Mir ljudem na zemlji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mir ljudem na zemlji! Povest.
A. Koder
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib;
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III.dno

I.[uredi]

Mračilo se je. Zagorski zvonovi so odmevali v tiho, s sneženo odejo pokrito dolino.

Neka skrivnostna, praznična tihota, ki tako milo objemlje zemljana, od dnevnega dela utrujenega, zavijala je prirodo v mirno noč.

Bil je sveti večer, oni sveti čas, ki povzdiguje naša srca v višave nebá, odkoder odmevajo mogočne, upapolne besede: „Mir ljudem na zemlji!“

Dozdeva se nam, kakor da bi razumela vsa mrtva priroda ta sveti praznik vsega krščanskega sveta. Lepše nam odsevajo tedaj zlate zvezde raz neba, skrivnostneje žubori z ledom kakor s srebrom obrobljeni studenec v zatišju, in bolj rahlo in občutno utriplje srce v naših prsih. Na sveti večer izgine razloček med bogatašem in revežem, med mogotcem in sužnjem. Radovoljno se odpirajo dobrodelne roke prosjaku ob potu in hišne duri siromakom, ob tuji milosti živečim.

Kakor da bi bil neobčuten za mile skrivnosti svetega večera, korakal je ta večer po samotni gorski stezi tujec. Le sem in tja je postal in se ozrl pod se v sneženo dolino. In tedaj je snel širokokrajno pokrivalo in potegnil s tresočo, premrlo desnico po nagubančenem, mračnem licu, kakor da bi hotel ponoviti davne svoje spomine. Čutil ni tedaj, kako si igra mrzel sever z njegovimi sivimi lasmi, kako mu prezeba starikav, slaboten život v poletni lahni in obnošeni obleki.

„Spomini, spomini, nič kot žalostni spomini!“ vzdihnil je črez dolgo, ko je jelo zopet nenadoma snežiti in jel zakrivati mrak strmi gorski pot.

„Štirideset let, dolgih štirideset let, in pokore še ni dovolj“, mrmral je tujec, ko je ubiral ledeno cesto, ki vodi po strmini v neko slovensko zagorsko vas.

Bil je sveti večer. Luči so se prižigale po raztresenih gorskih hišah, in skrivnostno so se oglašali mili zagorski zvonovi. Veselje, bratoljubje in pobožnost je polnila srca vsaj nocoj srečnih Zemljanov. Vendar priroda je bila brez čuta. Vedno gosteje je padal sneg, nobene zvezde ni bilo videti na nebu, in izginjal je zadnji sled gorske ceste.

Pogosteje je postajal zdaj naš tuji popotnik. Premišljal je več potov dolgo časa, kje vodi zametena pot, potem pa zopet dalje korakal. A videlo se je, da omaguje vedno bolj njegova stopinja. „Odpočiti si hočem“, pravi naposled in omahne na snežena tla. Obraz zakrije v premrle roke, in po bledem licu hiti solza za solzo iz mrklega očesa.

„Sveti večer!“ vzdihne tujec potem.

„Ptice imajo svoja gnezda, lisice svoje luknje, — jaz pa —.“ Stavka ne izgovori popolno, v sneg se zgrudi in zadremlje.

Tedaj se oglasé zopet daljni zagorski zvonovi.

„Zvonite, le zvonite, zvonovi!“ blede v sanjah tujec. „Štirideset let je od tedaj. Pozabili me niste, vi zvonovi. Vi ste hvaležni, vi ne poznate sovraštva, nehvaležen je le človek!“

Tiho je bilo potem. Sneg je naletaval, in gozdno vejevje je ječalo pod njegovo težo.

II.[uredi]

Lepa je navada na Slovenskem, da se udeležujejo tudi najbolj oddaljeni prebivalci zagorskih koč in vasij na sveti večer polnočne svete maše.

V procesijah se zbirajo gorjanci na določenem kraju z gorečimi bakljami, da odidejo svete pesni pojoč daleč v dolino ali v oddaljeno zagorsko cerkev k svetemu opravilu.

Tudi isti sveti večer so prihajali posamezni gorjanci, ker je bilo slabo vreme, že precej zgodaj k Planincu, premožnemu kmetu na zagorski strmini, da počakajo ondi svoje, daleč po zagorju raztresene sosede.

Kmet Planinec je bil duša in svetovalec vsem ondotnim zagorskim kmetom. Zaradi njegovega poštenja in možatosti so si ga izvolili gorjanci za svojega župana in svetovalca.

