Milijonar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jari junaki
Milijonar
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



I kaj pa kaj gospod Petak, vaš prvi pomočnik?" je jesensko jutro na vse zgodaj, vprašala stara Mica Migalica drugega komija Mohorja v prodajalnici gospoda Suppantschitscha na trgu nemškutarskega mestecu.

"Koliko dobi po tržaškem ujcu ? Kaj, kaj veste?"

"Hišico nasredi Trsta..."

"Nasredi Trsta!" je ponavljala Mica Migalica naglo, kakor bi se bala, da pozabi to važno novico. "Hišico, ki je med dvojčkorna vredna najmanj petdesettisoč goldinarjev!"

"Pet-de-set-ti-soč, jemnasta vendar! To mora biti pa že lepa hišica!"

"Pa še prav imenitna trgovina je v hiši, prijateljica!"

"Čudno, da ta ujec ni vzel fanta že prej k sebi in ga poklical šele zdaj na smrtni postelji v Trst."

"Horel je, da njegov nečak kaj izkusi pri tujcih, kakor svoje dni on sam."

"In drobiža bo tudi cel kup, kajpada?"

"Drobiža pa več kupov, prijateljica! Drobiža pa pet milijonov!"

"Pet mi-li-jo-nov !" se je zavzela Mica Migalica in stopila dva koraka nazaj. "0 jemnasta in jejhatal Bog nas varuj in sveta mamka božja! Zdaj pa res ne vem, ali naj bi verjela ali ne bi!"

"Res, res!" je poudarjal pomočnik odločno.

"Nobenega groša manj pa nobenega groša več! Ne verjamete, prijateljica? - No, sicer včasi res katero vzamem izpod pazduhe za kratek čas. Zakaj pa tudi ne bi, če sem pod takim planetom rojen, da se brez težave in bolečine lahko zlažem trikrat, preden zapoje izpočit petelin komaj dvakrat. Vendar danes sem govoril golo resnico; saj vam se sploh nisem lagal nikdar. Pa ga vprašajte njega samega, kadar se vrne iz Trsta naš bogatin, naš milijonar!"

"Pa vendar!" je vzkliknila. "Milijon! Pravzaprav koliko je neki to približno?"

"Nič približno, prijateljica; mi smo natančni ljudje! POslušajte 1 Milijon, veste, to je deset kupčkov in vsak teh kupčkov je vreden stotisoč. Dodati pa moram, da so kupčki Petakovega ujca -vredni po stotisoč - grošev! Moj tovariš in prijatelj dobi zatorej desetstotisoč ali milijon grošev, to je petdesettisoč goldinarjev, vidite! Desettisoč goldinarjev ali milijon krajcarjev je pa mali ali kurji milijon.

Gospod Petak bo podedoval potemtakem poleg hiše in trgovine še pet kurjih milijonov! No, jaz bi bil zazdaj vesel tudi samo enega takega milijončka!"

"Oh, saj bi ga bila jaz tudi! Hm, hm ... Zdaj mi pa dajte za krajcar šivanki. Skoraj bi bila pozabila, čemu sem pravzaprav prišla!"

S čudno požrtvovalnost jo je hitela Mica Migalica oznanjat sorodnicam, prijateljicam in znankam, da bo podedoval Suppantschitschev komi po ujcu velikansko palačo v Trstu pa cele kupe denarja, katerega niti ne štejejo, ampak merijo kar po mernikih. Vsega skupaj da ga bo milijon največje sorle!

Prijateljice so razširjale novico in pridevale tržaški palači vsaka še po eno večje poslopje ali pa po dve manjši hiši svoje izrnišljave v Ljubljani.

Tako je raslo bogastvo srečnega gospoda Antona Petaka od ure do ure in ž njim je rasel tudi njegov ugled.

Tržaški ujec, korcnjaški Krašovec, pa je premagal nevarno bolezen, prijazno odslovil nečaka in ga povabil, naj pride takoj po novem letu k njemu v trgovino.

Ko se je mladi Petak vračal v zakotne gnezdo, se je prikazala ob okencih marsikatera glavica, glava in glavača. Vse je zijalo vanj in za njim kakor za velikim grofom. Eleganten je bil pa res in ves nov, kakor bi bil pravkar skočil iz škatlice.

