Mirina poroka
| Mirina poroka Oskar Kamenšek |
| |||||||||||
Lani v novembru se je bila zaročila Mira z mladim Mareicm, kar se je moglo tedaj čitati vtem listu; jako prenagljeno sicer in ne da bi bila natanko in trezno premislila veliko važnost svojega koraka. Janez Marela pa je bil tega zelo vesel, in ves maček aru je naenkrat prešel, ko se je zavede), na kak hhek in nepričakovan način je prišel do svoje ljubljene Mire. Najrajši bi bil takoj odšel pit, da času primerno proslavi častitljivi dogodek. Tako pa se je premagal in samo pomislil vnovič, kako slabo je na svetu uravnano, ko imajo baš tepci največjo srečo, med katere šteti sije dovoljeval tudi samega sebe.
Miri ni ugajalo, da bi predolgo odlašali 3 poroko, krepko je zastavila vse svoje šibke moči, da se priprave čimprej izvrše; izbrala je z Janezom okusno pohištvo za njiju stanovanje in odločila, da ne potujeta nikamor, »zakaj iz zdravstvenih ozirov,« je pojasnila svoji materi, »je najboljše, da ostaneva lepo doma po poroki.«
Njena mama ni sicer razumela vsega, kajti ona je bila popotovala v tistih dnevih, ko se je sama omožila, in z veseljem In bridkostjo v srcu se je spominjala vseh tistih krajev, ki si jih ni ogledala, čeprav jih je bila obiskala; ali Mira je tako dejala in mama je rekla: »Da.»
Janez Marela je stal topo poleg svoje zaročenke in niti trenil ni z očesom in je dejal: »Da.«
Prihajal je Janez Marela vsak dan v mraku k Miri, prinesel ji je šopek in ji poljubil roko. Mira ga je vprašala:
»Janez, kaj si delal ves dan?«
Odgovoril ji je, da je pomagal svojemu očetu v kontourju, zakaj veliko opravila je imel tedaj stari Marela. Celo svojo trgovino je n oral preurediti, ker je sklenil, pripustiti svojega sina kot kompanjona h kupčiji, a mu tudi prepustiti polovico truda in dela, ki ga je imel poprej sam, Češ, da naj mladi v resnici skrbi za svojo ženo in zase. Saj da mu je zadnji čas, da se pripravi k delu.
Nad poslopjem se je že bleščal v zlatih črkah napis: J Marela & sin, sinu pa je prihajala vedno češče misel, da ni storil prav, ko je zasnubil Miro.
To ima zdaj! Delati mora in vedno skrbi nad glavo! In da bi imel vsaj malo plačila od tega! A pride k Mri in niti poljubov ne dobi, ki bi si jih želel. Kaj še! Sede poleg Mire in njena mana gre iz sobe, da pusti zaročenca sama v mraku in sreči. Ali kaj ona ve, da mu Mira odmakne vsakikrat roko, ko jo poskusi prijeti ter poljubiti! Samo enkrat jo je hotel objeti ter približati svoje ustnice njenemu obrazu — Mira ga je nalahno pahnila vstran ter zaklicala:
»Miruj, Janez!«
Prestrašil se je njenega glasu, odmaknil se je na stolu in od tisti krat ni več poskusil kaj takega. Zakaj bal se je Mire; nenadoma mu je prišlo to spoznanje in nenadoma je zaslutil, da ga Mira popolnoma vlada in da ni v njeni bližini nikdar, samsvoj. Prestrašil se je tega in obenem zatrepetal zle slutnje, ki mu je šepetala o bodočnosti. »Nikdar ne boš samostojen, Mira ti bo vse, ter napravi s teboj, kar bo hotela. Kakor trak te bo ovijala okoli prsta!«
