Miramar

Miramar. Zgodovinski obraz iz minolega desetletija. Mihael Napotnik

Izdano:	Zora št. 7–13, 1874
Viri:	dLib 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

„Punta di Grignano“ — slovenski Gerljana — zove se poluotočič, ali bolje majhen podaljšek morskega obrežija na severnej strani tržaškega zaliva, kjer se gole stene pustega Krasa skoro navpično k morju spuščajo. Nesta še minuli dve desetletiji, ko je kazal ta poluotočič vso drugačno podobo, nego danes. Stal je ondi samostan s kapelico, v kterej so zamolklo odmevale „horae“ božjej slavi posvečenih mož. In sedaj? Zdi se, kakor da bi bili oživili in se vresničili oni verzi, v kterih nam pripoveduje Homer o pomorskih vilah, čarobnih vrtih, s sladkim petijem vabečih sirenah. Tik morija vzdiga se prekrasna palača, ne velika, a rekel bi, nežna, ktera že po svojej podobi in stavbi kaže, kakor bi ne bila sezidana, nego pričarana. Kedor je bral v svojej mladosti pravljice „tisoč in ene noči;“ ali kedor je poslušal v dolgih zimskih večerih za pečijo svojo staro mater čudežne bajke pripovedujočo, in si je v svojej bujnej domišljiji tudi najdrznejše podobe naslikal; našel je, ako ga je v poznejših letih parni konj na svojih brzih krilih mimo tega kraja prinesel, na tako majhnem prostoru vse vresničeno in vpodobljeno, in nehote se je spomnil zopet onih srečnih let, ki so za večno izginila, kakor mu bode skoro tudi spomin nanje v živem Trstu izginil.

In kakor se že ime tega kraja nekako čarovno glasi — Miramare —, tako pozabimo, ko se z neko sveto grozo po krasnem parku premikamo, da še hodimo po „solznej dolini.“ Zares, tukaj je mati zemlja prisiljena in, rekel bi, tudi presiljena tako bujno vegetacijo roditi! Drevje in cvetice, ktere rastejo le pod gorkimi žarki južnega solnca, rastejo tukaj prav veselo, tako da se mora človeka polastiti predrzna misel, da je vse le zarad njega, v njegovo razveseljevanje vstvarjeno. In zraven ta sprememba! Povsod najdeš kaj novega, nikjer ne zapazi tvoje oko niti najmanjše stvarice, ki bi je utrudila, opominjala ga na kaj enakega ali podobnega. Studenci, vodometi, jezerca in sredi njih otoki, ribnjaki polni opolzlih in hitrih živalic; sedaj ravne, široke ceste z mojstersko obdelano sečijo, sedaj zopet po kačje ali polžje zvijajoče se steze posute z drobnim prodom, sem ter tija pretrgane se stopnicami; gredice in vrtiči najrazličnejših cvetlic, ki s prelivajočo se barvo svojih peres in žlahtnim duhom mogočno na tvoje čute delujejo; med njimi tu pa tam razstavljeni kamneni in bronasti kipi iz stare mythologije, grške junake, sfinxe, zmaje in gribe predstavljajoči; tukaj oljčnati, ondi borovi logi z umetnimi otlinami in strmimi pečinami; da, vidi se še celo nerodovitno skalovje, slab ostanek prvotne podobe tega kraja. Vse to se tako naglo tvojemu pogledu odkriva, da se moraš večkrat truden vsedati in oči zatiskati, če si hočeš novih močij za daljno ogledovanje nabirati. Zraven pa ravno pred teboj čudno šumeče morije, kterega valovi se na tisoč in tisoč kapljic ob rtaste skale dele in z belimi penami močijo dva manjša skalnata nosa, na kterih se vzdiga čarobna palača in malo bolj proti severo-zahodu manjše poslopije, toda še čudnejše od prvega, pred kterim na visokem, med topovi zasajenem, drogu mogočni avstrijski orel plapola!

In temu vilinskemu vrtu preskrbela je ravno sedaj mila pomlad najkrasnejšo obleko. Ptički so že začeli prijazno žvrgoleti in gnjezda nanašati, ribice se ljubko igrajo v jezercih, hrošči v gozdiču ponavljajo svojo pot po drevesu gori in doli in zadnjič še okrog debla.

Solnce je zašlo, mrak se približuje. Vsa priroda diše neki sveti mir, neko srca topečo harmonijo, ktero človek le redko posluša in še redkeje razumeva. Iz grada done skozi odprto okno mogočni akordi, izvabljeni po vešči roki donečemu glasoviru. Če se ne motim, je to Bethovenova kantata.

In ti rudečelično dekle, kaj pa ti tako zamišljeno sediš na klopici, zraven tebe pa polivalnik cvetlični, kterega si celi dan ročno sukala? Če se ne motim, ti si razumela dihanje prirode, razumela šepetanje peres, žvergolenje ptic in donenje glasovira. Kako se čudno vse vjema! In tvoje srce je polno, prepolno, nemirno; ono nema več prostora pod tesnim oprsnikom, ono sili ven, na dan, objeti hoče ves svet!

„Dolgo časa ga nij,“ zaslišijo se počasi poluglasne besede. „Toda, saj lahko čakam, saj sem tako rada sama, saj tako rada poslušam te glasove in večerni vetrič mi tako ljubo žarno čelo hladi.“

Lahàk zefir
Pihljá nemir,
Šumi,
Beži —
Morjá brezkonžni tir!

Sedaj se približa zamaknenej deklici — vrtnarjevej Reziki — čvrst, visoko vzrastel mladeneč, sin nadvojvodinega konjarja. Mislil je skrivaje priti, da bi ga deklica ne zapazila; a še predno se je nadejal in še predno je glavo povzdignila in ga zvedavo pogledala rekla je:

„Kaj se mi pa nicoj tako tihotapski približuješ? Ali imaš kako neporedno misel, ka-li?“

„Bog me tega varuj! Hotel sem te le vznenaditi, a vidim, da poznaš moje stopinje, kakor pes svojega gospodarja!“

„To pa ni lepo, da me psu primerjaš, kajti čeravno je pes zvesta, prijazna žival — — —.“

„No, no, ne bodi huda! Saj vem, da si veči modrijan, nego jaz in da se ti moram vedno udati, še prav rad.“

„Vidiš, to že zopet nij bilo možki rečeno in ko bi imela čas, hotela bi te malko pokarati. — Toda jaz sem zdaj vse druge reči premišljevala in moja duša je še polna radosti, ktere se je naserkala iz tako krasnega večera. — Kaj misliš, Vinko, — jaz si ne morem tega razložiti — od kar tebe natenje poznam, zdi se mi še le, da sem začela živeti. Odprl se mi je nov svet z vsemi svojimi skrivnostmi in čudeži. Zdi se mi, da zdaj še le popolnom umejem, kar nas sveta vera o neskončno dobrotljivem in ljubezni polnem Bogu uči.“

„Saj jaz tudi še le zdaj čutim pravo pobožnost, ko sem v cerkvi in se spominjam v molitvi tebe, draga Rezika!“

„Ti moliš za-me?“

„Ali se ti to tako čudno zdi?“

„O ne, čudno ne, tvoja izpoved me je vse drugače genila.“

„Radoveden sem, kako?“ —

„Kako? — Da, kako, tega ti ne morem povedati. — Ali si že videl novo krilo, ktero mi je njih visokost nadvojvodinja podarila? Pokažem ti je in čudil se bodeš tej lepoti barv in umetnosti tkanja.“

„Nadvojvodinja te ima jako rada?“

„Oh da! Visoka gospa je neizrečeno dobrotljiva! Kako skrbi za vse svoje posle in podložne! Niti najboljša mati bi ne mogla bolj ljubiti svojih otrok, kakor ona nas. Zdi se mi, kakor da bi bil bog svojega angelja v našo revno okolico poslal, da jo tolaži in jej pomaga. Reveži jo blagrujejo tisoč in tisočkrat.“

„Pa nadvojvoda, ali nij tudi prijazen gospod? reče Vinko. Jaz ga visoko čislam zarad njegovega uma. Le pomisli kaka je bila ta okolica, predno je on prišel v naše kraje in kaka je pa sedaj! Zdi se mi, kakor drugi bog, ki je iz skalovja in golih pečin, kjer je popreje jedva slabotna travica svoje majhne korenine poganjala, tako lepoto in tako prijetnost vstvaril. — Ali še veš, ko, smo bili otroci in smo tod okoli jagnjeta pasli?“

„Vem, vem, pa meni se zdi, da je nadvojvodinja še veče hvale in časti vredna, nego nadvojvoda. On je res vsa ta poslopija, te vrte in kar je v njih sezidati dal in tako celi okolici veliko zasluška privoščil, ali nadvojvodinja pa umeje drugače svojo blagosrčnost skazovati. Njen spomin se bode trpečemu človeštvu globokeje utisnil, kajti ona ve tolažbo deliti potrebnim in potrtim. Že njena pričujočnost, njena blaženost, miloba in ljubezen, ki jej iz lica odseva, mora vso okolico osrečevati.“

„Izgovornega advokata je dobila nadvojvodinja v tebi! Pa vsaj tudi zasluži.“

„Mislim, kar se tega tiče, tudi ti ne zaostajaš v povzdigovanji nadvojvode.“

„Jaz govorim, kar je res.“

„Mari jaz ne tudi tako?“

„Da, da; ali le pomisli, ko bi ne bilo prišlo nadvojvodi v glavo tukaj grad si zidati, da bi bila prišla kedaj nadvojvodinja v naš kraj in ž njo vsa ta bliščoba in sijajnost? Naša okolica ostala bi bila nespremenjena, mi bi ne bili imeli zaslužka in reveži ne skrbeče matere.“

„Če pa gremo tako daleč nazaj, potem bi sploh nič ne bilo in potem bi se tudi midva ne bila spoznala.“

„Prav imaš; jaz ne vem, kako bi živel, ko bi tebe ne poznal, te ne imel ter ne smel ceniti in ljubiti.“

„Ali se še spominjaš, kedaj sva se prvikrat videla? — Prihajali ste iz Dalmacije z nadvojvodo, mi smo vas čakali kraj morja pred gradom. Dobro se še spominjam, nadvojvoda je stopil prvi iz ladije, za njim še nekaj gospodov in potem si bil hitro ti. Tvoja visoka postava, jasno čelo in žive oči utisnile so se mi precej, a ti me nesi zapazil (bila sem pomešana med drugimi), tvoj pogled se je ponosno oziral po čakajočih. Še le ko si mimo mene šel, obrnil si svoje prehodne oči v me in jaz nesem mogla tvojega pogleda prenesti, povesila sem glavo in ne vem, kaj sem čutila.“

„O ti zlato dekle, kako znaš vse lepo pripovedovati! Kar poljubil bi te za to!“

„Jaz nesem učena, jedva znam brati in pisati. Govorim pa, kar mi srce veleva in zdi se mi, da tako je prav. Opazovala sem v gradu, da bolj ko se človek sili lepo govoriti in vesti se, bolj okoren in neroden je. Zato sem pa jaz vedno odkritosrčna in nadvojvodinja me jako hvali zaradi tega.“

„Rezika, ali nicoj ne bode treba nič več delati?“ zasliši se oster glas tik mladih ljudij. Bil je Rezikin oče, grajski vrtnar, ki se je ravno z motiko na rameni ter velikim nožem in škarjami za pasom proti gradu vračal.

„Ali ne vidiš, da mesec že dolgo svoje rožičke kaže,“ jo kara nadalje.

„Precej grem, očka,“ odgovori dekle in poda Vinku roko. „Z bogom dragi, naj se ti prijetno sanja!“

Vinko stisne pomoljeno ročico bolj nego je bilo treba in reče: „Lahko noč!“ in potem malo bolj po tihem: „Sladko spavaj, zlata moja rožica!“

Rezika mu izpuli roko in odteče proti gradu, Vinko pa jo krene počasi do stranskega poslopija, ki je blizu ondi stalo.

II.

„Mi smo fanj ljudje, Meksikajnaije.“

Narodna.

Trst je jako živo mesto, bodi si v petek ali svetek. Domačini in tujci se gibljejo in tekajo črez dan do znoja, in ko večer nastopi, zbira se množica v kavarnah in še bolj v majhnih krčmah, za ktere pošteni Slovenec nema izraza in ondi se začne prav hrupno živenije. Zaslužek celega dneva, ki je v Trstu obilen, zgine prav lahko en večer, kajti odkar vlada trtna bolezen, je tukaj pijača neizmerno draga, čeravno je kolonijalno blago veliko ceneje, nego drugod. Da se pri takih priložnostih godé neredi in nepostavnosti kljubu v novejem času izvrstno organiziranej policijski straži, nij mi treba povdarjati. A ne le težaki in niže ljudstvo živi v Trstu samopašno, nego vse prebivalstvo sploh. Pravi Tržačan se ne zmeni za drugo, nego za kupčijo in dobro živenije. Vednosti in umetnosti, razen onih, ki imajo specifični namen le razveseljevati, najdejo v Trstu redkega gojitelja, in s politiko, to zapeljivko, ki nam marsikterega moža resnemu delovanju odtrga, pečajo se edino le tujci, zlasti pa taki, ki so prišli od one strani morja v naše gostoljubno mesto zaslužka iskat.

