila: »Moj dragi, odpusti mi, roke se mi treso, trudna sem od žalosti in od pota, vedi me v svetlo kamrico na mojo belo posteljico, da se odpočijem.«

Kralj jo je vedel v svetlo kamrico, in ko sta stopila pred belo posteljico, je mlada Breda izdrla kralju bridki meč, odgrnila je z mečem svilnato odejico in glej: v posteljici je ležal, zvit v kolobar, pisan gad! Ročno je vanj vsekala meč in meč in gada vrgla skozi visoko okno na dvorišče.

Kralj je prestrašen ostrmel. Pogledal je skoz okno. Pod oknom na trdi skali, na skali krvavi, je ležala njegova mati mrtva in v prsih ji je tičal njegov meč! Stresla ga je groza. Potem je poljubil mladi Bredi roko in je rekel: »Do tega hipa nisem vedel, da je moja mati čarovnica. Devet žena mi je umorila, tebi ni bila kos. Zahvaljena bodi, mlada Breda!«

Šla sta dol. Stopil je k materi čarovnici, izza pasa ji je izmaknil ključe in jih izročil mladi Bredi: »Kraljica bodi meni in vsemu, kar imam.«

In živela sta dolgo in srečno.