Mirca
| Mirca Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Listala je v najnovejšem modnem časniku, lehno opirala glavo v dlan in je včasih jagodo sočnega črnega grozdja. ki je na malem krožniku stalo pred njo na mizi, porinila med polna rudeča ustna.
Bela čepica hišine se je pokazala med vratmi.
– Prosim milostiva ...
– Kaj je Lenka? –
– Postrešček stoji zunaj z nekim pismom in trdi, da je sme izročiti le vam v roke. –
– Tako? Reci mu, naj je nese sem. –
– Takoj, milostiva. –
– Aha, najbrž od njega – zamrmrala je, ko je hišina izginila mej vratmi. – Zelo oprezen je, sicer pa nič ne škodi. Kaj mi neki sporoča, saj sva bila vendar včeraj skupaj! –
Nekdo je trdo potrkal.
– Slobodno!
Postrešček je vstopil in oprezno stopal po gladkem parketu proti njej ter vrtil kapo mej prsti.
– No, kaj imate? –
– To-le pismo naj vam dam, gospa. Neki gospod mi je je izročil. –
In izvlekel je veliko oguljeno listnico izza telovnika ter izvzel iz nje mal biljet.
– Dobro! – je dejala leno ter posegla v žep po dve desetici.
– Prosim, gospod mi je dejal, naj počakam odgovora. –
– Tako? No, takoj. –
Obrnila se je vstran ter raztrgala zavitek. Fin vijoličen duh je dehtel iz papirja.
»Prosim Te, če prideš popoludne ob šestih v Lattermanov drevored. Tam je razstava raznih voščenih figur, spoznaš jo lahko na velicih slikah pri uhodu. Tjekaj vstopi, jaz Te bom že čakal. – Izvedel sem, da mora Tvoj soprog službeno odpotovati še ta teden za par dni. Lahko se torej domeniva, kako uporabiva njegovo odsotnost.
Oto.«
– Hm, ob šestih! ... No, lahko rečem, da grem k modistovki. ... Prosim, počakajte nekoliko, takoj bom gotova. –
Odšla je v drugo sobo, sela k pisalni izi in napisala s hitro elegantno pisavo:
»Pridem.
Marta.«
Kuvertirala je pisemce, zapečatila in je izročila postreščeku.
Zopet je sela k mizici, a modni časnik je ni več zanimal. Pogledala je na uro.
– Polu štirih! Moj Bog, še dve uri in pol! –
Pritisnila je s prstom na gumb električnega telegrafa in koj na to je zopet stopila hišina v sobo.
– Je Mirca že odšla v šolo? –
– Ne milostiva, danes nima šole. –
– Dobro, naj pride k meni. –
Takoj čez par minut priskakala je lepa osemletna deklica k njej.
– O mama, tako sem se igrala na vrtu! ... Kaj pa imaš tu na mizi ? ... Smem li gledati? –
In mala jej je splezala v naročje in listala je po časniku.
– Kadar bom jaz velika, bom imela tudi tako obleko s čipkami in trakovi, tako, da bo šumela, kaj ne? –
– Da, iz svile. –
– Da, da, iz svile, pa dolga bo morala biti, prav do tal ... Oh ti mama, ali smem vzeti malo grozdja? –
– O le, ljubica! –
– O tako si pridna. –
In dekletce jej je ovilo roki krog vratu in jej poljubljalo obraz.
– Tako te imam rada, ti lepa moj mamica! –
– O jaz imam tudi rada svojo poredno Mirco! –
Pogladila jej je lase s čela in pritisnila lica na cvetoči gorki obrazek svojega otroka.
Da. gospa Mikličeva, soproga dvornega svetnika, je res zelo ljubila svojo hčerkico.
Jako mlada, z osemnajstimi leti, se je bila omožila s svojim soprogom, starikavim resnim gospodom. Ni ga ljubila ni tedaj in tudi južneje ni se posrečilo njenemu možu, da bi si pridobil njene simpatije. Prestar jej je bil in preresen, a ona je ljubila strastne vročekrvne nature. Že v prvem letu je prišla Mirca na svet in ona je za nekaj časa zgubila svojo lahkomišljenost in lahkoživost.