Sram ga je postalo ob tej misli in šel je v gostilno med družbo prijateljev, tolažit svoj strah. To je bilo zimskega dne v mraku, ko ga je po navadi pričakovala Mira doma, da ji prinese šopek in edini rokoljub ... Tako pa tistega dne ni prišel, ker je pil po mestu a Miri ni bilo hudo. Zakaj pač? Ni ga ljubila in zdelo se ji je, da ga ne bo nikdar, mislila pa si je: »Ljubezen je bedastoča. Pšejo o nji, o nji govore — zato pa verjemo, da je. Nedavno še sem bila tudi jaz tako nespametna, da sem verjela! V resnici je ni. In zato sem se zaročila z Janezom, ker vem, da je ni, in ker sva midva vsekakor lep par in dobra partija, kakor pravi papá. Poleg tega imam že zadosti domače hiše ter večne odvisnosti!— Janez mi bo zmiraj stregel, ker si domišljuje, da me ljubi; zato postanem njegova žena! Amen! — Če pa ga danes ni, stori čisto prav. saj se ob njem tako silovito dolgočasim in ne rabim ga!«
Nato je šla Mira v kuhinjo ter tam kričala nad kuharico; Janez pa je tedaj v pijanosti podpiral z obema rokama glavo, solze so mu polzele po tolstem obrazu in jecljal je:
»Vse bo šlo po njeni glavi ... jaz ne bom imel ni najmanjše veljave v hiši. Ukazovala bo celo meni! — Ne verjamete? — Kaj? Še tepla me bo! Ne verjamete? Kaj? . . . Ko mi ne da Že zdaj nobenega poljuba! Čujeste! ... ”
V mesecu februarju naj bi bila poroka ... Od dne do dne bolj žalosten je postajal Janez Marela , vsak dan je razločnejše spoznaval, da je izgubljen zase samega, da je z a večno njen, Mirin . Oče ga je pogledoval od strani, vede l n i natančno, kaj bi mu bilo, ali slutil je . . . Janez je prišel skoro vsak dan pijan domov , tja proti jutru, opotekal se je po veži, opotekel se je v svojo spalnico i n spal ves dan. Nič m u ni dejal oče, zakaj hudo mu je bilo ob sinovi bolesti.
Teden dni pred poroko pa je šel Janez Marela spat že zvečer in zjutraj po zajtrku je odšel v konotoar svojega očeta.
Žalosten je bil njegov glas, žalosten je bil njegov obraz , ko je dejal: »Papa, jaz r e morem več ... Jaz se bojim Mire ...« Pogledal ga je stari Marela in vprašal:
»Zakaj ?«
»Zakaj? Zato — ke r me bo imel a pod pantofeljčkom, ker ne bom vpričo nje nič veljal «
Nato mu je pravil o vseh izkušnjah z Miro, ki so ga izučile in mu odvzele pogum in voljo.
Hudo je bilo staremu Mareli poslušati take stvari, ker jih ni maral in ker je znal, da ne ve pravega svetovati, ali ko mu je sin dejal počasi in proseče: »Zato bi bilo najboljše, da jo pustim,« mu je bil sklep gotov.
Zmagala je v njem prirojena lakomnost po bogastvu in misel, da bi se sicer moral iznova sam, brez sinov e podpore truditi in mučiti. Pokašljal je i n rekel — prav malo prepričevalno:
»Beži, beži, sinko , kaj se po nepotrebnem skrbiš in bojiš. To ti preide. Zdaj se ti zdi tako, da te vlada Mira , ki ji v resnici izpolniš vse, kar hoče — ker jo ljubiš. A za bodoč¬nost se ti ni treba bati! Vzameš jo in srečna bo, da te ima. Pa še vesela bo, če boš ti gospodaril in ji ukazoval, da se tako sama otrese skrbi. Beži, beži, ti boš dejal: tako! — in ona bo pritrdila, baš kakor zdaj ti nji vse potrdiš. Ker bo ljubila tebe i n deco! — Sicer pa se, sinko , ne boj preveč pantofeljčka! Verjemi mi , da je pravzaprav jako koristen. Moja pokojna, viž, tudi ni bila preveč pohlevna — pa sem ji hvaležen; zdaj ko je umrla.
