Mislim, da te bom kar poljubil

Mislim, da te bom kar poljubil Eva Škofič Maurer

Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Telička in pravljice

Telička je živahno poskakovala okoli mame: »Mami, igrajva se!« 
»Daj mi mir,« je rekla mama krava, »raje požveči malo trave!« 
A telička se ni in ni mogla umiriti, obesila se je mami kravi na rep in še kar mukala svoje. »Mami, loviva se!« 
Krava je legla v senco in rekla: »Pusti me, rada bi v miru prežvekovala!« 
Telička pa je bila takoj spet pri mami in ji grizljala uhlje: »Mami, igrajva se skrivalnice!« 
Mama jo je samo obliznila in ji rekla: »Poišči si koga drugega, da se bo igral s tabo,« in zadremala.
Telička jo je še nekaj časa gledala, ko pa je krava rahlo zasmrčala, je pobesila gobček in pogledala okoli sebe: vse krave so dremale ali prežvekovale. Med njimi že ne bo našla nobene, ki bi se igrala z njo. In je šla. Prišla je do njive in zagledala konja, kako orje.
»Dober dan, gospod konj,« je vljudno pozdravila, »kaj pa delaš?« 
»Orjem,« je zahrzal konj.
»0, to je pa zanimivo, ali lahko še jaz orjem s tabo?« je vprašala telička.
»Poskusi,« se ji je nasmehnil konj.
Telička je nekaj časa hodila vštric z njim po njivi, ampak oranje ni bilo preveč zabavno, zato se je poslovila. »Se bom kdaj drugič igrala s tabo,« je rekla telička in pomahala konju. Ta pa je že zaoral novo brazdo. Telička je šla naprej in zagledala mačka sredi travnika.
»Dober dan, gospa mačka, kaj pa delaš?« jo je vljudno vprašala.
»Psssst,« je zamrmrala mačka, »čakam, da pride miška iz luknje!
»0, skrivalnice!« se je razveselila telička. »AIi lahko čakam skupaj s teboj?« 
»Samo če boš čisto pri miru in čisto tiho,« je zamrmrala muca.
In tako sta čakali. Sonce je pripekalo, muhe so bile sitne in vse skupaj ni bilo za teličko prav nič zabavno. Čez čas je vstala in se poslovila od muce. Ta je samo skomignila z repom in še naprej zavzeto gledala v mišjo luknjo. Telička pa je prišla do dvorišča in zavila med prašiče.
»Dober dan, gospodje prašiči,« je vljudno pozdravila, »kaj delate?« 
»Valjamo se po blatu,« so ji odgovorili prašiči, »poskusi še ti.«
»Hm,« je zamišljeno rekla telička, »mislim, da bo mami huda, če se vrnem umazana, a vseeno hvala.«
»Že dobro,« so zakrulili prašiči, »pa kdaj drugič.« 
Telička je zavila še v kurnik, kjer so čepele kure.
»Dober dan, gospe kure, kaj pa počnete?« je vljudno zamukala.
»Nesemo jajca,« so v en glas zakokodakale kure.
»Je to težko?« je vprašala telička. In kure so ji na dolgo in široko začele pripovedovati, kako se nesejo jajca. Telička jih ni poslušala do konca, samo zazehala je in rekla:
»Veste kaj, mislim, da sem za to še premlada,« in se poslovila. »Oh,« je zavzdihnila in se ozrla okoli sebe. »Mar res ni nikogar, ki bi se igral z mano ?!«
Videti je bilo, da je vsakdo z nečim zelo zaposlen. Race so se umivale, ovce so mulile travo, koze so plezale ... Telička je bila zelo žalostna. Odpravila se je in spotoma brcala kamenje. Skoraj bi se zaletela ob starega psa.
»Glej no, kod hodiš!« je zarenčal pes.
»Oprosti, prosim,« je zahlipala telička, »nisem te opazila.« 
»No, no,« je pomirjujoče zagodr¬njal pes, »zakaj si pa tako žalostna?« 
»Nihče se noče igrati z mano,« je potožila telička.
»No,« je rekel pes, »za lovljenje in skrivalnice sem res že malce prestar, pa tudi na hišo moram paziti. Vendar ti lahko povem kakšno pravljico, če želiš.« 
»Res?« ga je z upanjem v velikih očeh pogledala telička.
»Sedi k meni v senco, povedal ti bom pravljico o konju plesalcu in o mačku, ki je znal risati s svojim repom, pa o triglavem zmaju, ki je čudovito prepeval, in o lenem levu, ki ga je bolha naučila, kako se rjove, pa o ribaku, ki je plezal po ledeni gori ... Katero naj povem najprej?« je vprašal pes.
»Kar vse mi povej,« je prosila telička.
Ko se je pozno popoldne vrnila k mami, ji je žarečih oči povedala, da ima novega prijatelja, ki zna čudovito pripovedovati pravljice. Vsak dan po jutranji paši, ko je mama krava zadremala v senci in v miru prežvekovala, se je telička odpravila k staremu psu in poslušala pravljice: o žabji princesi pa o kurah, ki so se prav tako kot telička rade igrale in so še zdolgočasenega petelina pripravile, da se je igral skupaj z njimi, in pravljico o psu, ki je dobil hlače, o medvedku, ki je želel spoznati, kaj je sneg, o žirafi, ki ni marala v šolo, in o zaljubljenem metuljčku …

Kure se igrajo

Štiri mlade kure in petelinček so se brezciljno potikali po dvorišču. Bilo je vroče in njihove mame so dremale v kurniku.
»Kakšen dolgčas!« je zavzdihnil petelinček.
»Že vem!« je rekla kura, ki so jo zaradi njenega čopkastega grebenčka klicali Čopka. »Igrajmo se!« 
»Kaj pa?« jo je vprašala rjava kura.
»Lahko bi se šli šolo,« je rekla Čopka.
ln že so vse kure pridno stekle vsaka po svoj kamen in sedle, ko da bi bile v razredu. Jasno je bilo, da bo učiteljica Čopka. Dvignila je paličico in začela z njo nekaj pisati po prahu. Do tako imenovanega razreda se je zad¬nji privlekel petelinček. Nekaj časa je opazoval Čopkino početje, potem pa rekel:
»Brez zveze!« 
»Prav, pa se igrajmo kaj drugega,« je rekla bela kura in pogledala Čopko.
»Lahko bi izbirali našo mis,« je rekla Čopka, ki se je zmeraj domislila kaj novega. Začela je kokodakati neko pesem, vse kure pa so se postavile v vrsto in korakale pred petelinom kot prave manekenke, šopirile so se, dvigovale repke in kazale nasmejane kljunčke. »Brez zveze!« je zopet izjavil petelinček. »To je za punce.« 
»Lahko se igramo gusarje,« je bila neutrudna Čopka.
Vse kure so se takoj zagnale v edino mlako, ki je še ostala na dvorišču. Uprizorile so pravo pomorsko bitko, škropile so se in vreščale, da je šlo skozi ušesa, in čisto zmočile petelinčka, ki je zdolgočaseno gledal njihovo početje.
»Brez zveze,« je jezno rekel in se obrnil stran. Ampak Čopka ni dovolila, da bi jo prikrajšal za veselje. »Kaj pa,« je rekla, »če se gremo vesoljske polete?« 
»To, to!« so zakričale kure in stekle proti drevesu. Druga čez drugo so poletele nanj in zavzele položaje.
»Oficirka Rjava,« je vprašala Čopka, ki je bila seveda kapitanka vesoljske ladje, »kakšen je položaj?« 
»Položaj je čudovit, razgled krasen, našemu plovilu se približuje marsovec,« je naznanila rjava kura.
»Oficirka Bela,« je ohranila prisebnost Čopka, »se lahko ognemo trčenju?« 
»Ne vem, ali bodo motorji zdržali,« je zdrdrala Bela.
»Torej je napad neizogiben,« je nadaljevala Čopka. »Grahica, pripravite orožje.« 
»Razumem, kapitanka,« je važno rekla Grahica, se pognala z drevesa in stekla po koruzo. Petelinček se je osamljeno prestopal pod drevesom in pomilovalno opazoval njihovo početje.
»Kako ste otročje!« je zinil. Grahica se je medtem vrnila s koruzo in zletela na drevo. Vsem je razdelila koruzo in na petelinčka se je usul koruzni dež.
»Brez zveze!« je jezno zakikirikal petelinček in si otresel koruzo s perja.
»Ali smo zadeli marsovca?« je vprašala Čopka.
»Da, gospa kapitanka,« je izjavila rjava kura.
»Ali je marsovec ranjen?« je zopet vprašala Čopka.
»Da, gospa kapitanka,« je odgovorila bela kura in zaklicala petelinčku: »Daj lezi že enkrat, saj si ranjen!
»Nič nisem ranjen,« je zakikirikal petelinček.
»Ja, pa si, če sem rekla, da si ranjen, si ranjen,« se je zadrla bela kura, skočila z drevesa in podrla petelinčka na tla.
»Gospa kapitanka, marsovec je hudo ranjen!« je še zaklicala v krošnjo, kjer je čepela Čopka.
»Hitro, rešilca,« je zaklicala Čopka, »igramo se zdravnike!« in z glasnim zavijanjem »ni nu ni nu ni nu« priletela z drevesa.
»Tako, tako,« je na prvi pogled presodila kura, »najbolje, da ranjenca takoj odpeljemo v operacijsko.« Druge kure so ubogljivo dvignile petelinčka in ga odvlekle na senik.
»Najprej mu bomo poslušale srce,« je ukazala Čopka. Bela kura, zdaj medicinska sestra, ji je takoj podala zelen list.
»Utrip povečan,« je čez čas po podrobnem poslušanju izjavila Čopka.
»Ooooh,« je hkrati zavzdihnilo kurje medicinsko osebje.
»Izmeriti mu moramo vročino,« je nadaljevala Čopka.
Rjava medicinska sestra ji je podala paličico, s katero je prej Čopka poučevala, zdaj pa jo je spretno porinila petelinčku pod perutnico. »Temperatura povišana,« je ugotovila Čopka.
»Oooooh,« so zopet v en glas vzkliknile medicinske sestre.
»Poglejmo še reflekse!« je dejala Čopka. ln tedaj so se vse kure hkrati spravile na petelinčka, vlekle so ga za perje, ga žgečkale, mu trkale po kolenih in ga cukale za rep. Petelinček se je branil, kolikor je mogel, na koncu pa jezno vstal in otresel s sebe seno. »BREZ ZVEZE!« se je zadrl. Kure so ga hitro položile nazaj na seno. »Pssst,« ga je šepetaje mirila bela kura, »ne smete se vendar tako razburjati!« 
»Mislim, da lahko postavim diagnozo,« je pomenljivo zinila Čopka, »potrebna bo majhna operacija.« 
Petelinček se je hotel upreti, a se ni mogel niti premakniti, saj sta mu Rjavka in Belka sedeli na perutih.
»Obvezo prosim,« je dejala Čopka in Grahica je bliskovito stekla po trak.
»Takole,« je rekla Čopka, povila petelinčka in mu nazadnje zavezala še kljun. »Zdaj boste morali po operaciji nekaj časa počivati!« 
»Kaj bomo pa me?« je vprašala bela kura.
»Lahko bi se šle zemljo krast,« je izjavila Čopka. »Ti pa - glej, da se ne premakneš!« je strogo zabičala petelinčku. Ta je samo nekaj zamomljal skozi obvezo. Najbrž je rekel brez zveze, ampak slišal ga ni nihče.

