Minka v kolhozu
| Minka v kolhozu Sergej Tretjakov |
| |||||||||||||
Prvič sem videl Minko nekega večera, ko je zvonec klical k večerji. Utihnilo je ropotanje traktorjev. Poleg kravjega hleva so mukala teleta in v zavetišču je jokala deca, ker je morala v posteljo. Pobič, ki mi je segal komaj do pasu in bil pokrit s težko, prepoteno čepico tako, da so se mu uhlji spiralno zavijali, je stopal z delovnim listom v roki ponosno mimo mene. Poklical sem ga. Ne da bi se ozrl, mi je zabrusil: »Počakaj, da si vpišem ure.« Izvedel sem: Minka je končal svoj delavnik in hodi sedaj z listom okoli ter išče peresnik, da si vpiše delovne ure.
Sam nima od tega vpisa nobene koristi. Otrokom pod 16. letom se ne izplačuje denar. Hrani, oblači in poučuje jih komuna. Toda njihovo delo se preračuna, da se ugotovi, koliko človeškega napora se je uporabilo za vsako posamezno produkcijsko panogo. In teh panog ni malo: poljedelstvo, svinjereja, perutninarstvo, dalje delavnice traktorjev in dragocene španske ovce.
Dva dni nato sem spoznal Minko v stepi ob mlatilnem stroju. Najstarejši preddelavec Ivan Jagodkin, z zlatimi čeljusti – krava mu jih je izbila z rogovi – je nadzoroval delo ter od časa do časa dajal signale s piščalko, ki mu je visela na prsih. Fantički v pionirski starosti so ponosno sedeli na konjih, ki so odvažali pirjevico ali pa so pomagali nalagati snope na vozove.
Postal sem pozoren na enega teh jezdecev. Bil je gol do pasu in mršav kot vrabec. Njegova rebra so spominjala na klavirske tipke. Šalil se je z vsemi. Vzpodbujal je delavce k večji vnemi. Njegovo veselost je predvsem povzročil dvoboj nekega komunarda s trmastim žrebetom. Komunard je skušal spraviti žrebe na kolena, ker ga je hotelo grizti. Iz komune se je bližal mlatilnemu stroju voz. Na njem so se lesketale cinkaste posode, z jedjo za delavce. Ivan Jagodkin je zažvižgal. Za njim je zapiskal mali parni stroj in se ustavil. Začel se je opoldanski odmor. Sedel sem pri skupini komunardov. Pridružil se nam je Minka. Prijazno so ga gledali. Razumel sem – bil je njihov ljubljenec. »No, Minka,« sem ga vprašal, »kako si delal?« »Dobro.« je odvrnil. »Le nogo sem si ranil na žeblju« in pričel je otipavati podplat. Jagodkin se je vmešal v pogovor: »Ti simuliraš, Minka, saj te ne boli. Izogniti se hočeš delu.« Minka je zardel. »Kdo simulira? Jaz simuliram? Morda simuliraš ti? Pomisli samo, kako težko je to delo!« In Minka je dal prst v usta in se delal kot da žvižga. Vsi so pogledali nehote na piščalko, ki je visela na Jagodkinu kakor križ na prsih popa in se veselo zarežali. »Minka, povej pisatelju o bogu. To je naš prvi brezbožnež,« mi pojasni Jagodkin. »No, Minka, povej,« se pridružim tudi jaz. »Dobro.« odvrne Minka počasi in še vedno otipava nogo. »Vedeti hočete samo zato, ker so vas mladiči nahujskali.«
»Prav, če mi tega nočeš povedati sedaj, mi poveš drugič. Koliko si star, Minka?« »Oktoberski sem.« »Kaj naj to pomeni: oktobrski?« »No da, rodil sem se, ko je bila revolucija.« »Da, toda povej mi kljub temu: koliko si star?« »Izračunajte si sami. Ko se je pričelo streljanje, sem bil rojen.« »Ali si pionir?« — »Da.« »Spada tvoj oddelek h komuni?« »Ne, v komuni ga nimamo. V mestu ga imamo pozimi, ko hodimo v šolo. Kako bi naj bil tu pionirski oddelek, ko pa moramo delati.« »Ali je zabavno pozimi v oddelku?« »Da, zabavno. Imamo svoj oder. Jaz sem pri orkestru.« »Kaj igraš?« »Balalajko. Imam svojo lastno. Stane devet rubljev.« »Kako si si jo nabavil?« »Oče mi je dajal včasih denar, po eno ali dve kopejki. Te sem dajal v hranilnico. Tako sem štedil dve leti in sedaj imam svojo balalajko.«
Še istega dne zvečer sem se sestal z Minko. Poleg velikega vodnjaka komune je ogromno, z železom okovano korito. Drži se bazena iz cementnih zidakov. V premeru ima 5 metrov in je 1¼ m globoko. Imenovali smo ga »železno morje«. Čez dan se je napolnilo z vodo. ki se je polagoma ogrevala in zvečer so se kopali v njem komunardi. Ker v železnem koritu ni bilo mogoče plavati, so skakali po vodi in se škropili, tako da je »morje« kmalu prestopilo robove korita.