To pa b i bilo nespametno, da se zdaj, zadnji čas stvar razdere , ko je že vse tako lepo pripravljeno i n urejeno, da je veselje: Prvič izgubi naša hiša ugled in drugič nastane potem vprašanje, če te bo še katera marala, ko si bil tako napravil z Miro . In ostaneš samec, česar si gotovo ne želiš. Najglavneje pa je to, da tako bogato težko še dobiš na tako lahen način, ker jih je malo in ker nis0i ti posebno lep… Ona pa je «
Oče se je oddehnil, težak kamen se mu je odvalil s srca; začudil se je, da zna tako imenitno govoriti, in pogledal je sina.
Ta pa je zrl bled na tla in očividno premišljeval, ali ima oče prav ali ne. Vzdihni l je težko, da je i malo zabolelo starega Marela , potem pa je dejal:
»Prav imaš, papa ... kej bi razdirali!... Ali o vsem tem molčiva. «Odšel je iz pisrne, papa pa si je mel roke...
Tako je odbežal teden in dan poroke je došel. V noči pred njo Janez Marela ni bi l mogel zaspati. Mučile so ga mučne misli. Prižgal je svečo, ogrnil se v ponočno suknjo ter sedel k mizi . Podprl si je glavo z levo roko, desnica pa mu je bila po nogi, zakaj treslo se mu je telo razburjenja. Isnova so se mu bili porodili pomisleki proti bližnji ženitvi. Misli so mu vrvele, naslikal si je prizor za prizorom , ali v vsakem je bil on tisti, ki ni imel nobene moči, ki se je klanjal Miri.
Stopil je v jedilnico , vzel steklenico konjaka ter jo odnesel v svojo sobo. Postavi l jo je na mizo , natočil ter pil.
»Janez, tiho bodi in ne mrmraj! Ostani tu ter počakaj, da se vrne izprehoda!«
Tako mu deje Mira in ubogal jo bo. Kaj pomagajo naklepi, da se ubrani, da ji nasprotuje — Mira ga pogleda in ves je plah in pokoren. Zopet je pil in nemirno so mu begale misli.
Poljubiti jo bo hotel, zaželi si mirnega, srečnega, zadovoljnega življenja — a Mira ga sune vstran in nikdar ne ostane pri njem; nikdar mu ne poreče prijazne besedice; če obsedi v isti sobi kakor on, se bo zibala v stolu in — molčala ...
Janezu so se zmršile obrvi nad okroglimi očmi, roka mu je posegla po konjaku.
»Ah, bedak, kaj mislim! — Ljubila me bo, zapovem ji: bodi moja! — pa bo. Stisnem se k nji; prijazno se bo svetila luč v sebi, čudovito nežno bodo zrle njene oči. «Janez , ali me ljubiš?« In sklonem se k nji, objamem jo, srce mi zatrepeče hrepenenja in ljubezni — poljub!
»Janez, miruj!»
Ah ! — Vstra n me je sunila... Tako torej! ...«
Natočil je ter pil.
Vnehalo mu je razburjenje; z obema rokam a je podprl glavo in zrl srepo predse. Prišla je spet stara misel, da ni njegova ljubezen prava, da bo Mira žena brez ljubezni. — Gorjé takem u življenju!
Pil je konjak in ni mislil dosti, da bo jutri njegova poroka, izpil je skoro celo steklenico in stožilo se mu je ob misli, da bo njegovo življenje od zdaj dalje tako , tako prazno ... baš kakor steklenica.
Zakaj od Mire ni pričakoval sreče.
Šel je bil včeraj predpoldne po mestu in je čul pevca barača, ki je pel. Stal je pred vežo male hiše: obnošena obleka, strgan klobuk , žalostne, sanjave oči, popotno palico je bil položil predse se na tla, z rokami je držal harfo. Ljudje so ga obdajali ter se m u smejali v svitu mrzlega zimskega solnca, berač pa je pel:
Kaj naj pomaga ti denar,
kod hočeš z niim do sreče?