Navzlic temu je pohlevno čepel na vozu in nekako v zadregi vihal črne brčice. Krčmarji so ga čakali na pragih in mu prezentirali že oddalec. Nasredi mestnega trga sta ga srečala veleposestnik pI. Globotscllnigg s svojim zlobnim mefistofelskim obrazom in grbavi sodni pristav Palček. Ošabni gospod Globotschnigg je bil dosihdob Petakovim ponižnim priklonom odzdravljal le s tem, da je malomarno dvignil desnico proti sencu. Ali čuda! Danes je prijel plemeniti gospod za klobuk, ga resnično privzdignil s pomadiranih las, mu privoščil nekoliko sveže jesenske sapice in pozdravil Petaka na glas: "Servus Freunderl!" Še prijazneje je pozdravil nadobudnega dediča njegov zapovednik, gospod Suppantschitsch; toliko da ga ni poljubil in obliznil.

Najbolj pa se je pokazalo v štacuni, da se ljudje srečnega človeka ne ogibajo radi. Denar je vseh gospodov gospod.

Suppantschitscheva prodajalnica je prevzela prevesno večino odjemnikov. Vsa dekleta so zahajala samo semkaj. Nekatere z lepimi zdravimi zobmi so se mu nasmehljavale vedno sladkeje in upogibale glavice nazaj; druge so iz tehtnega vzroka nabirale ustne vedno ože; vse pa so migomigale vedno drobneje in milovidneje z nožicami, da bi očarale čudnega Petaka, kii dobi toliko tisočakov, ne da bi mignil z mezincem. Pa ne le v prodajalnici, ampak tudi drugod so mu nastavljale nevarne device in izkušene vdove limanice in zanke.

Izmed vseh pa se je za mladega Petaka, oziroma za tisočake njegovega starega ujca, najbolj borilo dvoje gospodičen: Angela Suppantschitscheva in Dora pl. Globotschniggova.

Gospod pl. Globotschnigg je jel zahajati v gostilnico, kjer je sedel Petak vsak večer z drugo gospodo pri eni mizi, odkar je užival dostojanstvo nadobudnega dediča. Veseljaški živinozdravnik je pil ž njim bratovščino, in tudi od vseh drugih se je kar cedila prijaznost in ljubeznivost. Posebno se je v tem odlikoval zadolženi veleposestnik pl. Globotschnigg. Povabil je Petaka za prihodnjo nedeljo na črno kavo in tarek.

Petak je šel tja, pa ni videl nobene karte. Gospod pl. Globotschnigg se je bil moral nenadoma odpeljati v Ljubljano. Njegovo gospo soprogo je bolela glava. Dorina sestra Lili je pisala v svoji sobici zaljubijeno pismo. Dora in Anton sta bila zatorej sama.

Gospodična Dora je bila že precej stara lilija. Bojevala je žalostni, obupni boj proti tretji ničli. Bila je majhna, suha, drobna. Neznatni vrhunec njene postavice je dičila fantastična kodrčija vranjih las. Od zadolženega papana ni imela pričakovali nobene druge dote nego klavir in pa očetovski blagoslov; gospod pI. Globotschnigg je bil imel svoje dni lep imetek, pa je domalega vse pognal s svojo bahavo potratnostjo in prenapeto nobleso.

Gospodična Dora je vedla Petaka v salon in se jela čisto po domače razgovarjati ž njim. Razkazovala mu je albume s starimi in novimi slikami znancev, med katerimi ni bilo samo jare gospode cvetu, temveč tudi par vitezov in podobnih plemenitaškov.

Nato je odprla klavir in si nateknila ščipalnik na nos. Ščipalnik ali pa očala popačijo najlepši ženski obraz; Dora pa se je s tem komatom na nosu videla smešno afektirana in najmanj deset let starejša. Igrala ni slabo.

Anton je mirno in nerodno čepel na robu stola. Bil je vesel, da varno sedi in da mu ni treba po opolzlem parketu balansirati in kakor vrvohodcu loviti ravnovesje. Bal se je, da mu ne bi izpoddrsnilo kakor na ledu in da se ne bi zavalil v kakšen kot in še kaj polomil ali razbil povrhu. Tiho je poslušal in gledal, kako poskakuje Dori kodrasti skalp po zatilnjaku in po ramah.

