Mlada žena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mlada žena
M. S.
Izdano: Vigred 16/3 (1938), 94-98
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mlada Nemanička je pomivala posodo v kuhinji, med tem se je mož odpravljal v goro po vino. Mislila je, da bi moral nekdo z njo v stelnik, da bi ji pomagal nametati steljo na voz. Martin pa gre v goro in pred nočjo se najbrže ne misli vrniti. Preden pretoči vino iz velikega soda v manjšo posodo, bo pač preteklo nekaj časa. A stelja je tudi nujno potrebna. Naj začne dež, kakor vse nekam kaže, bo zanič in mokra ko cunja. Škoda bi bilo, ko pa je danes zunaj suho in prijetno, kot še zlepa ni bilo to dobo po sv. Jožefu.

Ozrla se je skozi okno na južno stran neba, kamor so marčevi vetrovi nagromadili kopice oblakov, gostih in sajastorjavih, da je kar dišalo po kalni in umazani deževnici, pretakajoči se po jarkih in izvoženih kolovozih.

Na spomlad dež vse drugače diši: po nečem novem in prerojenem: po brstju vrbovja tam spodaj ob potoku, po nežnih mladicah španskega bezga, po nabreklem popju leskovja in še po mnogočem. Mlado ženo je ob teh mislih obšel prijeten občutek; neko ugodje, ki si ga ni vedela prav raztolmačiti. Dišalo ji je po pomladnem dežju, ki v marčevih nočeh tako neenakomerno udarja ob zidove hiš in ob stekla v oknih, se lovi med vejevjem drevja na vrtu, med nabreklim popjem vrbovja in lesk in curlja od vsepovsod. Vsak padec drobcene kaplje porodi drobceno misel, po večini tenko in neznatno, da se je človek komaj zave. Ob takem neenakomernem udarjanju dežja ni mogoče misliti ničesar večjega in daljšega. Za priprtimi očmi snuješ neznatne stvarce: tako neznatne kot je kapljica in njen udarec ob nekaj, kamor kane iz se razprši. Samo nekaj ti ostane: globoka zavest, da si, da obstojaš, da si več kakor nič: nekaj, kar izpopolnjuje celoto vesoljstva. Da si neka točka v tem kaosu stvarstva, ne čisto brezpomembna, in da nečesa pričakuješ. Nečesa, kar je pravzaprav prvi, edini in glavni vzrok, da si sploh nekoč postal in edini smoter za kar obstojaš. Pač vse skupaj dovolj važno in veliko, da je bilo vredno ustvariti človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi stranmi; z vsem bogastvom duha in revščino telesa.

Mlada Nemanička je mislila mnogokdaj o tem. Posebno tiste dni v pozni jeseni, ko je mrzel dež bil ob stekla v oknih nad njunima posteljama in so bile noči včasih neverjetno dolge. Ni mogla spati, tudi mislila ni mnogo. Takrat je bila žena komaj dobra dva meseca. Vtisov je bilo preveč in tako raznovrstnih, da se je komaj znašla. Ko je zvečer legla v posteljo in je mož zaspal, je skušala urediti misli in vtise v svoji glavi. Pa ji je le redko uspelo. Po veliki večini so bile noči deževne in tisto monotono curljanje dežja ji ni dalo misliti. Vedno se ji je vtepalo samo eno in isto: da je, da obstoja, in je več kakor nič, ki lebdi nekje v mraku nad njeno zaspano glavo, ki v kljub utrujenosti ne more zasnuti. In še nekaj, tisto sedaj najvažnejše zanjo: da je izvoljena in poklicana k soustvaritvi novih bitij, ki bodo morda nekoč tudi takole mislila: da so na svetu in jih živa stvar ne more več izpremeniti v nič! V tak nič, kakor ga učijo nekateri zablodli norci, ki se bojijo resnice in bi radi ušli večnosti, pa lažejo sami sebi in vsem, ki so tako omejeni, da jim nasedajo. — Ampak to je nekaj velikega in mogočnega: pripomoči k soustvaritvi novega bitja, čigar posmrtno življenje se raztegne v brezkončnost, v vekove, v nikdar istečene ure! — Ko je prvič, neko noč, prišla na to misel, malo da ni zahlipala ob tem odkritju. Čudno, da ni preje kot dekle, nikdar pomislila na to.