Denar je pač sveta vladar,
a sreče? sreče? — ni večje kot je ljubezni žar!
Tako jo bil pel pevec in beračil denarja, Janezu Mareli pa so zazveneli zvoki te pesmi , ko je zaspal; ko je spaval, so še plavali okolu njega in v sobi je plaval zoprn duh po užitem žganju.
Prekrižala je mati Miro ter ji popravila pajčolan na obrazu. Žalostno ji je postalo v srcu, ko je pomislila, da nima Mir a mirt e v laseh, kakor je bila ona želela — ni je bila hotela, dejala je, da je ne mara in da je mnogo lepše in modernejše, iti v navadni promenadni oblek i pred altar. Zajokala je tedaj Mirin a mati in sla s hčerko v salon, kjer so bili zbrani svatje.
Janez Marela je stal pr i svojem očetu in tastu in nič ni govoril. Zakaj zaspal je bil šele pozno v jutro in stari Marela ga je moral vzbuditi , da sta se napravila ter odpeljala. Janezovega papana pa je žalostila danes misel, da mu je popil sin za zajutrek dve Čašici konjaka — za čaj ni maral in kavo je prelil, kakor Po nerodnosti z mize.
Tako so se odpeljali v cerkev slabe volje vsi trije: Janez , njegov oče in Mirina mati. Nevesta pa se je izborno zabavala s svojim spremljevalcem - tovarišem, ki se je zval Vid Senca in bil brat Boris a Sence žalostnega spomina. Drdrale so ko¬čije proti cerkvi , voz za vozom, zakaj mnogo je bilo svatov, skoro vsi sorodniki do 10. kolena.
V cerkvi so se drezali zaljubljeni parčki, stari so si prikimavali in samci so si šepetali dovtipe, mati Mirina si je obrisala solze z batistno ruto ter zrla z veseljem na poročeno dvojico, kaplan pa si je snažil v zakristiji nos, zakaj že ves teden ga je nadlegoval nahod.
Ko so se vračali, se je potisnila Mira v ozadje kočije in jezno vihala nosek, ker se ji je zdelo, da diši Janez Marela po žganju. »Čaki, ti že pokažem!« se je domislil a in niti ozrla se ni nanj, ki je čepel na drugi strani in ki ga je motil spanec. V črni oblek i je sedel, cilinder je imel na glavi in rdeče glasé-rokavice na rokah, glava se mu je stresla, kadar je poskočila kočija preko kamna in zazibal se mu je cilinder … Zavijal se je v kožuh in tresel se mrazu.
— V hotelu je b la pojedina. Janez Marela je sedel poleg Mire , na njeni strani stari Marela, na njegovi Mirina mati. Vid Senc a pa je sedel baš nasproti Miri . Janezu je bil po¬šel spanec, ko so zapokali zamaški šampanjca, in tedaj je bil začutil veliko žejo. Pil je in popil kozarec, nato pa je pogumno stegnil roko tja k Mirini.
Zasmejala se je Mira in mu jo pustila, njen oče pa je potrkal ob kupic o ter govoril …
Razveselil se je Janez in pil z veseljem ter gladil Mirino roko. » Ne bo tako hudo ne, kakor sem si mislil ! ...«
Nato pa je poskusi l objeti Miro , zakaj bi l je že malo pijan, in zdelo se mu je, da se to spodobi zdaj, ko je njegov tast ravno končal govor.
»Miruj, Janez!« so šepnila, siknil a usta.
Odmakni l se je, roka mu je iz ¬ pustila roko, prestrašil se je — vse kakor vsakikra t poprej.
»... Hudo bo življenje in brez sreče ...«
Od zdaj pa je opustil vse — napol v obupu, napol iz jeze. N i ji dejal ne besedice, še ozrl se ni več nanjo. Samo pil je ter pil ...
