Misli ob dr. Šlebingerjevi Slovenski biografiji
| Misli ob dr. Šlebingerjevi Slovenski biografiji Srečko Puncer |
| |||||||||||||
Nekateri naši kritiki imajo to slabo lastnost, da radi kakšnih prav malenkostnih napak, obsodijo kar celo knjigo. Ex cathedra criticorum loqentes, spuste ti vzvišeni možje v svet kako nepremišljene obsodbo, ali drzno trditev, ne ozirajoč se na zle posledice. Naše občinstvo – častne izjeme izvzete – se v svoji malodušnosti in preplitki izobrazbi ne more toliko povzdigniti, da bi samostojno presodilo, kaj je lepo in dobro in se le prerado oprime kritikovih besed, tem rajše, če je sodba neugodna, drži se jih krčevito, jih širi in razširja, tu in tam še samo kaj dostavi in polagoma se vcepi vsemu občinstvu mržnja do kake nove knjige. Na ta način dobi dostikrat kako dobro in temeljito delo radi napačne informacije občinstvu po kritikih, v narodu predznak minus to je, ljudje, ki čitajo najprej kritiko, knjige ne čitajo, niti ne prerežejo, češ kaj bi čitali ko je pa kritika knjigo obsodila. Vse zle posledice mora prenašati ubogi pisatelj, ki je seveda nedolžen. Nasvet našim kritikom: Kritik bodi predvsem pravičen (objektiven), v svojih sodbah zlasti negativnih skrajno previden in premišljen, ne naštevaj samo napak temveč tudi dobre lastnosti in poudarjaj zlasti te. Mesto golih kous tatacij to je slabo, to je nepravilno itd., daj pisatelju navodil in nasvetov, da se ravna v prihodnje po njih. Kritik ne sme pisatelja ubijati, temveč biti mu svetovalec, učitelj pomagati mu, da se razvija in izpopolnjuje. Napačno je, ako mislijo nekateri, da mora biti kritik strog profoz, ki vihti korobač nad ubogim literatom in išče na njem le zato napak, da bi mu lahko še eno gorko primazal.
Večina naših kritikov je obsodila bibliografijo deloma nepopolnim deloma nepotrebnim. Kritikom prve vrste je odgovoril v »Slovanu« Rudolf Maister: Je res, da v bibliografiji niso pribiti vsi, tudi najmanjši – proizvodi posameznih pisateljev, kar pa le bolj žali one, ki se ne najdejo v njih, kakor pa splošnost. Kritikom druge vrste pa dr. Ivan Prijatelj: »Veda! bi ne bila »Veda«, ako bi ne protestirala proti tej agitaciji za tako potrebno vsakdanje orodje vede.
Bibliografija je zrcalo književnega delovanja naroda na kulturni in politični celini. Zato je potrebna vsakomur, ki hoče preceniti in poznati proizvajalno duševno moč naroda. Potrebna je tudi nam Slovencem (ne samo velikim narodom, kakor je menda trdil kritik v Sl. Narodu). Iz nje se lahko poučimo v kateri vedi, stroki smo napredovali in za koliko, kje smo nazadovali. Spoznano kje nas tišči čevelj, da si vemo pomagati. Dr. Šlebinger nam je podal v svoji potrebni bibliografiji, kakor sam poudarja natančno sliko našega časopisja in leposlovja in žalibog malo prepovršen razgled obzorniškega in glasbenega slovstva.
Iz bibliografije lahko posnamemo, kako kulturno in politično življenje smo živeli v letih 1907–1912. Izhajali je nad 170 časopisov in revij izmed katerih je bilo nad 80, torej polovica na ustanovljenih v teh petih letih. Začeli so izhajati razni novi politični časopisi edini slovenski ilustriran list »Tednik« , razni strokovni in stanovski listi, znanstvene revije in edini narodno–obrambni mesečnik povsod vidimo kako razni stanovi in pokrajine organizirajo in si skušajo potom časopisja zasigurati upravičenost obstoja in si pridobiti uvaževanja pravic in ugodnosti. Lepo se je jelo razvijati slovensko časopisje v Ameriki, ki šteje v tej dobi 2 dnevnika, 7 tednikov in 1 mesečnik (nabožne vsebine). Izmed revij, ki so začele izhajati v teh letih so Veda, Napredna Misel, Slovenska Žena in Slovenski Branik.
Tretje poglavje »Leposlovje« je razdelil pisatelj: 17) Pesništvo in pripovedni spisi 2) Spisi za mladino 3.) Leposlovje po časopisju in zbornikih 4.) Prevodi. Prvi del obsegu poleg izvirnih del tudi prevode, dasi je zanje določen četrti del. Tako je označen vsak prevod v bibliografiji dvakrat. V prihodnji bibliografiji bi naj obsegal prvi del samo izvirna dela. Nadalje bi tudi ponovil željo kritika v Slovanu, da loči v prihodnje g. pisatelj pesništvo in pripovedne spise in mislim da bi bilo razen tega še tudi umestno, da označi v bibliografiji razen celotnih zbirk, tudi druga pesniške proizvode – vsaj one priznanih slovenskih pesnikov – ki so raztreseni po raznih obzornikih in zbornikih.
