Mitnica
| Mitnica Rusticus |
| |||||||||||
Odkar pomnim, stala je mitnica sredi naše vasi. In tudi najstarejši ljudje je ne pomnijo na drugem mestu. Zapirala je cesti v Trst in v Gorico, ki sta se ravno pred njo ločili in imenovali smo jo, kakor drugod, »šrango«. Do desete ure na večer molil je drog kvišku, potem se je pa z verigo dol potegnil in kdor se je hotel naprej peljati, moral je poklicati mitničarja ali »šrangarja«. V hišici, v kateri je stanoval mitničar, brlela je na okencu »večna luč«, sredi spognjenega droga pa se je svetila rdeča svetilka. Tako je bilo vse urejeno tudi še 31. decembra 1902. leta. O polnoči pa sta vgasnili lučici in tema je nastala po noči v naši vasi. Druzega januvarja tekočega leta sta se odstranila tudi še droga in stojali, na kateri sta bila naslonjena in da še hišica ni ostala na svojem mestu, ne vedelo bi se več, kje da so toliko in toliko let vladali »šrangarji« in »šrangarice«.
Vsi smo željno pričakovali dneva, ko ne bo treba več mitnice plačati. Ne glede samo na strošek, bil je kakor povsod drugod, jako neprilično, posebno o hudem vremenu, pozimi, ko je burja brila in se je sneg zaletaval v obraz in oči, se pristavljati, mitničarja klicati in ako se človek ni že poprej pripravil, po žepih stikati in drobiža iskati, ali pa celo čakati, da je mitničar debelejši denar zdrobil in si vzel, kar mu je šlo. In vendar, kdo bi bil to mislil! Kar nekako milo se nam je storilo, ko je mitnica izginila. V mestu izginjajo hiše, cele ulice se spremene, a nikomur te velike spremembe ne obudijo posebnega čuta. Na deželi pa in v mali vasici se odstranjenje mitničnih drogov in njihovih stojal in lučic, ki so brlele po noči, tako občuti, da so se starejši ljudje, s katerimi si hotel o tem govoriti, kar obrnili, da ne pokažejo, kako da jih nekaj, kar ni nič in kar je prav, tako teži, da jim podnevu in ponoči ne gre iz glave in jim sega prav do srca. Posebno onim, ki so nastanjeni blizo mitnice in katere je kratkočasilo, videti pristavljajoče in odhajajoče vozove in bolje pogledati osebe, ki so se mimo peljale in katerim so se lučice ponoči lesketale, ko je bilo vse tiho in mirno, ko bolezen ali skrb nista dali spati, ko je zunaj burja brila in se sneg zaletaval v šipe, človek se pa stiskal pod gorko odejo in se zaveda, da, kjer lučica brli, so v bližini tudi drugi ljudje — onim, pravim, je bila mitnica v mali vasi, kjer ni dosti spremembe, tudi neka k vsakdanjosti priraščena potreba, katero sedaj pogrešajo.
Prvi mitničar, katerega sem jaz poznal, je bil stari Lovre. Mladega, menim, da ni v naši vasi nobeden poznal, kar nas je sedaj še živih. Bil je to silno dobrovoljen in vedno vesel starček in dasiravno že nekoliko neokreten, vendar še zelo gibčen možiček. Menim, da takrat je imela država mitnice še v lastni režiji in Lovre je moral biti le kak pomočnik nastavljenega mitničarja. Kajti Lovre je nosil tudi številke stavit v sosedno kolekturo, nabiral je gobe, divjake in druga drevesa za presajenje skupaj znašal. Sploh je bil Lovre vedno na nogah, s vsakim se je vedel kaj pomeniti. Smejaje se je človeka nagovoril in se vselej s prijazno besedo poslovil. K nam v hišo je dosti zahajal. Moja mati ga je rada podpirala, posebno v zimskem času, ko je bilo v prosti naravi le malo zaslužka. Jaz sem pa Lovreta tudi radi tega spoštoval, ker je vedno v pomladnji dobi vedel in mi povedal za kake ptiče.