Ponižno je pohvalil njeno igranje in jo hotel popihati domov.

Toda Dora ga je prijazno odvedla v obednico na kavo. Tja je prišla tudi debela Lili; govorila je prav malo, pojedla pa polovico peciva. Anton je pohlevno in molčavo sedel pri njiju.

Zabavo je vodila Dora. Kajpada je porabila prvo priliko in jela z nenavadno urnim jezičkom - seveda nemški - obirali nevarno tekmovalke, Suppantschitschevo Angelo.

"Ah, ta Angela!" je hitela, "da je beseda pobijala besedo. "Cel otrok je še! Danes je imela pri maši zopet pol Kalifornije na sebi! V ušesih zlate uhane! Okolo vratu zlato ovratnico z zlatim križcem! Po prsih in okolo pasu zlato verižico in uro! Na Ievici zlato zapestnico! Na desnici tri zlate prstane! Moja mama pravi, da niti za omožene dame ni okusno, ako nosijo toliko zlatnine na sebi. Ah, Angela pa okus! Le poglejte jo, kako je oblečena! Okolo pasu in za pazduho polno čudnih gub! In koliko izdaja njen papa samo za bluze! Vsak mesec ima novo, ne poda se ji pa nobena. Ako vidi pri omoženi starejši sestri nov klobuk, mora takoj imeli tudi ona čistoenakega. Pa kakšna dolga krila nosi ta naivni spak! Komaj je dosegla sedemnajsto leto, pa bi že rada igrala vlogo dovršene dame! Hahaha! Na klavirju ima pol centa razglednic, katere nabirajo dandanes le še otroci in hišne. Na vsaki omari, na vsaki mizi, po vseh kotih je navlečeno polno porcelanastih kipcev in sličnega drobiža. Res jako bolan okus! Ah, in Angela ne zna na božjem svetu ničesar drugega kakor romane in časnike brati, okoli voziti in zabavati se, koketirati, kaj dobrega popapcati pa lenobo pasti. Kako bi se morala vesti v boljši družbi, o tem nima niti pojma. Ne da bi malo počakala, prevpije in presmeja človeka nasredi stavka. Povsod se vtika v razgovor in misli, da tiči vsa umetnost spretne konverzacije v tem, če človek prav mnogo klepeta in se smeja o vsaki priliki na ves glas. V kuhinjo in shrambo hodi le lizat smetano in marmelade. Da bi bila bledejša in zanimivejša, je limone in se sili z jesihom! Ničesar ne zna, pa vendar vsem zapoveduje doma. Kako osorna je z materjo, ki nosi same zanikarne cape, da bi bila videti hčerka tem lepša! Ali kadar pride tujec v hišo, je Angela zdajci drugačna. Naglo leti v zadnjo sobo pred ogledalo in si drgne bleda brezbarvmi lica, da ji rde. Potem si jih napudra in si počrni obrvi z ožganim probkovim zamaškom. Kadar se Angela sama sebi zdi zadosti podobna angelu, pritekca pozdravljat obiskovalca, se mu presladko nasmehljava, kakor se je naučila pred zrcalom, in kar gruli in grguta od same prijaznosti in se taja od same gostoljubnosti. In potem sede h klavirju in brenka tako nesramno napačno, da mora biti poslušalca sram namesto nje. S svojo mačjo godbo je prepodila že vse podgane iz hiše. Pri obedu použije le prav malo juhice in si vzame najmanjši kosček mesa in žličko omake. Drugega se niti ne dotakne. Pravi angel! si misli gost. Angela pa je že prej v kuhinji skrivaj pojedla najlepše kose pečenke, polovico kompota in torte; dozdevni nežni angel je tako sit, da komaj diha! Vidite, takale je Angela. .. Pa saj- jo menda poznate sami ... "

Anton je potrpežljivo poslušal jezično govornico in je bil vesel, da njemu ni bilo treba govoriti skoraj ničesar. Preden je odšel, je moral obljubiti, da pride skoraj zopet.

Zvečer je bil povabljen pri Suppantschitschevih. Tu je dihal nekoliko prosteje, tu se mu ni bilo treba bati, da bi se mond loviti kakor hribolazec po ledeniku in da bi telebnil po gladkih tleh: varno in pogumno je stopal po belih deskah. Vsi so ga sprejeli jako prijazno, zlasti pa domača hči.

