Mirni sosedje
| Mirni sosedje |
| |||||||||||||
»Godba, pa godba in zopet godba!« godernja gospod profesor Košir, ko stopa proti svojemu domu. Bil je prav lep spomladni dan in tedaj nič čudnega, da so bila okna povsodi na stežaj odprta, iz njih pa so se slišali glasovi tu klavirja, tam gosli, malo naprej pa zopet klavirja. »Že zopet!« vzdihne, ko krene v stransko ulico, kjer mu precej pri prvih hišah zadoni na uho glasno petje čevljarja, ki si s pesmico dela kratek čas pri delu. Profesor ni poznal razločka mej dobro in slabo glasbo, oboja mu je bila enako zoprna. Nevoljen, godernjaje nad ljudmi, ki baje dragoceni čas zapravljajo s takimi nepotrebnimi rečmi, kaker je godba in petje, dospe v ozko ulico, kjer je vladala nenavadna tihota, in godbe celo ni bilo čuti.
Zakaj pa je bila našemu znancu ta umetnost tako zoperna? Profesor, učen mož, je že več let pisal imenitno modroslovno delo. In kaker je že velik križ s stanovanji po večjih mestih, tu ko tudi gospod Košir ni mogel z lepa dobiti kotiča. kjer bi ga mestni šum ne motil: posebno pa ga je razstresala in motila vsaka godba, češ, da ga ona najbolj ovira in vznemirja pri znanstvenem delu. Tudi sedanje stanovanje mu ravno zaradi petja in igranja na klavir v bližnji soseski ni bilo po volji.
Ko gre tedaj čmeren po imenovani mirni ulici, zapazi na nekih vratih listič z napisom: »Dve sobi z razgledom na vrt se precej oddajo!«
»Kaker nalašč zame!« misli.si profesor: »mir na ulici, dve sobi, razgled na vrt. Poskusimo!«
Pozvoni, čaka, nobeden ni odpiral, v hiši vse mirno, pozvoni v drugič, krepkeje; sedaj se šele prikaže postarana gospa, posestnica hiše, ki gospoda Koširja vljudno popraša, česa želi. Ko zve, veselo reče: »O, prosim, prosim, kar vstopite, oglejte si stanovanje, upam, da Vam bo všeč, gospod profesor!« Zgovorno mu pripoveduje o vrlinah svoje hiše, posebej še stanovanja, ki je še prazno.
»Zagotovljam Vas, gospod profesor, da bote zadovoljni: sobi, kot nalašč za Vas,« prostorni, zračni, zdravi, lepo slikani, pa po ceni, boljšega stanovanja ne dobite z lepa.
Previdni profesor iz skušnjeve, da vsak hvali svoje, ne pove pa pomanjkljivosti je sicer zadovoljen s stanovanjem, vender nekaj mu ni všeč in to so stranke, ki tudi stanujejo v tej hiši. Popraša tedaj, pa precej glasno, ker je opazil, da je gospa nekoliko trdih ušes: »Videl sem, da imate, gospa, še druge ljudi v hiši: dovolite, je-li je kedo mej njimi, ki igra?«
»O, prosim, igralca ne trpim v hiši: ljudje, ki si po glediščih iščejo zaslužka, niso dosti prida in zato takih nemaram.«
»Ne mislim gledaliških igralcev, ampak mislim takega, ki bi n. pr. igral na klavir.«
»A tako? Tudi takega ni pod mojo streho.«
»Kedo pa stanuje še tu?« pozveduje dalje profesor.
»O sami mirni, dostojni ljudje: zraven Vašega prihodnjega stanovanja, gospod profesor, če smem upati, da se zmeniva, je nek gospod Sostič, knjigovodja, prav vljuden in miren človek; naprej stanuje gospod Zemljak, finančni uradnik, tu gori na tem koncu učiteljica Pavlina Križan, prav tam v kotu pa nek trgovski pomočnik. Zagotavljam Vam, da so sami mirni ljudje in sem prepričana, da Vam bodo že zaradi tega všeč, ker so po svojem poklicu malo doma.«
»Tako, tako, dobro, precej jutri se preselim,« reče profesor; »samec sem, tedaj brez velikega pohištva, nekaj knjig, vse to bo kmalu prenešeno!«
Vidno zadovoljen se poslovi in hiti vkrenit potrebno za preselitev. Res, drugi dan zvečer je bilo že vse v redu, in gospod profesor se veseli prijetnega doma. kjer se bo lahko v miru pečal z znanostjo in nadaljeval davno že pričeto delo, pri keterim ga ne bo motilo večno igranja po klavirjih, goslih, kitarah in ne razburjalo petje iz dobrih in slabih grl.
Prvič čez dolgo časa gre danes zopet vesel in zadovoljen k počitku ob svoji navadni uri, ob osmih zvečer, v svesti si, da ga ne bo dražila nesrečna godba. Mej tem so prišli tudi njegovi novi sosedje domu: loputanja z vratini ni bilo čuti, tudi hodili so mu mirno mimo sobe, kaker se spodobi olikanim ljudem in tedaj ni bilo vzroka pritoževati se čez nje.