Ta večer še ni bilo nikogar v koritu. Le ob robu se je kakor gosenica plazila postava. Bila je zamišljena. Očividno je merila obseg korita. Bil je Minka. Brez prigovarjanja mi je začel razlagati, zakaj ga imenujejo brezbožneža. Imel je staro mater, s katero se je večno prepiral radi boga.
»Pusti budalosti, Minka,« ga je svarila stara mati. »Bog te bo kaznoval.«
»Kako pa bo to storil?« »Boš že videl. Vpregel te bo pred kad in vlačil boš vodo.« »Kako me bo pa vpregel?« »Ukazal ti bo.« »In če se mu protivim?≪ »Te bo prisilil.« »Pa če mu ubežim, kaj bo potem storil?« Minka se smeje.
»Nekoč je izbruhnila v jok. Nič žalega ji nisem storil. Le odgovoriti mi ni znala. Od same jeze je pričela tuliti. Natvezila mi je razne pravljice. Pripovedovala mi je o Kristu, da je nosil ljudi čez reko. da ga vedno spremljajo nekaki angeli – – –«
Minka je postal zamišljen in me začel izpraševati:
»Vi ste pisatelj, kaj ne?« »Da.« »In kaj se vam zgodi, če napravi te napako?«
Kaj naj bi se zgodilo?
Minka vzdihne v skrbeh.
»O kakšnih napakah govoriš?« »No da, če izpustite kakšno črko ali vejico.«
»To popravi korektor.«
Minka zopet vzdihne. Zdi se mi, da mi zavida.
»Minka, kako ti gre v šoli? Si v vseh predmetih dober?« ga vprašam previdno. V vseh razen v enem. Kateri je ta predmet, že vem. Če tudi je Minka že v tretjem oddelku, šepajo vse njegove vejice in nobena črka ne stoji na pravem mestu. »Že davno bi bil v četrtem oddelku in bi prav gotovo pisal brez napak, če bi se ne klatili od kraja v kraj, od mesta do mesta,« je žalostno pripomnil. Na poti domov sem poizvedoval, kako mu ugaja življenje v komuni. Ves je v ognju zanjo. Konje pozna po imenih in prenočil je že večkrat med njimi. Vodniki traktorjev ga razvajajo. »Voditi smem,« poroča, »in vodnik traktorja sedi za menoj na sodčku.« »Minka, kaj bi rad bil, ko boš velik? Vodnik traktorja?« »Ne, ne,« odvrne Minka. Pri tem se smehlja, kakor da je okusil nekaj izredno prijetnega. »Umetnik hočem postati. Zelo rad rišem. Narisati znam ptičke v poletu.« »In koliko delovnih ur zabeležiš v svoj delovni list?« Minka odgovori hladnokrvno, kakor zaresen, odrasel delavec: »Kakor pride, včasih 10 ur, včasih samo 8. Predvčerajšnjem sem imel pasje bolečine v trebuhu, kakor da sem jedel dinje. Tedaj sem kmalu končal delo in zabeležil samo 4 ure.«
Ko sem odpotoval v mesto in sem se tam zglasil pri deželnem oddelku, sem zagledal za mizo Minko. Bil je nekoliko večji in zaraščen v obraz. To je bil Minkin oče, eden izmed najstarejših komunardov. V najhujših letih je stal na čelu kolhoza, pozneje pa je bil poslan v eksekutivni komite. Bil je eden izmed jekleno trdih aktivistov, ki so izšli iz »Kom. svetilnika« in so sedaj izvrševali svoje dolžnosti na drugih odgovornosti polnih mestih.