Moj Bog, tako-le otroče je res neka čudna stvar, te velike otroške oči tako resno gledajo v svet in tako ostro motrijo okolico!
No, ona je nekaj časa živela tako, da so jo razne klepetave gospe že izbrisale iz svojega reportoirja, kar se jej je spet oglasila ona želja po vživanju in življenju, kateri je zastonj iskala zadostila ob strani svojega starikavega in strogega soproga.
In začele so se razne ljubimske spletkarije mej njo in raznimi mladimi uradniki in častniki. Zdaj je bil ta, zdaj oni na krmilu, zdaj je ta, zdaj drugi vžival njeno milost in ljubezen.
O, in njej je ugajalo to skrivno ljubkovanje!
Njej je bila prava slast, ko je goljufala svojega moža z onimi mrzlimi ostrimi očmi. Ah, kako je bilo prijetno odgovarjati mu pri kosilu na njegova vprašanja: kako je sprovela dopoludne, da je bila pri tej ali onej prijateljici, mej tem ko so jej še žarela lica od poljubov druzega.
Zakaj bi si ne krajšala časa po svoje!?
Hm, koliko jih je, ki so ravno take in še slabje –, da, še slabje! Če jo kdo poljubi, kaj pa je potem! in do druzega še ni prišlo doslej, seveda: saj je vsaccga tako hitro odslovila!
Hm, kaj pa je, če jej ugajajo drugi in ona njim!?
In ta Oto! Res lep, eleganten mož! In kako zna govoriti, res ni bil zastonj dve leti v Parizu.
In mislila je nanj mej tem, ko jej je hčerka pripovedovala o igračah in o vrtu, o šoli in tovarišicah in hitro jej je minulo popoludne.
– Pet! Ravno prav, da se še obleče!
Mirca je šla žnjo v njeno napravljalnico.
– Kam pa greš, mama? –
– Venkaj. –
– Ali ne smem iti s teboj? –
– Ne, prepozno je. –
– Prepozno? O saj je še dan? –
– Ne, prepozno je. –
– Pa za te ni prepozno? –
– Jaz sem velika. Sedaj pa pojdi in ne moti me več. Mudi se mi. –
Ti otroci, res hočejo vedeti vse!
Preoblekla se je v sivo cestno toaleto in odhitela po stopnicah. Na hodniku je še naročila hišini:
– Če pride gospod, povejte mu, da sem odšla k modistovki. Sicer pa bom tako kmalu doma. –
Veter je vzdigal prah s ceste in ga podil ljudem v obraz. Ona si je potegnila pajčolan čez obraz.
Menda jo sedaj tu v drevoredu vendar nihče ne sreča. Malo čudno je, hoditi tako sama okrog.
Aha, tamkaj ona vrsta šatorov! Precej prvi je pravi.
– Gospoda moja, le naprej! Novitete prve vrste! Dreyfus in Zola, španski admiral in poveljnik ameriške vojne, vse, vse, vidite tu. Cesarjeviča Rudolfa, papeža Leona in še neštevilo druzih oseb in podob imamo v naravni velikosti z frapantno podobnostjo razstavljenih! Vstopite, gospodda, le vstopite! –
Ona se je približala šatoru in zastavila svoj ozki elegantni čeveljček na stopnice. Komedijant, ki je glasno vabil občinstvo k sebi, priklonil se jej je globoko in blagajničarka se je ponižno zahvaljevala »milostivi« ko jej je porinila trideset krajcarjev, ki jih je imela dobiti nazaj iz krone.
V šatoru je bilo prazno, lastnik ni naprazil nič kaj brilijantnih dobičkov.
– Otona še ni – je mrmrala nejevoljno ter pogledala na uro. Še deset minut je manjkalo do šestih.
Stopala je okrog. Pregledala je vrsto najnovejših zanimivih mož in se vstavila pred glupimi obrazi Azijatcev. In potem je opazovala postarelo in preperelo obleko device orleanske, nekoliko oskrbljeni nos kraljice Antoniette in odbiti prst španskega infanta don Carla. Bila je res precej bogata in mnogovrstna zbirka.