To že samo po sebi hrupno in veselo živenije v Trstu bilo je še glasneje in živeje spomladi l. 1864. Po ulicah so se sprehajali mladi junaki z rudečimi srajcajmi in širokimi hlačami, vihaje si brke pod nosom in ponosno oziraje se krog sebe, zlasti pa po oknih. Radovedno ljudstvo, kterega se v velikih mestih nikoli ne manjka, zbiralo in kupičilo se je na vsakem voglu ter zijalo v mimogredoče. Marsiktero mlado dekle je ljubezajivo ogledovalo lepo vzraščene postave in si na skrivnem še marsikaj mislilo, a ti so ponosno korakali dalje vikaje: „živio naš cesar Maksimiljan!“ In zvečer, kedar so stopili ti junaki v krčmo, umolknilo je vse, uprlo na nje oči in se čudilo njih navdušenosti. Marsikdo se je v duhu prestavil daleč črez morje v novo zemljo, slikal si, kako lehko se ondi človek slave in bogastva pridobi, kako lahko se ondi brez skrbi živi in začelo se je nekaj čudnega v njegovem srcu gibati, vstajala mu je misel, da bi se tudi on med prostovoljce zapisal in že je prijela njegova roka za kozarec, da bi navdušeno napil cesarju Maksimiljanu, ko mu na nasprotnej steni viseče zrkalo velike gube in pomenljive poteze na njegovem čelu pokaže. Roka mu omahne, počasi postavi kozarec nazaj na mizo in pred oči mu stopijo vse nevarnosti, ki preté belim Evropejcem v prvotnih gozdih amerikanskih bodisi od divje zverine ali od razkačenih Indijanov, kterim je svoboda nad vse draga. „Meni je naš Trst vendar le ljubši,“ si misli sam pri sebi in nagne uho k svojim sosedom, med kterimi se je bil ravno živahen pogovor vnel o francozkej politiki, o Maksovej srčnosti in kar je s tem v zvezi.

Naši čitatelji se bodo gotovo še dobro spominjali nagle prikazni mejikanskega cesarstva pod avstrijskim princem Maksimilijanom, ki se je kakor meteor na nebu zabliščalo, a ravno tako naglo tudi zginilo. Dovolj bode torej, če jim le nektere glavne stvari zopet v spomin pokličemo.

Odkar je bila Mejika špansko odvisnost otresla, vladala je v lepi deželi ostudna državljanska vojska, tekla je bratovska kri v potocih. Tako žalostno stanje bilo je uzrok, da se je želja po intervenciji tujih evropejskih vlad splošno izrekla. Te so tudi poslale svoje vojake tija, a politika zvitega Napoleona III. je skoro primorala vojake nazaj poklicati in Napoleonu prosto roko pustiti.

Po večletnem bojevanji premaga francoski general Forey 10. junija 1863 glavno mesto Mejiko in skliče tija zbor velikašev izmed duhovstva in plemstva (vkup 215 mož), ki sklene 10. julija dedno monarhijo vpeljati. Vsled Napoleonega pritiskanja izvolil je ta zbor z 214 glasovi avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana za cesarja. 3. oktobra pride mejikanska deputacija v Miramar in mu ponudi krono. Maks popraša svojega brata Franca Jožefa I. in ko ta privoli s pogojem, da ne odpove vsem zahtevam do avstrijskega prestola, oznani 9. aprila 1864 mejikanskej deputaciji, da sprejme krono in priseže, da hoče vedno za prid njih dežele skrbeti. Na to mu tudi poslanci prisežejo pokorščino v imenu mejikanskega ljudstva. Maks je bil energičnega, podvzetnega značaja. Avstrija bila je premajhna za-nj, njegovo srce je hrepenelo črez njene meje, hotel si je za svoj duh primeren delokrog ustvariti, tako je sprejel mejikansko krono, tako je nastopil opolzlo pot, čeravno nij bilo težko prorokovati, da se mu bode na njej spolznilo.

A Maks je bil previden mož in hotel je že v Evropi vsaj nekoliko za svojo prihodnjo osodo skrbeti. Napoleon, ki je vso to reč napravil, obljubil mu je denarne pomoči v posojilih, in avstrijski cesar mu je dovolil nabrati si 6000 prostovoljcev med državljani. Tudi v Belgiji, domovini njegove soproge, cesarice Charlotte, nabirali so zanj častno stražo. Tem prostovoljcem so se delale jako zapeljive obljube. Po dokončanej vojski bi imeli dobiti kos zemljišča, kterega bi morali pet let obdelovati in ga v rodovitno spremeniti, potem bi prešlo to zemljišče popolnoma v njih last. Razen tega bi smeli ti naselniki prosto živino, semena i. t. d. uvaževati. V ta namen so mislili nakupiti neobdelana zemljišča v rodovitnej dolini Durango, blizu Jaloppe in Orizabe.

Če pomislimo, da so se Evropejci, ki se neso čutili srečne v svojej domovini, že od najdenja Amerike neizrečeno radi tija preseljevali in se še vedno preseljujejo, priznati moramo, da so take obljube marsikteremu mladenču kri zavrele. Tudi mladih Slovencev se nij manjkalo, ki so hoteli svojo srečo onstran oceana poskusiti in marsikteri je upal, da bode v novej domovini dosegel, kar doma nij mogel, da se mu bode ondi posrečilo, kar se mu tukaj nij hotelo. In zaukal je: „živio naš cesar Maksimiljan!“ ter šel je v Ljubljano ali Trst in se zapisal med mejikanske prostovoljce. Da tem denarja ne manjka in da se pri dobrej volji ohranijo, za to že skrbi oni, ki je nabira. In če že vsaka nova ideja mogočno na človeška srca deluje, sme se to tem bolje trditi o tistih, ki velik dobiček obetajo.

Nij se nam treba čuditi, če se je dal tudi Vinko med prostovoljce upisati. Ali nij mislil takrat na svojo Reziko, ktero bi moral zapustiti in jo morda še celo za vedno izgubiti?

Mislil je pač, a njegov možki značaj premagal je v tem hipu vse druge misli. Možije, če se tudi udajo slajšim občutkom, če tudi je zamore ljubezen za nekaj časa na določeni kraj navezati, vendar ne bodo nikoli svoje natore zatajili, pri prvej priložnosti zopet ponosno glavo vzdignejo in korakajo dalje, ne da bi se jim mogla zaradi tega nezvestoba ali nestanovitnost očitati. Mož je vstvarjen za delo, trud in napenjanje; njegov duh se ne da omejiti, prosto se vzdiga iz enega kraja v drugi, neomejeno se hoče razprostirati na vse strani in kjer zadene na meje, preskoči je, ali pa šiloma preseče.

In kako je pa Rezika to novico sprijela? Bogme, tudi njo je nekoliko omamila nova slava svoje ljubljene gospode, tudi ona se je čutila nekako osrčeno in ojačeno, ko je slišala pripovedovati o navdušenem zbiranji prostovoljcev, ko se je govorilo, kako mogočen bode priljubljeni nadvojvoda in kako srečna njegova milostljiva gospa zraven njega. Nij se torej veliko zavzela, ko jej je Vinko počasi svoj sklep razložil, ko jej je skušal dokazati, da pametno ravna.

In če jo je hotela žalost obiti zaradi njegove izgube, vedel jo je s tem tolažiti, da kader vojska neha in on obogati, bode morala tudi njegova ljubljena Rezika za njim v Ameriko.

„Jaz da bi šla v Ameriko? — Tega pač ne! Jaz se ne upam na morje še blizu brega ne, nikar pa tako daleč, pravijo, da se mora celi mesec samo po morji voziti. Kako bi jaz to prestala? In bolezni, ki napadejo človeka, ko se po morji vozi? To bi bilo za-me preveč! Rajše ostanem v svojej revnej domovini, kjer sem bila rojena in izrejena in živela bodem tukaj bolj zadovoljna, nego v oddaljenej tujej deželi, sama sredi neznanih in neprijaznih ljudi, ki bi morda še po življenji stregli!“

„Glej no, saj ne bodeš sama, saj te bodem jaz varoval, saj bodem jaz pri tebi. In vzeti hočeva še drugih domačih ljudi seboj, da se nama ne bode tožilo po domovini.“

A vsa taka in enaka ugovarjanja, ki je Vinko s vso svojo izgovorno umeteljnostijo delal, da bi Rezikine pomislike razbil in jo na svojo stran dobil, bila so zastonj; Rezika se nij dala pregovoriti.

Treba je bilo torej drugo sredstvo najti. Vinko je moral obljubiti, da se čez nekaj let, ko si dovolj denarja nabere (saj v Ameriki, v tej zlatapolnej deželi se tako lahko obogati!) zopet v Trst povrne, se ondi kupčije poprime in tako bosta z Reziko srečna in zadovoljna živela.

Vsi ti razlogi in načrti so veljali, dokler nij prišla ura ločitve.

Čas je naglo tekel in prišel je večer 13. aprila. Drugi dan je bil določen za odhod v Mejiko.

Bilo je že pozno zvečer. V gradu je bilo še yse živo, ljudje so tekali križem, vsak je imel veliko opraviti in ravno zaradi tega se je Rezika lehko izmuznila, nihče nij zapazil njene odsočnosti, nihče nij popraševal po njej.

V najbližnej lopi čakala je Vinka, ki pride slovo jemat. Noč je bila bolj temna, luna se je skrivala za oblake in le maloktero zvezdo moglo je tudi najbistreje oko zapaziti. Rezike je bilo malo strah, a bila je mirna.

Nij dolgo čakala.

Počasi pride Vinko, ves zamišljen v se, molče jo prime za roko, molče ustane ona in molče gresta dalje.

Še nobeden nij bil besedice spregovoril, ko prideta prav tik morja do velike skale, v ktero je držala prostorna jama navzdol. Šlo se je po umetno izsekanih stopnicah v malo širji prostor, ki je bil na jugu odprt in morje je šumelo in pljuskalo svojo vodo prav do znožija tega prostora. Na obeh straneh bile so v skalo vsekane klopi, ki so ponujale človeku svojo podporo, če je hotel nemotjen (razen od morskega šumenja) kaj važnega premišljevati, če je hotel britko ironijo nad svetom izreči.

V ta skalnati hram pelje Vinko Reziko. Nij se mu branila, saj jej je bila ta špranja dobro znana, saj je ondi že večkrat poslušala skrivnostno šumenje morja, ki nikjer tako globoko do srca ne sega, kakor ravno tukaj.

„Tu naju ne bode nihče motil,“ spregovori počasi Vinko, se vsede na klop in potegne Reziko za seboj.

Sedla je tudi ona, naslonila svojo nežno glavico na njegove prsi, mu ovila levo roko okoli vratu in začela na glas ihtiti.

„Vinko, zakaj me hočeš zapustiti, kaj sem ti storila?

„Potolaži se, draga moja, saj se v kratkem času zopet vrnem in potem te ne zapustim več.“

„Jaz ne morem prestati brez tebe.“

„Saj tudi jaz ne brez tebe in ravno to naj ti bode najgotoveja zastava, da se skoro, skoro zopet povrnem.“

„Ali ta skoro se bode na celo večnost raztegnil. Saj še enega dne ne morem strpeti brez tebe, kamo-li cele mesece in leta! Od žalosti me bode konec!“

„Saj bodem v mislih vedno pri tebi in kader se bodeš ti na-me spominjala, ne bode ti dolgčas. Kader bodeš v mislih preštevala vse zlate trenutke, ki sva je skupaj užila, bodeš zopet srečna in lože bodeš prenašala samoto. — Tudi ti hočem prav pogostoma pisati, kakor tudi od tebe poročil pričakujem. Saj pravijo, da celo telegraf drži v Ameriko, gotovo hodijo tudi pisma tija pa sem.“

„Ali pomisli, dragi Vinko, da se ti lahko kaka nesreča pripeti, da te lahko celo ubijejo — ne, ne, tako strašnega si ne smem misliti! Kaj bi jaz sirota počela brez tebe?

„Ne boj se, zlata Rezika, take nevarnosti nij! Mi Evropejci smo vse drugače izurjeni v orožiji. Kedar enkrat naš top ustreli, zbežijo vsi divjaki pred nami. In kaj so njih loki, čeravno pošiljajo strupene puščice, proti našim pušam?“

„Že sama misel, vedeti te v nevarnosti, me mori! Kako hočem biti vesela spominjaje se na te, ko mi lahko vsak trenotek slutinja poreče: „zdaj so ga Indijani ujeli, zdaj ga peljejo na morišče, zdaj je krogla predrla njegove prsi, iz kterih se pocedi rudeča — oh groza!“

„Rezika, saj si bila vedno pametno dekle! Ne muči se s takimi praznimi sanjarijami! — Ali ne veruješ več na vsemogočnega boga? On, ki je najina srca združil, ne more pripustiti, da bi se najini telesi šiloma ločili. Njegov angelj me bode varoval na vseh potih in me srečnega ter zdravega nazaj pripeljal!“

„A tudi ti ne pozabi svoje dolžnosti in zgodilo se bode, kar pripoveduješ. — Prav imaš, na vsemogočnega stavim svoje zaupanje, vsaki dan bodem prosila njegovega blagoslova in potolažena bodem.“

„Rezika, ali se me bodeš kaj pogosto spominjala?“

„Kako čudno prašanje! — Ali morem kaj misliti, da bi še tebe ne spominjala?“

„Pa vendar, jaz mislim, ko bodeva tako daleč vsaksebi, bilo bi dobro, da bi vedela, kedaj se drug druzega spominja.“

„Dobro, jaz bodem mislila vedno na-te. Vsaki dan o poludne bodem molila za-te, vsaki mesec pojdem nalašč v Trst po novicah iz Mejike popraševat, in vsako leto, dokler se ne povrneš, o da bi se to pač skoro zgodilo! — vsako leto na denašnji dan, ob tej uri hočem te na tem mestu pričakovati in za teboj zdihovati!“

„Ali res, Rezika?“

„Prisezam ti!“

„Oh, Rezika, ali sem vreden tolike ljubezni?“

„Sedaj si! A da tudi ostaneš, to naj bode tvoja skrb! Jaz zaupam v te, gorje, če se mi izneveriš!“

„Rezika, kako moreš kaj tacega misliti?“

„Saj ne mislim. Ko bi res mislila na to, bi ne mogla več živeti!“

Čas je tekel. Prišla je ednajsta ura, prišla je dvanajsta, noč se je začela že proti koncu pomikati, a zaljubljenca bila sta še vedno na svojem mestu. Pustimo ju, ne glejmo njih vročih solz, ne slušajmo njih globokih zdihljajev, obrnimo se v grad, kjer je še nekdo, ki nij šel nocoj spat. Čeravno marsikteri tudi v postelji nij mogel očesa zatisniti.