Ko so se že jeli zbirati posamezni sosedje pri Planincu, hitel je ta še le iz daljnega trga domú. Zakasnili so ga mnogi opravki na potu. Povrh je nastala viharna, temna noč, in snežilo je, da so mu odsvetovali mnogi znanci, naj se ne vrača na gore.

A bil je sveti večer, ki ga praznuje vsak najrajši pri svojih. Tudi Planinec je imel pravo srce za taka čutila. Odgovarjal je tedaj svojim znancem, ki so mu odsvetovali vračati se v noči:

„Saj veste, da imamo gorjanci dobro gorsko cesto, ki smo jo napravili pred štiridesetimi leti. Koliko nesreč nas je obvarovala že ta cesta, znano je vsakemu, tudi istim, ki so bili največji njeni nasprotniki. Upam, da vodi tudi mene varno domú.“

Planinčevi znanci so imeli prav, da so svarili svojega prijatelja. Poslednje je občutil tudi sam. Omagovati je jel utrujen njegov konj sredi žametov, in Planinca je jelo skrbeti. Ustavi se na nekem klancu, premišljujoč, kako naj nadaljuje sicer še kratek, a težaven pot.

Tu zapazi v snegu — človeka. Bil je naš popotnik, ki je obnemogel na tem kraju. Ta pogled vzbudi novo moč v Planincu. Njegove premrle ude ogreje misel, da reši morda nesrečnega človeka. V resnici mu je bil ta sveti večer izmed najlepših v življenju njegovem; kajti dospel je srečno po dolgem trudu domu in rešil obnemoglega tujca gotove smrti.

III.[uredi]

Nenavaden je bil isto leto sveti večer na gorah. Le mlajši so hiteli v svojo celo uro oddaljeno zagorsko cerkev, kajti silen sneg je zametel pot in še vedno je snežilo, starejši gorjanci pa so praznovali na polu pota pri Planincu sveti večer. Mnogi so se morali vrniti celó že med potom zopet domu. In žal ni bilo istim, kterim se je posrečilo priti do Planinca. Praznoval se je ondi božični praznik, kterega se spominjajo mnogi še dandanes, akoravno je minilo že mnogo let od tedaj.

Že med potom se je okrepčal tujec, kterega je našel Planinec obnemoglega na potu. Hotel je celó zapustiti svojega rešitelja, kakor da bi se bal njegove družbe. Mnogo mu je moral prigovarjati Planinec, da je sprejel njegovo povabilo, naj praznuje nocoj sveti večer pri njegovi rodbini.

Sredi vrlih gorjancev, zbranih pri svojem spoštovanem Planincu, bil je tujec vidno ginjen. Pripovedovalo se je namreč ondi mnogo o nekdanjih časih. Iz vseh govorov pa se je videlo, da je nekdaj Planinec mnogo trpel po krivici, in da je davno odpustil svojim sovražnikom, kajti sreča in blagoslov sta ga odškodovala obilo za njegovo nekdanje trpljenje.

Sredi jednakega pogovora povzdigne tudi tujec glas in jame takó-le pripovedovati:

„Minilo je štirideset let, kar sem se seznanil nekje na tujem s človekom, ki mi je postal prijatelj ter mi je pripovedoval neki sveti večer sledečo povest:

‚Prijatelj, ne čudi se, jaz sem nenavaden človek. Ogibljem se rad, posebno zadnja leta, vesele druščine. Bojim se pa najbolj svetega večera. Ako mi je le mogoče, pridružim se sveti večer prijatelju, da omamim v prijateljskem pogovoru spomine, prežale spomine, ki me spremljajo kakor večnega popotnika po širnem svetu ter mi zagrene ta najlepši praznik.

Bil sem mlad, srečen in zadovoljen pred toliko in toliko leti v daljni svoji domovini. Mladost in bogastvo je zlata pena, mnogokrat vir pogube, kakor je bila meni. Moje bogastvo in domišljevana izvedenost‘, nadaljeval je moj prijatelj, ‚storili sta me prevzetnega, svojeglavnega in mlačnega v mnogih zadevah. Upiral sem se vsemu, kar so mi svetovali moji sosedje, in prepiral sem se o vsem, kar se ni izvršilo po mislih mojih.

Nasprotovanje mojih sosedov me je prisililo, da sem sklenil živeti popolno zase, neodvisen od srenjskih postav in navad. Zasmehoval sem vse človeške in društvene pravice.

