Miroljubova bolezen in mravlje
| Miroljubova bolezen in mravlje Josip Brinar |
| |||||||||||||||
17. Miroljubova bolezen in mravlje
Topli jug je pohlidel črez bregove, solnce je začelo pripekati močneje in močneje, pomlad je oznanjala svoj veseli prihod. Vse je vnovič oživelo in tudi kralj Miroljub se je prebudil iz dolgega zimskega ždenja; skolehal se je s toplega loža ter šel na solnce gret svoje odrevenele ude. Spremljala ga je njegova žena, skrbna Krunoslava, ki pa ni bila nič kaj dobre volje. Bolezen njenega soproga jo je bila znova užaloslila, kajti menila je, da bo vsaj mirni zimski počitek okrepčal in razvedril bolnega kralja, toda njeno upanje jo jc varalo. Miroljub se je vzdramil še otož-nejši in slabovoljnejši, nego jc legel jeseni, a vrh tega je še tako shujšal, da ga je bila sama kost in koža. Nevoljno mrmraje je kralj kobacat proti Matjaževi peči, kjer mu je bil še najljubši prostorček v otožnih dneh njegove bolezni. Spremljajoča kraljica se je trudila na vse načine, da bi razvedrila svojega črmožljivega soproga, a njeno prizadevanje je bilo bob ob steno. „Kod se neki potika Miško?" je zagodrnjal Miroljub, zlcknivši se na najugodnejši prostor ob Matjaževi peči. ,,Bratran medved je danes zarana odšel v gozd obiskat svojega sorodnika Lakotnika, ki se nekaj časa sem silno huduje na Zvitorepko, obljubivši ji krvavo maščevanje radi svojega izgubljenega repa ..." je uslužno pojasnje¬vala kraljica. »Kajpak, to je že Miškotova navada!" je zarenčal Mi¬roljub, da je zaprlo kraljici kar sapo. „Ali nima drugega opravila, kakor da hodi nikdar sitemu Lakotniku pete lizat? Sicer pa dovolj o teh čenčah!" In kralj je utrujen zazehal. obrnivši svojo spodnjo plat proti toplemu solncu. Izmed bližnjih travnatih bilk se je med tem usulo krdelo mravelj; hitele so v velikem ovinku, izogibajoč se počivajočega kralja, na nasprotno stran planote. Mi¬roljub se je zagledal v ta nenadni iz prevod in njegovo oko je sledilo pehajočim se živalcam, a opazoval jih je mirno, ne da bi se ganil. „Kaj je le mravljincem, da se te izogibljejo tako daleč in da si ne upajo mimo tebe?" je poprašala radovedna kraljica. „So pač najbrž tiste neubogljivke, ki sem jih svoje dni kaznoval zaradi njihove nepokorščine!« je odvrnil kralj. nAli je mogoče, mili moj soprog," se je začudila Krunoslava; »ti-lc drobni mravljinci so se vam postavili po robu? Pa kdaj se je pripetilo to, kdaj?« Eh, no!" je zagodrnjal lev, „kaki dve leti je menda tega, kar sva — jaz in pa lisica Zvitorepka — korakala po gozdu. In ta črni drobiž se mi je kar v gručah usul na pot, da nama ni bilo mogoče dalje. Zapovedal sem jim, naj se mi umaknejo s pota, pa ta sodrga neposlušna se še zmenila ni za moje besede. In to me je tako razpalilo, da sem nepokorni golazni porušil in poteptal njihov grad; na tisoče mrtvih je obležalo na mravljišču. Sicer bi ti pa znala Zvitorepka vse to lepše pripovedovati; ona ima na-brušen jezik." To rekši, se je kralj prevalil na drugo stran in gospa Krunoslava si ni upala še kaj več poprašati o tej stvari; saj bi pa tudi nič več ne zvedela, zakaj kralj je povedal vse, kar je vedel o tem dogodku; a da tiči prav tukaj izvor njegovi bolezni, o tem se mu še sanjalo ni. Ko je namreč kralj Miroljub razdrl mravljam njihov grad ter odšel svojim potem dalje, so zagnale drobne ži¬valce silen krik in vik po svojih mrtvih bratih in sestrah. A Zvitorepka, ki se je bila med tem poslovila od svojega kralja, se je potuhnila v grmovje in vlekla na ušesa, kaj tožijo in govoričijo razbegane mravlje. la prigodilo se je, da je prihlastal iz gozda Vrto¬glavec, silni poglavar mravljinskcmu gradu. Ko začuje milo jadikovanje svojih vdanih podložnikov in zagleda razrušeni svoj stan, vzklikne ves razpaljen; „Kdo je učinil to zločestočo?" Nekaj mravljincev jc stopilo pred Vrtoglavca. Pri¬klonivši se svojemu poglavarju, kakor se spodobi, so be¬se .ličili vsi razvneti: „Naša zvestoba nam je nakopala to grozno nesrečo. Bil je tukaj lev, ki je zahteval, naj se pokorimo njegovi zapovedi, a ker ste vi, premilostni Vrtoglavec, naš edini gospod in vladar, zato smo se uprli nje¬govim ukazom. Ta naša vdanost do vas pa je leva tako silno razkačila, da je s svojimi težkimi nogami porušil in pomandral naš grad." Vrtoglavec je poslušal tožbe zvestih svojih podlož¬nikov in srce .se mu je topilo bridke tuge; ali pogum mu