Maks, novi cesar, stal je celo noč premišljevaje v svojim kabinetu. Saj je pa tudi imel veliko premišljevati! Ali nij bilo njegovo početije drzno, ali ga nij njegova fantazija in slaveželjnost preveč varala, ali se nij dal prehitro obetajočim besedam zapeljati, ali nij šel gotovej pogubi nasproti, ali se bode mogel utrditi v tuji zemlji, med tujim, razdraženim in neomikanim ljudstvom, kteremu se s tujo pomočijo in na čelu tujih mečev približuje? Ali bode zamogel prenesti mejikanski ponos potomcev junaškega Montezume tujo vlado, in naj bi bila še tako pomirljiva, še tako nečutljiva, modra in previdna?

Nij čudo, da so se tistemu urivala taka prašanja, kterega se je stvar najbolj tikala, okoli kterega se je vse sukalo, saj so si še celo neudeleženi ljudje taka prašanja stavili. In zlasti v Trstu, kjer je bil Maks tako priljubljen, kjer mu je bilo celo mesto hvaležno za ljubezen in dobrote, ki je od njega prijelo; zlasti v Trstu so se prebivalci neizrečeno pečali z Maksovo prihodnostjo. Mnenje vseh politikov je bilo, da novi cesar ne bode srečen na mejikanskem prestolu, da bi bilo dosti bolje za-nj, ko bi Miramara ne zapustil.

In Maksu nij ostalo skrito to mnenje, vedel je dobro, kaj se o njegovej prihodnosti govori; toda slaveželjnost je zmagala enkrat v njem in hotel si je ostati dosleden.

Bilo je krog polunoči, ko je po gradu šum počasi nehoval in večina prebivalcev podala se h kratkemu, a potrebnemu počitku. Maks je odprl okno svoje sobe, bilo mu je presoparno. Zrl je na morje. Noč je bila skoro temna. Na levi mrgolelo je brezševilno lučic, ki so kazale, da ondi leži tržaško mesto, ktero se je bilo tudi njemu prikupilo. Malo dalje se je povidevala in izginjevala svitla luč tržaškega svetilnika in še dalje piranskega.

Kar se mu pozdi, da sliši glase iz morja prihajati. Posluša, posluša in zares ostudno hripav glas donaša mu sledeče besede na uho :

„Massimiliono — Non te fidare!
Torna al castello — Di Miramare!
Quel trono fracido — Di Montezuma,
È nappo gallico — Colmo di spuma!
Il „Timeo Danaos“ — Chi non ricorda?
Sotto la clamide — Trovó la corda —.“

Maks obledi. — Razumel je dobro besede in njih pomen. A ne strah, nego jeza ga je prešinjala. Kedo se mi upa tako sramotno žugati? Ali je pekel odklenil svoje pošasti in je poslal, da se mi posmehujejo? —

Videti hočem. Naj pridejo vse sile nad me, naj se mi vse moči zoperstavijo, vendar jaz hočem zmagati. Jaz hočem svetu pokazati, da teče v meni hrabra kri.

Zrl je še dolgo časa na morje, a njegovo oko nij moglo ničesa zapaziti. Nevoljno je zaprl okno in začel gor pa doli po sobi hoditi.

* * *

14. aprila 1864 odrinil je Maks proti Mejiki. Brezštevilno ljudstvo se je trlo na „Molo S. Carlo,“ da bi zadnjikrat pozdravilo priljubljenega nadvojvodo in mu najvročeje želje na pot izročilo, čeravno je bila večina prepričana, da se ne bodo izpolnile.

Maks se obrne še v Rim po blagoslov, potem pa odjadra dalje črez atlantiški ocean proti Mejiki. 28. maja stopi na suho v mestu Vera Cruz in 12. junija praznuje svoj slavnostni vhod v glavno mesto Mejiko, kjer ga je vse navdušeno sprijelo. Zdelo se je Maksu, da ne bode takih težav, kakor so se mu prorokovale.

III.

Prisrčna moja Rezika!

Acopantzingo, 24. decembra 1864.

Jedva smo se nèkoliko ustavili od vednega potovanja in premikanja iz enega kraja v drugi. Hočem torej porabiti to priložnost in poslati ti kratko poročilo o tem, kar sem do sedaj videl in skusil.

Draga Rezika, ti ne veš, kako neizrečeno hudo mi je bilo, ko sem se ločil od tebe in dragih znancev, ko sem zapustil svojo domovino z vsem, kar mi je najdražega in svetejšega, ter stopil v barko, da bi se daleč, daleč proč v neznano deželo odpeljal. Vožnja po morji je trajala jako dolgo. Blizo en mesec nesem videl druzega, nego široko morje pod seboj in sinje nebo nad seboj. Pravijo, da včasih na morji silni viharji ustajajo, ki žugajo vse potopiti, ali nam se nij nič posebnega pripetilo. Dolgčas mi je bilo neizrečeno, vedno sem mislil na te, draga Rezika.

Kako se razveselim, ko zadnjič suho zemljo zagledam! Radosten sem izstopil in zahvalil boga, da imam zopet stalna tla pod seboj!

Potem so nas gonili iz enega kraja v drugi. Nikjer nesmo imeli počitka. Preveč časa bi porabil, ko bi ti hotel imena vseh mest in krajev napisati, ktere sem že videl in v kterih sem več ali menj časa bival. Saj bi se Ti teh imen tudi nikakor ne zapomnila in tudi jaz ne vem več vseh, tako čudno se glase. Tako na primer se pravi kraju, ali bolje revnej vasi, kjer sem zdaj ukvartiran, „Acopantzingo.“ Kaj ne, jako čudna beseda za naša slovenska ušesa? Tukaj pravijo, da so nekdaj prebivali glavarji mejikanske dežele, kteri so se „kaciki“ imenovali. Še sedaj so vsi vašani Indijanci čiste krvi.

Draga moja Rezika, ti nemaš pojema o deželi, v kteri se jaz zdaj nahajam. Podobna je neizmerni planoti, ki pa leži jako visoko nad morjem (pravijo, da 4000 čevljev), in iz ktere se vzdigujejo strme gore in visoki, vrhi, kakoršnih nesem nikjer v našej domovini videl. Cela dežela pravijo je trikrat veča, nego avstrijsko cesarstvo, a ima štirikrat menje prebivalcev.

Zrak je tukaj prav gorek, kakor pri nas v začetku poletija, tako da je tukaj baje vedno pomlad doma. Dežela je neizmerno rodovitna, a zdi se mi, da se ljudje ne pečajo preveč s poljedelstvom. Videl sem še malo njiv, a na vsakej sem zapazil turščico, fižol, bob in drugo sočivje. Pravijo, da je turščica tukaj glavni pridelek. Ravno tako se prideluje, v obilnej meri pšenica, ječmen, rajž, krompir, grah, leča itd. In kaj še le porečeš k temu, če ti povem, da tukaj raste sladkorjev trs, kava, peper, tobak, pavola itd. Kako bi bili srečni naši kraji, ko bi rodili take pridelke! Turščica se seje po dvakrat, v nekterih krajih tudi po trikrat v letu in vsaka setev rodi šeststokrat veči pridelek! Jaz mislim, da izgubljeni raj naših praotcev nij mogel nič lepši in rodovitneji biti!

Tukaj se nahaja vsaka vrsta živine, domače in divje. Krav je tukaj toliko in tako dober kup, kakor menda nikjer drugod na svetu. Ravno tako sem videl povsod brezštevila konj, oslov in mul. Vsa ta živina klati se divja v velikih čedah okoli. Zraven je pa veliko takih živali, kterih pri nas doma še po imenu ne poznajo. Pravili so mi, da po gozdih živijo jako veliki jeleni, opice, volkovi in še strašneja zverina, ki se jagvar veli. Rac, gosi, kokoši in druge kuretine je vse polno v deželi, in sicer divje. Dobre pečenke nam tedaj ne bode manjkalo!

Ljudje so tako čudni in tako mnogovrstni, kakor pri nas blago pri kakem kramarju. Tukaj vidiš ljudi s tako kožo, kakoršno imajo Evropejci, dalje rudeče Indijance, črne Zamorce in mešance iz vseh teh barv. Tukaj slišiš govoriti španski, francoski, nemški in angleški zraven domačega jezika. Indijani, ktere tukaj „azteke“ imenujejo, se sploh kotlovinaste barve, močni in žilavi, imajo trde, črne lase, majhno brado, visoke skranji, velika ušesa in nizko čelo. Oni so resni, premišljajoči, tihi, pa tudi trdovratni in leni. Njih glavni živež se imenuje, „tortilas,“ polenti podoben iz turščične moke; „frijoles,“ nekakov bob, in „pulkve“ sok iz rastline, kterej pravijo „agave.“ Jako sem se čudil, ko sem zapazil pri teh zanemarjenih ljudeh ljubezen do cvetlic, ktere znajo prav lepo v vence in kite spletati. Ali čujete, tržaške okoličanke, ki se po pravici s to umetnostijo ponašate? Kedar se kaj bolj z Indijani seznanim, naučim se tudi jaz njih umetnosti in ko pridem zopet v Trst, pokažem jo tudi tebi, in ponosen bodem, če bode znala moja Rezika najlepše šopke vezati, lepše nego druge okoličanke! — Sicer pa so Indijanci jako ubožni, žive se večidel od poljedelstva. Slišal sem pa pripovedovati, da so bili nekdaj, predno so prišli Evropejci v te kraje, mogočni, bogati in tudi omikani, da so imeli lepa mesta in veličastne hrame, v kterih so častili svoje malike pod jako čudnimi imeni, kakor n. pr. Teckatlipoka, Hviclipohtli — če sem si prav zapomnil. — Od vsega tega nij ostalo sedaj nič druzega, nego razvaline, ki se žalostno ozirajo na mimoidočega popotnika. Na take razvaline smo že na več krajih naleteli in kažejo, da so morale biti one staroindijanske stavbe jako veličastne.

In kaj Ti hočem pisati o bogastvu, kterega hranijo mejikanske gore v sebi? Med vojaki, ki so prišli iz Evrope, ne bodeš slišala skoro druzih pogovorov, nego o zlatih in srebernih rudnikih, kteri se nahajajo v tej deželi. Srebra se nahaja v tolikej množini, da ga baje vsako leto za 20 miljonov tolarjev v druge dežele izvažajo. Dozdaj sem videl v deželi še samo zlat in sreberni denar. Do zdaj je smel vsak, kdor je našel kak rudnik, zlato in srebro v manjši meri prost vseh davkov kopati. Sedaj pod novim cesarjem bode to gotovo drugače. Razen tega dobivajo se prav pogosto dragi kameni, kterim vsem še za imena ne vem: rubini, ametisti, topazi, opali, granati i. t. d.

Mislim, da Te je moje dosedanje opisovanje Mejike že lahko prepričalo, da tukaj se mi ne more slabo goditi. Bogastvo je neizmerno, dežela obširna, a prebivalcev jako malo. Če me bode količkaj sreča podperala, se lahko kot miljonar v Trst vrnem.

Predno sem prišel v to revno vas, kjer sedaj stanujem, bival sem več časa v glavnem mestu, ki se tudi Mejiko imenuje. To Ti je drugačno mesto, nego naš Trst! Gotovo je več nego trikrat veče. Mejiko leži v prostornej dolini, baje čez 7000 čevljev nad morjem, blizu velikega jezera. Mesto je štirioglato in ima prav ravne in široke ulice, vse lepše nego novo mesto v Trstu. Sredi mesta je jako prostoren trg s prekrasno in veličansko cerkvijo, pravijo, da ravno na tistem mestu, kjer je stal nekdaj poganski tempelj. Cerkev ima dva jako visoka zvonika, na kterih stoje različni kipi. Kot nekaj posebnega pri tej cerkvi je velika marmelnova plošča z jako čudnimi znamenji. Baje so tako stari Mejikanci pisali in na tej plošči so imeli svoje mesece zaznamovane. In v cerkvi se vidi velik kamen, tudi s takimi znamenji, na kterem so stari Indijani ljudi darovali! Razen te cerkve je v celem mestu še 14 drugih, prav velikih in bogato okinčanih, in 46 samostanov. Lepa in dolga so sprehajališča, po obeh straneh z drevoredi nasajena. Voda je speljana v mesto na velikih obokih, ki se jako daleč vlečejo. Hiše so vse prav velike, četverooglate, tri nadstropija visoke, imajo po navadi dvorišče in ravno streho, ki je ob robu z mrežami ograjena.

