Mirno letovišče
| Mirno letovišče Rado Murnik |
| |||||||||||||
Moj iskreni prijatelj Pantaleon je bil izboren aviatik in kreposten kristjan: vsikdar je govoril golo resnico, dasi je bil jako sramežljiv mladenič in strasten lovec.
Ko sva sedela v Žibertovi kavarni v Celovcu, sva se pogovarjala o letoviščih. Povedal sem mu, da bi šel rad letovat kam na kmete v miren kraj; nasvetoval mi je, naj grem v Nadjamske hribe na »Samoto«.
»Na Samoti« sta le dve hiši,« mi je razlagal dični Pantaleon. »Pojdi k Andrejku, ljubi moj Dominič! Stari Andrejko ima v prvem nadstropju sobico, ki ti bo morala ugajati. Vsaj meni je bila jako po godu. Kajpada ne smeš pričakovati takega razkošja, kakor v švicarskem hotelu. Zato je pa tudi vse bolj poceni. In ta mir, ta nebeški mir! Planinski orel vije svoje kroge v višavah, v nižavah pa zamuka včasi kravica za kratek čas in poocinglja s svojim kravjim zvoncem. Dobre pol ure od Samote se skriva za temnim smrečjem Mala vas. Imenitna dekleta so tam, vzrasla kakor boginje. Poznam jih skoraj vse. Za eno samo pisano ruto se da vsaka poljubljati cel mesec. Res, lepe so dečle in hvaležnega srca. Samo glej, da te ne zalotijo in ne nabijejo fantje; zakaj tudi oni so vzrasli kakor bogovi in pretep jim je najljubša zabava. Divil se boš sveži dovtipnosti in krepki govorici starih gorenjskih očancev. Uro daleč je prijazno mestece, koder imajo v vsaki drugi hiši gostilnico.«
Navdušen po tem hvalospevu sem takoj kupil tri svilene rute in se preselil z malim kovčegom na Samoto. Dospel sem proti večeru. Soba mi je ugajala in kmalu sem se pogodil s starim Andrejkom, korenjaškim, nekoliko prihuljenim očakom. Plačal sem za mesec vnaprej.
Andrejkov vnuk Jakec mi je prinesel bukoličnega kislega mleka in idiličnih žgancev. Po njegovem porednem nasmehu sem spoznal precej, da je Jakec pravo gorenjsko seme. V miznici sem dobil staro številko monakovske »Jugend«. Tam sem bral začetek prelepe pesmi:
Ein Mann, der noch nach Väterweise
Per pedes machte seine Reise,
Den fuhr ein Radler frisch und keck
Mit seinem Radl in den Dreck ...
Oveselilo me je to znamenje kulture sredi med neomikanimi hribovci. Čudovito so mi povzdignile srce te velepoetične besede; pustil sem kislo mleko pa žgance in šel gledat, če zahaja solnce še vedno na zapadu.
Po izprehodu sem šel takoj leč. Komaj sem pa malo zadremal, že me je zbudilo pasje lajanje. Psov je bilo dvoje. Prva mrha je tulila drugi tenor, druga mrcina pa je lajala prvi bas. Kadar sem vstal, da bi se šel pritoževat Andrejku zaradi kaljenja nočnega miru, sta vselej utihnili obe kanaliji.
Ob luninem svitu sem pometal skozi okno pisker z žganci, skledo s kislim mlekom, svečnik, krtačo, pljuvalnik in drugo tako pripravno orodje. Meril sem natanko, ali zadel nisem ne tenorja, ne basa. Vso noč nisem zatisnil očesa. Ves obupan sem koval črne naklepe, kako bi se iznebil peklenskih mučilcev. O Pantaleon!