ni upadel. Navzlic temu, da mu je svojce uničil tako silen protivnik, se je vendarle zarotil, da hoče rajnke krvavo maščevati. Ker je pa bil moder in previden vladar, ki se nikdar ne prehlasta, je sklical svoje stare in izkušene svetovalce na tajno posvetovanje, da se izbere primerna kazen nasilnemu levu. Vse to pa, kar se je v mravljinskem zboru sklepalo, je prestrigla v svoja ušesa prisluškujoča Zvitorepka, skrita za grmovjem in ščavjem; a o vsem tem, kar jc zvedela, ni črhnila nikomur ne besedice, le svojim sinovom je ob priliki razkrila to skrivnost, ki jc bila nepričakovano veli¬kega pomena. Zbor mravljincev se je razšel, Vrtoglavec pa se je napotil po njihovem nasvetu naravnost v brlog h kralju Miroljubu: pritihotapil se mu je v kožuh, odtod kobacal potihoma po gosti dlaki med košato grivo, iz grive pa na¬ravnost v uho in po temnem sluhovodu dalje in dalje, dokler se ni preril do možganov, kjer je začel vrtati in ščipati noč in dan; brez prestanka je neumorno vfšil svoj grozni maščevalni posel. Ravnokar je zopet vščipnil v mehke možgane tako neusmiljeno, da je Miroljub besen planil po koncu ter se rjoveč zgrabil z obema rokama za glavo. Ko je bolečina malce pojenjala, se je izmučen naslonil ob razgreto Matja¬ževo peč in je topo zrl tja po prisolnčni, iz zimskega sna se vzbujajoči pustopoljini. V dolinici pod Matjaževo pečjo je zašumelo listje, ki ga je ležalo do pasu visoko, preperela suhljad je počila pod nogami; Miroljub se jc zganil ter se ozrl po prihaja¬jočih. Bila sta prilomastila bratran Miško in pa Uikotnik. Ko je kralj zagledal brezrepega volka, je prasnil v smeh: „Hahaha, moj dragi vitez volk, ali si svoje omelo posodil sajegulcu, ah kaj?" -Milostni kralj in vladar," je zajavkal Lakotnik, spakujoč svoje kislo obličje, »usmilite se mene, ubogega, zaničevanega trpina! Saj veste, da sem vam zmeraj zvesto in vdano služil; prosim vas torej, poslušajte me in poma¬gajte mi v nadlogi in sili!" »No le povej, kar imaš na srcu, pa mi nikar pre¬dolgo ne veži otrobov!" »Dobrotljivi gospod, veliko sramote in krivice me je doletelo. In vsega mojega gorja je kriva edino le Zvito¬repka, ta mrcina lažniva, goljufiva ..." »0ho, le počasi," je prestrigel kralj Lakotniku besedo; »Zvitorepka je meni najljubša izmed valpetov po širnem kraljestvu. Ako te je res zadela kaka nezgoda, si gotovo kriv prav sam, a zdaj bi rad zvalil krivdo na svojo sosedo. Ali se še spominjaš, kako (»hlastno in krivično si zadnjikrat delil uplenjenega bika? Kdor si upa žaliti celo svojega kralja, ta pač tudi do manjših in slabotnejših ni prepo-hleven in pravičen!" Lakotnik se je prav nevoljen nakremiil, začuvši kra¬ljeve trpke besede, zakaj tega se ni nadejal, da ima njegov vladar navzlic svoji bolezni tako dober spomin. Miroljub se je že hotel ukreniti v stran, kar stopi predenj medved Miško, rekoč: »Ljubi gospod in bratran, dovolite mi, da se nekoliko potegnem za Lakotnika: zakaj Zvitorepka je res hudo razžalila njega in druge živali po gozdu. Vsi so že Zvitorepkine vragometne predrznosti siti do grla, in staro in mlado že nestrpno pričakuje dneva, ko boste vi, visoki moj kraljevi bratran, ostro sodili vse grde čine preklicane tatice, nasukane roparice. Predolgo se mi vidi ne zamerile mi, da sem tako odkritosrčen, visoki moj kralj in gospod predolgo se mi že vidi, odkar se prav nič več ne brigate za svoje vladarske posle; a meni se zdi, da je že skrajni čas, da zopet pokažete vso svojo kraljevo moč in oblast, sicer vam utegne Bog poslati še hujših kaznij, kakor je vaša sedanja bolezen. Skličite torej nemudoma vse živali sirom polja in gozda na svoj dvor, da slišite njih pritožbe, ter jim sodite po postavi in pravici!" Miroljub se je zamislil in dejal Miškotu od važno, ne da bi se ozrl na volka: »Dragi moj bratran. pozovite mi skokonogega zajca Plahima, ki naj poleti križem mojega kraljestva in naj izroči vsem mojim podanikom prijazni kraljevski pozdrav in povelje, da se zbero črez šest tednov vse živali na moj dvor, kjer bom priredil veliki zbor. To je moja volja! In tedaj naj razloži Lakotnik, ali kdor¬koli hoče, svoje tožbe zastran Zvitorepke; takrat bom po¬slušal vsakega!" To rekši, se je kralj obrnil meni nič, tebi nič v drugo stran. Miško pa je ukrenil vse natanko po naročilu vla¬darjevem. A Lakotnik jo je potegnil malce poparjen v gozd ter čakal velikega zbora.