Ko je v tej popoldanski uri zrla na južno stran neba, ki je bilo vse prepredeno z kopicami gostih črnih oblakov, ji je bilo prijetno misliti na topel dež pomladnih noči. V takih nočeh je človek tako čudovito razpoložen! Spomnila se je nekega večera proti koncu februarja. Zunaj je bilo vzdušje že povsem pomladno in ob stekla v oknih so neenakomerno udarjale deževne kaplje. Človek je čutil, kako voljnomlačne so bile te kaplje in kako osvežujoče. Nekaj so skušale razgibati v njej; imele so moč omame, pijanosti, kali. Prišlo ji je, da se je nenadoma nagnila nad spečega moža. Obraz je sklonila tik nad njegovo lice, ki je bilo tako čudovito prijetno in ljubo. Žilice na njegovih sencih so bile modre in so utripale ko mala, drobcena srca cvetk. Zahotelo se ji je, da bi jih bila stisnila med svoje razgrete dlani in jih ljubkovala ko dete. V tistem trenutku pa se je nekaj zganilo pod njenim srcem. Morala se je zravnati nazaj, da je minilo in prvi trenutek se ni mogla spomniti ničesar. Potem pa se je nenadoma domislila, in neka vroča radost je prežela vse njene ude ... Da bi bila zaspala, o tem ni bilo govora. Ogrnila se je in se naslonila čez vzglavje postelje, nad katero je bilo okno. Pod oknom je rastla tepka. Tej se je že poznalo nabreklo popje. V pramenu svetlobe, ki je padal skozi okno pošev preko njenih vej, so se jasno razločila nabrekla očesca. Pomlad. Seveda ta tepka bo imela v jeseni polne veje, če bo imelo kako drevo kaj ali ne. To Nemaničevo tepko poznajo vsi v vasi. Ko ni nikjer niti piškove lesnike, je ta hruška polna ko brinje. Nehote spominja človeka na le preveč rodovitne žene, ki rodijo skoro vsako leto. Kakor na primer Simonička: zadnja dva sta še v zibeli, že ji tretji sili vanjo. Pa se bolje drži od vseh svojih vrstnic. Polna je in jedra, da jo je milina gledati.

Mlado ženo je obšel nekak občutek lakomnosti po otrocih. Imeti jih čim več, čim več. Imela je samo eno misel: Kako prijetno je misliti na take junaške in korenite žene, ki se ne boje nikakih žrtev. Dajati otrokom življenje; bitjem, ki ne bodo prestala nikdar več. Zakaj naj bi jih ne bilo čim popolnejše število za sprejem v večnost, v kateri bo vsem dobrim nudeno najlepše in naveličastnejše, obljubljeno od začetka sveta?! — Tisto noč je tudi dognala, da sladkosti želje po otrocih ne more doumeti nihče razen tistih redkih ženskih duš, ki so našle same sebe tik ob izvoru Besede in božjega hotenja.

Zunaj je trkal dež ob stekla v oknih in noč je bila predpomladna. Skozi eno izmed oken na drugi strani sobe, ki je bilo priprto, je vonjalo po brstečem leskovju za hišo in po mladicah španskega bezga.

Mlado ženo je počasi popustila omama. Sklonila se je še enkrat do spečega moža in prislonila svoje vroče in razgreto lice k njegovemu, ki je bilo umirjeno in tiho, ko obraz otroka. Nekaj časa je tako slonela ob njem in mislila na dete ... Na tisto dete, ki morda bo in bo njegovo in njeno ... Sveti Bog, kako je taka misel sladka, neizmerna in opojna! Zopet ji je prišlo, da bi bila tiste modre, rahlo utripajoče žilice na moževih sencih stisnila med svoje dlani. Že je dvignila roke, pa jih je nenadoma spustila tik pod svoje srce, s tiho gesto blaženega samoukaza: tiho, otroček, vem: sedaj smo sami: ti in jaz in še nekdo. Bog. — Zleknila se je pod odejo in od tiste noči dalje je bilo vse drugače. —

Ko je pomila posodo, je izlila vodo na dvorišče, proti strani, kjer je pred oknom njune spalnice rasla tepka. Misel na to hruško ji je bila slej ko prej enako mila in draga. Kdo bi je tudi ne ljubil te tepke! Vsako leto rodi in je kakor neizčrpano vrelo sladkih, medenih sadežev. Kaj šele roditi otroke leto za letom ...

