Mlada Breda (Dane Zajc)

Mlada Breda Dane Zajc

Spisano:	Pretipkala iz Mlada Breda 1987
Izdano:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob jutranji zarji je vstala mlada Breda in stopila k lini grajske izbe. V lica je bila rdeča kakor jabolko, lasje so ji sijali kakor zvezde okrog čela, belega kakor mesečev kamen. Videla je polje in na polju meglico, ki se je valila proti gradu. »Mati, mati, še nikoli nisem videla tako nizke meglice, ki bi se tako hitro valila. Ali je sovražna vojska, ali valovi pšenično klasje?« je vzkliknila. »Tako ne valovijo pšenični klasi. Tako ne jaha sovražna vojska. Tako jaha tvoj ženin, ki prihaja s svati.« »Ženin? Saj nimam ženina!« se je čudila mlada Breda. » Ko smo te v zibki zibali, smo te obljubili tujemu kraljeviču v daljno deželo,« je rekla mati. » Zakaj ste me, mati, dojenčka zaročili? Zakaj ste me tujemu kraljeviču obljubili?« » Kaj pa ti veš o svetu, hčerka? Kaj pa ti veš o nesreči svojih staršev. Z grožnjo v besedi in mečem v roki so dobili od nas obljubo bridko. Le brž, zložila ti bom bele rjuhe, zložila ti bom poročno obleko, ki sem ti jo dolga leta vezla z zlatimi nitkami žalosti, zložila jih bom v poslikano skrinjo. Le brž, že slišim konje.« Zunaj na okroglem dvorišču so zapeketali konji. Hrzali so, bliskalo se je svetlo orožje, šopirila se je pisana oprava svatov. Med svati je na belem konju jahal ženin. » Ne grem,« je sklenila mlada Breda, » v tuje kraje med tuje običaje.« Zbežala je v svojo izbo in se skrila v posteljo. Med domače zidove je vdrl hrup težkih okovanih korakov, žvenketanje kovinske oprave, vrvež tujih glasov. Vrata so se odpirala, škripala so v okornih tečajih. »Daj mi svojo hčer. Če mi je ne daš, ti vse pobijem, kar imaš! « se je približeval kraljevičev glas. Odprla so se vrata v Bredino sobo, na stežaj in nenadoma. »Alo, z menoj, nevesta moja! « je ukazal kraljevič. »Težko, težko sem bolna, kraljevič,« je rekla Breda. »Bolna, kaj? Pa so ti lica rdeča kakor kri. Bolna, kaj? Pa ti lasje sijejo kakor zvezde! Alo, z menoj, nevestica! « je zahteval ženin. Oblekla je mlada Breda popotno obleko, vzela je slovo od staršev: »Videli se več ne bomo, v pismih slišali se bomo.« Posadili so jo na hitrega konja. Odjahajo hitro, da se dviga prah za njimi. V sedlu mlade Brede je skrito bodalo. Namerjeno je naravnost v njeno srce. Ostra konica čaka, kdaj jo bo pičila. Jahajo svatje, jahajo brez počitka. Bela sopara se kadi od konjskih hrbtov, od dirjanja so poškropljeni s peno. Že so pustili za sabo rodno pokrajino, s soncem obsijano žito na poljih. Zlata krogla na najvišjem grajskem stolpu je ugasnila v daljavi. Že so stopili v črn gozd, preprežen z nevarnimi mrežami senc. Spotikajo se konji od utrujenosti, od gozdnega mraka, na zveriženih tleh, spotakne se konj pod Bredo. Breda omahne naprej, bodalo, ki je skrito v sedlu, se uperi naravnost v Bredino srce. Breda krikne. Priskočijo svatje, obvežejo Bredo. »To je storila moja mati,« tarna ženin. »Osem nevest mi je izbrala. Osem nevest mi je umorila!« Jahajo hitro naprej. Jahajo, da frči ogenj spod konjskih kopit. Močno se jim mudi. Prihajajo pred kraljevičev grad. Sprejme jih ženinova mati. »Kar leze in kar gre, vse je pripovedovalo o tvoji lepoti, nevesta,« pozdravi Bredo. »Ampak saj si bleda, saj si vso upadla, saj ti ne žarijo lica, saj si grša od vseh, kar je bližnjih in kar je daljnih.« »To so zdaj tvoje hiše, to je zdaj tvoj grad, belo zidan, to so zdaj tvoji prostorni dvori,« kraljevič razkazuje Bredi beli grad. »Kaj mi bodo tvoji dvori, tvoji stolpi, hiše. Brž me pelji v mojo izbo, da bom legla v belo posteljo, da se bom spočila,« ga poprosi Breda. Kraljevič jo pelje v njeno izbo. »Jej, jej, kakšna nevesta je to, ki takoj vpraša za posteljo. Pri nas je taka navada, da neveste najprej vprašajo za ognjišče,« se pritožuje kraljevičeva mati. Breda je legla v belo posteljo, odvezala si je srčno rano, da je pritekla rdeča kri, da je tekla daleč pred vrata domačega gradu. Pritekla je kri tudi v dvorano, kjer so svatje brez neveste pili vino; do ženina, do njegovih nog je pritekla. Odhitel je kraljevič pred vrata Bredine izbe, potrkal, poklical je Bredo, a glasu ni dobil od nje. Vstopi v izbo, zagleda njen obraz: bel je kakor mesečev kamen, obrobljen z lasmi, ki sijejo kakor mrtve zvezde. »Joj, prejoj, moja mati, moja čudna mati. Devet nevest si mi umorila. Devet rdečih jabolk si mi snedla, devet belih lupin si mi pustila. Zdaj bom tudi jaz lupina.« Od prevelike žalosti kraljeviču poči srce. Svatje so slekli pisane svatovske obleke in oblekli črne pogrebne. Ljudje pa so sto in še sto dolgih let peli žalostinke o mladi Bredi.