Dokler je Lovre živel, so bili zame najlepši časi na svetu in ko sem nekoč, že odrastel mladenič, prišel na počitnice in izvedel, da je Lovre umrl, storilo se mi je milo in sedaj, ko se je mitnica tudi preselila v neskončnost, prišel mi je dobri, veseli starček posebno zopet na misel. Tudi trajne spomine si je postavil Lovre, kajti precej lepih, sedaj že mogočnih dreves, ki dičijo našo vas, je Lovre na pašnikih izkopal in vsadil, kjer stoje sedaj.
Drugi, pa tudi ne stalni pomočnik mitničarjem, bil je Feliks. Ta mož je bil vse, samo to ne, česar se je izučil, namreč krojač ne. Dasiravno nekoliko hrom, mirovati le ni mogel. Zmožen je bil nekoliko tudi nemščine, nekoliko več laščine in s pomočjo te učenosti prenašal je po svetu, posebno proti Trstu, kanalčke in druge ptiče, katere, kakor n. pr. kose, je tudi žvižgat učil. Feliks je imel tipičen obraz. Precej dolg, tanek nos in žive oči, ki so se vedno po tem nosu sprehajale. Lovre je bil oženjen in imel je revno, bolehasto ženico, ki mu večkrat tudi skuhala ni in zatorej je imela moja mati vedno kaj pripravljenega za ubozega Lovreta, kar smo mu vsi privoščili. Feliks je bil samec in dičil se je s tem, da je imel do malega vsakih štirnajst dni novo pokrivalo, kapo, katerih vsaka je imela poseben kroj. Ko je mož sledil Lovretu v večni pokoj, so te kape različnega kroja še precej časa pohajale po vasi na glavah različnih paglavcev, katerim so bile pa seveda vsem prevelike.
Stalni mitničar, ki se ni pa nikdar preganil iz mitnice, je bil pa isti, ki je imel za ženo »ta hudo šrangarico«. Bila je Gorenjka, velike rasti in suha in govorila je noč in dan in gorje mu, ki se je ž njo sporekel. Do besede ni prišel več in da je stal na mestu ves dan. Nje mož je imel le takrat mir pred njo, ko je druge opravljala, in pa v nedeljo, ko je šla k deseti maši. Kdor jo je le enkrat pri tem opravilu videl, je ni nikdar več pozabil. Svoj prostor je imela na levi strani cerkve pri malem oltarju. Na nastopnih deskah je med pripovedijo sedela in klečala, kadar je bilo treba. V rokah je držala molek, velik in posebne vrste, s katerim je vedno tembolj regljala, ker se je pri spremenki vsake ja-gode obenem po celi cerkvi zasukala, ali je vse v redu. In gorje tistim, ki se niso pravilno in po božjih postavah vedli. Še isto nedeljo, ako ne pred, pa po večernicah so bili hudiču izročeni. Med propovedjo je »šrangarica« vse zdihljaje in kar še sicer spada v obrede brumne žene, natanko markirala in kadar so gospod propovednik želeli, na priliko pri kakem poslovu, da se brumna čeda kristjanov solze toči in celo na glas joče, se je »šrangarica« vselej požurila, da je ni prehitela podružnica, katera je bila kot dekle in kot udova zelo dobrega srca, kar so pričali fantje in tudi nekateri možje naše vasi.
Najbolj pa se je izkazala pobožnost »šrangarice« pri povzdigovanju. Dostikrat ne bi bil šel v cerkev, da si nisem želel videti »šrangarice« v tej ekstazi. Kakor gospod hostijo ali kelih, tako je povzdignila ona roki in molek ter se zasukala po cerkvi, ali jo pač vsi vidijo in tako je zdihnila, da so jo še pred cerkvijo stoječi slišali.
Ako ni več živa ta žena, je gotovo v nebesih. In minulo je vse in sedaj tudi mitnica. Poslovil sem se od nje in vem, da sem marsikateremu svojih sovaščanov vstregel, da nas ni kar brez spomina zapustila. Še bodo peli fantje gor pa dol po vasi, ali hodili skozi »šrango« ali pa skakali čez isto, kakor smo delali mi, pa ne bodo nikdar več.