V trenutku, ko je nehote obstala na pragu vsa zazrta sama vase in so ji oči zamišljeno obvisele nekje med brstečim vejevjem tepke, je mož pristopil od zadaj ... Zadnje čase se mu je zdelo, da se je njegova mlada ženica nekam izpremenila. Tudi sedaj je tuhtal ali bi jo objel ali ne. Tako ga je imelo, da bi bil njeno svežo in ljubko glavico pritisnil na svoje grudi, a se ni prav upal. Z očmi je božal njeno jedro in stasito postavo, ki je izžarevala neko omotično privlačnost in ga spominjala na čudovito sliko: dolg hodnik kmečke hiše, prepoln nageljevega cvetja in roženkravta. Sredi cvetja pa stoji dekle in se vabljivo smehlja ... Da, to je ona: njegova Marička ... ! Preden je domislil do konca, je žena že ležala v njegovem objemu. Smejala se je ko otrok, potem pa se je nenadoma zresnila. Skušala se mu je izviti, a ji ni uspelo. Potem je nenadoma dejala: »Poglej, nebo na jugu je oblačno. Ali ti ne diši po dežju?«

»Meni ni dež še nikdar dišal,« je bil rahlo začuden mož.

»Seveda, možje so sploh topi za take stvari,« je mislila. Sicer pa, kaj mu je šla praviti to o dežju! Spomnila se je na ono februarsko noč. Ko je bil dež ob tekla v oknih in so polzele kapljice skozi golo vejevje tepke pred hišo, v uri prvega odkritja skrivnosti, da bo mati. Jasno je tistikrat zaslutila bližino Stvarnikovo: v trenutku, ko se je nagnila do spečega moža in ga hotela in želela poljubiti. Ne more zatrditi sama sebi, da je bilo to njeno hotenje porojeno iz najplemenitejšega nagiba, popolnoma izven volje mesa. Človek je pač ubogi človek! A malemu kakor da nekaj ni bilo prav. Zganil se je nemirno pod njenim srcem — To je bil prst božji — in z obljubo močnih je morala potolažiti oba.

Zdaj je napela sile in se oprostila moževih rok, ki so znale tako prijetno priklepati človeka nase. On se ni upiral dosti in slednjič dejal:

»Tisto o dežju je bilo neumno govoriti.«

Žena ga je razumela.

»Pravzaprav nisem imela namena govoriti o dežju. Mislila sem nekaj drugega.«

»Danes govoriš, da Bog pomagaj! Kmalu ne bi verjel, da sva mož in žena že pol leta.« Mislil je, s kako silo se je prejle trgala iz njegovega objema. To ga je rahlo žalilo in jezilo.

»Da, ravno zato, ker sva mož in žena že pol leta, imam vzrok, da se tako vedem.«

»?«

»Ne glej me, ljubi moj in ne bodi hud! Saj vem, da nisi mislil reči, da je bilo neumno govoriti tisto o dežju, ampak: kar jaz hočem, ljuba ženičica, to moraš tudi ti hoteti, kadarkoli in v čemerkoli. — Je res ali ne?«

Moral se je nasmehniti njeni bistrovidnosti.

»Če boš od danes naprej priden, ti bom nekaj povedala.«

Da mu ima nekaj povedati, to je slutil.

»Jaz bom imela otroka.«

»?«

Zazrla se mu je v oči, s pogledom prepolnim čudovite miline in še nečesa, kar pa je bilo pokopano v prevelike globine in zanj popolnoma zastrto.

»Kot njegova mati imam pravico in dolžnost, da ga vzgajam že sedaj. Bog hoče, da bo najin otrok dober in čist. Najin! otrok, razumeš? Če ti ni kaj jasno vprašaj.«

Pravzaprav o kaki jasnosti tu res ni govora ... Da mu bo rodila otroka ... Bil je preneroden, da bi mogel na kakršenkoli prijeten način izbiti svoja čuvstva in navdušenje za mlado ženo. Stal je pred njo z neumnim obrazom, med tem, ko se je ona blaženo smehljala njegovi prisrčni nerodnosti, ki ni vedela izhoda ne sem ne tja. Končno je sproščeno izjavil:

»Ampak danes pa ne grem v goro. Lahko bi se zgodilo, da bi se napil do nezavesti.« Zasmejal se je prešerno in stisnil mlado ženo za roko, da je skoro zaječala.

Veter z juga je počasi preprezal nebo z oblaki in daljno obzorje so zameglile prve kaplje.