Vrana Marjana se uči krakati

Vrana Marjana ni znala izgovoriti črke r. Za vrane je to lahko sila zoprno. Njena mama je že kar obupavala, vendar je vseeno vztrajala in vsako jutro skupaj s hčerjo potrpežljivo vadila krakanje. »No, Ijubica,« je začela takoj po zajtrku, »poskusiva še enkrat: Kra-kra-kra!« 
»Ka-ka-ka!« je pridno ponovila hči vrana.
»Kakšen ka-ka!« se je malce ujezila mama vrana: »Krrrra-krrra-krrrra!« 
»Kkkaaaa-kkkkkaaaa-kkkkaaaa!« je zopet pridno ponavljala hči.
»Marjana, daj, prosim te, zberi se in poskusi še enkrat: Kra-kra-kra!« je vztrajala mama vrana.
»Ka-ka-ka!« je veselo zakakala vrana Marjana in pomahala s perutmi.
»Ah nič, bo že bolje,« je otožno zavzdihnila mama vrana, »nekateri otroci se krakanja pač naučijo malce pozneje ... « 
»Mami, a se gem lahko zdaj igat?« je vprašala vrana Marjana.
»Lahko lahko, kar pojdi!« je skomignila z rameni mama in dodala: »Pa ne leti predaleč in pazi, da se ne izgubiš!« 
»Pav!« je odvrnila vrana Marjana.
»Kakšen pav?« se je zadrla za njo mama. »Aja, prav je menda mislila!« 
Vrana Marjana je najprej odletela do mlake, da bi popila malce vode po vsem tistem kakanju. Prav tedaj, ko se je odžejala, je k njej skočila žaba.
»O, živio, Marjana,« jo je pozdravila, »kako si kaj?« 
»Še ka, mami me še vedno uči kakati!« 
»Kako, a še nisi kakala?« se je začudila žaba.
»Ne kakala, kakala sem že, samo kkkaaa-kkkkaat me uči!«
»Aja,« se je zasmejala žaba. »Veš kaj, pa poskusi tako kot jaz: kva-kva-kva!« 
»Kva-kva-kva!« je hitro ponovila vrana Marjana za žabico. »O, tole mi gve pa dobvo: Kva-kva-kva!« 
»No, vidiš, pa znaš,« se je nasmehnila žaba in skočila nazaj v mlako ter poškropila vrano Marjano.
»Kva-kva-kva!« se je ponosno drla vrana Marjana in letela skozi gozd.
»Od kdaj pa žabe letajo?« se je zaspano oglasilo z najbližjega drevesa.
»Joj, sova, opvosti, kev sem te zbudila!« se je vljudno opravičila vrana Marjana.
»A, ti si, Marjana, kaj se pa spet greš?« je napol v snu zamrmrala sova.
»Kvakati se učim!« 
»Pa saj že kvakaš kot kakšna žaba!« je odprla eno oko sova.
»Ne kvakati, no, kakaati!« se je popravila vrana Marjana.
»A ne znaš kakati?« je odprla še drugo oko sova.
»Znam kakati, samo kkkaa-kkkaati ne znam!« je odvrnila vrana Marjana.
»Aja, no, pri tem ti pa jaz ne morem pomagati, jaz te lahko naučim samo skovikati - hu-huuuu ... « je rekla sova in že spala naprej.
»Huuuu-huuu, khu-khu,« je za vsak primer ponovila vrana Marjana, »ne, ne bo v hedu ... « in odletela naprej. Iz gozda je priletela na dvorišče majhne kmetije in sedla na lipo. Mimo so se prigugale race - in vrana Marjana se je spustila k njim.
»O, živio, Marjana,« so jo pozdravile račke, »se greš z nami kopat?« 
»Ne, vaane se sploh ne kopamo, sice pa se moam naučiti kakanja ... « 
Račke so kar počenile od smeha: »Kakati se moraš naučiti, a še ne znaš kakati?« 
»Pa ne kakati, no, seveda znam kakati, naučiti se moam kkkkaaa-kkkaati!« 
»Aja,« so rekle račke, poskusi takole: »Ga-ga-ga!« 
»Ga-ga-ga! K-ga-k-ga-k-ga!« je hitro ponovila vrana Marjana. »Hmm, saj ni tako slabo, k-ga-k-ga-k-ga!« je ponavljala in se važno sprehajala po dvorišču ter se skoraj zaletela v konja.
»Živio, vrana Marjana,« jo je pozdravil konj, »kaj pa počneš?« 
»K-ga-k-ga-k-ga-k-ga!« je odvrnila važno vrana Marjana.
»Kaj slabo slišiš?« je rekel konj in ponovil glasneje: »Vprašal sem te, kaj počneš?« 
»K-ga-k-ga-m!« je na ves glas odvrnila vrana Marjana.
»Kaj delaš?« se je začudil konj.
»K-ga-k-ga-m!« je še enkrat navdušeno odvrnila vrana Marjana.
»In kaj je to, če smem izvedeti?« 
»To je to: k-ga-k-ga-k-ga! « 
»Aha,« je odvrnil konj, ki mu še vedno ni bilo čisto jasno, kaj mala vrana počne: »In zakaj to delaš?«
»Ker si moja mama želi, da bi znala kgakgati!« je odvrnila vrana Marjana. »In zdaj znam!« 
»A, zdaj pa razumem,« je odvrnil konj. »Veš kaj, kaj pa če bi raje poskusila z i-ha-ha, bo verjetno bolje zvenelo.« 
»I-ha-ha. Ki-ho-ha. Kha-kha-kha!« je ponovila vrana Marjana. »To je pa pav smešno, kot bi kihala ali kašljala: kha-kha-kha, kha-kha-kha, kha¬kha-kha!« 
»Meni se ne zdi čisto nič smešno,« je rahlo užaljeno zarezgetal konj.
»Konj, ne bodi hud, ampak es ne vem, kako naj se naučim kakati ... « je potožila vrana. »Kakati?« je konj debelo pogledal vrano Marjano. »Kga-kga-ti, kva-kva ti, kha-kha-ti ... kakoh hočeš ...« 
»Hmmm,« se je konj zamislil, »kaj pa če bi vprašali petelina, on kikirika... « 
»Pav,« je rekla vrana Marjana.
»Kje je pav?« je vprašal konj. »Aja, prav si hotela reči.« 
Pa sta se napotila proti gnoju, tam se je petelin ravno pripravljal, da bi zakikirikal poldne, zato ga nista motila. In ko je odkikirikal, ga je vrana Mar¬jana vljudno pozdravila in vprašala, ali jo lahko nauči kakati - konj pa mu je razložil, da bi se mala vrana rada naučila krakati.
»Če prav razumem, ne znaš izgovoriti črke r,« je zelo resno ugotovil petelin.
»Ja,« sta v en glas odgovorila konj in vrana Marjana.
»Hmmm, obstaja veliko različnih r-jev,« je učeno nadaljeval petelin, »vendar se mi za začetnike zdi najbolj primeren r, kot ga izgovarjajo otroci, kar si tudi ti!« je pomenljivo pribil petelin.
»Nauči me, posim!« je vneto poprosila vrana Marjana. Konj pa je rekel, da ima opravke in da je zdaj vrana Marjana v najboljših rokah.
»Takole torej, draga Marjana,« je zelo pomembno začel petelin.
»Ja?« je pričakujoče vprašala vrana.
»Za začetek namesto r izgovarjaj l,« je rekel petelin.
»L?« 
»L!« 
»A takole, kla-kla-kla?« je vprašala vrana Marjana.
»Ja, blavo!« jo je pohvalil petelin.
»No, veš kaj, petelin,« je malce razočarano rekla vrana Marjana, »v tem plimelu bi pa lahko tudi kva-ka-Ia, to me je žaba naučila čisto na začetku!«
»Kakor hočeš,« je vzvišeno odgovoril petelin in se z našopirjenim repom obrnil stran.
»No, ne zameli mi,« se je hitro opravičila vrana Marjana, »mislim, da si mi vseeno dal zelo dobel nasvet!« 
ln tako je vrana Marjana še naprej vsako jutro pridno vadila z mamo kakanj e-krakanje. Včasih je malo kvakala, pa klakala, pa khakhala pa kgakgala. In ker vaja dela mojstra, se je naučila tudi krakati in na koncu je to znala početi na več načinov, kot katera koli druga vrana - po žabje: kva-kva-kva, sovje: khu-khu¬khu, konjsko: ki-ha-ha, račje: k-ga-k-ga-k-ga in še po otroško: kla-kla-kla.

Pes in nove hlače

Nekega dne se je pes sprehajal po pasjem mestu in si ogledoval izložbe. V njih so bile razstavljene kosti in igrače - vse, kar potrebuje pes za to, da je srečen. Naslednja izložba pa je bila drugačna. Na njej je z velikimi črkami pisalo: SODOBEN PES. Od napisa je vodila puščica k rdečemu gumbu, ob katerem je pisalo: PRITISNITE, PROSIM! Pes si ni dal dvakrat reči, rdeči gumbi so kot nalašč za to, da nanje pritisnete, kajne? Zato je z veseljem dvignil taco in pritisnil. Od nekod se je zaslišala prijetna glasba in čez čas je neki glas vljudno vprašal:
»Ali morda potrebujete hlače?« 
»Prav,« je odgovoril pes.
Naslednji dan je prejel paket in v njem so bile čudovite, na rob zlikane hlače. Previdno si jih je nataknil in bile so mu kot ulite.
»Opa,« si je veselo rekel in zadovoljno sedel, da bi se popraskal z levo zadnjo taco za uhljem, a ga je hitro vrglo pokonci.
»No, tole pa zdaj ne bo šlo,« si je zamrmral, »če bom sedel na tleh in se praskal, si bom hlače kaj hitro umazal!« A tudi če je stal na vseh štirih, so se hlače vlekle po tleh. »Tudi to ne bo šlo,« je zamrmral. »Hja, ni kaj, hoditi bo treba po zadnjih tacah.« Pes se je postavil na zadnje noge.
»Hopla,« ga je zaneslo. Malce je bil neroden. »Tole bo pa treba vaditi.« Po nekaj ponesrečenih poskusih mu je končno uspelo zado¬voljivo hoditi po zadnjih tacah.
»Zelo elegantno, dragi moj,« si je rekel in se počutil nadvse imenitno. Zadovoljno je odhlačal v pasje mesto, da bi si ogledal izložbe. Pravzaprav si je bolj kakor tisto v izložbah ogledoval sebe v izložbenem steklu. Ko se je tako gledal in se počutil čedalje pomembnejšega, je njegovo lepo sliko zmotila mačka. Prijazno se mu je podrgnila ob hlačnico in pustila na njej šop dlak.
»Presneta mačka,« je zarobantil, se spustil na vse štiri in se pognal za njo, da bi jo prepodil na prvo drevo.
»Joj, hlače!« je zastokal. »Svoje nove hlače bom uničil.« Hitro se je znova postavil na zadnje tace in si otresel prah s hlač. Mačka se je ustavila na varni razdalji in opazovala njegovo početje. Ko je ugotovila, da ni v nevarnosti, je prezirljivo trknila in si začela čistiti kožuh. Pes ni vedel, kaj bi. Nerodno je zahlačal proti njej, ko pa je videl, da iz te moke ne bo kruha in da se ga mačka niti najmanj ne boji, ji je samo požugal in si rekel, da je pač zdaj, ko ima hlače, prepomemben, da bi se še podil za mačkami.
Mačka se je izzivalno pretegnila in legla na sonce, pes pa se je samo prezirljivo obrnil in odhlačal v drugo smer. »Mačke ne razumejo ničesar,« si je godel v brk in se odpravil proti svojemu skrivališču kosti, da bi se malce potolažil.
»Debelo kost si bom privoščil,« si je dejal, »in življenje bo takoj lepše.« 
Ko je prišel do skrivališča, pa se je spet zataknilo: le kako naj koplje, da si ne bo umazal novih hlač? Skušal se je spraviti k zaritim kostem z leve pa z desne pa od zgoraj pa od strani, a takoj, ko je začel kopati je prst letela naravnost na njegove nove hlače.
»Presnete mačke,« je zarobantil pes, »kako znajo spraviti ob živce poštenega psa.« 
Malce otožno je nadaljeval svoj sprehod po mestu in le od časa do časa se pokukal v kakšno izložbeno okno. Se sreča, saj drugače niti ne bi opazil prečudovite pasje damice s košatim repom, ki se je sprehajala po drugi strani ulice. Kot mimogrede je prečkal cesto in se znašel pred psič¬ko. Ta se je začudeno ustavila pred najvišjim psom v hlačah, potem pa ga pogledala z najlepšimi rjavimi očmi, kar jih je kdaj videl. Pes je prijazno od zgoraj zrl k njej in jo povabil na sprehod. Seveda je brez pomisleka privolila. Ponudil ji je taco, da se je dvignila na zadnje noge, in jo popeljal v park.
Oh, kako je bilo čudovito! Pes je bil v sedmih nebesih. Nanj se je nežno naslanjala psička s čudo¬vitimi očmi in z imenitnim košatim repom. In ta košati rep mu je kaj kmalu z nagajivim mahljanjem dal vedeti, da ji je všeč. Pes se ni mogel več zadrže¬vati: to je bila njegova sanjska psička in tokrat ni bilo kaj zavlačevati. Navdušeno je začel mahati z repom, ampak pozabil je, da je ta rep zdaj skrit v hlačah, in te so začele kot nore opletati okoli njega. Psička je prestrašeno bevsknila, se spustila na vse štiri in oddirjala.
»Pa saj to ne more biti res,« je zatulil pes. »Prava nočna mora.« Stopil je k prvemu drevesu in dvignil zadnjo levo nogo, da bi se olajšal. Ne samo da je padel po tleh, kolikor je bil dolg in širok, še celo hlačnico si je zmočil!
»Na, pa so šle nove hlače!« je mrmral. »Takšnih zdaj res ne morem nositi,« je sklenil in jih odvrgel v prvi smetnjak. Potem je sedel in se zamišljeno popraskal z levo zadnjo nogo za ušesom.
»Hja,« si je rekel, »nadvse dobro je nositi hlače, predvsem zato, ker si v njih pomembnejši.« ln po tehtnem premisleku:
»Vendar so nekatere stvari še pomembnejše od pomembnosti.« 
Potem je prijazno zalil prvo drevo in se pognal v tek, da bi čim prej dohitel svojo sanjsko psičko.

Žaba princesa

Mlada žaba je prišla domov. Na glavi je imela zlato pentljo. Trakovi so ji padali na ogromne oči.
»Živio, mami, živio, oči, živio, paglavci,« je vzkliknila in se zavrtela pred njimi.
»Kaj pa je zdaj to?« je vprašal oče.
»Kako je Ijubka,« je zavzdihnila mama.
»Ljubka gor ali dol, če bo imela to neumnost na glavi, jo bo toliko laže opazila štorklja in potem ji nobena ljubkost ne bo pomagala,« je zarobantil oče. »Pri priči snemi to prismodarijo!« 
»Mamiiii,« se je zadrla žabica.
»Kar imej jo, Ijubica,« jo je razumevajoče stisnila k sebi mama žaba, »štorklje so zdajle tako ali tako na dopustu na jugu, kaj ji škodi, če jo nosi!« je rekla možu.
»Ženske,« je zamrmral ta in se pobral k mlaki, da bi skupaj s prijatelji kakšno zapeli.
Ampak z zlato pentljo, ki jo je staknila kdo ve kje, se pri žabici ni končalo. Odkar jo je nosila, je bila čisto drugačna. Nenadoma ni hotela več skakati kakor druge žabe, ampak je hodila, kaj hodila, stopicljala. V pozdrav je podajala sprednjo tačko, kot da bi pričakovala, da jo bo kdo poljubil. Nič več se ni hotela družiti s prijateljicami, dolge ure se je skrivala pod grmom in se ogledovala v črepinji ogledala. Jedla je samo še izbrane mušice in se vsako jutro dolgo umivala. Ni bilo govora, da bi regljala, samo še otožne pesmice je prepevala in se sprehajala ob mlaki. Včasih je ni bilo domov več dni. Tete so povedale mami, da po navadi zamišljeno čepi ob mlaki, kot da bi koga čakala. Vsakič se je po takšnih pohodih vračala domov objokana. Mama žaba se je odločila, da mora priti zadevi do dna, zato je nekega dne poklicala hčer k sebi, na ženski pogovor.
»Ljubica,« je začela, »tale pentlja je zelo lepa.« 
»To ni nobena pentlja,« ji je odvrnila žabica, »temveč krona.«
»A res?« se je zavzela mama žaba.
»Ja, mami,« je nadaljevala žabica, »mar ti še ni jasno, da nisem takšna kakor druge žabe?« 
»No, vsekakor si s to pentljo na glavi nekaj posebnega!« je odvrnila mama in hitro umolknila, ko jo je žabica grdo pogledala. »Oprosti, s krono, sem hotela reči. Ampak poslušaj, otrok moj, pomlad je že in štorklje se vračajo z juga, bolje bo, če jo snameš, kajti s to krono si preveč opazna. Nočem, da bi te katera izmed njih pojedla za zajtrk.« 
»Mene že ne bo pojedla nobena štorklja,« je važno odgovorila žabica, »sem namreč začarana princesa in samo vprašanje časa je, kdaj me bo našel moj princ, me poljubil in potem ... bova srečno živela do konca dni!« 
Mama žaba je debelo pogoltnila slino. Ker ni vedela, kaj naj naredi, je poiskala moža in mu zadevo razložila.
»Kaj da je - princesa?« se je krohotal žabec. »No, temu bom hitro naredil konec!« Odskakljal je k žabici in zahteval, naj takoj sname pentljo.
»Nikoli, nikoli, nikoli,« je zatulila hči, »nihče me ne razume!« 
»Ali daš pentljo dol ali pa pri tej priči izgini od doma,« je zarobantil ata žabec, čeprav v resnici ni mislil tako hudo.
»Prav, pa grem,« je rekla hči in odstopicIjala.
»Mislim, da si bil malce pretrd z njo,« se je ustrašila mama žaba.
»Bo že prišla nazaj, ko bo lačna,« je zaregljal žabec in odskakljal k mlaki, k pevskim vajam.
Žabica je hodila in hodila ter si brisala solze. Svetila je luna, kresničke so letale naokoli, žabici pa je bilo neskončno hudo. Ustavila se je ob mlaki in gledala svoj odsev v njej. Potem je zapela tako žalostno, da jo je slišal ža¬bec, ki je v bližini lovil mušice, in šel takoj pogledat, kdo tako milo poje. A še nekdo je opazil zapeljivo svetlikanje v mesečini. Žabica ni slišala plahutanja mehkih kril, ko se je velika ptica spustila k njej ob mlako. Nenadoma je lepa pesem utihnila, oster kljun je stisnil žabici grlo.
K sreči je pravočasno prišel pogumni žabec – z vso močjo je skočil na štorkljo, da je ta v trenutku izpljunila žabo in šavsnila po njem. Žabec se ji je spretno umaknil v grmovje, kamor štorklja ni mogla, in potegnil za sabo še žabico. Štorklja je samo jezno zaklopotala s kljunom in odletela.
»Življenje si mi rešil, hvala!« je izdavila žabica, ko si je malo opomogla.
»Ni za kaj,« je rekel žabec. »Me boš zdaj v zahvalo poljubila?« je vprašal in jo nagajivo pogledal.
»Pravzaprav čakam na princa,« se je zmedla žabica.
»Pa je že kateri prišel mimo?« je bil radoveden žabec.
»Oh, vsi so tako grdi in vsak bi me najraje takoj stlačil v žep,« je odvrnila nesrečna žabica.
»Pa ne misliš menda na Ijudi?« jo je vprašal žabec.
»Na koga pa?« je rekla žabica.
»No, potem ti pa moram povedati veliko skrivnost,« je zaregljal žabec.
»Povej, povej,« je bila navdušena žabica.
»Skloni se čisto k meni, da ti jo zašepetam,« je rekel žabec.
Žabica se je sklonila, žabec pa jo je tako poljubil, da se ji je zavrtelo v glavi. Kar ni vedela, kaj naj naredi. Skoraj bi mu primazala klofuto, ampak - kaj ko je imel tako lepe oči in so se mu tako nagajivo svetile. Krak se ji je počasi dvignil do zlate pentlje, ki jo je nosila toliko časa, in jo razvezala. Potem je objela žabca in skupaj sta odskakljala k mlaki, da bi z drugimi žabami veselo zapeli. Zlati trak pa se je zapeljivo svetlikal v mesečini. Kaj se ve, kdo ga bo pobral …

