Misli zastran bire

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Misli zastran bire
Jožef Bevk
Podpisano s Podgrivarski.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 42 (18.10.1848), št. 43 (25.10.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Misli zastran bire, ki se navadno odrajtuje kaplanam in šolnikam pri starih farah.

Iz starih fará so druge manjši fare in podfare odcepljene, ktere so njega dni od velike ali stare fare v duhovskih potrebah preskerbovane bile. Ljudjé podfar in tudi nekterih novih far, ki so želeli svoje duhovne imeti, so, de jim je njih želja in prošnja v ti reči spolnjena bila, obljubili, de ne bodo navadne bére, kakor so jo odrajtovali, dokler še niso bliže duhovna imeli, duhovšini in šolnikam pri starih farah, kar nič kratili.

Po takim potu ustavljenih far in podfar so nekteri duhovni dosihmal dobivali celo plačilo iz duhovne denarnice, nekteri pa le nekoliko, kar ni občina (soseska ali srenja) zmogla; pa tudi posebni dobrotniki so z razno pomočjó srenjo podpirali, de je ona svojiga duhovna dobila.

Radovaje se nad dobroto, de so imeli svoje duhovne, so ljudjé od perviga radi, sčasama pa memraje, dolžno béro duhovšini in šolniku odrajtovali, posebno, od kar so jih brezvestni podpihovavci naravnost in tudi zvijačno motiti jeli, de oni dajejo béro takim, od kterih nič koristi nimajo. Ali res nove fare in podfare, ki so od stare odcepljene, in se krog nje kakor hčere krog matere znajdejo, od nje nobene koristi nimajo?

1) Na podfarah je le en duhoven. Kam torej, če posebne okoljstave ne ovirajo, varhi in tudi drugi ob nedeljah in praznikih k božji službi zahajajo, kakor k stari fari? In to je pràv in naravno; saj bi ne bilo pristojno, ako bi hči svoje mile matere večkrat ne obiskala. Ako na podfari dušni pastir zbolí, ali ga kaka nezgoda zadene, de ni zmožen sebi izročene čede vladati, kje bo takrat podfara pomoči iskala? Ali ne, kjer je več duhovnov pri materi, pri stari fari? Pobožne duše podfar in novih far, kjer je le en sam dušni pastir, tudi želé, de bi o prazniku cerkveniga priporočnika služba božja bolj praznično se obhajala, in de bi tudi varhi ob tistim prazniku domače božje službe deležni bili, kar se spet s pomočjó stare fare naj spodobniši zgoditi zamore.

Tudi podfare in nove fare imajo eno ali več podružnih cerkvá, kamor pa duhoven, kér je sam, ne more iti službe božje obhajat, kér je dolžan v domači cerkvi, kjer se sveti zakramenti shranujejo, ob nedeljah in praznikih za svoje farmane daritev nove zaveze opravljati; za to je, de se pravičnim željem pobožne soseske pri podružnicah zadosti, v 20. §. reda očitne božje službe Ljubljanske škofije kaplanam starih far dovoljeno, kader se žegnanje pri podružni cerkvi obhaja, kamor tudi šolnik navadno zavoljo petja gré, praznično božjo službo opravljati.

Vém, de kaki širokoustnik poreče: „Saj mi pot in trud plačamo? ‒ Koliko pa? Šolniku 15‒30 krajc., in kaplanu malokje 2 gold.; pa on tudi večkrat gré, ko se mu le 24 krajc., za pot in trud plača, in on mora iti čez dve uri delječ, naj bo vreme kokoršnokoli hoče. Je le to plačilo, s kterim se bahati sme? Zavoljo spoštovanja vredne vezi, ktera se med staro faro, kakor materjo in njenimi hčerami znajde, se lože tak trud prevzame, kakor pa zavoljo imenovaniga plačila.

Kér je temu tako, željno vprašam: Kdo se bo še prederznil, ako je zdraviga uma in ni omrežen od ostudne sebičnosti, terditi, de nove fare in podfare od starih fara nič koristi nimajo?

2) Akoravno bi se pa zaznamovane zadeve overgle, ki med staro faro in njenimi hčerami vzajemno obstojé, je vender že nek drug tako dolgo neovergljiv temelj, na kterim terdno odrajtovanje navadne bére stojí, dokler ni od drugod primirjeno odškodovanje razglašeno. Pod pogodbo namreč, de kaplani in šolniki pri starih farah poškodovani ne bodo, so nektere nove fare in podfare se začele; le pod pogodbo, kakor vsak pameten lahko razume, de se bira vestno, kot popred odrajtuje, je bilo dovoljeno, de so duhovni po tacih farah po okoljstavah nekolikno ali pa celo plačilo dobivali iz duhovske denarnice; sicer bi bila koj v začetku nove fare ali podfare tudi béra od stare fare odločena bila, kar bi bilo pa uradnikam več opraviti dalo, kér bi se bilo moglo za odcepljeni del bére duhovšini in šolnikam stare fare odškodovanje iz duhovske denarnice odmeriti.

Razvidno je torej, de je navadno béro stari fari, kjer se je dosihmal odrajtovala, vkrajšovati ali jo clo odreči, dokler ni odškodovanje v ti reči dognano, krivično djanje.

Zunej domače fare so že ljudjé več lét z nekako nevoljo dolžno béro posebno šolnikam odrajtovali, kteri so mogli za eno pešico slabiga žita, ki je še včasi drugo béro pohabilo, nezmerno gerdih besedí preslišati; létas so se pa clo novih far in podfar nekteri ljudjé, ne rečem vsi (zakaj veči del jih je poštenih in razumnih) tako obnesli, de so kaplanam, še bolj pa šolniku béro odrekli, in ga obilno vtovorli z neobtesanostjo.

Nekteri ljudjé so res taki, de mislijo, ne le tlake in desetíne prosti biti, temuč sploh vsiga, naj se že imenuje kakor koli se hoče, kar po davku diší. Ali bojo pa taki zares kdaj premožniši? Težko de! kér jim dvoje nesitljivih pijavk kri in muzeg, dušno in telesno moč neusmiljeno serka, ter jih za grob revšine zorí, in ti pijavki ste: Napuh v obleki iz ptujiga blaga, ktero je domače v nekterih krajih popolnama zaterlo, in pa kerčme, ktere so jih že mnogo na beraško palico spravile, in se kaže, de jih bodo še več.

Kar pa béro tiče, se ne da tajiti, de jo je pobérati, prav sitna reč, posebno po ptujih farah in podfarah, kjer nekteri sirovi ljudjé ošabno s svojim nepriljudnim obnašanjem pobérače na grenko obvisnost preobčutljivo spolnujejo. Kér bi pa vender drugo, béro namestljivo plačilo serditi vihar časa spihati in zatreti utegnil, in kér večidel domači farmani svoji duhovšini in šolnikam spodobno béro z veseljem odrajtujejo: bi bilo želeti, de bi se, kadar se bo ta reč pretresati in določevati jela, na to gledalo, de bi za naprej sleherna fara in podfara le svojimu duhovnu in cerkveniku béro dajala. Kaplanam pa in šolnikam starih far, ki so v novih farah in podfarah revne bére s trudam in troškam iskati mogli, naj bi se od slej primerjeno odškodovanje spoznalo, ktero bi se jim iz duhovske denarnice, ali pa od tistih duhovnov, kterim bi se zunej navadne bére, semtertje prostovoljno vpeljane, tudi še stari fari dolžna béra prepustila, odrajtovati utegnilo.

S takim načinam bi se gotovo mnogoterim zopernostim, prepíram in clo krivicam v okom prišlo.

Podgrivarski.