Minkina pomlad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Minkina pomlad
Avtor je objavil besedilo pod kratico A. Š.
Izdano: Slovenski narod 24. maj 1910, letnik 43
Viri: 115
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pojavila se je za hip na hodni­ku pred njegovim oknom vitka de­kliška postava. Minka je šla mimo in je pela nalahno.

Zunaj je sijalo solnce in klicalo v pomladanski soj vse one, ki hrepe­ne po svetlobi in lahnih vetričih, prinašajočih pozdrave pomladi.

Prišlo je tudi k njemu. Hrepene­nje je ostalo v prsih, misli so poletele prosto kakor beli spomladanski obla­ki, kadar plovejo preko neba nad pozdravljajočimi jih lesi.

Zaprl je knjigo, vzel klobuk in stopil na hodnik. Prevzela ga je in omamila solnčna svetloba. Sneg spo­daj je pravkar izginil in že so se po­kazali na vrtu v sivi travi zvončki. Skozi grmičevje konci vrta so ble­ščali potokovi valčki, hiteči jadrno naprej.

Iz vrtne lope je stopila Minka.

Pogledala je na hodnik in je zardela, ko jo je pozdravil. Poltihi glasovi pesmi so prihajali k njemu z vrta, kjer je trgala Minka zvončke.

Vselej, kadar ga je zapazila, je zardela in jela nalahno peti. Njegove oči so bile polne sočutja, ko so poči­vale na njenem otroškem obrazku, nadahnjenem z nežno rdečico. Minka se je nasmehjala komaj vidno, po­gledala v njegove oči in odhitela mi­mo njega.

Sedaj trga zvončke in pojoč mi­sli nanj. Dala bi mu bele nežne cvet­ke, da bi videl, kako ga ima rada. Po­vedala bi mu, naj je ne gleda tako ža­lostno in bi ga vprašala, zakaj se smeje tako veselo, kadar je med svojimi tovariši.

Že so vzklili narcisi iz mokre prsti. Topel dež je orosil zemljo. Tra­va ob potoku je zazelenela.

Minka se je sklanjala k narci­som in jih vtrgala par. Počasi je odšla z vrta, kakor bi premišljevala. Na hodniku ga je srečala. Njene polzastrte oči so se razjasnile, dala mu je narcise in odhitela v sobo.

Videl je že ni par dni. Dež je lil venomer in mrzlo, pusto je bilo vse­povsod. Gore so utonile v nizkih ob­lakih in zdelo se je, da se razprostira siva ravan v nedogledno širjavo, zastrto s sivimi meglami na obzorju.

Slednjič je vendar zasijalo zopet solnce. Popje na vrtu se je napelo, škrjanec se je oglasil nad ravnino, pod ozelenelo živo mejo so zadehtele vijolice. Tedaj jo je videl nazadnje. Hodila je zelo počasi z mamo po vrtu. Njene oči niso več bile otroške. Sijale so v mirni udanosti.

Včasih pozneje, kadar je bilo okno odprto, so prihajali k njemu glasovi tihe pesmi. Vsebolj tiho so pozdravljali pomlad, cvetje in gostolečega škrjanca. Ihteli so in trepetali kakor ob težkem slovesu.

In prišlo je slovo.

Zjutraj, ko je vstal solnčni dan, je še čul njen glas. Prihajal je tiho kakor iz sanj.

Ko so se vžgale na nebu prve zvezde, je Minka zdihnila v mami­nem naročju.

Tisti večer je hodil dolgo v noč po poljskih potih in stezah in mislil na Minko.

Uzrl je njen obraz v zvezdah, bleščečih nad samoto, čul je njeno pesem v kosovih glasovih, ki so pri­hajali iz gozda, črnečega v daljavi.

Izzvenela je pesem. Tedaj se je zavedel, da jo je ljubil, da je spomin nanjo zanj svet. Gorel bo v njego­vem srcu nalik večni luči.