Leta 1907–1912 sicer niso bila za naše leposlovje najmanj rodovitna, vendar pa nismo dobili razen par del ničesar posebnega, klasičnega. Aškerc je obelodanil poleg, drugih pesniških zbirk Jadranske bisere in Poslednjega Celjana, Cankar nam je po klonil kar celo biblioteko novel, med njimi klasičnega Hlapca Jerneja, Aleša iz Razora in slovito dramo Lepa Vida. Slov. Matica je izdala nepotrebno drugu izdajo Pegama in Lambergarja. Ivan Lah je obogatil nase slovstvo z malo preveč razhlinjenim a prijetnim romanom Brambovci in z Vaško kroniko, ki je pisana v pristnem narodnem duhu. Finžgar nam je ustvaril najboljši zgodovinski roman Pod svobodnim Soncem, Golar, Mole in Jerajeva Vida so izdali svoje prve pesniške zbirke izmed katerih je po obliki najboljša Moletova po vsebini pa Golarjeva! V biblioteki pisateljev sta izdala svoje novele Novačan in Pugelj, prvi z odličnim uspehom. Dobili smo – in to je nekaj redkega pri nas – drugo izdajo Ketteja, Prešerna, Zupančiča, in od slednjega razen tega še Samogovore njegovo najboljše najglobljo pesniško zbirko filozofične vsebine.
Naše mladinsko slovstvo polnijo žalibog še večinoma prevodi. Želeti bi bilo, da bi Mešku in Milčinskemu, ki sta oba stopila z odličnim uspehom o okrog mladinskih pisateljev sledili tudi ostali odlični pisatelji in pesniki. Mnogo leposlovja je raztresenega tudi po raznih obzornikih in časopisih. Dobili smo prevode Šenoe, Vojnoviča, Macharja, Zeyerja, Sienkiewicza, Gorkega, Tolstega, Danteja Maupassanta, Zalaja, Twaina itd.
Odnosno mnogo bolj nego v leposlovju smo napredovali v znanstvu in šolski književnosti. V državoznanstvu in sociologiji so nam podali: Knaflič oris teorije Socializma, Prepeluh Socialne probleme, Furlani Kratek uvod v praktično politiko, Lončar Socialno zgodovino Slovencev, Ušeničnik malo čitano Sociologijo, Vošnjak Ustavo in upravo Ilirskih dežel (1809 – 1813). Na gospodarskih tleh smo dobili dva nova delavca urednika Zadruge, Stiblerja ki je spisal Krizo v slovenskem zadružništvu in Brezigarja, ki si je do danes stekel evropsko priznanje z glasovito brošuro »Verboten einer Virtschaftskriese in Deutschland«. V inozemstvu so si pridobili mnogo ugleda slovenskih znanstveniki Zarnik, Žižek, in Žunkovič. V narodno-obrambnem slovstvu moramo omeniti Brunčka, Mačkovšeka in Bega. Zelo smo napredovali v šolski književnosti, tako da imamo razen rizike – kemijo smo ravnokar dobili – vse slovenske čitanke za nižjo gimnazijo novo predelano izdajo nemške čitanke za prvi in drugi razred srednjih šol Končnik –. Bon naravoslovne knjige Herle, Macher in Poljanec, zgodovinske Pirc – Komotar, matematične Matek in Mazi, logiko Ozvald, verouk Pečjak, Svetina in Stroj, geografične Kožuh in Pajk. V vzgojeslovni književnosti je najpomembnejše delo teh let Ozvadlova Srednješolska vzgoja. Na filozofični ledini so se predstavljali Ozvald z psihologično analizo Volja in dejanje, Rostohar z Uvodom v znanstvene mišljenje, Seidl z Mehaniko duševnega delovanja, Ušeničnik in Žmavc z raznimi krajšimi spisi. V glasbi so se visoko povzpeli Adamič, Bojuk, Dev, Krek in Lajovic (v bibliografiji njenih imen ne najdem!) Sattner in Parma. Razne članke v glasbi so pisali Beranič, Krek in Gerbič, o upodabljajoči umetnosti so pisali Cankar Ivan in Izido Levstik Mole in Stegenšek. O raznih umetniških razstavah so poročali Zorman, Smrekar, Pugelj, Jakopič, Sternen itd.
V slovstveni zgodovini naj omenim le Prijatelja, ki nam je šestem zvezku Kersnikovih zbranih spisov mojstrsko orisal šestdeseto leto v našem kulturnem in političnem življenju, Ilešica, Kidriča, Grafenauerjevo Zgodovino slovenskega slovstva in Murka. Izmed prevodov, znanstvenih del ki smo jih dobili v teh letih so pred vsem važni dve knjigi: Detinov Miselni razvoj evropskega človeka in Niederlejov Slovanski svet, ki sta oba prevoda izšla v znanstveni knjižnici Omladine.
Že iz teh vrstic lahko vsakdo uvidi da nam bibliografija ne nudi samo golih brezpomembnih naslovov in suhih številk v ostrih obrisih neposredno sliko narodovega življenja. Zato je ne potrebujemo samo slovstveni zgodovinar in kritik, temveč vsak slovenski izobraženec bodisi profesor, jurist, medicinec, politik, učitelj, dijak, znanstvenik, literat, časnikar, publicist, kratko: da bi jo slovenska javnost krvavo pogrešala. Biti moramo g. pisatelju hvaležni, da se je tako velike in težavne naloge, sestaviti bibliografijo. Upam tudi, da se bo oziral na upravičene želje in nasvet kritikov in da bo prihodnja bibliografija v vsakem oziru dovršena.