Bila je v našem okraju starodavna navada, da so se nabirali za cerkvene potrebe in slovesnosti, posebno za sveti večer mili darovi pri posameznih posestnikih. Jaz sklenem, da ne darujem vinarja za nepotrebne stvari, in sicer bolj zaradi svojeglavnosti in protivja proti sosedom kot iz brezbožnosti. Obdarovali so se pri nas navadno domači reveži. Jaz sem zapodil vsakega prosjaka od praga, tujim, morda nepotrebnim pa sem delil iz jeze do svojih sosedov preobile darove. Kupili so se v naši srenji novi zvonovi za našo samotno zagorsko cerkev. Tudi moji stariši so plačevali vsako leto zaostali dolg za zvonove in ga izročili naposled meni. Jaz pa —“, stresel se je pripovedovalec pri teh besedah, kakor da bi se bil prestrašil milodonečih zagorskih zvonov, ki so se glasili v tem trenutku iz daljne višave v samotno zagorsko hišo ondi zbranim kmetom. Še le črez dolgo je nadaljeval:

„Moj prijatelj je bil v resnici pomilovanja vreden človek. ‚Delali so moji sosedje novo cesto v dolino, ker se je pripetilo mnogo nesreč na stari ozki cesti‘, tako je pripovedoval moj znanec dalje, ‚in jaz sem se uprl odločno tej nepotrebni cesti. Tožil sem povrh svoje sosede, da so zidali brez dovoljenja novo cesto po mojem posestvu. Pričela se je dolgotrajna, draga pravda zaraditega. Končala se je naposled na mojo škodo in mi vzela skoro vse premoženje.

Bil je sveti večer, ko sem se poslavljal kot berač od svojega domovja. Preklinjal sem posebno svojega soseda, o kterem sem sodil, da je kriv mojega gorja, ker je nadomeščal svoje tovariše v moji pravdi in kupil naposled moje zapravljeno posestvo.“

Prenehal je pripovedovalec pri teh besedah. Oglasil se je v istem trenutku zopet zagorski zvon iz daljave. Oznanjeval je daljnemu pogorju sveto oznanilo: ‚Mir ljudem na zemlji! Rodil se je zveličar širnemu svetu‘. Ginjeni so bili zagorski sosedje pri tem prizoru. Pogledovali so se, kakor da bi ne mogli umeti tujčeve povesti. Nazadnje se je vzdramil pripovedovalec iz svoje zamišljenosti in nadaljeval:

„Odslej ni imel moj znanec, kakor mi je zagotavljal, srečnega trenutka. Uiti je hotel žalostnim spominom svojim. ‚Šel sem na morje‘, trdil mi je. ‚A tudi sem me je spremilo moje gorje. Prazničnost svetega večera, ktero sem zaničeval nekdaj, preganjala me je neprestano. Sredi širnega morja so veselo in praznično praznovali mornarji rojstvo zveličarjevo. Neštevilno lučic je gorelo sredi barke na božičnem drevesu, in sto in sto src se je spominjalo radostno na dan svetega praznika svojih v daljnem domovju. Le jaz, samo jaz sem zrl od daleč prazničnost svetega večera na širnem morju, saj ogniti sem se ji hotel, da bi zadušil svoj nekdanji pregrešek. Stopil sem v daljnem tujem svetu na suho. Pridružil sem se v neizmernem gozdu drvarjem. S težko sekiro sem si služil, oddaljen od ljudij, grenek kruh. Pozabil sem davno svetih praznikov in svetega večera, a moji ubogi tovariši ga niso pozabili. Imeli niso niti cerkve, niti duhovnika, niti stalne svoje strehe, a postavili so si na stoletnem hrastu priprost oltar. Praznovali so pred njim v tihi noči svoj sveti večer. Jaz, samo jaz sem hitel dalje, da se umaknem žalemu svojemu spominu.

Naveličal sem se življenja. Umrl bi bil rad, rešitve in vrnitve pot mi je bil zaprt. Pridružim se vojski v daljni Ameriki. Ljut boj se vname kmalu potem. Brez strahú iščem ondi smrti, a zastonj. Približa se sveti večer, kterega sem zopet davno pozabil. Pozabili ga niso moji vojni tovariši sredi krvavega boja. Praznovali so ga v vojnem taboru, spominjali so se onih srečnih ljudij, ki ga praznujejo v cerkvi sredi svojega domovja. Jaz, samo jaz sem zrl od daleč praznično družbo, ki me je spominjala moje nesrečne mladosti. Usmilila se me ni sovražna krogla v boju, nadaljeval je prijatelj.