Človek bi mislil, da je v takem mestu, kjer je bogastvo in lepota domá, nemogoče revne in nesnažne ljudi najti, a vendar se teh ne manjka; imenujejo je „leperos.“ Ti ljudje se mi zares smilijo, zdi se mi, da so prav zavrženi, za ktere se nihče ne zmeni. Morda bode novi cesar tudi tem pomagal.

Še nekaj bi rad omenil, kar se mi jako čudno zdi. Glavno mesto je obdano okoli z neizmerno visokimi gorami, ki segajo se svojimi špičastimi glavami daleč v oblake, pravijo da se nekteri čez 10000 čevljev nad morjem vzdigajo. Kakor so vsa mejikanska imena čudna, tako se mi zdijo tudi imena teh gor smešna, tako n. pr. Popokatepetl, ki je najbliža mestu in baje najviša; dalje Citlatepetl, Navkampatepetl. A niti njih visokost, niti njih smešna imena me ne zanimajo toliko, kakor, kar se od njih pripoveduje, da se od časa do časa iz njih kaditi začne, kakor iz kake oglenice v Čičariji, ali pa še bolj; da začne potem grmeti in treskati, da se sliši čuden ropot, da se naenkrat prikažejo nad temi gorami ognjeni zublji in da začnejo iz sebe metati debelo kamenje, ki daleč na okoli frči in kamor pride vse pokončuje, ter da pepel, ki ga te gore iz sebe mečejo, včasih celo okolico zasuje in pokrije. Meni je težko vse to verovati. Ko bi bilo res, zdelo bi se mi nekoliko tesno v takej deželi stanovati, kjer si nij človek živenija gotov, če je še tako daleč od teh gor. A zdi se mi, da ne bode vse res, kar se pripoveduje.

Do sedaj nesmo našli še nobenega upora. Povsod smo bili navdušeno sprejeti, zlasti pa v glavnem mestu Mejiki. Sovražnika še nesmo videli; pravijo, da se je umaknil v severne kraje. Upam, da bodemo skoro pri kraju ž njim. Dan za dnevom dohajajo veseleje novice za nas iz dežele.

Iz vsega tega lahko spoznaš, predraga moja Rezika, da nij nikjer tiste nevarnosti, kakor so jo nam v Evropi slikali in ktere sem se tudi jaz nekoliko bal.

Bodi potolažena, vse bode dobro izšlo! Oh, da bi le skoro tisti čas prišel, ko mi bode mogoče zopet v domovino povrniti se, ponosno pred Te stopiti in reči: „Draga Rezika, glej tukaj sad mojega večletnega truda, mojega bivanja daleč od domače vasi. Vse je Tvoje! Za Te sem se potil, za Te sem prestal marsiktero nevarnost, za Te sem celo kriv prelival — oh s kakim veseljem! — in bog je blagoslovil moje početije, povrnil moj trud stotero!“

Ti, Rezika, mi ne veruješ, kako mi je dolgčas po Tebi! Zdaj še le vem, kaj si mi bila Ti, koga sem pustil v mirnem zavetiji daleč tam na obali jadranskega morja. Mislil sem, da bodem lože prenašal ločitev od Tebe, a varal sem se. Ne preide trenotek, da bi se ne spominjal Tebe, ne mine dan, da bi ne prešteval v mislih vseh zlatih ur, ki sem je s Teboj užil! Tolaži me sladka nada, da tudi Ti tako pogosto na-me misliš, da si tudi Ti z dušo vedno pri meni. Ko bi si mogel kaj druzega misliti, ne bilo bi mi več živeti!

Zdaj pa Ti podam svojo desnico čez hribe in doline, čez dežele in kraljestva ter črez široko morje, ki se je zavidno med naju zagozdilo; objamem Te prisrčno in poljubim tisočkrat! Želim, da bi te moje pismo zdravo in zadovoljno našlo, da bi Te potolažilo in razveselilo, če si potrta, ter navdalo Te s sladko nado, da se bode skoro, skoro v boljem položaji in srečneji povrnil v Tvoje naročije Tvoj Te iskreno ljubeči

Vinko.

IV.

Slutnja vseh politično mislečih ljudi o osodi novega cesarstva v Mejiki začela se je hitro uresničevati. Ne glede na to, da je bila v deželi še močna stranka republikancev, ki se je na vso moč prizadevala na podlagi tujega orožja uvedeno cesarstvo uničiti, pridruževale so se tudi vnanje nesreče. Vlada severnih držav branila se je trdovratno, priznati novo cesarstvo, tudi ne kot faktično obstoječe. Storila je še več. Ko je bila državljanska vojska med severno in južno polovico srečno dokončana, začela je pritiskati Napoleona, naj pokliče svoje vojake iz Mejike domov. Ta se nij mogel dolgo obotavljati, zlasti ker je bil tudi ves francoski narod odločno proti mejikanskej ekspediciji.

Kakor hitro so začeli francoski vojaki Mejiko zapuščati, nagibalo se je tudi romansko prebivalstvo v deželi vedno bolj na nasprotno stran. Število zvestih manjšalo se je od dne do dne in v enakej meri so naraščale sovražne vrste. Maksimiljanov prestol začel se je majati, izdajstvo žugati mu od vseh strani.

Denarna zadrega prihajala je od dne do dne veča. V tej stiski segnol je Maksimiljan po cerkvenem premoženji. Toda v tem si je nakopal novega sovražnika: duhovščino. Cesarica Šarlota, ki se je z največim sočutijem vseh sprememb Maksove osode udeleževala, sklenila je potovati v Evropo, da bi omečila Napoleona in Pija IX., ter izprosila nove pomoči. A ker so bila vsa prizadetija zastonj, oblaznela je in podala se v Miramar, kjer je v največih mukah živela.

Sedaj je Maksimiljan sam spoznal, da se ne more več držati. — Bazalne, francoski general, hotel ga je pregovoriti, naj se odpove prestolu, tako mu bode mogoče vrniti se v Evropo. A cesar bil je preponosen, hotel se je izkazati neustrašenega viteza, vztrpeti do zadnjega.

Prve mesece l. 1867 zapustili so Francozi v posameznih oddelkih Vera-Cruz.

Sedaj so začele republikanske vojske ponosno glavo dvigati. Od vseh strani so žugale Maksimiljanu. Njegova vlada opirala se je le še na posamezna mesta, ki so stala otokom enako sredi razburjenega morja.

Republikanski general Porfirio Diaz približa se glavnemu mestu in razsaja po okolici. Maks je primoran umakniti se v Kveretaro; malo zvestih prijateljev in majhna vojska gre z njim.

Toda skoro se prikaže sovražnik tudi pred Kveretaro in začne mesto obsedati. Posadka se je hrabro držala, cesar sam navduševal jo sè svojim izgledom. Videlo se je, da išče smrti od sovražne krogle, a neizprosljiva osoda mu nij privoščila tako častnega pogina.

Izdajstvo bilo mu je odmerjeno. Polkovnik Lopez, kterega je cesar z dobrotami obsul, odpre v noči 14. do 15. maja sovražniku trdnjavo. Ko se Maks zjutraj prebudi, najde vrata z uporniki zastavljena. —

Zapró ga v kapucinski samostan. Njegova smert bila je že dolgo sklenjena, a zarad formalnosti skličejo bojno sodbo, ki Maksa z dvema generaloma na smrt „se smodnikom in svincem“ obsodi. 19. junija 1867 bil je na sodišči ustreljen.

Isti dan padlo je tudi glavno mesto. 27. junija podal se je sovražnikom tudi Vera-Cruz, kjer je najdalje cesarska zastava vihrala. Tako je bila vsa dežela v rokah upornikov in Juarez je praznoval svoj vhod 15. julija v starodavno mesto Mejiko.

Po dolgih pogajanjih še le se je posrečilo avstrijski hiši pokojnikovo truplo od republikanske vlade izprositi si. Admiral Tegetthoff pripeljal je drage ostanke v domovino nazaj. V Trstu bilo je truplo z veliko svečanostijo sprejeto, potem pa na Dunaj v rodbinsko rako k večnemu počitku odpeljano.

Tako je končal Maksimiljan!

In avstrijski prostovoljci? — Zadela jih je enaka osoda, poginili so deloma v krvavem boji, deloma so bili vjeti in potem usmrtjeni. Le malo, malo kedo stopil je zopet na avstrijsko zemljo, ktero je bil s tolikimi nadami zapustil!

„Kaj se je pa z Vinkom zgodilo?“ popraševal bode radovedni čitatelj. „Da, kaj se je z njim zgodilo?“ poprašujem tudi jaz.

Odkar je poslal ono pismo, se v Evropi nij nič več o njem čulo. Ali je še živ? — Ali je padel v vojski? — Ali so ga vjeli razdraženi republikanci in ga darovali svojemu srdu? — Ali je prisiljen kot ubežnik po amerikanskih gozdih potikati se ter skrivati se enako prežečemu očesu Indijanov kot divjih živalij? — Ali bode videl še kedaj Evropo, svojo domovino, svojo preljubo Reziko?

Vse to so prašanja, na ktera mi nij mogoče odgovoriti. S kratka, izginil je popolnoma, nihče nij vedel ničesa o njem.

In kaj je delala Rezika v tem dolgem času? — Kratko prašanje, a težak odgovor.

Rezika bila je ena tistih, rekel bi heroičnih natur, ki z nekako ravnodušnostijo, ali še celo malomarnostijo vse udarce nesreče prenašajo. Udala se je svojej osodi. Bilo jej je sicer hudo, silno hudo, ko jo je Vinko zapustil. A prenašala je svoje gorje molče, nikomur nij tožila svoje notranje bolesti, nikomur nij odkrila svojega srca. Dnevi so jej tekli enolično, prinesli jej neso nikake spremembe, nikakega razvedrenja.

Njena okolica, oče in tovaršice, zapazili so sicer to Rezikino „molčečnost,“ a zdela se jim je ta čisto dosledna, taka, ki se z njenim bistvom sklada. Tako jo je redkokedaj nadlegoval kedo se sitnimi prašanji, s kterimi po navadi radovednost ali pa brezpotrebna ljubopitnost človeka v takem položaji le prerada nadleguje.

In „čas je najbolji zdravnik.“ Ta pregovor uresničil se je tudi pri Reziki. Naj je srčna rana še tako globoka, prej ali slej jo izpero Letini valovi. Skušnja je to potrdila zlasti pri takih, ki neso preobčutljivi, kakoršna je bila Rezika.

Vinka nij pozabila. Spominjala se ga je in mislila pogosto na-nj. A spominjala se ga nij več tako, kot nekdaj, mislila je le na-nj, kakor mislimo po zimi na lepo spomlad. Izginila je bila tudi za Reziko tista „sveta glorija,“ o kterej naš Preširen tako lepo v svojej „izgubljenej veri“ prepeva.

Prigodilo se je že večkrat, da so ljubezni polna srca, kterih prva ljubezen je bila nesrečna, z vso gorečnostijo oklenila se druzega ideala, ki je prvemu jako podoben, to je domovine, naroda. Ideja narodnosti vzplamtela je v njih do najlepše svitlobe.

Tako tudi v Reziki. —

Ravno v teh letih, od 1866 pa do 1868 začela se je narodna zavest med Slovenci tržaške okolice jako vzbujati. Pridni in požrtvovalni Slovenci napinali so vse svoje moči, da bi nevedno ljudstvo podučili, mu odprli oči in ucepili pogum, na noge stopiti in neustrašeno tirjati svoje pravice, ktere so se mu toliko časa kratile. In ta trud nij bil zastonjsk; besede so padale na rodovitna tla, slovenski okoličani stopili so res pogumno na polje javnega delovanja.

Kakor drugod po Slovenskem začele so se tudi tukaj čitalnice snovati. In v kratkem času bil je ves Trst kakor krogom s slovenskimi društvi obdan.

V Verdeli, Kolonji, Rocolu in Ščedni rodile so se čitalnice in rojanska, najkrepkeja med vsemi, bila je 12. julija 1868 slovesno odprta.

Zbralo se je pri tej priložnosti mnogo Slovencev iz mesta, a mnogo tudi iz okolice, za ktero je bil ta dan jako važen. Okoličanski kmet je še vedno pokazal, da se ne straši daljave in stroškov, kedar gre za skupno, važno stvar, če se mu je le znala pomenljivost popreje dovolj razložiti.

Lepo je bilo videti te korenjaške sinove skope matere zemlje, ki so navdušeni zbrali se k narodnej veselici, povrnoli se k narodnej starodavnej noši. Zlasti ženske so zaslužile sè svojo krasno obleko prvo mesto. Na glavi nosile so bele, umetno zapregnene peče, ki so jim dajale neko posebno ponositost. Črez snežnobelo srajco, ktera se po celem laktu prikazuje, nosile so svilena, lepo in redno nabrana krila z oprsnikom, brez rokavov. Vrat jim je zakrivala manja svilena ruta, večidel žafranove barve, pripeta z dragimi zaponkami. Spodej so se jim videle rudeče, volnene, tudi bogato nabrane nogovice, ktere so se v nizke, široko odprte in jedva prste skrivajoče čevlje z visokimi podpetniki izgubivale.

Med tem ko so ženske to lično obleko ukljub vsem tujim uplivom večidel do denašnjega dne nespremenjeno ohranile, le da nij več iz tako dragih tvarin, bili so moški, kakor povsod, manje konservativni, posnemali so vedno bolj tuje šege, tako da je že sedaj prvotna narodna noša pri njih skoro popolnoma izginila.