Zasvetile so se luči v dvorani, Jane z Marela je še zmeraj pil . Vpili so okrog njega, govorili, kričali so glasovi, petje se je zibalo započeto in obenem vnehano po vzduhu , zaduhlem , prepojenem dimu , ki je plaval in se tresel kakor megla . Nekdo mu je pravil nekaj na uho, on pa je zagrabil kupico ter jo vrgel v ono stran.
»Pusti me pri miru! — Jaz pijem ...«
Ozrl se je tedaj na drug o stran ter zapazil Miro . Sedela je in bled je bil njen obrazek, rok a se ji je igrala s prtom in oči so ji zrle na pol pritajeno baš nasproti čez mizo. Bogve morda še sama ni vedela in slutila, ali greh je bil že v njenem srcu.
Pojenjalo je vse, izgubil se je ves trušč nekam v daljavo — Jane z Marela je zadremal.
Ko se je vzbudil , sta ga podpirala njegov oče in Vi d Sanca ter ga spravljala v kočijo. V nji je slonela Mira in bilo je, kakor da spi ; tako mirno, nepremično je slonela v kotu. Zajecal je nekaj Janez , zbral svoje moči ter šel v voz . Tu se je strahom a odmakni l od Mire , kolikor je mogel, zakaj zazdelo se mu je, da je bila rekla njegova žena:
»Miruj, Janez!«
Stekla je Mira navzgor po stopnicah ter zbežala v svojo spalnico, Janez pa je kolovratil za njo.
Prihitel a je hišna ter ga odpeljala s slugo v njegovo sobo. Mlada je bila in smejala se je, ko je videla svojega gospoda pijanega.
»Alo, Mici …« je mrmra l gospod in cilinder mu je pal z glave.
Čudno: tedaj se je spomnil, da je danes njegova poroka, vzravnal se je pokonci in čisto trezne so bile njegove misli . Mici mu je slekla ko¬žuh in odšla, on pa je šel na zofo.
»Da, danes je njegova porok a … Kaj dela tu? Sam? Kje je Mira?« — Spomnil se je, da je stekla pred njim iz voza. — »Kaj je to? Saj ga vendar ljubi ! Pustila mu je svojo roko , ko jo je prijel v hotelu! Cel o zasmejala se je veselo. Kaj zato, če se ni pustila objeti ! Saj se ni spodobilo ...«
Vstal je. Zanašali so ga korakoi in ni stopal ravno. V tem i je došel do spalnice. Pritisnil je kljuko , ali vrata so bil a zaklenjena.
»Odpri «
Nihče ni odgovoril, nihče ni odprl.
Udaril je po vratih: ko je bil mislil in hodil do tu, so se mu bile utrudile misli in opešale moči — pijanost se mu je povrnila. »Mira, Mira!« Spet je udarii , zakaj jezen je postal in pijan je bil. In potem je začel biti po vratih, tolči in razbijati.
»Zaukažem ji: bodi moja! — in uboga ...«
Tedaj se se odprla vrata, luč se je izlila iz sobe in v luči je stala Mira. Bledica in nemir sta ji spreletavala obličje, v nočni toaleti je stala med vrati, razpuščeni lasje so se ji usipali po ramah.
V Janezu Mareli pa se je vzdignila zver.
Skočil je proti ženi, opotekel se je, skočil v drugič — Mira je vzdignil a roko, ustnice so se ji zmaknile , da bi govorile . Ali ni bila roka, ki se je je ustrašil Janez Marela .
Opotekel se je bil in od strani zagledal svetlobo in v nji Miro, svojo ženo. In bila je tako lepa, tako bleda, da se je vdal njeni volji.
Korak pred njo je obstal ter sklenil roke.
»Pijanec!« je dejala in zaprla vrata za seboj. Luč je izginila in znotraj se je zavrtel v drugič ključ ...
V temi je pal Janez Marela na tla in zaspal pred Mirino spalnico, prav tik vrat.