Prehodil sem potem pol širnega svetá. Osivela mi je glava, sključil se mi je život, spomin svetega večera pa se je budil vedno bolj živo v mojih prsih, in oživelo mi je nepopisno hrepenenje po daljni domovini, ktero sem zapustil tako nehvaležno. Jedina moja želja je bila, praznovati vsaj od daleč še enkrat sveti večer sredi svojih rojakov. Izpočiti sem si hotel za vselej na domači zemlji. Skrivaje se vrnem v svojo domovino. V obližju domovja zvem, da so odpustili davno zagorski sosedje svojemu nekdanjemu tovarišu, ki je spravil mnoge po svoji dolgoletni pravdi na beraško palico.

Bil je sveti večer, ko hitim po ravno isti cesti v svojo rojstno zagorsko vas, zaradi ktere sem se pravdal toliko let, češ, da je nepotrebna, ker je napeljana na mojem posestvu. Tedaj se mi vsili zopet praznik svetega večera v spomin. Raz visokega pogorja zadoné premili zagorski zvonovi, isti premili zvonovi, kterih nisem hotel plačevati nekdaj. Pozdravljajo me tako prijazno in milo, kakor da bi hoteli reči: Upaj, le upaj, stari znanec, odpuščeni so ti tvoji pregreški, za ktere si se pokoril dolgih štirideset let.

Solze mi zalijó v tem trenutku oči. Sramujem se bolj kot kdaj svoje minulosti. V srcu čutim, da nisem vreden več svojega domovja in premilih zagorskih pozdravov. Vrniti se hočem zopet na tuje, a slabost me premaga, — nezavesten se zgrudim v svoj sneženi grob.“

Prenehal je pripovedovalec. Obraz je zakril v dlani, in izmed prstov so kapljale svetle solze na sivo brado. Ginjeni so bili poslušalci. Marsikteri izmed sivih možakov si je utrnil solzo v očesu, saj je spoznal pripovedujočega tujca — nekdanjega mladega Planinca, ki je zapustil pred štiridesetimi leti svoje zapravljeno zagorsko domovje, in o kterem so mislili vsi, da je že davno umrl.

Popisovati nočemo nenadnega veselega trenutka, ko stiskajo vrli gorjanci svojemu nesrečnemu tovarišu roko ter mu zagotavljajo, da je čas ozdravil vse rane in izbrisal vse sovraštvo.

Vrli sedanji Planinec pa, ki je kupil nekdaj od nesrečnega tovariša zapravljeno posestvo, povzdigne naposled svoj krepki glas, rekoč:

„Sosedje, nocoj praznujemo v resnici sveti večer odpuščenja in odrešenja. Čuj, nesrečni prijatelj moj, jaz nadaljujem povest, ktero si nam pripovedoval o svojem prijatelju.

Previdnost božja je hotela, da sem rešil ravno jaz, kterega si sovražil najbolj, tebi življenje na istem potu, zaradi kterega si se pravdal toliko let, ker se ti je dozdeval nepotreben. In vendar, ko bi ne bilo te zagorske ceste, vračal bi se ne bil jaz nocoj v zametu domú, in ti bi ne bil videl več svojega preljubljenega domovja, ktero ti ponujam zopet in te vabim, da živiš pri meni do smrti.“

Izgovorivši te besede, objel in poljubil je vrli Planinec svojega nekdanjega nasprotnika. Marsiktero solzno oko pa je pričalo, da je nocoj pravi sveti večer, ko odmeva glas iz višave: „Čast Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji!“

Kakor glas zagorskih zvonov se je širila drugi dan novica po daljnem pogorju, da se je vrnil stari Planinec v domovje, in kako lep sveti večer se je praznoval pri Planincu.

Vendar dolgo ni užival stari Planinec dobrote svojega milosrčnega prijatelja. Starost in obilo trpljenje zaradi nekdanje brezbožnosti in svojeglavnosti je premagalo njegovo viharno življenje.

Ko se je praznoval drugi sveti večer po vsem širnem svetu, stal je na samotnem gorskem pokopališču grobni spomenik, na kterem so bile vrezane zlate besede: „Mir ljudem na zemlji!“