Mili bratje Slovenski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mili bratje Slovenski
Martin Semrajc, Anton Globočnik
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 15 (12.4.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V imenu Slovencov na Dunaji.1

Dolgo časa je tverda stena med Ijudstvam in Cesarjem stala. Vsak glas za polajšanje k milimu sercu našiga Vladarja je od te stene žalostno in votlo v serca narodov nazaj bobnil. Zastonj so bile prošnje, zató so se nevoljnih serca vnele, jeze šum in grozivni krik proti brezvestni steni doní, kri ulice Dunajske žari, in stena pade. Svoboda nas bode prihodnje osrečila, ako se bodemo nje vredne obnašali. Ogri, Čehi, Poljci, Horvati, Slovenci in Dalmatinci, vsi narodi avstrijanskiga cesarstva so se čez svoje potrebe posvetovali, in so jarm nemških stisk razdjali. Pervo je, de svobodni mož domovino, svoj jezik in narod goreče ljubi in to ljubezen v djanji za korist ‒ občni blagor rojakov in svoje mile domovine pokaže. Zatorej pridejo od vsih krajev vsih deželá poslani miloserčnosti Cesarja prositi ‒ in kakor skušnja kaže ‒ tudi zadobiti, kar za srečo svojiga naroda potrebno spoznajo.

Oh serčni bratje Slovenski! solze nam po licih derejo, ko pomislimo, de le naša ‒ naša lepa Slovenja je zapušena sirota, in pod starim jarmam zdihuje. Od dne do dne smo Slovenski sinovi na Dunaji čakali, de bodemo zamogli tudi nje poslane na vesele serca stisniti, na serca, ktere so 13. 14. in 15. sušca tudi za Slovenjo na Dunaji vojaškim puškam in kanonam nasproti stale; ali naše čakanje je bilo zastonj, zastonj je bil za korist Slovenje kervavi dar! ‒

Hvala in slava tebi, dragi brat Slovenski! gospod Majer! kteri si z gorečo besedo iskreni čut za naš slovenski jezik po Novícah oznanil. ‒ Res je pervo in naj potrebniši namesto ptujiga jezika ‒ Slovenski jezik v šolah in kancelijah vpeljati; sej večstolétna skušnja kaže, kako malo sadu nam je nemšina prinesla. Če Slovenec dve ali tri léta nemško šolo obiskuje, kmalo, ko domá ostane, nemško pozabi, slovenskiga se pa ni učil ‒ torej nima druziga od tacih šol, kot zgubljeni čas. Slovenec ima bister um, tode nerazumljivi jezik ga v tamò tlači.

Potrebno je Slovenski jezik v kancelijah vpeljati, kér vsi izobraženi narodi spoznajo, de je potreba očitnih sodbá (Oeffentliches Gerichtsverfahren). Kaj bo pa očitna sodba v nemškim jeziku Slovencu pomagala, ki le slovensko razume, in to je pri vsih kmetih.2 Ti so jedro naše domovine in veči del prebivavcov; za nje se mora skerbeti, de bodejo izobraženi in čez njih pravíce vgotovljeni.

Trudite se Slovenci, kteri našo domovino ljubite, de tudi Slovenje poslani izmed krepkiga ljudstva se milimu prestolu našiga Cesarja bližajo. Poslani izmed krepkiga ljudstva, kér naši dozdanji stanovi nam še niso nič domorodniga duha pokazali.

Zdaj je čas za narod skerbeti; kadar se bo veliki zbor na Dunaji sklenil, od ustave (konstitucíje) govoriti, bode prepôzno. ‒ Pridite mili bratje, z neizrečljivimi željami vam serca Slovencov na Dunaji naproti bijejo. ‒ Sej polni jih tista kri, ki se po vaših žilah toči, po žilah Krajncov, Štajarcov, Korošcov in Primorcov. Vsi smo bratje, prosimo milostljiviga Cesarja ‒ našiga očeta Ferdinanda, de nas, oh že predolgo ločene ‒ pod enim vladarstvam sklene. Gotovo nam bode dovolil, sej vé, de eniga podložniga ne zgubi, ampak de v sklepu in zlogi celiga Slovenskiga naroda, se mu nova moč rodí. V sedanjih časih se vse zediniti želí, kar je eniga naroda, in se bode zedinilo. Nemilo je krojiti s silo, kar se po kervi, sercu in jeziku veže.

De bodejo prihodnje naprave noviga vladanja v resnici za našo domovino koristne, morajo našimu ljudstvu primerjene biti. Postave in deržavne naprave, ako hočejo k pravi sreči peljati, ne smejo s silo od eniga ptujiga naroda na nas preložene biti, to moč naroda kvari. Temuč morajo navadam, mislim in djanju podložnih naravnane, tedaj iz ljudstva vzete biti. To se pri nas do zdaj ni zgodilo, ‒ ptuji jezik je s ptujim glasam ptuje rečí oznanoval, ali je čuda, de smo tako malo sadú prinesli!

Iskren i rodoljubi! kteri ljudstva lastnosti in potrebe poznate, zedinite se, prevdarite korist in blagor naše mile Slovenje, in pridite kmalo, dokler je še čas od vsih Slovencov na Dunaj k dobrimu Očetu Ferdinandu; upati smemo, smemo gotovi biti, de nas bode vse Slovence Krajnce, Štajarce, Korošce in Primorce ‒ spoznaje naše ‒ potrebe uslišal in dolgo s silo ločene brate sklenil.

Varvajmo se dalje, de nas ne bodo zopet nemški deržavni vezi (deutscher Bund) pritisnili. Kar je skoz veliko lét v Avstríi se slavniga godilo in napravilo, je od Slovanov prišlo, Slovani zdaj tudi svojo kri na Laškim prelivajo, zgodba pa krivična, ktere list Nemci v rokah deržé, le Nemcam vse pripiše! Temu se mora pomagati!

Ozrimo se na Nemško politiko, ktera se zmiraj bolj očitno pokaže. Prusovski kralj je Pózno iz svoje oblasti spustil, o temu: de se bodo Poljci sami Rusam branili, Nemci pa za njih herbtam stali. Nemci vedó, de je veliki del Avstrije Slovanski, pa ga hočejo ki nemški deržavni vezi potegniti, de bi hrabri vojšaki Slovanski še dalje za nemško slavo se bojevali. Bratje! slavo, zgodbe spomin, skorej narodnost smo zgubili, le jezik je še ostal, in ta je že tudi v nevarnosti. V serce nam posebno zdej doné krepke besede našiga slavniga Koseskiga:

Gani se! komur je mar zahvale prihodnjiga vnuka,
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodú!
Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno žélo
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čélu!
Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,
Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam.
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok,
Ganite jih, otrebite mah domovine do jedra,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma,
Biti slovenske kervi bodi Slovenca ponos!

Martin Semrajc, pravdoslovec.

A. Globočnik, pravdoslovec.

1) Pričijoči sostavek smo iz Dunaja prejeli, ko so bile Novíce za pretèklo sredo že natisnjene. Nadjamo se, de tudi danes prepôzno ne pride. Sicer pa današnji list na znanje da, de tudi mi Krajnci ne spimo, ampak de se poganjamo za slovenske pravice, če ravno ne tako glasno, kakor nekteri želé, pa vunder enako goreče kakor drugi. Vredništvo.

2) Izgovor, de naš jezik še ni za kancelije, je prazin izgovor, in zamore le od tacih priti, kteri ga ne umejo govoriti, in nimajo volje se ga učiti. Pisatelj.