Zmaji v operi

Pri Zmajevih se je rodil triglavi zmajček. Ata zmaj je od ganjenosti stisnil mamo zmajko v tako krepak objem, da so ji kosti kar pokale. Potem pa sta občudovala sinčka.
»Je že spustil ogenjček?« je vprašal ata zmaj.
»Ne še, ampak doktor Zmajovic pravi, da je za to še čas, tudi več tednov. Poglej, kako je lep, na repku ima že čudovito izrezljano puščico. In svetlo zelene krempeljce. Čisto pravi zmajček s tremi glavicami je.« Zmajček pa je samo zaspano mežikal proti staršem.
Čez nekaj tednov se je končno začel pripravljati na svoj prvi ogenjček ... Na ta pomembni dogodek so z vseh koncev prileteli tete in strici in čakali. Zmajček je kašljal in kihal, starši pa so ga prijazno spodbujali. Končno je odprl vse tri gobčke, pokazal ostre prve zobke in dolge rožnate jezičke. Glasno je prhnil iz vseh treh glav, a iz njegovih žrel ni bilo niti najmanjšega dima. Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Desna zmajčkova glava je zavila z očmi, potem pa na ves glas zapela z globokim glasom: »Aaaaaaaa.« Srednja jo je začudeno pogledala in mnogo više zapela: »Eeeeee.« Leva se jima je pridružila in dodala zelo visoki: »Iiiiiiii.« Vsa zmajevska družina se je vznemirila, a vse je delovalo tako usklajeno, da so utihnili in prisluhnili.
Zmajček je poskusil znova: »Aaaaa, eeeee, iiiii.« Potem pa še z vsemi glavami hkrati. Nato je zapel tako lepo, da so zmaji navdušeno udarjali takt z repi v ritmu z melodijo, neka teta pa se je celo zavrtela.
Kmalu je zmajeva družina pozabila, da bi njihov zmajček moral bruhati ogenj. Bili so navdušeni, da se je pri njih izvalil prvi zmajček, ki zna peti, in to triglasno.
V deželi zmajev so zgradili operno hišo, da bi v njej lahko nastopal mladi zmajček. O, to je bil pomemben dogodek - prva zmajevska operna pred¬stava. Z vseh koncev so prileteli slovesno oblečeni zmaji v kravatah in s cilindri in zmajevke v ogromnih živobarvnih oblekah z volančki in s tisočerimi pentljami na glavah.
Za odrom je mladi talent živčno vadil, pil jajca in žvečil suhe slive, da bi imel čim čistejši glas. Mama zmajka mu je za to priložnost sešila črn frak, ata zmaj pa je popil preveč medice in ves zbegan čepel v kotu. Končno so luči ugasnile in oder so osvetlili žarometi. Žametna zavesa se je odgrnila in prikazal se je zmajček. Gledalci so utihnili. Zmajček se je odkašljal in zapel. Najprej čisto potiho, potem pa se mu je glas okrepil in zapel je o jadranju z vetrom nad oblaki, o prvi ljubezni in okrogli luni, ki navdihuje pesnike. Zapel je o pogumnih zmajih, ki tekmujejo s prestrašenimi vitezi in rešujejo lepe princese. Bilo je pravljično. Ko je končal, je bilo v dvorani sprva povsem tiho, nato pa so vsi zmaji hkrati navdušeno začeli bruhati ogenj. Najprej je zagorela žametna zavesa, potem so se vneli stoli in nastal je strašen požar. Osmojeni zmaji so se prestopali pred operno hišo in gledali, kako gori. Naokoli je razburjeno tekal direktor z lestencem v rokah - edino tega mu je uspelo rešiti.Operna hiša je zgorela do tal.
Uspeh je bil veličasten. Seveda so se vsi strinjali, da mora zmajček čim prej znova nastopiti. »Nikar si tega ne ženi k srcu,« je rekla gospa direktorjeva Zmajeva obupanemu možu. »Opero bomo znova zgradili.« 
»Prav,« ji je vdano pritrdil soprog in se lotil dela.
Prej kot v pol leta je bila zgrajena še večja in še lepša operna hiša. In mladi zmaj je lahko znova nastopil. A zgodba se je ponovila, navdušenje je bilo nepopisno, zmaji so bruhali ogenj in operna hiša je spet zgorela do tal.
Ko so veličastno poslopje opere uničili tretjič, je imel direktor Zmajev vsega dovolj.
»Kdaj bo pa nova predstava?« so ga na ulici ustavljali zmaji.
»Kmalu, kmalu,« jim je ves nesrečen odgovarjal direktor.
»Le kaj naj naredim?« je doma ves obupan vprašal ženo. »Je že res, da pride na predstavo vsakič ogromno občinstva, a z denarjem, ki ga zaslužimo, komaj zmoremo zgraditi novo operno hišo.«
»Popij malo metinega čaja,« mu je odvrnila žena. ln soprog jo je vdano poslušal. Ko ga je popil, je žena prisedla k njemu.
»Dragi, vse je čisto preprosto. Občinstvo se mora naučiti, kako se je treba vesti v operni hiši. Preden se bo začela predstava, boš stopil na oder in jih naučil ploskanja. Če pa bo kdo bruhnil ogenj, bo strogo kaznovan.«
Pred naslednjo predstavo je malce živčni direktor stopil pred gledalce in jih poprosil za trenutek pozornosti.
»Spoštovane gospe zmajevke, spoštovani gospodje zmaji,« jih je nagovoril. »Prosim, če lahko dvignete svoji sprednji taci in ponavljate za menoj.« Potem je iztegnil taci, ju razširil, kolikor je mogel, in zmaji so ponavljali za njim. Iz dvorane so se zaslišali jezni kriki - seveda, nerodni zmaji so tako razširili tace, da so udarili soseda v nos.
Na oder je pritekla gospa direktorica, da bi pomagala možu. »Naj vam jaz pokažem,« je vzkliknila. Tac ne smete preveč razširiti, takole elegantno ponovite za menoj.« 
»Zdaj pa taci hitro pripeljite skupaj.« Vsi hkrati so udarili s taco ob taco in zaslišal se je čudovit plosk.
»Odlično,« je rekla gospa direktorica Zmajeva. Zdaj pa to ponljajte hitreje.
Iz občinstva so se zaslišale pripombe: »Kaj je zdaj to - telovadba?« A pod strogim pogledom gospe direktorice so hitro potihnile. Kmalu so zmaji že kar spretno ploskali. Res da jo je kakšen sosed še dobil po nosu in so kakšno sosedo razmršili, a ploskati so se vseeno naučili.
»Tako,« je končal gospod direktor - »tako lahko na koncu nagradite našega umetnika. In nobenega bruhanja ognja - prosim - te neumnosti lahko počenjate doma, v operni hiši pa se boste vedli primerno. Hvala.« Zmajevsko občinstvo je bučno zaploskalo.
Tako je četrta operna hiša končno ostala cela. Zmajevske operne predstave so poslej res nekaj čudovitega in vredno si jih je ogledati.

Maček Čarli si prisluži žlahtno ime

Mački imajo vsaj pet imen in še mnogo več, le da je večina imen skrivnost in jih zato nihče nikoli ne izve. Včasih celo mački sami ne. Naš maček si je kar sam nadel ime Markiz, ker je imel okoli levega očesa črn krog. Ta je bil videti kakor monokel - to so očala, ki imajo samo eno lečo. Včasih so jih nosili plemenitaši - baroni, princi in markizi. Zato se je naš maček poimenoval Markiz. Mama ga sicer kliče Čarli, vendar ga sme tako klicati le, kadar sta sama, v družbi pa nikoli. Ampak mama to pogosto pozabi, in potem je Markiz malce slabe volje.
Markiz ima svojo družbo in v njej je glavni: mačkone vodi na raziskovalne pohode, reševalne akcije pa tudi v boj proti sosednji tolpi, katere vodja je Debeli. Markiz je sicer čisto lep muc, le nekaj ga hudo moti - njegov dolgi in pretirano tanki rep, ki nikakor ne deluje grozilno, kadar se postavi v obrambni položaj. Markiz si želi, da bi bil njegov rep košat in velik, tako da bi se ga vsi ustrašili, kadar bi se razjezil. Kokoši s sosednjega dvorišča njegov rep pogosto zamenjujejo za črva. To ni prijetno, pravzaprav je vsakič zelo boleče, zato jih Markiz zmerja s slepimi kurami.
Debeli pa je seveda to njegovo posebnost izrabil, ga poimenoval Podganca, in to ime mu je potem tudi ostalo. Kadar ima dovolj zmerjanja s Podganco, se Markiz zateče k mami, da ga umije z jezikom, saj je to tako blagodejno ...
Markiz ima od vsega najraje sonce, na njem se je tako lepo greti in pretegovati. Najbolj sovraži dež, kajti če ga zmoči, je Markiz videti še manjši, njegov rep pa še tanjši.
ln tako je Markiz doživel najbolj zoprn dan svojega mladega mačjega življenja. Vsi iz njegove družbe so bili nekje na počitnicah, ko je srečal sosednjo tolpo pod vodstvom Debelega. Začeli so ga zmerjati s Podganco, Markiz pa se je postavil v obrambno držo. Sledile so salve smeha na drugi strani: mačja tolpa pod vodstvom Debelega se je v smehu valjala pred njim, nihče pa ni imel dovolj moči, da bi se z Markizom stepel pošteno, kot se spodobi. Zato se je Markiz žalostno odvlekel stran. Njegov dolgi rep se je vlekel za njim spet tako žalostno in počasi, da ga je sosedova kura zamenjala za črva in ga pošteno uščipnila s kljunom. Markiz je predirljivo zamijavkal in jo odkuril. Prav tedaj se je ulil še dež, da je bil čisto moker. Ko se je po poletni nevihti vračal proti domu, da bi se stisnil k mami in počakal, da ga bo umila, je za nameček padel še v blatno lužo.
»Tristo kosmatih psov,« je zamijavkal ves obupan. ln ker se je na poti do doma znašel še zidek, ki ga je bilo treba preskočiti, je z repom jezno zamahnil po njem. Zabolelo ga je, zato ga je znova udaril. Tudi tokrat je zabolelo. V obupu je hotel zid nahruliti, ampak ta ga tako ali tako ne bi razumel, saj je iz kamenja. Tedaj pa je na zidku zagledal zanimivi vijugi. Markiz je nadvse rad sanjaril in fantaziral, in ko je na vijugi pogledal z očmi sanjača, je v podobi lahko razbral sliko miši, ki ji manjkajo uhlji. Hmmm, se je zamislil, potem pa pomočil rep v blato in dodal uhlje. Potem je narisal še sebe, kako preganja to miš. Ampak to mu ni bilo dovolj. Pred Markizom so na zidku kmalu od strahu bežali še Debeli in njegova tolpa in neumne kure. Markiz se je vrnil domov, vendar ni nikomur povedal, kaj zmore. Ampak odtlej je komaj čakal, kdaj bo zopet deževalo, da bo lahko pomakal rep v blato in ustvarjal nove umetnije. Sčasoma se je naučil v vodo dodajati cvetne glave in travo in tako pridobivati različne barve. Žal je isti dež, ki je ustvaril blato, izmil tudi njegove slike.
Nekoč pa ga je zalotil Debeli, ko je v gobcu ravno nesel rumeni regrat. Zdaj se je šele začel norčevati iz njega, izmislil si je nov vzdevek - Travojeda podganca. Ampak tedaj je tudi Markizu prekipelo. Povabil je Debelega, naj ga spremlja do zidu, in z repom narisal tako smešno sliko naduteža, da je bil Debeli nenadoma majhen in ponižen. Po tistem pa se je za Markizovo mojstrstvo razvedelo: postal je prvi in največji mačji slikar. Od blizu in daleč so mu začeli prinašati ploščate kamne, da bi jim nanje kaj narisal. Celo kure so mu pomagale in nabirale zanj najbolj živobarvne travniške cvetlice in s kljuni zavzeto stiskale barvo iz njih. V zahvalo so kmalu dobile na novo okrašen kurnik. Odtlej so kure nadvse previdne in se vsakega črva najprej dotaknejo z nogo in šele nato s kljuni. Nikoli se ne ve - da ni to morda Markizov rep, čudovito slikarsko orodje, ki se seveda ne sme poškodovati. Odtlej našega muca ni nihče več klical Podganca, ampak le še Markiz. No, ja, razen njegove mame, ki se skoraj vedno zmoti in ga kliče Čarli.
ln Markiz se je lahko mirno predajal svojim najljubšim razvadam: poležaval je na soncu in fantaziral z zaprtimi očmi. Nihče več mu ni očital, da je len, vsakdo je rekel: Pusti mojstra, zdaj ustvarja.
Res da je včasih ustvarjal, marsikdaj pa se je le sončil. A kljub temu so izpod repa mojstra Markiza zmeraj znova nastajale čudovite slike.