Angela je bila dolgo, šibko dekle čudne baže. Na njenem predolgem vratu se je šopirila precej debela glava z obrazom- japonskega dečaka. Poševno razkroj ene oči so bile majhne, usta pa velika; narobe bi bilo lepše. Oddelek med neznatnim nosom in gorenjo ustnico je bil mnogo predolg. Lase ob očelju si je z vročim železnim kodrilom žgala in svedrala na vsaki strani v tri kodraste makarone, ki so se zvijali kakor v bolečinah težko zatajevanega hrepenenja ob bledih licih, posutih z žoltirni pegami. Lažnive oči, debela spodnja ustnica in malomarne poteze so izdajale zlobno zavidnost, samopašnost in potuhnjeno poželenje po prepovedanih bonbonih.

"O - lepo, da ste prišli, gospod Petak!" je zapela Angela z visokim glasom medeno in upognila levo koleno.

"Prosim, gospod Petak, izvolite v salon!" je slovesno velela gospa Suppantschitscheva, drobna majhna žena z nagubanim obrazom, zanemarjeno frizuro in neostriženimi nohtovi.

"Prosim, gospod Petak," je dejal tudi gospod Suppantschitsch, rejen flegmatik, pravi patron počasnosti in neokretnosti.

"Salon" je bila majhna nizka ječa z enim samim oknom. Največ prostora je zavzemal črn Idavir, stara zofa in poličice z Angelinimi nippes kipci in razglednicami. Dišalo je po miših in ščurkih.

"Kako ste se kaj zabavali pri Globotschniggovih?" je sladko grlela Angela.

"Hvala lepa, dobro!" se je zlegal Anton kar tako tja v en dan.

"Prosim, oprostite, gospod Petak!" se je oglasila mati. "Moram v kuhinjo. Vrnem se takoj. Pardon!"

"Ali vam je gospodična Dora povedala mnogo lepega?" je grulila Angela in se zasmejala.

"Da, gospodična, mnogo lepega!" se je zlegal Anton že vdrugič in nič mu ni bilo žal.

"Pardon, gospod Petak," se je opravičeval gospod Suppantschitsch, "pozabil sem pripraviti cigar. Vrnem se precej!"

In zopet je bil Anton na samem z dekletom.

Skorajda ga je bilo malce strah. Navzlic temu je pogumno vztrajal v "salonu".

"O čem ste se pa menili, ako smem vedeti?", je golčala Angela.

"O različnern. O obleki, o okusu, o umetnosti, o glasbi in o podganah."

"Bežite no, gospod Petak!" je grgoljala Angela.

"O ta Dorica, ta Dorica, ta je prava ptičica! Trideset jih bo že kmalu, pa še zmeraj nosi kratka krila, da bi se zdela ljudem mlajša. In kako neusmiljeno je zmeraj zažeta okolo pasu! Čudim se, da revica sploh še more sopsti. . . Ali ste opazili - niti enega prstančka nima na roki! Vso zlatnino so zastavili Globotschniggovi, vso! Ono elegantno pahljačo z zlatim obročkom sem ji posodila pa jaz... Govorila je torej tudi o umetnosti? O - Dora misli, da vse ve in vse zna! Kakšen valček in kakšno polko zmaga že še, saj igra že petnajst let zmeraj ene in iste komade . . . Kaj bo zatorej govorila o glasbi! O podganah naj pa le predava, o podganah, saj jih imajo vse polno pri Globotschniggovih!"

Angela ni govorila tako urno kakor Dora. Večkrat je zastala in vprašujoče pogledala Petaka. On pa je molčal modro. Tudi pri večerji in pozneje je govoril le malo.

Odslej je Angela večkrat privlekla na vrt različne preproge, odeje, obleke pa iztepala na vse pretege prah z njih, da bi se pokazala bodočo delavno gospodinjo. Pa tudi sicer je rada skakutala po vrtu in koketirala z Antonom v hladnici.

Kadar je Dora to zvedela, je takoj letela k sestri Lili. Stotisoč v nevarnosti! In kar naglo naglo sta se preoblekli in hiteli k Angeli. Ona ji je pozdravila vselej z velikim veselim vriščem, kakor da ju ne bi bila videla že devet hrvaških let. In Angela je poljubila obe sovražnici, vsako dvakrat, in ust je bilo troje, poljubi pa so bili štirje. Po pravici se je to zdelo Antonu čudno, kadar je videl kaj takega. V zadregi se je vedel še nerodneje.