Vendar v rojanskej čitalnici imel si še dovolj priložnosti staro, tradicijonalno opravo občudovati. Na glavi stal je jako širok črn klobuk, ki nij izpolnoval le nalogo navadnega pokrivala, nego je tudi popolnoma nadomestoval solnčnik in dežnik ob enem. Dasiravno se je marsikdo nad njim spodtikal, bilo je to svoj čas vendar jako praktično pokrivalo, ktero je bilo tudi pri drugih Slovencih nekdaj v navadi, a zdaj se morda k večemu še v kakej šarnici nahaja. Za praznik bili so okinčani ti klobuki se svileno, jako drago prevozo „žnoro,“ tudi črne barve. Gornji del telesa pokrival je kratki janker („jaketa“) do beder, bogato okinčan se svilo krog žepov in zapon, razen tega še z dvema vrstama velikih, srebernih gumbov, ki so posebno oči radovednega ogledovalca na-se obračali. Ravno tako je bil oprsnik, lepe, večidel različne barve, z dvema vrstama enakih gumbov bogato preskrbljen. Hlače bile so iz črnega sukna, kratke do podkolen, spodaj nekoliko vrezane in precej široke, da neso nadlegovale pri nobenem opravilu. Obšite in okinčane so bile prav lično okoli žepov in na obeh straneh z rudečo ali višnjevo svilo. Nogovice bile so kakor pri ženskah iz volne in modre barve. Čevlji iz telečje kože nosili so spredej jako široke sreberne zapone („fibije“). To obleko dopolnil je še dolg plašč s kukuljico („kapuco“) iz debelega in močnega sukna, znotraj kosmat, spredej pa ob robeh z rudečim trakom obšit.

Isto tako obleko nosil je tudi slavno znani okoličanski bataljon. Se ve, da je ta obleka mnogo stala in da so si jo mogli le bolj premožni v popolnem kinču omišljevati. Naravski je torej, da zdaj, ko se revščina v okolico vedno bolj vriva, ta narodna noša vedno bolj peša, da je izginila že skoro povsod. Le stari Tržačani prave korenine spominjali se je bodo še dolgo in bodo radi pripovedovali svojim poznim vnukom, kako čudno so bili nekdaj „mandrijeri“ opravljeni, ki so jim hodili po noči v mesto stražit.

Tudi naša Rezika prišla je bila v Rojan. Bila je nenavadno vesela, da, po „besedi“ je še celo plesala z domačim fantom, Grivarjevim Francetom. Bil je to čvrst mladeneč, lepo vzrasel, črnih očij in malo bolj podolgastega obraza. Kar se telesne dovršenosti tiče, nij mu bilo skoro para dobiti. Kedar je imel okoličansk bataljon ob nedeljah in praznikih svoje vaje, pristojala je njemu najlepše vsa oprava in orožije znal je on najurneje sukati.

Nij čudo torej, če je marsiktero dekle skrivaj za njim pogledovalo. A ne le njegova telesna prednost bila je magnet okoličanskim „lepoticam,“ nego France je imel še druge v očeh vsakega dekleta, ki bi se rado možilo, prednosti neizmerno tehtajoče. Oče njegov bil se je preselil ono zimo v boljše živenije. Ostal je sam sè sestro. Premoženje, ki ga je podedoval, bilo je res jedva spomena vredno, obstajalo je razen majhne hiše le še iz ene krave in nekoliko polja. A kteri okoličan se more z velikim premoženjem ponašati? Ne glede na to, da je svet večidel nerodoviten in da so vsi lepši kosi v rokah bogatih meščanov, so posestva v tržaški okolici vsled vednega deljenja po očetovej smrti med vse brate jako majhna.

Toda Franceta nij to skrbelo. Saj je imel zdrave roke in ude, ter prebival blizu mesta, kjer dela in zaslužka nikdar ne manjka.

Čeravno torej nij imel posebnega premoženja, vendar bi bil rad še koga imel, s kterim bi bil prostovoljno delil svoje imetije, ki bi mu pa zopet na drugi strani na roko šel in ga podpiral, kjer bi sam ne mogel vsega opraviti. Se združeno močjo bi se dalo torej mirno in zadovoljno živeti ter skupno srečo in nesrečo deliti.

Res, da je imel sestro. A ta mu nij mogla dosti pomagati. Saj je tudi ona sama za-se skrbela. Bila je vedno v mestu, večkrat celo v stalnej službi, nij bilo torej pričakovati, da bi se hotela za vse svoje dni na dom navezati.

Nič čudnega torej nij, če je France po prirodnej filozofiji svojega zdravega uma dognal, kar že toliko in toliko mladenčev pred njim v podobnih slučajih storilo: ženiti se je hotel!

Ta misel je imela zanj od začetka nekaj sitnega v sebi, kajti, kedo bi ne drznil trditi, ka je ženitev lahka reč? Nas France gotovo najmanje, bil je prepameten za to. Vedel je, da je to važen in odločen korak v človeškem življenji in nij ga hotel nepripravljen in nepremišljen storiti.

Še druge pomisleke imel je France. Naj rečejo naše ljubeznive bralke kar hočejo, povedati jim moramo kar naravnost, da je bil v zadregi zarad neveste!

Marsikdo se bode temu čudil, in vendar je bilo tako. Med kmetovskim ljudstvom v njegovem mnogoštevilnem opravilu najde se le redko kedaj priložnost globokeja nagnenja gojiti in stalnejše vezi sklepati. Tako nij bilo njegovo srce še nikamor navezano in nij mu bilo žal, da se to nij zgodilo.

Ko je bila slavnost v rojanskej čitalnici dovršena, začeli so se glasiti „škripači“ iz bližnje krčme in mimoidoči so se ustavljali in zbirali pred vrati, ter ugibali ali bi ne bilo dobro malo noter stopiti. Saj nij greh, če se človek malo poveseli in kaj tacega se ne zgodi vsak dan. Tako se je nabrala krčma v kratkem času poskočnih plesalcev in plesalk.

Tudi France je mislil ravno ustopiti, ko zagleda Reziko.

„Glejte no, vrtnarjeva Rezika je tukaj“, jo nagovori. „Ali si tudi ti prišla med svet?“

„Ali je to kaj tako čudnega?“

„Se ve, da je! Med nami raste najlepša rožica, a mi še skoro ne vemo za-njo. Ali nij škoda, da se nam tako odteguješ?“

„Jaz se nikakor ne skrivam! Saj vendar hodim pogosto ravno tod mimo v mesto“.

„Že mogoče! A jaz že nesem imel dolgo sreče videti te. — Stopi no malo noter, se bodeva malo zasuknila!“

„Ne morem! Pozno je že in domu se mi mudi. Saj veš, da imam še daleč“.

„Ne bode take sile ne! Saj nemaš danes nobenega opravka več. Vse eno je, če se tukaj malo pomudiš“.

„Ne morem; oče bi se jezili na me!“

„Kako to, saj je tudi on tukaj in še bog ve, kedaj pojde domu“.

„Pozno je že in ponoči me je strah sami domu hoditi. Sedaj imam družbo“. —

„Ne boj se ne, pojdem pa jaz s teboj! — Glej, danas je nedelja, če se danes malo ne razveselimo, kedaj pa se?“

Hoté ali nehoté morala je Rezika vstopiti, kajti France jo je vlekel za roko. —

Znano je, da se slovenski narod rad veseli in da posebno rad pleše. Tudi Rezika se nij ne kot Slovenka, ne kot ženska zatajila v tem obziru. Vsak, kdor jo je videl plesati, čuditi se je moral njenej gibčnosti in njenemu vabljivemu premikanju.

Dasiravno je bilo strašno vroče, dasiravno se je vsem plesalcem pot po obrazu cedil, vendar neso nehali častiti Terpsihore. Le Rezika je začela zopet odločno poudarjati, da mora domu in zahtevala je od Franceta, naj jo spremlja, kakor jej je bil poprej obljubil.

Nerad sicer ločil se je France iz vesele družbe, a po drugi strani je bil zopet vesel, da sme spremljati Reziko, najlepše dekle cele okolice, vsaj kakor si je on mislil.

Nastopila sta torej precej dolgo pot v Miramar. Luna je svetila, ko sta precej hitro korakala tik šumečega morja. In ni jima bilo dolg čas, obema so besede gladko tekle. Vendar sta govorila o jako navadnih stvareh. Kader pridemo v pravo družbo, mogoče nam je cele ure pogovarjati se o najbolj vsakdanjih rečeh in vendar nam nij dolg čas, ne vemo, kedaj ure minejo.

„Nekaj bi te prašal, Rezika, ko bi vedel, da mi ne zameriš in da te ne razžalim s tem“, začne France, kteremu radovednost nij dala miru.

„Kaj tacega? Jaz mislim, da me ne moreš z ničim žaliti“.

„Povej mi po pravici, ali veš kaj o Vinku? Ljudje so govorili, da sta se rada videla. Zdaj pa nij kar duha ne sluha po njem“.

Rezika malo pomolči. Videlo se jej je, da to prašanje nij bilo na pravem mestu. Vendar se ojači in odgovori:

„Nič ne vem ne. Odkar je zapustil Trst, nesem ga več videla in tudi pozneje malo o njem čula. Štiri leta bode skoro, kar ne vem besedice od njega“.

„Sam bog vedi, kodi hodi, da ne dá nič slišati o sebi“.

„Bog ve, ali je še živ? Morda že davno pod zemljo počiva“.

„Meniš? — To bi bilo žalostno!“

„Jaz sem prepričana, da ga nij več med živimi. Bog se ga usmili, če se je kaj pregrešil, da je zapustil domovino in se podal na tuje med divjake v očitno nevarnost“.

„Jaz se še dobro spominjam mejikanskih prostovoljcev, ki so pred štirimi leti po Trsta pohajali. Skoro bi bil še tudi jaz ž njimi, kajti obljube, ki so se jim delale, bile so prezapeljive. — A sedaj vidim, da sem bolje storil, ker sem ostal v domovini. Bog ve, kaj bi se mi bilo v Ameriki pripetilo, gotovo bi bili tudi mene ubili“.

„Pa kaj ti je Rezika, da si omolknila?“

„Prosim te, ne govoriva dalje o tem, če nočeš, da vse veselje izgubim“.

Videlo se jej je, da se je nekoliko premagovala in silila svojo prošnjo veselost obdržati.

„Saj res, nesem prav storil, da sem govor na to navodil, vem da ne; a mislil sem ...“

Poskusil je o drugih rečeh govoriti. Rezika je odgovarjala, a bolj kratko. Prešnja živost je bila izginila. Naj je France poskusil kjer je hotel, nij šlo dolgo naprej. Ker je videl, da se Reziki ne ljubi veliko, govoriti, omolknil je tudi on počasi.

Le sem ter tje kako majhno prašanje, kaka nevažna opombica ovirala je, da nesta popolnoma molče dovršila svojo pot v Miramar.

Rezika se je kratko poslovila in zbežala proti majhni hišici, v kterej je prebivala z očetom po Maksovem odhodu iz Miramara.

France pa je začel prav čvrsto nazaj proti domu korakati. Premišljeval in preudarjal je sam seboj jako važno več, ali bi ne bila Rezika zanj pripravna nevesta in ali bi ga hotela ona vzeti. Danas vsaj je kazala, da mu nij sovražna. Kaj bi rekel njeni oče k temu? ...

Videlo se je, da nij šlo vse po njegovej želji, kajti večkrat je postal, nekoliko pomrmral, potem pa zopet začel hitreje korakati. Sem ter tje izustil je kako poluglasno besedo.

Domu prišedši še nij bil na čistem sam seboj. Ulegel se je zgodaj in premišljeval še dolgo o istej reči, dokler ga nij spanjec premagal in mu oči zatisnil.

In kakor se je denašnji večer za Franceta v dušnem obziru nemirno končal, tako so bili tudi drugi udeležitelji rojanske svečanosti vznemirjeni.

Vsi navdušeni vrnili so se Slovenci iz Rojana v mesto in od tod dalje proti svojemu domu. Prepevali so po poti slovenske pesni in tu pa tam izpustili kak „živio“. Da je to neizrečeno bodlo tržaške lahone, zlasti nektere poglavske gospodiče, je jasno. Zlasti ko so šli Verdelci mimo kavarne „Chiozza“ in dalje po „Aquedottu“ proti domu, nagajali so jim in je zmerjali ti gosposki paglavci. Okoličani si neso dali veliko nagajati, v prevelikej navdušenosti udarili so na one lahone in je kakor snope na tla pometali, potem pa veselo dalje proti domu korakali.

Da tako dejanje nij bilo premišljeno, je gotovo, a kaj se hoče, že star pregovor pravi: „Kri nij voda“. Okoličani so bili že poprej nekterim Tržačanom trn v peti.

To se je hitro po mestu razneslo in vzbudilo med lahoni veliko razdraženost. Hoteli so se maščevati in osnovali so med seboj nekako zarote.

Drugi večer zbralo se je jako mnogo onih gospodičev pred omenjeno kavarno in čakalo, kedaj pridejo okoličani mimo, ki se bodo domu vračali z dela v mestu. Bili so oboroženi s palicami, nekteri celo z noži in samokresi.

