Misel daljave
| ← Zgradba | Misel daljave Zvezdenje Robert Simonič |
Črno → |
| |||||||||||||
Moje lice je temna kri.
Moje lice je zora Alte in njena
sleherna dlan.
Moj spomin prebuja besede v izgovorjavo
in pušča za seboj tišino nemenja.
Ali tišina sliši?
Ciklično prihajanje in odhajanje
nasmeha, ki boža preprosto zaupanje,
vzbuja tudi bolečino.
Roka matere, ki odhaja, ne skriva
Prinesli ste tudi lesket in sijoče dni.
Vendar v vas ni ničesar,
da bi odražalo poljub ki ostane.
V (v)etru doni: Zdaj!
Zdaj naj mladi kentavri poteko v boj
s trobento izkrivljenega upa,
da se jim noga neopazno uvije
v blato močvare, odkoder se
vrne le še
Gorovje Alte
Te gore, uklesane pod obok,
zakrivajo vsak iskriv pogled
v spotikavo sovraženje odprtega
kdaj se mi bo približal konec