Misli o novim letu
| Misli o novim letu anonimno |
| |||||||||||||
Staro léto je slovó vzélo in novo je nastopilo ‒ polno vošíl, de bi veselejši bilo od pretekliga! Léto 1848 je veliko obljubilo, léto 1849 je malo tega spolnilo, Bog daj! de bi iz težav in kervi pretečeniga časa o novim létu razcvetéla oljka mirú in sprave med vsimi narodi avstrijanskiga cesarstva, in de bi kraljevala živa ljubezin med tronam in ljudstvam! Le v miru rodíjo vednosti bogat sad; le v miru obdeljuje kmetovavec veselo svoje polje in pričakuje z lahkim sercam gotovih pridelkov; v miru obèrtnost in kupčíja srečno napredujete, in jezéro in jezéro glav in rók skerbí za bogastvo dežele, ki se ji odtegnejo o potrebi krivavih vojsk.
Hrepenenje po miru je gotovo želja večiga dela avstrijanskih narodov, ki véjo, kar zgodovínske bukve vsih časov spričujejo, de topovi, sablje in puše še nikdar in nikjer niso stanovitno prinêsli ljudstvu tistih darov, ki jih le mir dodeliti zamore. Tista vikši čudovita moč, ktera ustavi kervavi boj in strašni grom topov v lastni domovíni, je ‒ zaupanje med vlado in ljudstvam.
To vzajemno zaupanje vstanoviti, je imenitna naloga, ktero ima vladarstvo kakor ljudstvo v novim letu. Iz tega vterjeniga zaupanja bo razcvetéla prava živa ljubezin, in kjer je ljubezin, so nebésa na zemlji!
Presvitli cesar Ferdinand so osvobodili avstrijanske ljudstva nevredniga jarma, pod kterim so poprej zdihovale, ‒ in kar so podelili cesar Ferdinand, so poterdili presvitli cesar Franc Jožef v vsim, de se ima zgoditi „z edinjeno močjo“, to je, z deležnostjo vladarstva in ljudstva.
Vstavni ministri so tedaj prevzeli imenitno nalogo, se v vsim po postavah vstave ali konstitucíje zveste ravnati, in nikjer, tudi v nar manjši reči ne odstopiti od poti, ki jim je po vstavi predpisana. Cesar so ljudstvam pravíco dali, čuti nad zvestim izpolnjenjem te visoke naloge, in ljudstva, polne hvaležnosti za tak dar, se nikakor nočejo znebiti teh cesarskih pravíc. Kakor ministri, kot višji oblastniki, se morajo ravnati tudi vsi nižji vradniki, od pervíga do zadnjiga.
Polne pazljivosti in upanja gledajo tedaj ljudstva na ministre, de jim bo od cesarja ljudstvu podeljena vstava sveta reč, zoper ktero se nikjer ne smejo pregrešiti, scer se začnè zaupanje do vladarstva majati ali clo popolnama zgubiti.
Kakor pa ljudstvo gleda na vlado, tako gleda nasproti tudi vlada na ljudstvo; zakaj tudi ljudstva so prevzele po vstavi ne le pravíce, temuč tudi dolžnosti.
Ljudstvo je po vstavi poklicano, se po postavni poti vladarstva vdeležiti v deržavnih in deželnih zborih. Ljudstvu gré tedaj tudi, de postave natanjko spoštuje, tedaj tudi spoštuje tiste, ki imajo za spolnjenje postav skerbeti, in to so vradniki (Beamte). Razvujzdanost je grôb vse sreče na svetu, in pelje naravnost h pogubi. Postave dajati ali dane postave pretresovati, pa ni clo vsaka glava pripravna. Marsikdo misli, Bog vé kakó moder de je, in zabavlja čez vse naj bo božje ali posvetno, kar ni po njegovi glavi. Ako ga pa kdo terdo prime, de naj dokaže, kar govorí, ‒ ne vé ne naprej ne nazaj. Ena taka glava pa zamore več druzih zmešati, de se v eni ali drugi reči pregrešé zoper vstavne postave; ‒ in takó se začne majati zaupanje vladarstva do ljudstva, in se zna tù in tam popolnama zgubiti.
Torej le pošteno in pravično zgorej in spodej, kakor vstava zapové, in odkritoserčno. Iz poštene odkritoserčnosti, in iz nepremakljiviga deržanja vstavnih postav na obéh stranéh, zgorej in spodej, izvira zaupanje, ki je nar terdniši podlaga vstavne vlade. Zaupanje pelje na ravnost k občni sreči; po rakovo nazaj iti ali pa razvujzdano naprej siliti, zapelje na stransko pot, ktera je enako nevarna.
Pretêklo léto ‒ strašno v svojih prekucíjah in vojskah ‒ ni môglo dozoriti v létu 1848 vsajene vstavne svobode. Ministri brez deržavniga zbora so mógli v tacih okoljšinah samí postave dajati, za ktere bojo pa odgovor dali v pervim prihodnjim deržavnim zboru.
Novo léto bo rodílo deržavni zbor, še poprej pa deželne zbore, in vstanovitev novih srenj, ktere so korenina vstavne vlade. Nove politiške vrade v vstavnim duhu iz poprejšnjih kantonskih gospósk že mamo, od kterih upamo, de bojo spoznaIe svojo novo imenitno nalogo, zavoljo ktere so na svoje mesto postavljene. Od teh novih vradnikov je pričakovati, de si bojo vedno svojiga poklica zvesti, de ni ljudstvo zavolj njih, ampak de so eni zavolj ljudstva na svojim mestu; ‒ ljudstvo pa bo tudi spoznalo, de vradniki so spolnovavci tistih postav, pri kterih se je tudi ljudstvo vdeležilo, de, kdor vradnikov ne spoštuje, sam sebe in ljudstva ne spoštuje, ki se je v zboru vdeležilo tistih postav, za kterih spolnovanje imajo možje skerbeti, ki so od vladarstva zató postavljeni.
Takó ena roka drugo umiva; takó se imamo vsi obnašati, de eden druziga spoštujemo, dokler smo spoštovanja vredni. Tega pa je vsak, ki svoje dolžnosti v vsim spolnuje.
Namesti strahú pred poprejšnjimi gospóskami ima stopiti sedaj ljubezin med vradniki in ljudstvam, ‒ v vzajemni ljubezni bo med ljudstvam in vladarstvam kraljeval mir, in iz mirú bo izvirala občinska sreča. Bog daj! de bi vlada in ljudstva razumele imenitni klíc noviga leta, v kterim ima beseda vstave še le mesó postati!