Da to nij moglo policiji skrito ostati, lahko vsakdo veruje. Organizovala je tudi ona svoje organe, a k nesreči poslala je na zbrano množico mesto redne vojaščine policijsko stražo, med ktero je bila večina Slovencev iz okolice. Okoličanski bataljon je namreč opravljal ves čas svojega obstanka policijsko stražo v Trstu.

Pripovedovalo se je, da je policija, t. j. okoličani, še predno na množico udarila, nego jo je pozvala k razidu. Da se je morala iz tega nesreča zgoditi, uganil je lahko vsakdo že naprej. Nastal je strašen šum in polom in konec poboja je bil, da sta dva mrtva obležala, mnogo pa je bilo več ali manje ranjenih.

Vsled teh žalostnih dogodkov zagnal se je strašansk hrup po vseh domačih in tujih časnikih. Slovencem sovražni opisovali so okoličane kot divjake, ki mirne prebivalce napadajo, in pred kterimi nij človek gotov svojega življenja. Tirjali so, naj se okoličanskemu bataljonu odvzame straža v mestu in naj se razpusti.

Vlada je se ve da poslala svoje preiskovalne sodnike v Trst.

Razdraženost nad okolico dosegla je v mestu najvišo mero. Nihče se nij upal več iz mesta v okolico. Bližnje krčme, ktere so lahkoživni Tržačani tako pogosto obiskovali, stale so prazne, krčmarji bili brez zaslužka. Taka se je godila še marsikteremn okoličanu, ki nij mogel več dela v mestu dobiti. Jasno je torej, da je pretila okolici velika nesreča, ko bi se ne bilo vse tako pomirilo.

Konec vsega je bil, da je vlada razpustila okoličanski bataljon. Začetek njegov sega v najprva leta srednjega veka. L. 1805 pa je bil obnovljen in urejen. 9. junija onega leta sta se blagoslovili njegovi zastavi v cerkvi sv. Justa v Trstu.

Lahko se še spominjamo, kak hrup so bili zagnali slovenski časniki zarad njegove odprave. A pomisliti je treba, da je bila ta naredba že anahronistična in da bi se tudi drugače ne bila mogla dolgo več držati. Razen tega bila je okoličanom samim na kvar, ker je je odvračala od rednega dela. Največa napaka pa je bila ta, da mu je bila izročena policijska straža v mestu, S tem so si zaslužili posamezni okoličani lep denar. A mesto, da bi se bili po opravljenej službi mirno domu vrnili in denar za potrebe porabili, ostajali so še cel ali pa dva dni v mestu, dokler je bilo kaj okroglega v žepu. Ko je pa to izginolo, vrnili so se domu, toda prave volje in veselja do dela jim je manjkalo. Začeli so lenuhati.

Iz vsega sledi, da je odprava bataljona okolici bolj na korist, nego v izgubo, dasiravno je težko odpovedati se starim predpravicam, na ktere je naš ponos navezan.

Nič prijetnega in za Tržačana zanimivejega nij, kakor sprehajati se spomladi v nedeljo od poludne do ene ure po „molu S. Carlo.“ Ta podaljšek, eden največih, je ob vsakem času najživeji, ker obdajajo ga vedno največi Lloydovi parniki, kteri neprenehoma najrazličneje blago ali nakladajo, ali pa izkladajo. Ob nedeljah pa, o dnevih počitka, miruje to hlapčevsko delo in vsak radovednež sme si ladije ogledati, vsaj pri vrhu.

V.

Kako velika čuda dela par bodisi na suhem, bodisi na mokrem, znano je vsakemu dovolj. Brodarstvo se je še le po iznajdbi parnih strojev popelo na mesto razvitka, ktero zamore vsem našim tirjatvam zadostovati. Ali so si mislili kedaj Feničani, prvi znani brodarji, kteri so imeli kupčijo po vsem srednjem morji v svojih rokah, da bodo njih okorne ladije spodrinile lahko jadralke in brzi parniki? Jaz mislim, da ne. In ali so mogli slutiti nekdanji Grki, ki so bržkone prvi v ta kot jadranskega morja prijadrili, mesto njih sužnih veslarjev kolesa, ktera par suče, ladije z neznano hitrostijo po gladki morski širini premikala? — Gotovo ne.

Ali če ob nedeljah mirujejo delalci na molu, oživljajo ga toliko bolj veseli sprehajalci. Tam pred namestnijškim poslopjem razlega se izurjena vojaška godba najnovejih valčikov in polk, ktere mlade ljudi še bolj poskočne naredé. Ob bregu gor in dol pa in po molu daleč v morje premika se brezštevilna množica najrazličnejših ljudi, ki se jedva eden drugemu izogibljejo. Tukaj vidiš lahkonoge gospodičine, v najnovejih in najukusneje urezanih oblekah s čudnim, toda „modernim“ klobučkom na glavi in bogato kito po hrbtu visečih las — škoda, da neso lastni! Tako na lahko se premikajo, kakor bi se tal niti ne dotikale in na obrazih jim cvete zorna spomlad, — škoda, da je pri marsikterej le naslikana! Vsakej pa čepi na prsih lep šopek prijetnodišečih cvetlic, večidel vijolic, s kterimi priroda južni Trst že tako zgodaj obdarjuje. Zraven ponosne aristokratinje, ki se šopirna za solnčnik skriva in kakor luna po zvezdnatem nebu majestetično med drugimi stvarmi svojega spola premice, koraka pohlevno šiviljsko dekle, ki je ves teden se šivanko zbadalo, da se more tudi ono v nedeljo na molu prikazati. In zraven krasne tujke, ki se je prišla v Trst kratkočasit in uživat veselo predpustno življenje bogve iz kterega evropskega mesta, zapazi tvoje oko priprosto okoličanko v svojej narodnej, a vendar tako lepo pristoječej obleki, da se marsiktera meščanka zavidljivo po njej ozira.

Med možkimi zapaziš gotovo najpoprej paradno, skrbno osnaženo vojaško obleko, oficirske uniforme, pod kterimi se pa mnogokrat veliko uboštvo skriva. Zraven teb zapaziš še druge mlade ljudi, skoro popolnoma enako oblečene, ki pa vendar ne morejo biti častniki, kajti kedar srečajo kterega izmed teh, salutirajo mu jako ponižno. Kdo so ti? Ali ne poznaš prostovoljcev, tega novo ustvarjenega cveta avstrijskega vojaštva? Kako so lepi, kako se ženske rade v nje ozirajo! A kljubu vsej olikanosti pozna se jim neka boječnost, neka nerodnost. Vidi se pač, da so še le mladiči! —

A za vse te se nič ne zmeni bogati meščan, ki ravno računi, koliko dobička mu bode vrgel na Hrvaškem kupljeni les, kterega je že čez morje poslal. Da, ta je Tržačan „stare korenine“, kupec od nog do glave. Zraven njega pa koraka ubog proletarec, tržaški tlačan, kteri se cel teden do pretrganja napenja, a vendar jedva toliko premore, da si najpotrebneje obleke omisli. Zakaj? Ali nij zaslužek zadosti velik? — O je, je, toda pravi Tržačan ne zna gospodariti. Po težavnem delu treba dobro in brezskrbno živeti, da bi le čez mejo in potrebo ne!

In kake narodnosti je po večem ta vrsta ljudi? Na žalost in sramoto Slovanov priznati moramo, da naše. Po navadi pridejo v najnežnejšej mladosti v Trst zaslužka iskat. Tukaj se revno živijo in počasi moralično in fizično propadajo. In ker „sila kolo lomi“, prigodi se velikokrat, da začnejo tudi krasti in nepošteno živeti. Tako končajo jako žalostno.

Toda pustimo te strašne, temne podobe, saj smo v Trstu na „molu S. Carlo“, in tukaj je veselje, tukaj je radost doma! Tukaj pozabi vsakdo vsaj za eno uro svoje reve in težave in vidi se, da Tržačane ne stane ravno veliko to pozabljenje.

Vsi ti ljudje, ki se tukaj premikajo, pozdravljajo in odzdravljajo ter med seboj pogovarjajo; tako različni po veri in narodnosti, šegi in noši, vsi ti ljudje so si vendar v tem podobni, da se veselé in radujejo svojega življenja. Saj je pa tudi tako lep dan in solnce sije tako prijazno, tako gorko, da že nekoliko pregorko, pozna se, da je Trst južno mesto, blizo „Evropinega vrta“ Italije.

In koga najdemo danes na molu?

Gotovo so čitatelji že uganili, da je to Rezika. Prinesla je bila že zgodaj zjutraj cvetlice prodajat. Ne more si človek zanimiveje podobe misliti, kakor je tržaška okoličanka v narodnej obleki in z jerbaščkom cvetlic v šopke povitih na rokah!

Rezika je bila srečna, prodala je hitreje nego druge svoje cvetlice. Šla je na molo, ne da bi gor in dol pohajkovala in zijala prodajala, nego ustavila se je mirno tik enega stebra in proti vojaškej kapeli obrnena poslušala te čarobne glasove, ki imajo toliko moči do človeškega srca, pa naj je še bolj divje! Kako lepe so ene starogrške pravljice o trakiškem Orfeju, ki je znal tako čarobno gosti, da ga je celo brezpametna priroda poslušala!

Rezika je ljubila neizrečeno muziko, bila je sama dobra pevkinja in znala je veliko lepih pesni na pamet. Kolikokrat, ko jo je žalost obšla in se nij mogla drugače razvedriti, zapela je svojo najljubšo pesen:

„Oj sijaj, sijaj solnčice,
Oj solnce rumeno! —
Kako bom prisevalo,
Ker sem silno žalostno?“

in bilo jej je zopet laglje pri srcu.

In zares, ta po vsej Sloveniji razširjena pesen je ena izmed najkrasnejih in najglobokočutnejih narodnih, ki ima neko posebno moč, nek nepopisljivi čar do človeškega srca!

Ko je Rezika nekoliko časa tako stala vsa zatopljena v nebeške glasove, pride nekdo od zadej za njo in jo rahlo potiplje na rame.

„Kako sem vesel, da te tukaj najdem!“

„O France, kaj si ti? Ravno sem poprodala svoje cvetlice in prišla malo sèm godbe poslušat“.

„Ali nesi za-me nobenega šopka prihranila?“

„Vse sem razprodala, samo ta mi je še ostal“, rekoč sname šopek vijolic iz nedrij in ga podari Francetu.

Ta je bil neizmerno vesel tega daru, skoro bi bil Reziki roko zanj poljubil. —

„Kako sem srečen, da smem ta šopek nositi!“

„Ali je to tako velika sreča, šopek cvetlic?“ praša Rezika šegavo — nagajivo, ne da bi obrnila oči od godbe.

„Šopek sam nij tako velika sreča, a to je sreča, da si mi ga ti podarila in da je poprej na tvojih nedrih slonel. Oh kako srečen bi bil, da bi smel tudi jaz tako!“

„France, France, ne šali se!“

„Saj se ne šalim, nego resnico govorim. — Pa kaj je to, da me niti ne pogledaš? Vedno zreš tija v one godce, kakor bi bila v kterega izmed njih zaljubljena“.

„France, ali tebi ne gódi godba?“

„Se ve, da mi, ali toliko pa vendar ne, da bi pri njej na vse drugo pozabil“. —

„Glej, ravno zdaj godejo zadnjo polko!“

„Zares, človeku po petih ščegeče, kedar sliši kaj tacega“.

„Tebi pa vedno take robate misli po glavi blode“.

„Saj to nij nič napačnega“.

Godba je končana, vojaki se uvrščujejo, drugi pa pobirajo stojala, na kterih so note ležale.

Množica se je začela razhajati, vsak se obrača proti svojemu domu, ker čas kosila se približuje. Le nektera mlada zijala še neso zadovoljna s tem, nego iti morajo še parkrat po „Corsu“ gor in dol, obračaje na vse strani oči in gledaje, kje bi kaj primernega zapazili, zraven pa zbijaje svoje neslane šale.

Tudi France in Rezika zapustita molo.

„Kam pa pojdeš sedaj?“ praša France.

„Počakam še blagoslova pri sv. Antonu, potem se pa vrnem domov,“ odgovarja Rezika.

„Ali do tega je še mnogo časa. Kaj pa med tem?“

„Prav za prav nimam nikakega namena; a vendar mislim, da bi šla malo v mestni vrt. Tja zahaja moja prijateljica, ki tukaj v mestu služi. Pogovorile se bove kaj.“

„Saj tako zgodaj tudi ona ne pride tja. Pomisli, sedaj je ena ura preč.“

„Jo pa počakam.“

„Ali čakati je sitno, če se nema nič opraviti.“

„Ne vselej! Človek mora znati tudi sam sebi društvo delati; gorjé mu, ki tega ne ume.“

„Začela si že zopet modrovati.“

„Menim, da je táko modrovanje jako vsakdanje, pa tudi koristno. Skušnja me je prepričala tega.“

„Glej, tukaj je krčma; ali bi ne bilo bolje, da bi stopila vsaki maselc piva izpit?“

„Jaz nemam navade piti.“

„Zarad tega pa vendar lahko piješ!“

„Ne; potrebna nesem in denarja nemam toliko, da bi ga zametovala.“

„Denar se ne zametuje, če se ga pametno obrača in maselček piva je človeku potreben v takih vročih dnevih — sicer pa naj te za denar ne skrbi!“

„Nočem, da bi ti zame plačeval.“

„To je malenkost! Le hodi z menoj, se malo odpočiješ, saj vem, da si že trudna dolzega stanja.“

„Ne grem ne; kaj bi rekli ljudje, ko bi me videli, da v krčme zahajam?“

„Ne bodi tako priprosta! Kaj nek poreko? Ali mar nisva v mestu, kjer ne poznajo onih pomislekov, kakoršne imamo mi na kmetih.“

„Prepričana sem, da ne ravnam prav, če grem s teboj.“

„Le tiho bodi, pa hodi. Bom že jaz za vse odgovarjal,“ in potegnil je Reziko, ki se je še vedno obotavljala, za seboj čez prag v krčmo, ki je bila precej prazna.