Konj plesalec

»Navadne podkve, prosim,« je naročil konj v trgovini s čevlji. Vsi konji v trgovini so prenehali rezgetati in ga začudeno pogledali.
»Prosim?« je komaj izdavil prodajalec.
»Štiri navadne podkve,« je ponovil konj. »No, ja, lahko so srebrne barve, ampak biti morajo navadne,« je prepričljivo dodal. Hotel je še nekaj dodati, ampak je raje počakal, dokler se smeh ni polegel.
»Za božjo voljo, sinko,« se je oglasila že malce siva kobila, »pri tolikšni izbiri pa iščeš navadne podkve!?« 
»Res, če želiš navadne podkve,« je dodal črni žrebec, »zakaj potem ne greš raje na kmetijo in se pustiš še vpreči?« 
»Ja, ali pa dovoliš, da te tam jahajo,« je dodal še čisto smrkav konjiček.
Vsi so ga gledali. Postajalo je malce nerodno. Konj se je zravnal, stresel z grivo in znova odločno dejal:
»Kupiti hočem štiri navadne podkve, po možnosti srebrne!« Gledal je naravnost v prodajalca:
»Mar niste tu zato, da zadovoljite stranke? Ali pa sem v napačni trgovini?« 
Konj je imel prav, na vratih izložbe je res pisalo: Tu smo, da izpolnimo vaše želje. Ampak nikoli si še noben konj na tem planetu ni zaželel podkev, vsi so imeli bolj navadne želje.
Na kopita so konjem pritrjevali smuči - te imajo najraje beli gorski konji, ki živijo v gorah in tekmujejo v konjskem slalomu, veleslalomu in smuku. Najpogumnejši se izkažejo v smučarskih skokih z akrobacijami, ob katerih gledalcem zastaja dih. Potem so tu še rečni konji, ki si kupujejo plavutke ter se najraje zadržujejo v gorskih rekah in jezerih. Le redkokdaj se povzpnejo na breg - večinoma samo takrat, ko pridejo po nove plavutke. Rjavci obo¬žujejo rolerje, na njih se podijo po širni konjski deželi in rezgetaje prenašajo čenče. Konjske pubertetnice pa si najraje barvajo nohte. Ampak lepo vas prosim, noben konj, ki da kaj nase, si ne bi zaželel podkev! Do danes.
»No, pa mu dajte te podkve,« je skušala spravljivo končati zadevo siva kobila. Vse je namreč dišalo po pretepu.
»Prav,« je rekel prodajalec in poklical poslovodjo.
»Tale stranka želi podkve,« mu je rekel.
»Kje pa naj jih dobim?« si je začel puliti žimo iz repa poslovodja in poklical direktorja.
Direktor, starejši konjski gospod, si ni dolgo belil grive, malce je pomislil in dejal: »Mu jih pa naredi!« in čez čas dodal: »Tu smo zato, da izpolnimo želje naših strank.« Vsi so mu zaploskali.
»No,« je rekel poslovodja prodajalcu, ko je direktor odkopitljal, »saj si slišal gospoda direktorja,« in tudi sam odgalopiral po opravkih.
»Malo bo treba počakati,« je rekel prodajalec in se lotil dela. Z drsalk, ki so jih imeli kar nekaj na zalogi, je snel ostro kovino, si pri sosedu sposodil kladivo in klešče, da bi jo ukrivil, in kmalu so pod njegovimi spretnimi kopiti začele nastajati podkve.
»Vam jih zavijemo ali jih boste kar takoj obuli?« je še nadvse vljudno vprašal in stopil k blagajni.
»Prosim, če mi jih pritrdite,« je rekel konj, »ampak prav narahlo.«
»Kako to mislite - narahlo?« je vprašal prodajalec. »Saj vam bodo odpadle!«
»Tako narahlo pa spet ne,« je odvrnil konj.
V trgovini je bilo čedalje več konj. Novico o zanimivem nakupu so po vsem mestu razširili rjavci na rolerjih in to je bilo tudi pričakovati. Prerivali so se in škilili drug drugemu prek ramen. Konj je sedel in pomolil proda¬jalcu noge. Kar nekaj časa sta naravnavala srebrne podkve na kopitih, dokler ni bil konj končno zadovoljen - ravno prav narahlo so bile pritrjene. Ko je stopil proti blagajni, so cvokotale po tleh. Vsi so čakali, kaj bo. Konj je plačal in se namenil proti vratom. Pred njim so se odmikali.
Stopil je na ulico, konji s prodajalcem vred pa so mu sledili. Zelo jih je zanimalo, kako bo hodil v narahlo pritrjenih podkvah. Komaj so zadrževali smeh in čakali, kdaj se bo zvrnil. Konj se je ustavil na mestnem trgu in se obrnil. Vsi so utihnili in ga gledali. Globoko se je priklonil in dvignil prvo desno nogo.
»Trrrrjam,« je zaigrala podkev, ko jo je spustil.
»Trrrrjam,« je zaigrala še druga. Potem je z zadnjima dvema zaigral ritem. In zaplesal poseben ritmični ples. Nihče na konjskem planetu še ni videl česa podobnega. Novica se je širila kot blisk. Konj s srebrnimi podkvami je v trenutku postal plesna zvezda. Nastopal je na vseh večjih odrih in občinstvo je drlo na predstave. Časniki so bili polni novic o njem. Rjavci na rolerjih pa so širili trače. Siva kobila je za televizijo izjavila: »Ustrašili smo se že, da je z njim kaj narobe, ko hoče podkve.« 
Step - tako se imenuje ta ples - je na konjskem planetu postal nadvse priljubljen in kar nekaj vsakdanjega je bilo, če je prišel konj v trgovino in po¬prosil za podkve. Niti tega mu ni bilo treba več dodajati, naj mu jih prav narah¬lo pritrdijo. Samo vprašali so ga, kakšne želi - srebrne ali pa morda v drugi barvi - in ali naj dodajo gumijaste čevlje, da si jih ne bi pri hoji spraskal.

Račka hoče leteti

Pri mami raci je vladala disciplina. Nič čudnega, saj je morala obvladovati pet račk.
»Gaga, Goga, Gega, Giga, Guga, gremo, v vrsto, zbor!« je ukazala mama raca. In njene račke so se naglo razvrstile po velikosti.
»Ena, dve, tri, stoj pri miru, štiri,« je štela mama raca, »štiri ... , štiri ... « se je ozirala, potem pa strogo vprašala: »Katera pa manjka?« 
Giga je hitro dvignila perut.
»No, povej, Giga!« je zahtevala mama raca. Giga je strumno stopila korak naprej iz vrste.
»Pokorno javljam - manjka račka Goga,« je glasno odgovorila in stopila korak nazaj v vrsto.
»Spet Goga, ja kje pa tiči?« je zagodrnjala mama raca. Giga je zopet dvignila perut.
»Povej!« je ukazala mama raca.
Giga je spet stopila korak naprej iz vrste: »Pokorno javljam , da je bila račka Goga nazadnje opažena pod jablano za hlevom.« 
»Dobro,« je zavzdihnila mama raca, »Giga, prevzemi poveljstvo, odpelji sestrice do ribnika in tam ponavljajte plavalne vaje, ki smo jih delale včeraj!« 
»Razumem!« se je ponosno vzravnala Giga in stopila na čelo kolone. »Račke v kolono po ena za mano!« je resno ukazala in račke so se hitro postavile v kolono. »Ena, dve, ena, dve, pozdrav na desno,« so z obratom glave pozdravile mamo raco, ta pa jih je ponosno pogledala, se jim nasmehnila in jim nagajivo požugala: »Pa nobenih neumnosti!« 
»Razumemo,« so v en glas zagagale račke in strumno odracale do do¬mačega ribnika na koncu dvorišča, tam pa se z veselim gaganjem zagnale v vodo. Veselja je bilo vedno zvrhan koš, če jih le mama raca ni gledala.
Mama raca pa je imela druge skrbi. Zamišljeno se je odpravila do jablane za hlevom, da bi poiskala potepuško hčer. Goga jo je takole, ne da bi vprašala, že velikokrat ucvrla po svoje. Treba se bo resno pogovoriti.
Račka potepinka je zasanjano sedela na najnižji veji jablane, obložene z zrelimi sadeži, in zrla v daljavo. Ah ne, spet je letela, je pomislila mama raca, ko jo je zagledala.
»Goga,« jo je poklicala mama. Goga se je ozrla navzdol, ko da bi se predramila iz sanj.
»Takoj pridi dol!« je mirno zahtevala mama raca. Goga se je z elegantnim zavojem spustila z jablane in spretno pristala zraven mame race.
»Draga moja račka,« je poučno začela mama, »kako naj ti dopovem, da race nismo ptice in da ne letimo? Kaj če bi te kdo videl, kaj bi si mislil o nas, ha?« 
»Oprosti, mama,« je skrušeno prikimala Goga, »če je pa tako preprosto!« in razširila krila.
»Preprosto gor ali dol,« je strogo pribila mama raca, »kako pa misliš, da si boš prihodnjo pomlad našla ženina, če mu boš kazala svoje letalne sposobnosti? Le kdo te bo maral!« 
»Saj niti nočem ženina,« je trmarila Goga. »Samo leteti hočem! Najraje bi odletela kam daleč ... « ln Goga se je znova hrepeneče zazrla v daljavo.
»Pst! Da te ne bo kdo slišal!« je zgrožena zašepetala mama raca in se ozrla naokoli: »Lepo te prosim, saj se ti je čisto zmešalo!« 
»Če je pa tako lepo,« je vztrajala račka Goga, »včeraj sem se dvignila više od te jablane,« je z bleščečimi se očmi razlagala mami, ki jo je čedalje bolj prestrašeno gledala.
»Goga,« je vztrajala mama raca, »race ne letamo, race plavamo. Obljubi, da ne boš nikoli več letala!« 
»Mami,« je prav tako trmasto odgovorila Goga, »če boš zahtevala od mene to, se bom takoj vrnila na drevo in ne bom nikdar več prišla dol!« Razpela je krila in zaplahutala z njimi.
»Stoj, stoj,« jo je hitro ustavila mama raca. »Sem mislila, da se to ne bo zgodilo, ampak očitno se ne da preprečiti.« 
Račka Goga jo je radovedna pogledala: Česa se ne da preprečiti, mama?« 
ln mama raca je zavzdihnila, sedla na tla in rekla Gogi, naj sede poleg. Nekaj časa je molčala, potem pa začela: »Veš, Goga, letos spomladi je tvoj oče racak plaval niže dol po reki ...«
»A nisi rekla, da je tam nevarno?«
»Res, Goga, nevarno je, ker so takrat tam lovci s puškami in psi ... « 
»Ampak z atijem se ni nič zgodilo?« 
»Ne ... zgodilo se ni nič, pač pa je našel zapuščeno račje gnezdo in v njem jajce. Prinesel ga je domov k meni in jaz sem ga položila v svoje gnezdo, ga grela in skrbela zanj. Iz tega jajca, Goga, si se izvalila ti. V resnici si divja račka in zato tudi znaš leteti - domače račke pa tega ne znamo.« 
Goga je nekaj časa molčala, potem pa s hripavim glasom vprašala: »A potem ti nisi moja mama?« 
Mama raca je objela malo račko, jo pokljunčkala in rekla: »Goga, jaz sem vseeno tvoja mama, če le ti hočeš, in imam te strašno rada. Zato tudi nisem hotela, da bi letela, ker sem se bala, da boš odšla.« 
»Odšla - kam pa?« je radovedno vprašala Goga in se stisnila k mami raci.
»Divje račke, kakršna si ti, jeseni potujejo na jug. Mislim, da se temu, kar čutiš, reče potovalna mrzlica.« 
»Na jug!« je hrepeneče zamrmrala Goga. »Grem lahko tudi jaz tja?« 
»Si prepričana, da si to res želiš?« je še zadnjič poskusila mama raca.
»Bolj kot vse na svetu,« je odkritosrčno zagagala Goga.
Mama raca je sama pri sebi pokimala in se odločila: »Prav, ampak najprej mi pokaži, kako letiš!« je zahtevala.
Goga jo je debelo pogledala: »Misliš to resno, mami?« 
Mama raca se je dvignila in ukazala: »Račka Goga, na start!« 
»Razumem,« je resno odgovorila Goga.
»Pripravljena za polet?« je vprašala mama raca.
»Pokorno javljam, da sem pripravljena za polet!« je odgovorila račka Goga in nasmeh se ji je razlil čez ves kljun.
»Razširi krila,« je nadaljevala mama raca in glas se ji je rahlo zatresel: »Tri, štiri, zdaj! « 
ln račka Goga je poletela kot še nikoli. Pokazala je počasno vzpenjanje, vratolomno pikiranje, letenje na mestu, zavoj na levo in desno, spiralasto spuščanje, letenje hrbtno - no, to bi morala še malo vaditi ... Mama raca jo je najprej prestrašeno, potem pa čedalje bolj ponosno opazovala s tal in si tu pa tam skrivaj otrla solzo. Mračilo se je, ko je račka Goga upehana pristala zraven mame race. Ta jo je močno objela, kot da je ne želi nikoli več spustiti. Čez čas pa rekla:
»Dobra si, ampak če res misliš na jug, boš morala vsak dan pridno vaditi!« 
»Razumem, mama!« je salutirala raca Goga in potem tiše dodala: »Hvala ti!« 
Še prekmalu je prišlo tisto pozno jesensko jutro, ko so se divje race začele pripravljati na selitev in sta se mama raca in Goga morali posloviti.
»Srečno pot in prosim, pazi nase,« je nič kaj ukazovalno zagagala mama raca, ko je še zadnjič objela hčer za slovo.
»Na svidenje spomladi,« ji je obljubila Goga in se počasi dvignila v zrak, potem pa hitro odletela in se pridružila jati divjih rac. Mama raca ji je mahala, dokler ni bila Goga samo še črna pikica v daljavi in tudi še dolgo potem, ko je ni mogla več videti. Nato je zavzdihnila, se zravnala in ukazala:
»Gaga, Gega, Giga, Guga, gremo, v vrsto zbor,« in njene račke so se hitro razvrstile po velikosti. »Ena, dve, tri, stoj pri miru, štiri,« je štela mama raca, »štiri ... , štiri ... « Tedaj pa se ji je ustavilo.Giga je dvignila perut. Mama raca ji je pokimala.
»Lahko nekaj vprašam?« je rekla Giga.
»Lahko!« je prikimala mama raca.
»Kam pa je šla Goga?« je zanimalo Giga.
»To ni pravo vprašanje,« je rekla mama raca. »Ne kam je šla, ampak ali je Goga srečna, in odgovor je: ja, srečna je, in to je najpomembnejše!« je nežno povedala. »No račke, gremo v kolono po ena in: ena, dve, ena, dve, leva, leva,« je zagagala in račke so strumno odracale za njo v mali ribnik na koncu dvorišča. »Ne kam je šla, ampak ali je Goga srečna, in odgovor je: ja, srečna je, in to je najpomembnejše!« je nežno povedala. »No račke, gremo v kolono po ena in: ena, dve, ena, dve, leva, leva,« je zagagala in račke so strumno odracale za njo v mali ribnik na koncu dvorišča.