Dve ženici sta ustopili ter s sklenjenimi rokam: obstali pred kipom svetega očeta, oblečenim v dolg svilen ornat.
– Moj Bog, kako so lepi – je šepetala ena in
– Oh, kako milo gledajo – stokala je druga.
Gospa Mikličeva je nekaj časa poslušala pobožne vsklike onih dveh, potem pa je stopala dalje ob stenah.
– Šest! in Otona še ni! –
Jezno si je popravljala rokavice, potem pa vendar sklenila, da počaka še četrt ure.
– Ježeš, Ježeš, poglej, kako ga kolje – trkala se je ena izmed ženic na prsa pred veliko skupino.
Voščene figure so predstavljale zadnji senzacijonelni dogodek, ki je napolnjeval dnevne novice v časnikih. Soprog je z nožem v roki zaklal ljubimca svoje žene preti očmi iste.
– Kako dramatično – je mrmrala ona zaničljivo mej zobmi in mislila, da se bi nje soprog pač težko ogrel za takšen težaven posel.
– Moj Bog, kako so dandanes izprijeni ljudje – je modrovala ženica z zeleno ruto.
– O jej in še kako – pritrjevala je druga z rumeno.
– Da, le premisli, tista Zadunkova Anka. Včeraj je menda dobila ... dete. –
– Križ božji in nje mož je še le pred tremi meseci prišel iz Amerike. –
– Ja, pred tremi meseci in dve leti je bil tam. –
– O Bog se usmili, kakšni so ljudje. –
– O sveti zakon jim je toliko mari, ko lanski sneg. Pa za Anko še ni čudno, saj je bila njena mati isto taka. Skupaj sve hodile v šolo in ljudje so pravili takrat, ko je prišla Anka na svet, da ni zakonsko dete to. –
– Da, da, spominjam se. –
– Vidiš in mlada je isto taka. Kakoršna je mati, taka hči. –
– Jabolko ne pada daleč od drevesa. –
– Ne, ne, in ...
Zopet je nekdo vstopil.
Hvala Bogu, Oton! Te ženske so res grozno sitne in neumne.
– Wie geht es, meine Liebe – jo je vprašal nemški, ko je videl, da nista sama.
– Es fängt an ungemüthlich zu werden – je odgovorila ona in potem sta navidezno obadva skupno pregledovala podobe, mej tem pa jej je on pošeptaval v uho in prosil jo, naj mu vendar dovoli v soboto zvečer, ko svetovalca ne bo doma, tla pride k njej.
– Ne, ne maram škandalov – zavrnila ga je spočetka nejevoljno, nazadnje pa je vendar dejala, četudi malo nejevoljno :
– Pridi! –
⦁ ⦁ ⦁
Mračilo se je, ona je sedela v svojem budoarčku, Mirca pa je sedela njej pri nogah in se učila krščanski nauk.
Njej so vsi živci trepetali v nestrpni razburjenosti.
Ob osmih je imel priti on – Oton! Soproga ni bilo doma in lahko bi bila brez skrbi. Strast jo je omamljala z razkošnimi čutstvi in težko je pričakovala njegovega prihoda.
V dnu, prav v dnu srca pa seje oglašal ostri karajoči glas:
– Kaj misliš, kaj hočeš storiti?! – in za trenotek se je je polastil strah in groza jej je potresala telo.
Moj Bog, hoče-li res žrtvovati vse, celó svoje poštenje?!
In zakaj? Komu? ...
Mrzlično se je stresnila, vgrebla lice v dlan in začela natihoma peti napev neke moderne operete.
– Oh mama, motiš me – se je oglasila Mirca na stolcu.
– Motim? Saj ti je danes dovolj učenja, skoro nič se ne vidi. Odloži knjigo in sedi sem k meni. –
Mirca je sela k njej in pripovedovala jej o svojem katehetu.
– Tako lepo podobico sem dobila, veliko s čipkastim pozlačenim robom. –
– Kaj se pa učite? –
– O dosti, veš. Zdaj imamo četrto božjo zapoved, –
– Četrto? A zato si tako pridna zadnji čas – je dejala otroku raztreseno. Ah, mislila je na Otona.
