Mir (Novy)
| ← Kot list | Pesem: Mir Temna vrata Lili Novy |
Umreti → |
| |||||||
MIR
Nekje za gorámi je veter zaspal,
pod nočnim oblakom počiva.
Zdaj hodim skoz roso po mir preko trav,
tolažbe si iščem, kjer mesec svetal
razveša med vejami mračnih dobrav
čarobno sijoča prediva.
Ko vidi pod vekami moje solzé,
me boža s prenežnimi prsti,
prav kakor mu rahli dotiki hladé
vseh tistih obraze in blede roké,
ki tiho ležijo, brez vsake željé,
v nocoj le odprti še krsti.
v zemljó in v nebó vgrebajoči se hrast
obsenči glavó mi in ude.
Mordà bo to deblo, ki žene še v rast,
podrto, sežagano, zbito mi last,
kjer vsake nesreče se neha oblast
pod varstvom usmiljene grude.
Kako se mi noga udira mehkó
v to prst pod odejo zelenja!
Mordà je pa vse le po zmoti hudó.
Rodovi so šli in rodovi gredó
in vsem jim je hkrati težkó in lepó,
ko čujejo pesem življenja.
Od zore do mraka jo plug je oral,
zdaj sanja utrujena njiva.
Kar kmet posejal bo in kar bo pobral,
bo vzela in dala in vse ji bo prav.
Nekje za gorámi je veter zaspal,
pod zvezdnatim nebom počiva.