Žirafa noče v šolo

Tistega jutra je mala žirafa pri zajtrku začela pokašljevati. Ata je sumničavo dvignil desno obrv, mama pa je še naprej mirno žvečila listje. Mala žirafa - Žana ji je bilo ime - se je stegnila po nov šop listja v krošnjo in tokrat že malce razločneje zakašljala, potem pa s hripavim glaskom izdavila:
»Nekaj me praska v grlu!« 
»Aja? ln v katerem delu grla te praska tokrat?« jo je nič kaj sočutno vprašala mama žirafa.
»Tukaj zgoraj« je potrto odvrnila žirafica. Žanini starši so se spogledali. Potem je mama žirafa zavzdihnila in odločno rekla: »Žana, v šolo moraš!« 
»Ampak, mami, če me pa boli grlo!« se je našobila Žana.
»Grlo te je bolelo tudi pred dvema dnevoma, pa prejšnji teden, pa pred štirinajstimi dnevi ... Ne boš trdila, da te boli ves čas?« je strogo vprašala mama žirafa.
ln tedaj je žirafa zajokala: »Nočem, nočem v to šolo, ker me kar naprej zafrkavajo: kličejo me obešalnik in sprašujejo, ali lahko kaj obesijo name, kakšno je kaj vreme tam gori, ali kaj dežuje vame, ko zadevam v oblake, in ali sem požrla preklo ... « 
»No, saj nekatere izmed teh pripomb so kar zabavne,« se je namuznil ata. »Ko sem jaz hodil v šolo ... « Ampak mama žirafa ga je kar takoj ustavila. »Žana, moraš se postaviti zase, saj veš: če ne boš hodila v šolo, se ne boš ničesar naučila!« 
Tedaj pa je žirafica zacepetala z vsemi štirimi nogami in vzkliknila: »Le zakaj moram imeti tako dolg vrat? Sovražim svoj dolgi vrat!« Pobesila je glavico čisto k tlom in si s čopkom na koncu repa obrisala oči.
»AIi drugih v tvojem razredu ne zafrkavajo?« je poskusil ata drugače.
»Ja, jih,« je med hlipanjem začela žirafa, »samo slončku si ne upajo kaj hudega reči, ker je največji, zebra je taka piflarica, da ji je tako ali tako vseeno, in opice te začnejo obmetavati z vsem, kar jim pride pod roke. Učiteljica pa ne reče drugega kot: ne prepirajte se, otroci, če se boste prepirali, bo prišel lev in vas požrl!« 
»No, lepa tolažba,« je zavzdihnila mama žirafa.
»Mi potem ni treba v šolo?« jo je pogledala žirafica in upala, da bo mama odgovorila, kot se spodobi.
»Seveda boš šla v šolo, in to zelo hitro, ker že zamujaš!« jo je mama žirafa narahlo ošvrknila z repom in spodila. ln žirafica se je otožno odvlekla v šolo. V šoli je sedla v senco velikega drevesa zraven drugih živali in zdolgočaseno poslušala učiteljico. Njena glava je bila visoko nad glavami drugih. Nenadoma pa ji je nosnice vznemiril oster vonj.
»Dim voham,« je zamrmrala.
»Žana, ne moti, prosim, pouka,« je strogo zahtevala učiteljica, ki ni slišala, kaj je rekla žirafa. Žirafa je samo zavzdihnila. A čez čas je bilo dim že prav močno čutiti. Ozrla se je naokrog, a ni ničesar opazila, zato se je dvignila in stegnila svoj dolgi vrat, kolikor je mogla. Vsi so jo pogledali.
»No, in kakšno je kaj vreme tam gori?« jo je zafrkljivo vprašal nosorog.
»Vreme je takšno,« je jezno odvrnila žirafa, »da gori, in če se ne bomo podvizali, bomo pečeni.«
»Žana, ljuba, s takšnimi stvarmi se ne šalimo,« je pokroviteljsko rekla učiteljica.
»Saj se ne šalim, verjemite mi!« je resno odvrnila žirafa.
»Gori!« je zatrobil slon ček in naznanil preplah: »Gori!« ln že so se vsi gnetli drug prek drugega.
»Brez panike,« je vpila učiteljica, »tecite proti reki!« Vse živali so tekle proti reki, kolikor jim je sapa dala, in kmalu so se jim pridružile tudi druge, ki so se znašle na nevarnem območju. A ko so prišli do počasne reke, so videli, da gori tudi na drugem bregu, edina rešitev so bili rečni otočki. En sam je bil še prazen, zato so vsi zaplavali proti njemu. Vendar tam ni bilo dovolj prostora za vse.
»Nič hudega,« je požrtvovalno rekla žirafa Žana, »k sreči Imam tako dolg vrat, da lahko stojim v reki in mi glava še vedno gleda iz vode.« ln tako so vsi učenci z učiteljico vred na otočku čakali konec požara, Žana pa jih je opazovala iz vode. Minilo je kar nekaj časa, preden je končno nekdo sporočil, da se je na drugi strani zemlja že toliko ohladila, da je mogoče hoditi po njej. In tako so živali utrujene in lačne odplavale na drugi breg, da bi poiskale svoje družine.
Žano so njeni že čakali. Mama in ata sta ovila svoja vratova okoli njenega in jo objela. Žano je narahlo treslo, ker je bila toliko časa v hladni vodi. Mama in ata sta jo odpeljala do novega začasnega domovanja in jo spravila spat, z obeh strani sta se stisnila k njej in jo vso noč grela.
Naslednje jutro je žirafa dolgo spala in starši Je niso budili. Ko pa se je končno zbudila, je hotela reči dobro jutro, a jo je grlo prav grdo zabolelo.
»Kh, kh,« se je odkašljala in s hripavim glasom komaj izdavila: »Dobdo jutdo!«
»Kako se počutiš, Žanica?« je zaskrbljeno vprašala mama žirafa.
»Gdlo me bodi!« je prehlajeno rekla Žana.
»Te boli še kaj drugega?« je vprašal ata.
Žana se je počasi postavila na noge, se pretegnila, kihnila in zadovoljno rekla: »Ne, pravzapdav se počutim čisto v dedu!« in ko je pomislila, dodala: »Samo dačna sem.« 
»Oh, samo da nisi zbolela,« je olajšano zavzdihnila mama žirafa.
»Joj,« je rekla Žana med žvečenjem listja, »v šodo bom zamudida!« 
»Ne boš, Ijubica,« je rekla mama žirafa, »šola je zgorela.« 
»Ah, no, suped,« je odgovorila Žana, »me vsaj en dan ne bojo zafdkavadi!« in žvečila naprej.
»No, ja, pravzprav,« se je oglasil ata, »so vsi tvoji sošolci, z učiteljico vred, tukaj. Čakali so, da se zbudiš.« 
»Aja,« se je začudila žirafica, »zakaj pa?« Šele tedaj je opazila, da njeni sošolci stojijo ob drevesu. Učiteljica je stopila naprej in začela: »Draga Žana, radi bi se ti zahvalili!«
»Ja,« je nadaljeval slonček, »rešila si nam življenje!« Opice so priskakljale in se stisnile k žirafi: »Hvala ti, hvala ti!« Zebra pa je dodala: »Obljubimo, da se ne bomo nikoli več norčevali iz tvojega dolgega vratu.« 
»Nikoli, nikoli več!« so v zboru pritrjevale še druge živali. »Če ne bi imela dolgega vratu, ne bi pravočasno zavohala dima in opazila, da gori!« je modro dodala zebra.
»Hvala ti!« so še enkrat vsi po vrsti zaklicali.
»Ni za kaj,« je odgovorila žirafa in pokukala k staršem. Ponosno so jo gledali.
»Veste kaj ,« je še hudomušno dodala, »včasih me vseeno dahko vpdašate, kakšno je vdeme tu zgodaj, ked bo od zdaj sončno!« ln vsi so se nasmejali.
Potem so se ves dan igrali, ker je šola zgorela in pač ni bilo pouka. Zvečer pa je mala žirafa veselo priznala staršem: »Komaj že čakam, da bom spet lahko šla v šolo!« in srečna zaspala.

Levček se noče učiti

»Mamica je rekla, da se bomo danes učili, kako se lovi, zato si raje nabrusi kremplje!« je pri zajtrku važno zamijavkala levčica bratcu.
»Pih,« je frknil ta, »le zakaj bi lovil, jaz sem lev, kralj živali, zato naj se te kar same potrudijo in pridejo v moj kraljevski gobec!«
Sestrica je nemudoma stekla to povedat mami. Ko se je vrnila, se je levček po jedi ravno zadovoljno pretegoval v senci.
»Mamica je rekla, da si takoj nabrusi kremplje!« je zajezikala smrklja.
»Ne, pa ne bom,« je zagodrnjal levček, »kralj živali bo zdaj počival in - mir!« 
»Mamici te bom zatožila, boš že videl, kaj bo oči naredil s tabo, ko se bo vrnil,« je rekla sestrica in izplazila dolgi jeziček.
»Takole, punčara, še enkrat pokaži jezik,« je zarobantil levček, »pa ti ga bom privezal za drevo!« 
»Mami,« se je zadrla levčica in stekla k levinji zatožit porednega bratca. Mama se je ob vsem tem samo nasmehnila in obliznila hčerkico. Otroci pač, si je mislila. A ko bi morala učiti mladičke lovljenja, je levček, ki je še vedno poležaval v senci, samo žalostno zastokal in jo vprašal, ali se lahko uči naslednje jutro, ker ga prav zdaj boli trebuh. Pa je imel mir.
Naslednje jutro se je zgodba ponovila. »Mamica je rekla, da se bomo danes učili, kako prestrašiti velikega slona, če se ti postavi na pot,« je ob zajtrku hitela levčica razlagati bratcu.
»A res, in kako naj bi to naredili?« je prezirljivo vprašal levček.
»Ja kako, kako, rjoveli bomo tako, da si niti pomisliti ne bo upal, da se ti ne bi umaknil.«
»Veš kaj,« je rekel levček,« se ti ne zdi, da je slon pametna žival? Saj veš, kako veliko glavo ima. In da je s svojimi možgani že sposoben spraviti sku¬paj dve in dve in ve: če se kralj živali sprehaja, se mu vse živali umikajo.« 
»Mamiiiii,« se je zadrla levčica in hitela tožit bratca. A mama je samo zamahnila s taco in obliznila hčerkico. Otroci pač, si je mislila. Ko pa so se učili rjovenja, levčka ni bilo k pouku.
»Nekaj me ščegeta v grlu,« je piskajoče izdavil levček, »saj slišiš, da sem nekoliko hripav, mar ne? Mislim, da bo boljše, če danes ne rjovem, ker lahko povsem izgubim glas.« ln mama mu je rekla, naj še malce zadrema, da bo ozdravel.
Ko sta naslednje jutro zajtrkovala, je bila levčica vsa iz sebe. »Veš, kaj se bomo danes učili?« je skakala okoli bratca. Ker nikakor ni dala miru, jo je levček le vprašal.
»No, kaj?« 
»Danes se bomo učili najpomembnejše stvari,« je s poudarkom na vsaki besedi začela levčica.
»Aja, in kaj naj bi to bilo?« je ošabno privzdignil levo obrv levček.
»Učili se bomo,« je šepetaje, da bi zvenelo pomembneje, nadaljevala sestrica, »kako si očistiš kožuh.«
»Ha, in kaj je tu pomembnega?« je še ošabneje vprašal levček.
»Zelo pomembno je, da si čist,« je odvrnila levčica.
»Aja, tebi tudi to ne bo pomagalo! Da bi bila lepša, si boš morala izmisliti kaj boljšega, sicer te ne bo noben lev maral.« 
»Grdoba!« je užaljeno zatulila levčica. »Saj sploh ni pomembno, da si lepši, ampak da si čist. Ker če si čist, se v tvoj kožuh ne naselijo zajedavci, če pa se naselijo, te pičijo in okužijo s kakšno boleznijo in potem si ves bo¬lan. Tako!« je z visoko dvignjenim repom odmarširala levčica.
»Pih,« je zamrmral levček za njenim repom, »kralj živali sem, in noben zajedavec naj si ne drzne naseliti se v moj kožuh!« 
Ko pa je prišla mama in rekla, da je čas za učenje - naučiti se morajo, kako se očisti kožuh, je zastokal: »Mami, a se lahko učim jutri? Daj, umij me danes še ti.« 
A mati levinja tudi ni bila od včeraj. Videla je, da levček potrebuje drugač¬no šolo, zato je rekla: »Ah, sinček, saj ni tako pomembno, da si čist, ti si vendar lev - kralj živali, in noben zajedavec se ne bo drznil naseliti se v tvojem kožuhu. Pridi, greva,« je rekla hčerkici, »in pustiva levčka pri miru.« Levčku se je zdelo to malce čudno, tolikšne popustljivosti res ni pričakoval od mame, potem pa je samo zamahnil s šapo, se pretegnil in se zadovoljno, kot vsak dan, zleknil v senco. Na to pa je komaj čakala sestradana bolha, ki je že nekaj časa prežala na lenega leva. No, si je mislila, tu mi ne bo hudega, ta se še zganil ne bo, ko ga bom ugriznila, do sitega se bom lahko napila krvi. Sestradana bolha je skočila na levčka in se sprehodila med njegovo dlako. »Tule bo najslajše,« si je rekla in ga pošteno ugriznila v zadnjico.
»Auuuaaaa!« je zarjovel levček iz polnih pljuč in se pognal v tek. Bolha pa se ga je močno oprijela in ga, jahaje na njem, še enkrat ugriznila.
»Rrrrrrr jjjjjaaaauuuuaaa!« je še predirljiveje zatulil levček in dirjal okoli mame in sestrice.
»Priden, priden,« je mirno rekla mama, »dobro ti gre rjovenje, kar tako naprej.« Sestrica pa se je veselo pognala za njim.
»Maaaamiiiii, na pomoč!« je tulil levček.
»Ti pač ne potrebuješ pomoči,« je rekla levinja, »tudi za lov, mislim, da si kar pripravljen, zelo dobro tečeš,« ga je pohvalila in ponosno opazovala dirjajoča mladiča.
»Boooliii, grrrriiiiizeeee,« je javkal levček in se zasopihan valjal v prahu pred mamo.
»No, pokaži,« je končno spravljivo rekla mama. ln levček se je obrnil z ritko proti njej.
»Aha,« je rekla levinja.
»Je kaj hudega?« je hitel spraševati levček. »Mislim, da je res nekaj ogromnega, ane, mami?« je stokal.
»Seveda,« je odvrnila levinja. »Ampak kakšen večji poseg ne bo potreben.« 
»Kaj naj naredim?« je bil levček takoj pripravljen sodelovati.
»Zelo preprosto, takole izplazi krempeljce in jih približaj ritki. Si?!« 
»Ja,« je zadihano odvrnil levček. »Kaj pa zdaj?«
»No, zdaj se pa močno popraskaj,« je z nasmehom odvrnila levinja. Bolha je v loku odletela z levčkovega kožuha.
No, si je mislila, ravno ko naletiš na lenega leva, se ti spreobrne. In se je odpravila po svojih poteh.
Levček je odtlej vsako jutro komaj čakal na mamin pouk. In ko se je oče vrnil domov, je bila mama kar ponosna na svoja mladička.
»Izredna učiteljica si,« je polaskal lev ženi, ko sta v opoldanski vročini legla v senčico. Levinja pa se je v mislih zahvalila svoji mali pomočnici – bolhi.