»Hvala Bogu, dobro sem jo zadel,« to je bila zadnja misel gospoda profesorja in potem so mu polagoma zlezle oči vkupaj. Pa ne za dolgo. Zbudi ga zategnjen, žvižgajoč glas: »Moj Bog, kaj je to? menda vender ne flavta?« Da, njegovemu sosedu, knjigovodji Sostiču se še ni mudilo spat, kratkočasiti se je začel po stari navadi s flavto. Nevoljen pograbi profesor čevlje in potrka po steni.
»Mir tu zraven,« zakliče, »nehajte s to nadlogo, jaz ne morem spati.«
»O, oprostite, ali ste ne mara bolni?« uglasi se sosed.
»Da, da, bolan sem, prosim, mirujte!«
Igralec s flavto vmolkne; smili se mu bolnik.
Zadovoljen, da je pomagalo, zatisne profesor zopet oči. – Kar zasliši glasove, kakor daljnega groma.
»Kaj pa je to?« in še predno more razločiti, odkod ta grom, oglasijo se ravno njegovi spalnici nasproti gosli, ki cvilijo mačjo godbo v roki nevajenega finančnega uradnika Zemljaka.
»To je pa že preveč!« vsklikne profesor jezno, skoči s postelje, se za silo opravi in dere k vratom svoje napol gluhe gospodinje pritožit se nad nemirneži. Pri tem mora iti mimo stanovanja učiteljice Pavline, ki si ravno ljubeznjivo prepeva lepo pesmico.
»Grom in strela!« menda sem zašel v hišo samih muzikantov; pa mi ni nič baba povedala, ko sem jo naravnost prašal, kake ljudi ima v hiši!«
»Gospa, gospa, prosim eno besedo!« kliče profesor in ropota po vratih, gospa pa je gluha in tudi že v pervem spancu. Dolgo je ne more spraviti po koncu; slednjič se vender vrata odpro, gospodinja v nočni obleki, z nočno avbo na glavi, nevoljna nad ropotom prašit: »Kaj pa je, kaj se je zgodilo, ali gori?«
»Kuj se je zgodilo?« ponavlja jezni profesor, »ali nič ne slišite?«
»Kaj pa, kaj, ali je potres?« praša sedaj prestrašena. Mej tem so se godci in pevka mirno zabavali dalje z godbo in petjem.
»A, neumnost, kaj potres! Poslušajte kaj počno!« se zadere profesor.
»Kedo? Kaj? Povejte mi, gospod profesor, kaj je vender! ali so talje v hiši?« Razkačeni profesor začne sedaj na ves glas vpiti, da ni miru ponoči v tej hiši: Kreg privabi seveda tudi druge na hodnik, ki si ne vedo razlagati, odkod vpitje in jeza novega soseda ter prestrašeni obraz gospodinje. Vsi sprašujejo:
»Kaj je? ali se hiša podira? gori? ali so roparji v hiši?«
Gospa še ne ve, pri čem da je, kaj hoče profesor. Tedaj se oglasi trgovski pomočnik, ki je, mimogrede rečeno, ud glasbenega društva in igra na vijolon, od tod tudi glasovi, grom, ki so v drugič splašili profesorja: trgovski pomočnik odločno, že vsled gluhote gospodinje, precej na glas še enkrat praša, kaj pomeni nemir in vpitje.
»Prašajte tega gospoda, jaz sama ne vem!« pravi gospa in pokaže profesorja, ki je gerdo gledal godce in pevko in potem zarežal:
»Kaj je, brezobzirnost je motiti človeka ponoči z Vašo mačjo godbo!«
»Kako? kako pravite? z mačjo godbo? če Vam ni všeč, pojdite drugam, kedo Vas je klical semkaj, razumete?« se oglasi učiteljica Pavlina.
Tudi knjigovodji Gosliču ni dopadlo, da je profesor njegovo in tovariševo godbeno umetnost imenoval mačjo godbi; zato gerdo gleda sitneža in ravno ima primeren odgovor na jeziku, ko ga prehiti Zemljak in se odločno potegne za vse stranke:
»Dovolite, gospod sosed, že navadna vljudnost zahteva, da privoščimo drug drugemu nedolžno veselje po trudapolnem delu.
»Tako je!« oglasijo se vsi.
»Seveda, tako je!« de jezno profesor, »ali mari mislite, da jaz lenobo pasem po dnevu ? da ne potrebujem počitka in miru saj po noči?«
»Kedo Vam brani počivati?« odvrne finančni uradnik, »počivajte, nas pa tudi pri miru pustite: lepa je ta, da bi moral človek še druge prašati, kaj sme in česa ne sme početi v svojem stanovanju! Čujte ! če Vam ni všeč, pomagajte si drugam!«
Te besede seveda niso bile všeč gospodinji, ki se je bala zgubili komaj prišlega stanovalca.
»Prosim, ne govorite tako, saj se bo dalo …«
»Nič se ne bo dalo, precej jutri grem iz te hiše,« zavpije jezno profesor.
»O gospod profesor, poterpite saj …« »Pustite godernjača, gospa naj gre kamor hoče!« oglasijo se drugi enoglasno: »mi hočemo imeti tudi svoje, mi smo štirje, on sam: kje je zapisano, da bi se morali vsi po enem ravnati?« pristavi knjigovodja.
»Dobro, dobro, saj se ni treba, samo za današnjo noč prosim, pustite me v miru s svojo godbo: jutri grem!«
In šel je – iskat druge ulice, drugega stanovanja, kjer bi mu ne bilo treba poslušati godbe. Še dandanes išče, modroslovno delo pa čaka doveršenja.