Kadar je pa Angela zvedela, da je Petak pri Globotschniggovih, je pa ona pridrobnela k Dori. Tako je bil Anton v večlni zadregi pri njiju.

ln čimdalje lepše sta se poljubljali in čimdalje grše sta se sovražili Dorica in pa Angelica. Bojevali sta hud boj, nevaren, zavraten boj. Nobena ni hotela drugi prepustiti lepih tisočakov.

Vsaka je imela svoje pristaše, ne da bi vedela o njih. Nekateri so privoščili dediča edinole Angeli, ki je bila bolj priliznjena. Drugi pa so rekli, da mora Petak na vsak način vzeti Doro Globotschniggovo. Stari Suppantschitsch se jim je bil namreč zameril s svojo odurnostjo iu skopostjo.

Tako se je delilo nemškutarsko gnezdece v dva sovražna tabora. Kadar jim je bilo dolgčas, so se meščani in meščanke strastno prepirali, katera bo zmagala, Dora ali Angela. Mica Migalica se je zaradi tega razsvadila s svojo najboljšo prijateljico Polono in jo opraskala po roki. Polona pa je letela po brezovo metlo in počesala Mico po glavi.

Premeteni mlajši pomočnik Mohor je večkrat poizkušal izvedeti po ovinkih, katera izmed obeh gospodičen je tovarišu bolj po godu. Toda Anton se je samo smehljal ali se pa izražal skrajno previdno. ln pridno je zahajal tako k SuppanIschitschevi kakor h Globotschniggovi na pečenko, lorto in vino.

Obe obitelji sta ugibali vsevprek in snovali načrte, kako bi plašnega mutca prionegavili do obvezne izjave in zaroke, bil je že skrajni čas, bližal se je Božič.

Vse te račune pa je prekrižal Antonov ujec, ki ga je iznova popadla nevarna bolezen. Mladi Petak je prejel brzojavko in se nemudoma odpeljal v Trst, toda našel je ujca že na mrtvaškern odru.

Stari gospod je bil postavil nečaka za vseskupnega dediča - toda le s pogojem, da Anton Petak tekom dveh let vzame v zakon zavedno Slovenko, odgojeno v strogo narodnem duhu.

Ujec je zahteval v oporoki, da si nečak izvoli pošteno, pravo Slovenke, nikar pa nobene tujke, zlasti ne nobene Nemke ali celo zagrizene nemškutarice - nikar tudi nobene mlačne narodne maškare, ki je Slovenka samo za parado! Svaril ga je pred gizdavimi krasoticami, ki so Slovenke le ob narodnih veselicah, iz gole ničemurnosti, zaradi lepe oprave, zaradi zabave. Ako pa nečak ne bi hotel ustreči ujčevi želji in zahtevi, bi pripadla dediščina družbi sv. Cirila in Metoda.

Antonu ni bilo treba dolgo izbirati primerne neveste. Še tisto zimo je vzel gospodično Lavoslavo, siroto, ki je bila pokojnemu ujcu blagajničarka.

Lavoslava je bila resnično navdušena za svoj narod in ni bila le paradna titularna Slovenka; dičile so jo vse duševne in telesne vrline pravega slovenskega dekleta.

Gospe Suppantsehitseheva in Globotschniggova sta omedleli hitro zaporedoma druga za drugo, ko sta prejeli obvestilo o Petakovi poroki.

Gospoda sta klela, gospodični Dora in Angela pa sta se držali tako kislo, kakor bi bili živeli že ves teden ob samem jesihu. Klavrna gospoda se ni mogla utolažiti niti potem, ko jim je poslal novi tržaški trgovec dragocenih daril, da bi z njimi poplačal zaužite torte, pečenko, pijačo in razdrsani parker.

Pomočnik Mohor pa se je smejal vsem šestim brez pardona in vzdihnil: "Bog daj vsaj vsakemu tretjemu Slovencu tako imovitega in tako pametnega tujca!"

Ob tem pobožnem vzdihu je mislil Mohorček zlasti sam nase.