Mačka srečata psa

Mladi mački se morajo marsičesa naučiti: kako ujeti miško, kako pobegniti pred psom, kako se umivati, kako se smukati okoli nog, da dobijo kak dober zalogajček, in še in še. Tega pa se najbolje naučijo v mačji osnovni šoli. Tam poučuje stroga mačja učiteljica in občasno tudi sprašuje.
»Kaj naredimo mački, če srečamo psa?« je vprašala učiteljica. »No, Niki?«
»Če srečamo psa in je ta že zelo blizu, nasršimo dlako, da smo videti čim večji, in se postavimo v obrambni položaj. S tem pokažemo psu, da se nas mora bati, takole ... « je kakor iz topa izstrelil Niki in tudi pokazal, kako se to naredi.
Iz zadnje vrste se je zaslišal pridušen hehet. Niki - ves suh in droban - je bil v svojem obrambnem položaju res videti malce neprepričljiv, zato ga je učiteljica hitro spodbudila, naj nadaljuje: »No, Niki, in kaj naredimo potem, ko smo pokazali psu, da se nas mora bati?« ga je pobarala.
Niki je opustil nevarno držo: »Ko se pes ustraši ... « Iz zadnjih klopi se je zaslišala čisto tiha opomba: »Ja, tebe se bo pes zagotovo ustrašil!« 
» Ko se pes ustraši …« je poskušal nadaljevati Niki … Iz zadnjih klopi se je zaslišal smeh.
»Psssst,« se je ozrla učiteljica po razredu: »Nadaljuj, Niki.«
»Ko se pes ustraši,« je s piskajočim glasom nadaljeval Niki, »začnemo grozeče pihati in stegovati šapo s pripravljenimi, dodobra nabrušenimi kremplji,« in zopet pokazal, kako bi to naredil. Zdaj se že pol razreda ni moglo premagati. Na vso moč so se smejali smešnemu mucu.
»Dobro, Niki, odlično,« ga je pohvalila učiteljica in skrila nasmeh, »in kaj naredimo potem?«
»Potem se obrnemo, stečemo, kolikor hitro moremo, in splezamo na prvo drevo tako visoko, da nas pes ne more doseči,« je končal Niki in sedel. »Aja,« je še dodal, »z drevesa potem lahko zviška zremo na psa, ki ne more gor!« in spet sedel ter važno pregledal svoje kremplje.
»No, zate bo bolje, če sploh ne boš zlezel z drevesa,« se je zdaj že nesramno glasno zaslišalo iz zadnje klopi.
»Tišina v razredu!« je zamijavkala učiteljica, a Niki te grdobije preprosto ni mogel več preslišati. Skočil je pokonci in se postavil v bojni položaj. Z nevarno bočno hojo se je začel pomikati proti Maksu, ki ga je žalil. A komaj je naredil nekaj korakov, že je razred bušnil v tak krohot, da ga je učiteljica komaj pomirila. Niki je poklapano sedel.
»No, no,« mu je rekla učiteljica, ki se je tokrat tudi sama nasmejala od srca, saj je ni nihče opazil: »Smeh je vendar pol zdravja.« In nadaljevala pouk.
»Prav rad bi videl, kako bi tale mali revež prestrašil psa, če bi ga res srečal,« se je po pouku norčeval Maks s prijatelji, ko je šel mimo Niki. Nikiju se je takoj nasršila dlaka.
»Ohoho,« se je zasmejal Maks, »naš mačo se postavlja v obrambni položaj. Pa ne da me boš napadel?«
»Tebe?« je vprašal Niki. »Oh, kje pa, s tabo se niti v sanjah ne bi tepel, saj si ja največji maček v razredu!« Maks se je zadovoljno pretegnil. »No, me veseli, da se zavedaš, kdo je tu glavni!« je zapredel in se obrnil.
»Ja, seveda si največji, ker si najbolj neumen,« je zajezikal nazaj Niki. »Kolikokrat si že ponavljal razred? Trikrat, štirikrat, petkrat? Ali sploh znaš šteti do pet?«
»Ti bom že pokazal!« se je kakor ris obrnil Maks, ampak Niki ga ni čakal. Tekel je, kolikor so ga nesle tačke. Maks pa za njim. Niki je že komaj lovil sapo in čutil, da ga bo Maks ujel, nenadoma pa je za njim glasno zamijavkalo. Še med tekom se je Niki obrnil in videl, da je Maksu pot zastavil velik potepuški pes. Niki je naredil še nekaj korakov, potem pa se na varni razdalji ustavil. Maks in pes sta se nepremično gledala.
»Daj, Maksi, pokaži mu, kaj znaš, s kremplji ga daj,« ja zamijavkal Niki.
Pes je grozeče zarenčal. Maks pa je pred psom samo legel na hrbet in proseče zamijavkal:
»Samo ubogi muc sem, gospod pes, prosim, pustite me!« Niki ni mogel verjeti očem. Takšna reva je bil torej ta Maks!
»Najprej se bova malce igrala,« je pes grozeče zagodel skozi zobe in s šapami začel kotalikati Maksija sem ter tja. Tedaj pa se je Nikiju nasršila dlaka: »Takole pa že nobena pasja dlaka ne bo poniževala mačjega rodu!« Rep mu je začel divje opletati in z usločenim hrbtom se je začel bočno premikati proti pasji marcini. Ko je bil že čisto blizu, je jezno zapihal. Pes se je ustavil in začudeno pogledal zverinico. Niki se je ves prestrašen, a v enaki, hudo nevarni drži, približal psu še za nekaj korakov. Pes se je začel tresti. Niki je tedaj počasi iztegnil šapo in grozeče pokazal nebodigatreba psu ostre kremplje. Pes je padel na tla kakor pokošen. Niki je spustil eno grozečo šapo in pokazal kremplje še na drugi. Pes se je začel valjati po tleh in loviti sapo. Niki kar ni mogel verjeti, da je tako zelo uspešen. Sedel je in si ogledoval svojo nevarno šapo. Pes je šele tedaj prišel do sape in, še vedno na hrbtu, zalajal od smeha. Niki je za vsak primer še enkrat usločil hrbet.
»Prosim te, nehaj,« je zatulil pes, zaril glavo v prah in si pokril oči, solzne od smeha, s šapami.
»Pa saj to ni res!« je jezno zamijavkal Niki. »Pes se mi smeji!« Tako je bil besen, da ni vedel, kaj naj naredi. Skočil je na psa in piskajoče mijavkal: »Nehaj se smejati, slišiš, nehaj!«
»Ne, ne, ti nehaj, ti! Lepo te prosim, nehaj, ne morem več,« je cvilil pes in se zvijal od smeha.
»Obljubiš, da boš pustil Maksija pri miru?« je jezno vprašal Niki.
»Obljubim,« je komaj še hropel pes. »Obljubim, da se nikoli več ne bom prikazal v bližini. Samo prosim, ne bodi tako smešen!« 
»No, potem se pa poberi, mrcina pasja!« je srdito zahteval Niki.
»Ne morem, ne morem, ojej, ne morem!« je sunkovito dihal pes. »Umrl bom od smeha!« 
»No, prav,« je bil milosten Niki, »greva pa midva.« »Hvala, tisočkrat hvala, gospod maček!« je zastokal pes.
»No, Maksi, a sva?« je z dvignjeno obrvjo pogledal tresočega se sošolca Niki.
»Če ti tako rečeš ... « je komaj izdavil pretreseni Maks. ln mačka sta družno odkorakala do najbližjega drevesa, se elegantno povzpela do prve veje in opazovala psa, kako se počasi pobira iz njihove soseske.
»Ti, Niki,« je čez čas rekel Maks.
»A?« 
»A me ne boš zatožil, kako sem se ustrašil psa?«
»Ne, vsak bi se ga ustrašil,« je čez čas modro odvrnil Niki.
»Ti se ga nisi,« je rekel Maks.
»Mhm,« je zamišljeno zagodel Niki.
Še nekaj časa sta tako čepela, potem pa je Maks rekel: »Ej, res si pravi mačkon! Prijatelja?«
»Prav,« je rekel Niki.

Medvedek in sneg

»Saj sem se vendar umil, preden sem šel spat,« je zatrmaril medvedek. Mama medvedka in oče medved si nista mogla kaj, da se ne bi od srca nasmejala tej bistroumni izjavi.
»Res je, ljubček, ampak to je bilo pred pol leta, pred zimskim spanjem,« mu je odvrnila mama medvedka. »No, zdaj pa hitro teci k potoku in se pošteno umij!« 
Ko je medvedek stopil iz votline, v kateri je medvedja družina prespala zimo, je od presenečenja glasno zabrundal.
»Kaj pa je?« se je iz temne notranjosti oglasila mama.
»Mami, drevesa imajo spet svetlo zelene liste in nič več ne piha mrzel veter, pa tako lepo diši,« je medvedek zvedavo ovohaval zrak. Mama medvedka se mu je pridružila pred votlino: »Seveda, srček, prišla je pomlad, pomlad pa je lepa in lepo diši!« Počohala ga je po kosmati glavici in nadaljevala: »No, zdaj pa spomladansko umivanje!« 
»Saj že grem,« je zabrundal medvedek in se delal, kot da mu ni do tega, v resnici pa je komaj čakal, da se bo zapodil skozi sveže zelenje, si pretegnil ude in se pogrel na soncu. Glasno je prilomasti! do potoka in potopil vanj smrček. Uh, kako sveža je bila voda! Potem je veselo poškropil okoli sebe.
»No, če nekateri uživajo v tem, da so po komaj staljenem snegu spet mokri in prezebli, to ne pomeni, da v tem uživajo tudi drugi!« je nekaj zagodrnjalo za medvedkovim hrbtom. Medvedek bi od presenečenja skoraj čofnil v vodo. Zadnji trenutek se je ujel in se obrnil. Za njim razen grma ni bilo nikogar.
»Kdo pa si?« je medvedek previdno vprašal. Tišina.
»Kdor koli že si, pokaži se!« je medvedek znova poskusil. V odgovor spet ni dobil drugega kot tišino. Zdaj je bilo medvedku dovolj.
»No, prav,« je rekel strogo, »pa poskusimo drugače!« Zopet se je obrnil s hrbtom proti grmu, potopil šapi do komolcev v potok, potem pa kar se da hitro začel zajemati vodo in jo metati nazaj.
»Saj to ni res!« je zatulil nekdo iz tresočega se grma. »Takoj nehaj, me slišiš!« 
»Ne, dokler ne prideš ven,« je mirno odvrnil medvedek in še naprej zalival grm.
»Saj sem čisto moker! Nehaj, nehaj, že grem!« se je oglasilo v odgovor. Iz grma je ves polit priskakljal zajček. Dolgi uhlji so se žalostno vlekli za njim in puščali mokro sled. Zlovoljno je vprašal: »Si zdaj zadovoljen?« Medvedek se je na ves glas zasmejal.
»Se ti zdi to smešno?« je zarobantil zajec. »No, bomo videli, če ti bo po temle še kaj do smeha!« je nadaljeval, potem pa se z vso močjo otresel, da je bil še medvedek, ki je stal zraven njega, v trenutku moker.
»Ti bom že dal!« je zatulil medvedek in se pognal za zajcem, ta pa v dir. Divjala sta med grmovjem, preskakovala podrta drevesa in pridirjala do jase sredi gozda.
»Ne morem več,« je zadihano zahropel medvedek in se vrgel v travo. Zajec se je ustavil na varni razdalji.
»Saj sva lahko prijatelja,« je nadaljeval medvedek.
»Obljubi, da mi ne boš nič naredil!« je zahteval zajček. »Častna medvedja,« je medvedek dvignil šapo proti soncu. Zajček je malce zamrdal s smrčkom, odgriznil nekaj trav, se popraskal za levim uhljem in se odločil, da medvedek ni videti nevaren. Približal se mu je in se vrgel v travo zraven njega. Nekaj časa sta se tako sončila, potem pa se je medvedek spomnil in vprašal zajčka:
»Ti, kaj pa je sneg?«
»Kakšen sneg?« je vprašal dremavo zajček.
»Prejle, ko si se še skrival v grmovju, si omenil neki sneg, ki se je komaj stopil.« 
»Ja, saj se je res komaj stopil,« je odvrnil zajček.
»ln kaj je to - sneg?« je vztrajal medvedek.
»Me zafrkavaš?« se je razjezil zajček in se rahlo privzdignil. »Res ne veš, kaj je sneg? Kaj pa si počenjal vso zimo?«
»Tepček!« se je zdaj privzdignil še medvedek. »Kaj pa misliš, da medvedje delajo pozimi?« 
»Ne vem,« je odvrnil zajček, »saj nisem medved.« 
»No, ti bom pa jaz povedal,« je odvrnil medvedek. »Medvedje, če še ne veš, pozimi spimo zimsko spanje!« 
»Ooooo, to je pa udobno,« se je zavzel zajček, »torej prespite ves mraz, prespite zamete, ni vam treba kopati, iskati hrane ... « 
»Torej je sneg nekaj zoprnega?« je vztrajal medvedek.
»Ja in ne,« je odgovoril zajček. »Zoprn je samo mraz, sneg je v resnici zelo lep!« 
»Povej mi, kakšen je sneg!« je poprosil medvedek.
Zajček se je zamislil: »Sneg je čisto bel in ves bleščeč, pada z neba, tako kot dež, samo da je veliko veliko lepši, in potem prekrije tla in drevesa, da je vse belo.« 
»A res?« je začudeno vprašal medvedek.
»Ja,« je z žarom nadaljeval zajček, »po snegu se da čudovito dričati in lahko narediš zajca iz snega ali pa se kepaš - no, obmetavaš s snegom ... « 
»Joj, kako lepo, kako rad bi se igral s snegom!« je globoko zavzdihnil medvedek. »Zajček, ne veš, kako si srečen, ko si lahko vso zimo pokonci!« 
»No, ja,« je zajček skomignil z rameni, »če me ne bi tako zeblo, bi bil sneg res čudovit.«
»Kaj bi dal, da bi videl sneg, samo mama mi gotovo ne bo dovolila, da bi pozimi bedel,« je spet zavzdihnil medvedek.
»Ja,« mu je pritrdil zajček. »Poleg tega je do zime še zelo daleč, saj se je komaj začela pomlad.« 
»Prav imaš,« je zavzdihnil še medvedek. Potem je nenadoma skočil pokonci: »Joj, domov moram!« 
»Jaz tudi,« je vzkliknil zajček.
»Se bova jutri spet igrala?« je vprašal medvedek.
»Seveda!« je veselo prikimal zajček. ln tako sta medvedek in zajček postala prijatelja. Vso pomlad sta se igrala in zajček je moral medvedku pogosto razlagati, kakšen je sneg. Nekega poletnega jutra pa je zajček ves nestrpen pričakoval medvedka ob potoku. Že od daleč mu je klical:
»Danes ti bom pokazal, kakšen je sneg! Pridi, greva!« 
»Kje pa si sredi poletja staknil sneg?« je bil radoveden medvedek.
»No, ja, saj ni čisto pravi, pravzaprav je še dosti boljši, tisočkrat boljši,« je zatrjeval zajček, »ker ni mrzel in ker se ne stopi! Boš videl! Pojdiva na jaso!«  Ko sta prišla že skoraj do jase, je zajček ukazal medvedku, naj zapre oči in se ga oprime za uhelj. Tako ga je pripeljal do sredine jase. »Le še miži, miži, miži!« mu je tulil in spotoma hitel trgati regratove lučke. Nabral jih je gromozanski šopek, nato pa zakričal: »Lahko odpreš oči!« 
Komaj je medvedek odprl oči, je začel zajček na vso moč stresati lučke in po zraku so zaplesale regratove snežinke.
»Sneži, sneži!« je vriskal zajček. Medvedek pa je ves srečen brundal in lovil snežinke: »Sneži, snežil Joj, kako lep je sneg!« Potem sta se zajček in medvedek ves dan igrala zimo: trgala sta lučke, pihala vanje, lovila te nenavadne snežinke, se kepala in skušala celo narediti sneženega medvedka. Do večera sta spihala vse regratove lučke in rjavi medvedek je bil od repka do smrčka bel od regratovega snega.
»No,« je rekel zajček, »pa imamo še sneženega medvedka!«
»Aha,« je zadovoljno pritrdil medvedek in družno sta ugotovila, da je bil to res najboljši sneg in da bosta naslednje jutro poiskala novo jaso z regratovimi lučkami.
Ko sta mama medvedka in oče medved tisti večer zagledala svojega medvedka, ki je ves bel in nasmejan prilomastil v votlino, nista vedela, ali naj se jezita ali smejita. »Kaj pa je zdaj to?« je poskusil strogo vprašati ata medved.
»Jaz sem sneženi medved,« mu je ves srečen odgovoril medvedek in v isti sapi nadaljeval: »Mami, kaj bo za večerjo?« Starši so se samo spogledali in se nasmehnili. Ko je mama poljubila medvedka na čelo in ga je oče medved objel za lahko noč, jima je ta zašepetal, kako lepo se je bilo igrati s snegom. Naslednji trenutek pa je že spal. In vso noč se mu je sanjalo o snežinkah.