Taka so slovenska dekleta! Prositi in siliti je je treba, zlasti kedar velja ktero v krčmo spraviti. Da je to drugod še teži in sitneji posel nego v Trstu, kjer se je meščansko živenje z njegovimi šegami in navadami vedno bolj tudi v priproste kmetovske koče širiti začelo, pritrdil mi bode vsak.

Za Slovence je neizrečena škoda, da nemajo narodnih mest, da nemajo svojega meščanstva, tistega srednjega stanu, ki tako blagodejno posreduje med gospodo in kmetom. In to pomanjkanje je eden glavnih uzrokov, zakaj so Slovenci v obrtniji in umeteljnosti tako daleč za drugimi narodi zaostali. Enaka se godi tudi nekterim drugim Slovanom, izvzemši Čehe, ki so pa tudi v tem obziru velik korak pred nami storili.

Žalibog, da tudi za prihodnost nemarno boljega upanja, da bi se ta neugodnost odstranila, da bi dobili, česar nemamo! In kake nasledke bode to imelo, nij težko preračuniti, zlasti če se ozremo na našo žalostno preteklost in neveselo sedanjost To misel do konca razpletati je človeku jako težko in bi vzbudilo pri marsikterem „narodnjaku“ majanje z glavo, ali pa še kaj več. Torej bolje, da molčimo.

France in Rezika sta nekoliko časa molče sedela pri kozarcih piva. Oba sta gledala v tla, kakor bi nekaj prav važnega premišljevala.

Zadnjič pretrga France molk.

„Rezika,“ začne malo po tihem, „Rezika, prašal te bodem nekaj prav odkritosrčno in upam tudi, da mi ti odkritosrčno odgovoriš.“

„Glej, jaz se namerjavam ženiti, toda neveste še nemam. Rezika, ali bi hotela ti moja žena bili?“

Rezika se stresne. To prašanje zdelo se ji nij sicer novo, niti nepričakovano. Odkar je Franceta lansko poletije natanje spoznala, videla ga je vedno rada in govorila je rada ž njim. Imela je priliko, večkrat ž njim občevati in nij se jej zdel napačen človek. Ker je zmerom kazal simpatije do nje, bila mu je tudi ona prav prijazna in vesela, kedar je mogla ž njim govoriti.

Včasih, kedar je sama vse to na tihem premišljevala, zdel se jej je France kot najsposobneji človek, v kterega družbi pozabila bi srčno rano, zgubo svojega Vinka.

Nikoli jej nij prišlo na misel, da bi se po takem občevanji z Francetom kaj pregrešila zoper spomin svojega Vinka, kterega je obljubila vedno ohraniti, kajti je bil tudi globoko v njenem srcu ukoreninjen. Kolikor bolj se jej je odlegovala Vinkova podoba, toliko jasneje stopal jej je France pred oči, a vedno tako, da je Vinku ohranila dolžno, rekel bi spoštovanje, in da si je Franceta le kot pomočnika v prenašanji svoje osode mislila.

Ali na ženitev s Francetom, na to še nij nikoli mislila, to jej je bilo popolnoma novo!

Ali se ne pregreši s tem zoper Vinka, ali mu ne prelomi obljubljene zvestobe? — Ne, kaj tacega ne sme dovoliti!

„France!“, odgovori Rezika po kratkem molčanji. „France, ti terjaš od mene nekaj nemogočega. Jaz te sicer rada imam, a s teboj omožiti se ne smem!“

Te zadnje besede bile so tako odločno izgovorjene, da so Francetu ves up podrle in ves pogum vzele. Nij se upal dalje Rezike prašati. Bilo mu je jako težko pri srcu. Videl je, da so se mu najsladkeje nade razkropile, čutil se je jako nesrečnega.

Nastal je zopet dolg molk. Zadnjič pa nij bilo več Francetu na mestu prestajati, moral je ven, na prosto.

„Ali greva?“ praša Reziko boječe in s povešenimi očmi, izpivši ostanek piva iz svojega kozarca.

„Da, hodiva“, pritrdi Rezika.

France plati in oba odideta skozi vrata. Zunaj reče France:

„Ti tedaj greš v mestni vrt. Jaz imam še nekaj opravka pri usnjarji v spodnjem delu mesta. Po blagoslovu se vidiva zopet“.

„Srečno hodi!“ mu odgovori Rezika in vsak odide na svojo stran.

Rezika nij šla v mestni vrt, nego v — cerkev. Bila bi rada sama in tukaj je upala, da bode.

Ali je šla molit? Da in ne, šla je premišljavat, kar se je ravno sedaj ž njo zgodilo. Ali se je s temi posvetnimi mislimi na posvečenem kraji pregrešila zoper boga? Upamo, da ne. Saj je bila v hramu boga ljubezni, in solze, ki so se jej skoro po prihodu v cerkev po obrazu ulile, bile so solze ljubezni.

Zdaj je še le čutila, kaj je storila. France jej je bil že preveč k srcu prirastel, brez njega nij mogla več živeti. In vendar je svojim denašnjim odgovorom pahnila ga za vedno od sebe!

Ali je smela, ali je mogla drugače ravnati? Ali jo ne vežejo najsveteje obljube proti nekemu drugemu?

Začela je ihteti in obupno je naslonila glavo na stolov rob.

Še le črez dolgo časa se je malo potolažila. Začela je moliti, ali nij mogla. Čutila se je najnesrečnejo stvar na svetu.

Počasi so začeli ljudje v cerkev dohajati, znamenje, da bode skoro popoldanska služba božja. Rezika se je toliko zbrihtala, da nij vzbujala radovednosti pri ljudeh. —

Blagoslov je minol, ljudje so vreli iz cerkve in ž njimi tudi Rezika, dasiravno bolj med zadnjimi. Upala je videti zopet Franceta, saj jej je bil obljubil, da jo počaka. A nij ga bilo.

Ves potrt hodil je nekoliko časa ob bregu morja, potem pa šel domov in tisti dan ga nij nihče več zunaj videl.

Dolgo ni mogel nič misliti, ali vse kar je mislil, bilo je brez začetka in konca.

Še le v postelji bilo mu je mogoče zopet svoje misli zbrati in še enkrat pregledati, kar je danes zvedel in doživel.

„Odrekla mi je sicer, ali ob enem tudi priznala, da me „rada ima“. Ali bi se ne dala še pregovoriti? Mogoče!

„Vem kake pomislike ima, ali ti so ničevi. Vinka nij več! Gotovo je mrtev! — In tudi ko bi še živel, pretekel je že obrok, do kterega je bil obljubil vrniti se. Torej vse obljube Rezike ne vežejo več nanj!“

„Kaj pa, ko bi se njenega očeta lotil? Jako pameten mož je, ne upam, da bi mi Reziko odrekel. Če njega pridobim, dobljeno je vse. On ima jako velik upliv na svojo hčer in Rezika ga v vsem posluša.“

„Pametna misel! Poskusiti hočem izvesti jo pri prvej priložnosti“.

In nazadnje bil je še France vesel in zadovoljen. Prepričan je bil, da mu ne more spodleteli. Poln upanja in sladkih nad je zaspal.

In zares, France se nij varal. Ko je srečal prihodnjo nedeljo grajskega vrtnarja v mestu, povabil ga je na vrček piva. Staremu možu se je to s početka jako čudno zdelo, a po kratkih besedah spoznal je Francetov namen.

Sprevidel je, da je njegovej hčeri zares treba moža. On ne bode več dolgo živel. Pred smrtijo mora vendar svojo Reziko preskrbeti. Premoženja nema. Dokler je bival še Maks v Miramaru, godilo se mu je dobro in dalo se je tudi kaj na stran devati. A po njegovem odhodu nastale so slaba leta in prihranjeni denar je počasi izginil.

France se mu je zdel najpripravneji mož za svojo hčerko in po kratkem premišljevanji obljubil je, dati mu jo v zakon. France mu ves vesel seže v roko.

„Še nekaj bi vas prosil, dragi oče — dovolite, da vas že sedaj tako imenujem!“

„Kaj neki?“

„Rezika ima neke pomislika zoper ta zakon. Skušajte jo prepričati, da privoli?“

„France, to je moja skrb. Jaz poznam svojo hčer dobro in vem, da ne bode ugovarjala. Slušala me je še vedno in zdaj me bode tudi. Še ta pust bode vse uravnano!“

„Lepa hvala, ljubi oče!“

„Le brez skrbi bodi, Rezika je tvoja!“

In res, še pred koncem pusta bil je France poročen z Reziko! —

„Ali se je tako hitro udala, ali se nij nič branila?“ prašal bode radovedni čitatelj.

Branila se je pač, a vsa bramba bila je zastonj! Vse njene pomislike in ugovore znala sta oče in France sijajno pobijati in uničevati.

Rezika je sicer veliko trpela v dvomu in negotovosti. Zdelo se jej je vendar, da ne ravna prav. A udala se je zadnjič očetovemu tirjanju, Francetovemu prigovarjanju in — bodimo odkritosrčni — nekoliko tudi nagibu svojega srca!

Sè strahom stopila je pred oltar in s trepetajočim glasom izgovorila pred duhovnom odločni „da“.

VI.

Rezika nij bila srečna v zakonu z Francetom.

Spoznala je še le potem, ko sta bila ože zvezana, ko sta vedno med seboj občevala, da France nij ravno tak, kakoršnega si je pred poroko mislila, da ima več napak in pogreškov, ki dobrosrčnega in dobrohotečega človeka v srce bodejo.

Rezika je bila sicer potrpežljiva in navajena veliko prenesti. Ali kedar je zapazila na svojem možu, kterega je ljubila in kteremu je vse dobro želela, napake in pomanjkljivosti, nij se mogla vzdržati, da bi mu je počasi ne očitala in ga z lepa posvarila, naj opusti svoje grde navade.

Ali taka dobrohotna opominjevanja so imela večidel nasproten učinek. Mesto da bi je bil France potrpežljivo sprejel, jezilo ga je, da mu žena očita take malenkosti, vsaj kakor je on mislil. Odgovarjal jej je nepriljudno, in z nelepemi besedami. To je moralo zopet Reziko na drugi strani še bolj boleti. Zlasti jo je žalilo, da mož črez potrebo v mesto zahaja, da ondi predolgo ostaja, se pozno domov vrača in tako svoje domače delo zanemarja.

Tako se rado godi, da mesto slabo upliva na bližnje prebivalce. Resničen je pregovor, da kmet blizu mesta ima vse napake kmeta in meščana. Le redko se pripeti, da tudi od dobre strani mesto na okolico deluje.

Najslabeje v tem obziru je blizu velikih mest in še posebno slabo blizu Trsta, kjer se toliko tujih ljudij nahaja. In vendar ne more biti drugače, okolica je prisiljena jako mnogo z mestom občevati, ker je sama za-se preuboga.

Okolica ima le malo ravne in rodovitne zemlje. Leži sicer še veliko praznega in neobdelanega sveta, kterega bi pridne in delalne roke v lepe vinograde spremeniti mogle, ali ker je občinska lastnina, nerazdeljena med posamesne, stoji pusta in gola, kakor nekdaj. Razen skalnatega sveta in burje, ki tod kakor po celem Krasu razsaja, krivo je vedno veče revščine v okolici množeče se prebivalstvo, deljenje premoženja po očetovej smrti med vse brate in iz mesta se šireča spačenost zlasti možkih.

Nahaja se sicer več vinogradov in kar je obdelane zemlje, je še precej rodovitna. Glavni pridelek je vino in turščica, razen tega še fižol in drugo sočivje. Ali vse to ne zadostuje, da bi okoličane pol leta preživilo! Treba si torej druzega zaslužka iskati.^[1]

Vino je res da izvrstno. Znana sta sladki prosekar in brežanka. Že pod Rimljani cvetelo je tukaj vinstvo in Trst je dajal avstrijskim vojvodam vsako leto sto čebrov belega vina „izvrstne rebule“. Ali kaj pomaga, ko se trtna bolezen vedno bolj širi in okoličanu glavni pridelek uničuje. Sredstva, ki se zoper to bolezen rabijo, neso popolna, ali pa se ne rabijo v zadostnej meri. Žvepljenje le počasi napreduje.

Sploh pa je gospodarstvo v okolici slabo, ravno ker se kmetije preveč z mestom pečajo.^[2] Nasproti si vedo ženske marsikak lep zaslužek v mestu najti. Ta obstoji večidel v pranju. Okoličanke imajo ves ta posel v svojih rokah, le škoda, da jim vedno vode pomanjkuje, in da si je morajo včasih daleč iskati. Če greš med tednom v okolico, videl bodeš v okolici vse belo razvešenega perila, ki se po zidovih in mejah suši.

Razen tega, da preskrbljujejo okoličanke mesto s pranjem, prodajajo mu še cvetlice, šopke, sočivje, jajca, mleko in kruh.

Možki hodijo v mesto na razna dela. Najnavadneje zidajo, ali pa popravljajo tlak. Porabiti se dajo tudi za težake. Tako si z velikim trudom toliko zaslužijo, da sebe in druživno borno prežive. Kaj, ko bi hodili le delat v mesto, a ne tudi zapravljat!