– O zdaj, vsaki večer molim za-te – bahala se je Mirca.
– No, le moli. –
– Saj moram. Veš, gospod katehet so nam dejali, da moramo moliti za starše, ker so tako dobri. Vidiš, dejali so, da mi ne bi mogli biti tako pridni, če bi imeli slabe stariše. –
– Tako? – je vprašala mehanično ter gledala na uro.
– Kakoršni so stariši, taki so otroci, dejali so nam. –
Ona je ni slišala, a Mirca je nadaljevala:
– Kaj ne mamica, zato sem jaz tako pridna, ker si ti moja mama. Kadar bom velika, bom isto taka, kakor ti. –
– Kakor jaz?! ... Čisto taka, kakor ti! ... Kakoršna mati, taka hči! ... –
Hkrati je izginil Oton iz mislij in pred očmi jej je zeval le prepad, v katerega se je hotela zagnati.
Kakoršna mati, taka hči!
Ne, ne, njena Mirca mora ostati dobra, nepokvarjena.
Potegnila jo je k sebi in je nje drobno šibko telesce pritiskala na-se.
– Mama, boli me – se je branilo dekletce, a mama jo je poljubovala, božala in objemala, da otroče samo ni vedelo, kaj bi počelo. Njej pa so prišle solze v oči, naslonila je glavo na dekličin obraz in jokala, da so nje solze močile lica in obleko njenega otroka. In ko je Mirca videla, da mama joče, jokala se je tudi ona in v tesnem objetju ste jokali obedve – mati in hči.
Na hodniku je pozvonilo.
Oton!
Vstala je, obrisala si oči in obraz in poravnala lase. Pogladila je še hčeri ličica in sama odšla venkaj. Hišino in kuharico je odposlala že prej v mesto, tako, da je bila čisto sama doma.
Bil je res on. Za trenotek je pritisnila oko na kukalce v vratih. On si je nestrpno grizel brke in se zadovoljno smehljal.
Odprla je.
– O draga! – vskliknil je in stegnil roke proti njej. A ona je stala pred njim visoko vspeta z velikim tujim izrazom v očeh, s ponosno vklonjeno glavo. Beseda mu je zastala v grlu in roke so se mu povesile.
– Vi ste, gospod Radkovič! Obžalujem, da vas ne morem vsprejeti, ni danes, ni kedaj drugikrat. –
– Ali Vida ... –
– Oprostite, gospod Radkovič, za vas nisem odslej več Vida, ampak gospa Mikličeva, – je dejala mrzlo in je zaprla vrata.
On je še nekaj časa stal pred zaprtimi vrati, pozvonil celo parkrat, a ker je bilo vse tiho na kodniku in drugod, je slednjič vendar odšel.
– Prokleto! Čemu neki sem hodil zanjo, če mi skoro na cilju kaže vrata! Sam vrag mi je zmešal štreno – klel je po stopnicah in se obrnil proti bližnji gostilni, kjer so ga lepe natakarice kmalu zopet spravile v dobro voljo.
Ona pa je zopet sela k Mirci, pogovarjala se ž njo in jej pravila vse najlepše bajke in pravljice, kar se jih je mogla spomniti iz lastne otroške dobe.
In ko je čez par dni naznanil soprog svoj prihod, šle sta mu obe z Mirco nasproti na kolodvor. In ko so sedeli vsi v obednej sobi pri kosilu, zdelo se je Vidi, da nje soprog vendar ni tako star in da bi se ta energični resni obraz pač smel prištevati lepim, kljub onim belim nitim, ki so se mu mešale v brado.
In ko se je šalila in smejala z Mirco, nasmehnil se je še on in jej potem, ko mu je pri desertu nalagala na krožnik, tako gorko in globoko pogledal v oči, da je morala zarudeti.
Mirca pa je kradla s krožnika zdaj enemu zdaj drugemu, potegnila zdaj mamo za ušesa, zdaj pogladila papačku brado.
In Vida je bila srečna.
Saj bo zdaj Mirca dobra in blaga, gotovo bo!
Oh, ta Mirca, ta njena Mirca!