Ribe gredo v hribe

»Daj, ti mu reci, lepo te prosim,« je tarnala mama riba, »Ie kako se lahko česa takšnega domisli?«
»Če hoče v hribe, pa naj gre,« je zagodrnjal oče ribon.
»Kje si že videl, da bi kakšna riba hodila po hribih?!« je vila plavuti mama riba.
»Mama, kolikokrat ti moram še povedati, da ne grem v hribe, samo na tisto ledeno goro bom splezal!« se je oglasil iz kota skalne votline sin in še naprej preskušal meh za vodo.
»No, pa na ledeno goro,« se je popravila mama. »Sinko, ribe vendar ne plezamo, ribe imamo plavutke in plavamo. Saj lahko preplavaš skoraj do vrha ledene gore ... « ga je skušala spraviti k pameti mama riba.
»To ni isto,« je vztrajal mladi ribak in zaplaval proti izhodu. »Plezati hočem!« je še dodal.
»Ja, ja,« je zavpil za njim oče ribon, »pa kolesa ne pozabi!« 
»Kakšnega kolesa?« se je obrnila mama riba rezko k očetu.
»Če lahko pleza, naj še biciklira,« je sklenil oče ribon, »ista figa.« 
»Adijo,« jima je pomahal s plavutko mladi ribak in že ga ni bilo. Kmalu je priplaval prav do vznožja ledene gore, ki jo je prineslo s severnega tečaja, in si jo dodobra ogledal. Kar veliko je je bilo skupaj, vendar jo je topli tok že začel najedati.
»Nič,« si je rekel ribak, »če hočem priti do vrha, ne smem več odlašati, drugače se bo pred mojimi očmi stopila, in preden bo spet prineslo kakšno ledeno goro v naše kraje, bom že star. Vzel je pot pod plavutke in se začel vzpenjati. Odločen je bil, da ne bo niti delčka proti vrhu preplaval. A plezanje ni bilo tako preprosto, kot se mu je sprva zdelo. Večkrat se je moral ustaviti in zajeti vodo.
Novica, da nekdo pleza na ledeno goro, se je po morskih valovih hitro razširila. In tako je mladi ribak kmalu dobil družbo. Priplavala je cela jata rib in se vrtela okoli ledene gore. Ribaka so našle na ledeni ploskvi, ravno prav veliki, da je lahko na njej počival in si privoščil malico.
»Kaj pa delaš?« je vprašala radovedna riba.
»Malicam, a ne vidiš?« ji je odgovoril ribak.
»To že, ampak a je res, da ne pla¬vaš, temveč plezaš?« 
Ribak je pojedel še zadnji košček in se začel brez besed vzpenjati.
»Ti, a ne veš, da bi lahko plaval?« mu je pomežiknila radovedna riba.
»Vem,« ji je odgovoril ribak, »ampak jaz hočem plezati!«
»Pa je to težko?« je vprašala riba.
»Poskusi, pa boš videla,« in ribak je zagrizeno plezal naprej.
»Zakaj pa ne?« je rekla riba in zaplezala za njim. In vsa ribja jata je že iz navade, da ponavlja vse za drugimi, naredila isto. Tako se je zdaj po ledeni površini nenadoma vzpenjala množica rib.
»Saj se je vsem zmešalo ,« je ugotovil oče ribon, ki je prav tedaj priplaval, da bi videl, ali je njegovega sina že srečala pamet.
»Sinko, si kaj lačen?« je zaskrbelo mamo ribo, ki je priplavala z možem.
»Ne moti me, a ne vidiš, da plezam,« ji je odvrnil ribak.
»No, ja, posebno zabavno pa to ni,« je ugotovila ena od plezajočih rib čez čas.
»V resnici je prav naporno,« ji je odgovorila druga.
»Nič ni težko, če je treba,« je pribila tretja.
ln tako so ribe zagrizeno skupinsko plezale, ribakovi starši pa so jih plavajoč spremljali. Čez čas je oče ribon naveličano odmahnil s plavutjo in zaplaval domov, mama riba je zavzdihnila in mu sledila, druge ribe pa so šle za njima kar tako, iz navade. Le najradovednejša riba je plezala z ribakom prav do morske gladine. Zvečerilo se je in odločila sta se, da bosta bivakirala tik pred najtežjim delom - tistim, ki gleda iz morja.
»Ali nameravaš jutri res nadaljevati?« je vprašala radovedna riba.
»Odvisno od vremena,« se je ribak skozi morsko pokrivalo zazrl v nebo.
»Kako boš pa plezal tam zunaj, saj vendar ni vode?« je vprašala riba.
»Zato imam pa s sabo mehurje, jutri zjutraj jih bom napolnil z vodo in si jih nadel čez škrge.«
»Prav,« je odvrnila riba, »kar tukaj te bom počakala.« 
Jutro je bilo sončno in ribak se je odločil, da bo ta dan zanesljivo dosegel vrh gore. Nadel si je vodne mehurje in pomahal ribi. A komaj je prišel iz vode, je prvič v življenju začutil, kako težak je pravzaprav. Njegove plavuti so bile dovolj močne samo za morje. Spolzel je nazaj v vodo. Nič, si je rekel, vredno je znova poskusiti. Tudi v drugo je pristal v vodi. A ribak ni hotel odnehati. Če sem priplezal tako daleč, si je mislil, bom še naprej. Tokrat se je spomnil, da se lahko odžene z repom. Močno je zamahnil in skočil ravno dovolj visoko, da je na hrbtu pristal na majhnem ledenem površju dela, ki je štrlel od ledene gore. Nekaj časa se je premetaval po njem kot riba na suhem - saj to je pravzaprav tudi bil - in se nazadnje obrnil na trebuh. Vrh gore je bil videti tako daleč ... Poskusil je zopet s plavutkami, a preveč je drselo. Zato se je znova odgnal z repom. Uspelo mu je odskočiti do novega ledenega površja. Ampak to površje je bilo že zasedeno. Zraven njega je prestrašeno zakrilil s perutmi galeb...
»Kaj pa ti tukaj?« je osuplo izdavil galeb. »Česa takega, da bi mi ribe same letele v kljun, pa še nisem doživel.« 
»Plezam,« je zadihano odvrnil ribak.
»Proooosim?« se je začel smejati galeb in ga pozabil pojesti.
»Hočem priti do vrha!« Je zatrdil ribak in se zopet odgnal z repom.
Galeb je začudeno gledal ribaka, potem pa se odločil, da mu bo pomagal. Previdno ga je vzel v kljun in poletel.
»Letim,« se je navdušeno drl ribak iz galebovega kljuna. Na vrhu gore ga je galeb spustil.»Uspelo mi je,« se je zadrl ribak. »Kako je lepo, joj, kako je lepo,« je še zavzdihnil in omedlel.
»Ta nora riba si zasluži, da živi!« se je odločil galeb in ga v kljunu varno prenesel nazaj do morja. Tam pa je ribaka pričakala cela jata rib, med njimi radovedna riba, ki ga je spremljala do morske gladine, in njegovi starši.
»Je bilo vredno?« je vprašal oče ribon.
»Bilo je čudovito,« je odvrnil ribak. »Drugič bom šel letet,« je še dodal in odplaval počivat v domačo skalno votlino.
»Le kaj si bo še izmislil!« je zavzdihnila mama riba.
»Oženiti ga bo treba,« je sklenil oče ribon in pogledal radovedno ribo. Ta pa se je samo na široko nasmehnila in odplavala za ribakom .