France je prepustil vse domače gospodarstvo Reziki, sam pa je hodil v Trst delat. Ali zaslužek prinašal je redkokedaj domov. To je Reziko jako peklo.

France je bil nagle jeze, prepirljive narave. Ko je sedel nekega večera s tovarišem v krčmi, zbesedil se je ž njim, ker mu je začel očitati, da preveč zapravlja. Nastal je glasen prepir in nagli France se nij dolgo obotavljal tudi s pestijo svojo pravico zagovarjati. Razžaljeni tovariš se je krepko branil, ali France bil je močneji. Podrl ga je k tlom in težko ranil na glavi.

Prišla policijska straža zgrabila je Franceta in odpeljala v zapor, ranjenega tovarša pa so nesli v bolnico.

Oh koliko manjka še omike našemu narodu, koliko bode treba še podučevati, predno se odpravijo take sirovosti iz njega! Najnavadneja hudodelstva med Slovenci so brez dvoma pretepi in poboji. Dan za dnevom se sliši iz enega ali druzega dela Slovenije o njih. Kako temu v okom priti? — Gotovo le izdatnim podukom, temeljito odgojo mladine v šolah.

Ali gorje nam, kako zanemarjeno je pri nas ljudsko šolstvo! Kako malo šol imamo, kako neurejene so te, kako slabo je obiskujejo otroci! — Ravno v tržaskej okolici je sicer primeroma mnogo šol, deset slovenskih za 30.000 Slovencev, ali pravega rada in napredka nij bilo še mogoče zapaziti pri njih. Uzrokov te žalostne resnice ne moremo tukaj preiskovati. Gptovo je, da mestno starešinstvo premalo skrbi za okoličanske šole in da je bolj z videzom zadovoljno, da more potem nezadovoljnim kričačem usta mašiti. Rado bi videlo, da bi se okoličani prej ko prej poitalijančili in potem bi beržkone bolje skrbelo za nje in njih šole.

Žalostna je tudi prikazen med okoličani, da skoro nihče ne obiskuje srednjih in viših šol, dasiravno v Trstu ne manjka ravno priložnosti za to. Po dovršeni domači šoli hodijo otroci delat in ostanejo vedno to, kar so bili: ubogi tlačani!

Lahko si mislimo, kako globoko je morala vest o Francetovem zaporu Reziko zbosti!

Nij si še bila vesti umirila, da je Francetu roko v zakon podala, že se je čutila tako nesrečno pri njem, da nij nič čudnega, če si je mislila, da jo bog kaznuje za prelomljeno zvestobo. In vselej, ko je svoj stan premišljevala, ko se je jako nesrečno čutila, vzdigala se je v njenej duši Vinkova podoba kot strašilo in maščevalec nedovoljenega dejanja.

Njena duša je v takih trenotkih neizmerno trpela. Strah in dvom mučila sta jo na vseh njenih potih, pri vseh njenih opravilih. Nij je imela več mirne urice, niti veselega trenotka, da bi bila pozabila svojo nesrečo.

Zdelo se jej je, da ne more dalje živeti, da jo bode svareči Vinkov spomin umoril.

Čutila je vse drugačne muke, ko takrat, ko jej je bil najdraži zaklad iz rok iztrgan, ko jo je Vinko zapustil. Rana, ki je sedaj njenemu srcu usekana bila je hujša, bolj pekoča in žgoča, nego ona, ktero jej je bila zadala prva ločitev.

Poprej znala se je vedno tolažiti, upala je vedno na združitev in čista, neoskrunjena vest bila jej je močen ščit, ob kteri so se drobili vsi navali sovražne jej osode.

A sedaj, kje naj išče tacega tolažila, kjé naj išče tacega ščita? Ali je še kaj na svetu, kar jo zamore opravičiti, kar jo more utešiti?

Pri ljudeh si ne upa iskati pomoči. Boji se, ker je zadela taka sramota njeno hišo, njeno sorodstvo. V nikogar se ne upa več očij obrniti, vsakega se boječa ogiblje, ker meni, da vse vé njeno pregreho, da vse s prstom za njo kaže.

Drugi dan, potem ko se je bila raznesla novica o Francetovem zaporu, pride k Reziki domači učitelj, prileten in suh mož. Bil je dobrega srca, mlada žena se mu je bila prikupila z uljudnim obnašanjem in s tem, da je nekoliko več znala, da je bila bolje omikana, nego druge njenega spola in njene vrste. Vedel je, da Rezika potrebuje tolažbe in hotel je poskušati utešiti jo.

Prestrašila se je tudi njega, ko je stopil črez prag, dasiravno ga je vedno rada poslušala, ko je pripovedal o daljnih ljudskih, ali neznanih živalih. Tako se je že bala vsakega človeka.

„Rezika“, začne počasi stari mož, „nikar ne žaluj preveč! Umiri se, vse bode bolje! — Glej, žalost škodi človeku. Dušna bolezen je tudi telesna bolezen in ta bi te znala v prezgodnji grob spraviti.“

„O da bi se to le skoro zgodilo!“ vsklikne Rezika, ki je bila med tem nekaj srčnosti dobila.

„Rezika“, ti si dolžna skrbeti za svoje zdravlje in ohraniti svoje življenje.“

„Za koga ga hočem hraniti? Otrok nemam, mož pa nič za-me ne mara.“

„Ali ti imaš še starega očeta, za kterega ti je dolžnost skrbeti. Tvoja smrt spravila bi tudi njega prezgodaj v grob.“

„Prav imate“, odgovori Rezika počasi.

Zdaj nastane dolgi molk med obema. Stari učitelj z ene strani nij bil tako izgovoren, da bi ne prišel z govorom nikoli v zadrego, še zlasti pri takih priložnostih; z druge pa se mu je zdelo potrebno pustiti Reziki nekoliko časa, da se sama zbere in utolaži.

Rezika je prva pretrgala ta molk.

„Gospod učitelj, vi ste pameten mož in vem, da mi hočete dobro. Storite mi, kar vas bodem sedaj prosila.“

„Prav rad, če mi je le mogoče.“

Rezika zopet nekoliko časa molči, kakor bi se pripravljala na nekaj važnega. Potem pa začne:

„Nič ne mogočega nij! — Poslušajte me!

„Tisti večer, ko je Vinko slovo od mene vzel, predno je odšel v Ameriko, obljubila sem mu, da dokler ne pride nazaj, bodem ga vsako leto ob istem času na istem mestu čakala in na-nj mislila.“

„Do sedaj sem še vsako leto izpolnovala to obljubo.“ —

„A sedaj sem se omožila precej daleč preč. Ne mogoče mi je sami iti gor — po noči! Obljubo svojo pa hočem na vsak način izpolniti. — Vrhu tega pripovedujejo, da v Gradu straši.“

„Draga Rezika“, jej seže učitelj v besedo, nikar ne veruj tega. Jaz sem tudi že slišal pripovedovati, da v Miramaru straši, a to so le prazne, babjevérne kvante.“

„Ali res straši ali ne, o tem ne govoriva sedaj. Poslušajte me dalje. — Ker hočem svojo obljubo izpolniti — ravno danes je pet lét, odkar sem se zadnjikrat od Vinka poslovila — in ker nobenemu človeku ne zaupam, prosim vas, bodite vi tako dobri in spremljite me nicoj v Miramar.“

Učitelju se je zdela ta prošnja čudna. Niti ga nij veselilo po noči v Miramar hoditi. Ali kaj je hotel? Rezika ga je tako lepo prosila, nij si upal odreči jej. Saj strah ga nij bilo in ustregel je še vedno rad, če je mogel.

* * *

Pozno po noči korakala sta dva potnika proti Miramaru. Dasiravno je bila noč precej temna, vendar se je mogel možki in ženska razločit. Hodila sta hitro, a molčala sta.

Že sta na vrtu. Lepa palača je sedaj prazna, le grajski oskrbnik prebiva v njej. Med ljudstvom se je vera ukoreninila, da v gradu straši. Vsaki večer proti polnoči vozi se ranjki cesar na ognjenem vozu skozi gornje sobe palače. Rezika si je zakrila oči, ko je šla mimo nje in učitelj jo je moral voditi proti mestu, ktero mu je bila zaznamovala.

Blizu palače je vojaška stražnica. Molče koraka vojak tija pa sem z bodalom na batu. Zdi se človeku, da je imel naš Jenko Miramar pred očmi, ko je pel:

„Pri gradu tik mórja pa stražnik stoji,
Ob glavi razljutjena burja mu vije,
Šuménje valóv na ušesa mu bije.
Ob skali na bregu se voda peni. —
Al strah, al te groza nij, revni vojak?
Morjé je neznanih duhóv domovina,
O pólnoči se jim odpré globočina,
I čudno težák i napôljen je zrák.

Da bi ju ne bila straža zapazila, naredila sta majhen ovinek krenivša jo malo bolj v stran od morja. Tako sta prišla na odločeno mesto, nam že znano začetka naše povesti.

Rezika je sedla na kamenitno klop, učitelj pa naspróti njej. Pustil jo je, naj premišljuje za-se. Zdaj pa zdaj je slišal, kako se jej je globok izdihljej iz prs izvil.

Učitelj je čakal dolgo, a zadnjič se je naveličal.

„Rezika, ali greva?“ opomni svojo spremljevalko.

Ta še nekoliko pomolči, še enkrat izdihne potem pa reče:

„Idiva!“

Vzdignete se in gresta nazaj, koder sta bila prišla. Že sta odšla mimo straže in prišla tik grada, ko Rezika zakriči in se zgrudi na tla. Učitelj se prestraši in zavpije: „Na pomoč!“

Stražnik pokliče svoje tovariše in skoro korakata dva vojaka s puškama na ramah proti mestu, odkoder se je slišalo vpitije. Učitelj, ves v strahu, pripoveduje, da je ženska padla v omedlevico, naj jo brž nesejo v stražnico in naj jo skušajo obuditi. Vojaka res primeta žensko in jo neseta kolikor mogoče previdno v stražnico. Učitelj gre nekoliko časa za njima, na poti se pa domisli, da bi ne utegnilo bili dobro zanj, ko bi ga vojaki prijeli in sodniji izročili. Skrivaj se torej izmuzne na stran, po ovinkih in previdno prekorači vrt ter ves spehan in trepetaje na vseh udih pride čez dolgo časa v svoje stanovanje.

„Nikoli več ne grem po noči od doma“ zamrmra in zapre vrata za seboj.

* * *

Drugo jutro naredi stražni poveljnik poročilo na glavno stražo, kaj se je ponoči pripetilo. Ko so bili Reziko v stražnico prinesli, bila je uže mrtva. Vse poskušnje oživiti jo, bili so zastonj. Da neso bili vojaki pri tem opravilu kaj spretni, lehko verujemo.

Opoludne že je prišla komisija na mesto. Dala si je vse natanko ponoviti, kar so vojaki zapazili. Izpraševala je zlasti natanko o tistem človeku, ki je bil z žensko. Komisiji se je zdelo vse to jako čudno in sumila je, da bi znal oni človek uzrok Rezikini smrti biti.

Ali zdravniška preiskava je pokazala, da Rezika nij umrla posilne smrti. Komisija je vzela truplo seboj in je odpeljala v mrtvaško kapelo k sv. Justu. Ker se nij vedelo, kedo je bila ranjka, oznanili so, naj jo hodijo ljudje gledat, morda jo bode kedo spoznal.

Tudi Rezikini sosedje izvedeli so o mrtvej ženskej v Miramaru. Ker neso Rezike že dolgo videli in ker nij nihče vedel povedati, kje da je, šli so nekteri truplo ogledat in spoznali so v njem Reziko.

Rezika je bila v zadnjem času neizmerno trpela. Pot v Miramar pobrala jej je vso telesno moč. Spomin na preteklost, ki jej je bolj živo nego kedaj stala pred očmi, in zavest lastne krivde oslabila je tako njeno dušo, da jo je le malo še na življenije vezalo.

Taka se je vrnila Rezika mimo grada. Učitelj je čutil, da mu omahuje, ali stiskal jo je krepko pod roko. Rezika se ozre v grad in zdi se jej, da vidi ognjeno vojsko, spredej ranjki Maks, precej za njim pa njeni Vinko. Takrat zakriči in zgrudi se mrtva na tla. Vse drugo je že znano.

* * *

Ta novica se je kakor blisek raznesla po okolici.

A razen enega, ki je pa znal dobro molčati in kterega nij mogel nihče sumiti, da mu je znana skrivnost, vedel nij nihče, kako je Rezika v Miramar prišla, kako se je vse to pripetilo.

Vsem je bila Rezikina zgodba nerešena uganka.

In kakor se to pri takih priložnostih rado pripeti, začele so se najčudneje govorice o Reziki med priprostim ljudstvom širiti. Znano je, da je naše ljudstvo jako praznoverno. In ta prigodek dal je zadosti tvarine najrazličnejim in najneumnejim kombinacijam, ktere so potem stare majke od hiše do hiše znosile.

Ena pa je bila, od sedaj naprej med ljudstvom dognana: „Da v Miramaru straši!“ Kedor nij tega poprej veroval, bil je po Rezikini smrti prepričan. — O Vinku pa nij bilo nič več sluha.

1. Plodnost zemljišča nij pogoj blagostanja naroda.
2. Uzrok pač tiči drugod; gl. str. 204. Uredn.