Ježek in dan

Tudi ježki, tako kot otroci, včasih nočejo spati ob pravem času. Le da otroci spijo ponoči, ježki pa podnevi.
»Mami, jaz nisem še prav nič zaspan!« je prepričeval mamo ježek Miha.
»Vsako jutro ista pesem,« je zavzdihnila mama ježevka. »Poglej, Mihec, zvezde že ugašajo, še malo, pa bo postalo svetlo, saj nočeš, da te ujame jutro ... « je poskusila mama zlepa prepričati ježka.
»Pa kaj potem, če me ujame jutro,« je trmaril ježek.
»Lepo te prosim, otrok,« se je zgrozila mama ježevka, »ježi smo vendar nočne živali in podnevi spimo!« 
»Zakaj ježi spimo podnevi? Jaz bi pa rad videl, kako je podnevi zunaj,« je vztrajal ježek.
»Podnevi ni kaj videti,« ga je nežno potiskala proti mehki postelji iz listja in mahu mama ježevka. »Zdaj pa hitro spat, vsak čas se bo vrnil ati, in če te ujame, da si še pokonci ... « To je zaleglo. Ježek je ubogljivo legel na mehko posteljo in mama ježevka ga je naposled lahko pokrila z mahom. Nekaj časa je bil mir. Potem pa se je oglasilo izpod mahu:
»Mami, žejen!« Ježevka je glasno zavzdihnila in prinesla ježku malce vode. Ježek jo je pil zelo počasi in se vmes oddihoval. Pri vhodu so se zaslišali tihi koraki: ata jež se je vrnil z nočnega pohoda. Komaj so se starši spravili v spat, že se je iz mahovnate posteljice zaslišalo:
»Mami, lulat!« Mama ježevka je zavzdihnila, vstala in peljala ježka na stranišče.
»Tako,« je rekla, ko je bil končno spet v posteljici, »zdaj pa zapri oči in zaspi.« 
»A mi poveš pravljico?« je še zadnjič poskusil ježek.
»Mir in spat!« se je strogo oglasil ata jež, tako da ni bilo več mogoče oporekati.
»Lahko jutro,« je še potihoma zaželel ježek. »Lahko jutro,« so mu odzdravili starši.
Kmalu se je pri ježevih slišalo samo še globoko dihanje in tu pa tam malce smrčanja. A ježek ni in ni mogel spati, nekaj časa se je premetaval po posteljici, potem se je zagledal v strop. Po stropu ježeve hiške, vkopane globoko v zemljo, so se sprehajale čudne sence. Jutro je začelo svojo igro svetlobe. Ponavadi se je ježek teh svetlobnih lis bal, tokrat pa je bila radovednost močnejša. Potihoma je odgrnil mah in se začel plaziti proti izhodu. Ko je po prstih stopal mimo staršev, se je spotaknil in zaropotalo je. A ata se je samo obrnil na drugi bok in smrčal naprej.
Prišel je do hodnika, ki je vodil ven. Ponoči se je že večkrat odpravil z mamo na sprehod, a zdaj je bil ta hodnik videti povsem drugačen in precej bolj grozljiv. Ježku je srčece močno bilo, a če je šel tako daleč, je sklenil, da bo tudi nadaljeval. Kolikor dlje je bil od gnezda, svetleje je postajalo. Vse teže je hodil ježek in najraje bi se že obrnil, tedaj pa je končno prišel do iz¬hoda. Najprej je previdno iztegnil smrček in povohal zrak, tako, kot je videl narediti mamo, kadar sta šla ven. Ampak zrak je bil tokrat čisto drugačen.
»No,« si je pogumno rekel ježek, »mislim, da je varno!« Splezal je ven. In se sesedel. Zunaj je bilo tako svetlo, da ga je oslepilo. Nekaj časa je tako sedel, potem pa si previdno pomel oči in se ozrl naokrog.
»Pazi, pristajam!« se je vreščeče oglasilo nad njim. Ježek je pogledal v zrak. Proti njemu je letelo nekaj pernatega in kričalo:
»Obrat z desnim krilom, poravnajmo, spust na pol metra, iztegnemo nogi, zaviramo, in pristanek!« 
Ježek se je hitro prestopil. Ptič je pristal na varni razdalji in si ga radovedno ogledoval. Potem je skočil malce bliže in iz njega se je usula ploha besed:
»Živio, jaz sem vrabec. Kdo si pa ti? Videti si kot jež. A si jež?« Šele tedaj se je ježek spomnil, česa ga je učila mama: če sreča neznanca, se mora hitro zviti v klobčič in pokazati ostre bodice. Nekaj časa je bilo tiho, potem pa je začutil, da ga ptič cuka za bodice.
»Ja,« je zaslišal, »ti si jež, ker imaš bodice, sem pa mislil, da ježi podnevi spite.« ln nadaljeval: »Mene se ti ni treba bati, ker ti ne bom storil nič hudega.«
»Obljubiš?« se je votlo oglasilo izpod bodečega klobčiča.
»Seveda!« je rekel vrabec. Ježek se je previdno odvil.
»Miha sem,« se je predstavil.
»In zakaj ne spiš, saj je vendar dan?« je vprašal vrabec.
»Hotel sem videti, kako je podnevi,« je odvrnil Miha.
»A ni lepo, še posebno danes, ko sije sonce? Ptički letamo, rožice cvetijo, čebelice nabirajo med in jaz sem lačen,« se je spet valil plaz besed iz vrabca. »Saj res,« se je spomnil vrabec, »lačen sem,« in odletel.
Ježek pa se je z zanimanjem odpravil raziskovat. Kar naprej se je sicer zaletaval v rože in kamne, ki so se znašli na poti, in se zvijal v klobčič, a to ga ni ustavilo - hotel je videti vse, o čemer mu je pripovedoval vrabec. Sčasoma so se njegove oči za silo privadile bleščeči svetlobi, a da bi videle vso lepoto poletnega dne, ne, za kaj takega so bile prešibke. Sonce je plezalo čedalje više po nebu, postajalo je vroče in ježek je bil čedalje bolj žejen in zaspan. Kratke nožice so ga komaj še nosile. Rad bi se vrnil domov in šele tedaj se je zavedel, da sploh ne ve, kje je. Obupan je sedel v travo in zajokal. Tedaj pa se je zaslišal znani vrišč:
»Obrat z desnim krilom, poravnajmo, spust na pol metra, iztegnemo nogi, zaviramo, pristanek!« ln ob ježku je pristal vrabec.
»Zakaj pa jokaš?« je radovedno vprašal.
»K mami-ii-i-ci hočem!« je zacvilil ježek.
»Ja, pa pojdi k njej,« mu je svetoval vrabec. Ježek ga je samo očitajoče pogledal in jokal naprej. Vrabec ni vedel, kaj naj stori, kar malce nerodno mu je postalo. Najraje bi odletel, ampak ježka tudi ni mogel pustiti samega. Ko se je ježkovo jokanje spremenilo v rahlo hlipanje, ga je vrabec plosnil s perutjo in ga opogumljal:
»No, vidiš, saj bo!«
Ježek je prislonil smrček k mehkemu ptičjemu perju in pridno izpihal najprej eno, potem pa še drugo nosnico, tako, kot ga je učila mama.
»Res si neumen, vrabec ... « je končno izdavil. Vrabcu se je kar zaletelo od osuplosti. Najprej si ta otrok v njegovo krilo izpiha nos, potem mu pa še reče, da je neumen. Preden je prišel do sape, je ježek že nadaljeval: »Saj bi šel k mamici, pa ne vem, kje sem doma.«
»A si se izgubil?«
»Mhm,« je pokimal ježek in ga z upanjem pogledal. Vrabec se je s kljunom popraskal pod perutjo.
»O ti salamenska reč ti,« je rekel, »pojma nimam, kje si doma, lahko te samo pripeljem do kraja, kjer sva se danes zjutraj srečala!« 
»A res?« je veselo vzkliknil ježek, »saj tam sem doma!« 
»No, potem boš pa kmalu pri mamici,« mu je obljubil vrabec. »Kar za mano,« je še rekel, razpel krila in poletel. A je takoj opazil, da mu ježek ne sledi. Hitro se je vrnil in spet našel ježka, kako sedi in joka.
»Zakaj pa spet jokaš?« ga je vprašal.
»Zato, ker ne znam leteti,« mu je med hlipanjem očitajoče pojasnil ježek.
»Res si posrečen,« mu je odvrnil vrabec. »Aja,« se je počil s perutjo po čelu, »ježki sploh ne letijo! Bova šla pa peš,« je pomirjujoče sklenil. ln tako se je nenavadni par odpravil proti ježkovemu domu. Spredaj je na obeh nogah skakljal vrabec, za njim pa je na svojih kratkih nožicah drobencljal ježek. Ko sta prišla do vhoda v ježevo podzemno stanovanje, sta bila oba upehana. Sesedla sta se drug ob drugem in nekaj časa težko dihala. Potem pa je ježek prisrčno objel vrabca in rekel:
»Hvala, najlepša hvala!« 
»No, no, samo ne oslini me vsega,« je zagodrnjal vrabec, ki je bil v resnici močno ganjen. Potem je vprašal: »In kako ti je všeč podnevi zunaj?« »No ja, bolj slabo se vidi,« je iskreno priznal ježek in glasno zazehal. Nikoli še ni bil tako dolgo pokonci. Vrabec pa se je samo zahihital: »Saj sem rekel, da ste ježki nočne živali. Mislim, da je skrajni čas, da greš spat!« 
»Res je,« mu je zaspano pritrdil ježek. »Lahko jutro, vrabec!«
»Lahko jutro, Miha,« mu je pomahal vrabec s krilom in odletel. Ježek se je splazil nazaj v prijetno temno gnezdece, poiskal posteljico in kot bi mignil, zaspal. Ko se je zvečer zbudil, se mu je dogodivščina minulega dne zdela kakor sanje. In vendar, ko je bil naslednje jutro spet čas za spanje, se je mama ježevka samo čudila, kako preprosto in brez zapletov se je njen ježek odpravil spat.

Metuljčkove ljubezni

»Rssssk, rssssk, rssssk,« je delalo, ko je metuljček grizel ovoj svojega kokona. Marljivo se je prebijal na prostost. Končno je iz bube pogledala radovedna glavica z očki, ki so se šele privajali na svetlobo.
»Ooooo, lepooooo!« je vzkliknil cekinček in se s krili na vso moč uprl v stene kokona. Nekaj časa je bilo slišati samo stokanje in vzdihovanje, tako se je napenjal: »Aa, ooh, aah ...!« in na koncu: »Uuuuuf!« in metulj je prilezel ven. Nekaj časa je težko dihal, in ko je končno zajel zrak, se je razgledal naokrog. Bil je lep poletni dan. Trave so se bleščale, rože so pravkar odprle cvetne lističe in njihov dehteči vonj se je širil prek travnika.
»Ooooo, lepoooo!« je še bolj navdušeno vzkliknil cekinček in razprl krila. Poletni vetrc ga je skoraj sam ponesel do travniških rož. Cekinček je pristal na čudoviti beli marjetici. Najprej je zakopal vanjo nožice, potem pa še rilček. Joj, je bila slastna! Napil se je sladke medice in omamljen obležal na njej. Nebo se je rahlo vrtelo v eno smer.
»Ljubim te!« je dahnil čez čas.
Marjetica se je zatresla v lahnem smehu. »Oh, ti zlati metuljček, kako si prisrčen! Napil si se medice in praviš, da me ljubiš, hi, hi, hi! No, zdaj pa le poleti naprej …« 
»Vrnil se bom!« je obljubil metuljček in že razpel krila.
»Prav gotovo!« se je zasmejala marjetica in se zazibala v pozdrav. Metuljčka pa je že pritegnil slastni vonj lepe zlatice, ki je rasla nedaleč stran od marjetice .
»Mmmm, kako dišiš!« je zašepetal metuljček, ko je pristajal na njej. »Imaš kaj sladkega zame?« 
»Seveda, cekinček,« se je zvonko zasmejala zlatica. ln metuljček je že zakopal svoj rilček v slastno medico in srkal, srkal. Spet se mu je zvrtelo od sladkega.
»Ljubim te!« je resno izjavil in se stisnil k njenim nežnim cvetnim listom.
»Seveda me ljubiš, zlati metuljček,« je zamrmrala zlatica, »zdaj pa le poleti naprej!« ln metuljček je odletel do zvončnice in srkal med pri njej, potem pa še pri ivanjščici, plavici , vijolici , deteljici in tako obredel ves travnik; v eno roža je bil zaljubljen bolj, v drugo manj. Proti večeru je priletel še do vrta - tam pa ga je mamila prelepa mačeha, očarala vrtnica in ...
»Ljubim te, ljubim te, ljubim te!« jim je vsevprek izjavljal, rožice pa so se samo hihitale in mu mahale v slovo. Stemnilo se je in pred hišo sredi vrta se je prižgala nočna svetilka. Metuljčku so se široko razprle oči.
»Oooooo, lepooooo!« je rekel in poletel proti luči. Luč je vroča, metuljeva krila pa so tanka in nežna - takoj se ožgo in potem metulj ne more več leteti. A nevarnosti se ni zavedal.
»Ljubim te, ljubim te!« je metulj že od daleč vpil svetilki. Letel je vse bliže in vse više, čedalje bolj vroče mu je postajalo in čedalje teže je dihal - to bo od ljubezni, si je mislil - in se približeval lepoti, ki ga je mamila v smrt.
»Stoj, stoj!« je zaslišal glasove. »Cekinček, ustavi se!«
»Kdo me kliče?« je vprašal.
»Me smo, tvoje cvetlice!« so odgovarjale rože z vrta. »Ustavi se, zlati metuljček, luč te bo ubila.« 
»Ne morem, ne morem, preveč sem zaljubljen!« je odgovoril metuljček in letel proti luči. Bil je že čisto blizu, od vročine in bleščave mu je postajalo slabo, tedaj pa mu je nekaj temnega prekrižala pot: mala nočna vešča, ki je predobro poznala nevarnost luči, je letala ob cekinčku.
»Pusti me pri miru, moram do luči!« jo je jezno zavrnil metuljček.
»Ne,« je odgovoril mehki glas, »nikamor naprej ne smeš!«
»Ljubim jo!« je trmasto vztrajal metulj.
»Seveda jo ljubiš, tako, kot ljubiš lepoto in dehtenje pisanih rož, okus omamne medice, tako ljubiš tudi svetlobo - a ta tu je prenevarna, zato ti ne dovolim naprej.«
Metuljček se ni mogel več upirati - od napora in vročine je omedlel. Padel je na vrt. Prestregla ga je vrtnica. Njeni nežni cvetni listi so ga objeli, pokrili in zavarovali pred nočjo. Metuljčka je prebudila sveža rosa. Ozrl se je naokrog in zavohal vonj medice. Potopil je rilček ter dolgo in slastno pil.
»Oh, ljuba vrtnica, kaj se mi je ponoči sanjalo!« je razlagal po zajtrku.
»Kaj, zlati metuljček?« ga je vprašala vrtnica in tudi druge rože na vrtu so prisluhnile.
»Sanjalo se mi je, da sem letel čudoviti svetlobi naproti. Vse bliže je bila, a ko sem bil že čisto zraven nje, mi ni bilo tako dobro, kot mi je pri tebi. Vroče mi je postajalo in slabo, in če me ne bi rešila dobra vila, bi zagotovo umrl!« je pripovedoval metuljček.
»Ah, metuljček, metuljček,« se je zahihitala vrtnica, »to niso bile sanje! Res si letel proti nočni svetilki - ozri se tja gor!« Metuljček je pogledal. Pri dnevni svetlobi in neprižgana je bila videti tista čudovita luč povsem nezanimiva.
»Je mogoče, da sem to svetilko včeraj Ijubil?« je vprašal metuljček.
»Mogoče, mogoče ... « so zašepetale vrtne rože.
»Veš, ponoči so stvari drugačne,« ga je poučila vrtnica. »In tista dobra vila, ki ti je rešila življenje, je v resnici vešča - nočna metuljčica.« 
»Kako naj se ji zahvalim?« je vprašal metuljček.
»Poglej, tamle na mačehi spi,« je odvrnila vrtnica.
»Je to ona?« je vprašal metuljček. »Tako preprosta, prav nič pisana ...« Zahvalil se je vrtnici in poletel k nočni metuljčici. »Oprosti, prosim, ker te budim,« se je odkašljal metuljček, »neskončno sem ti hvaležen, ker si mi sinoči rešila življenje.« 
»Je že dobro,« je z žametnim glasom odgovorila nočna metuljčica in ga z nasmehom pogledala. »Tudi sama sem prvič skoraj poletela v luč, zdaj pa znam paziti, da se ji ne približam preveč.« 
»Hvala!« je rekel metuljček in ni mogel odmakniti pogleda od nje. Ne, ni ji rekel, da jo ljubi, ni ji rekel, da bi bil rad vse življenje z njo, samo gledal jo je in čutil, da ga nekaj prijetno žgečka v želodčku, da se mu noge šibijo in mu srček utripa hitreje kot sicer ...
Cekinček in nočna metuljčica sta potem skupaj obiskovala rože na travniku, se sladkala z medico, zibala na živobarvnih cvetovih in skrivala za travami. Zvečer pa sta objeta z varne razdalje opazovala svetlobo nočne svetilke.
»Metuljčica …« je zašepetal cekinček.
»Ja, zlati?«
»Mislim, da te bom kar poljubil!« je rekel metuljček.
In srečno sta živela do konca svojih dni.