Mileni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mileni
J. Heureka
Izdano: Slovenski narod 24. marec (1905) (38/69)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dobil sem brzojavko, ki mi je naznanjala, da leži moj prijatelj Janko na smrtni postelji in da me želi še enkrat videti. Nemudoma sem se odpravil v stolno mesto, belo Ljubljano. Kako sem se začudil, ko sem ugledal svojega prijatelja. Je li to res oni Janko, s katerim sem preživel toliko srečnih uric? Ne to ni mogoče; saj je bil on vendar tako močan — tako krepak, a pred mano leži človek, ki ga je sama kost in koža. S slabotnim glasom me pokliče po imenu in šele sedaj sem se prepričal, da imam pred sabo res svojega prijatelja. Podal mi je svojo koščeno, mrzlo desnico in me prosil, naj malo sedem. Primaknil sem stol tik njegove postelje in ga začel tolažiti, da bo že še bolje. »Da, bolje bo in sicer takrat, ko me reši smrt vsega trpljenja«, mi je odgovoril. »Obračunal sem že s svetom, le nekaj mi še teži srce in to zaupam edino le tebi, ker vem, da si mi resnično naklonjen.« »Vidiš, dragec, bilo je lanskega leta, meseca aprila. Seznanil sem se slučajno z gospo Mileno K . . . . Fotografiral sem namreč neko svojo prijateljico in ta je pripeljala s seboj njo, ki je vsaj deloma kriva moje prerane smrti.« »Podrobneje zveš v tem pismu, katerega oddaj, prosim Te, po moji smrti njej«. Po teh besedah je segel pod vzglavje in mi podal skrbno zapečateno pismo. Govorenje ga je utrudilo, omahnil je nazaj in zaspal. Odšel sem v mesto, da obiščem nekatere znance. Bilo je že precej pozno, ko sem se vračal k svojemu prijatelju. Kdo popiše moje začudenje, ko vstopim in vidim v sobi vse polno tujih ljudi! Tu pristopi k meni postarana ženica in mi pravi: »Glejte, gospod, srečno je končal! Pogledat sem prišla, če morda kaj potrebuje. Kličem ga — nič odgovora, potipljem ga za roko — bila je mrzla. Le poglejte ga, kako se smehlja; gotovo je lahko umrl. Bog mu daj večno luč.« Odredil sem vse potrebno za pogreb, nato pa sem se zaprl v svojo sobico in odprl pismo, ki mora hraniti v sebi vse duševne boli mojega preminulega prijatelja. Nisem se motil. V njem je bilo vse, — le naslova osebe, kateri je bilo namenjeno ne. Sedaj pač ne morem krasni Mileni drugače poslati pisma, kakor da ga objavim tu; upam, da bere »Slovenski Narod« in da ji tudi te vrstice pridejo pred oči. Pismo se glasi doslovno tako-le:

Draga Milena! Čutim, da se mi dan na dan vedno bolj bliža moja rešiteljica, bleda smrt. Ne morem pa si kaj, da bi Ti pred svojo smrtjo ne razkril svojega dušnega stanja. Ah, Milena, ko bi vedela kakšna čustva so me navdajala, ko sem Te prvič videl. Zaljubil sem Te — zaljubil z vsem ognjem prve ljubezni. In ko si potem, ko sem končal svoje delo in spravil aparat pri prijatelju, korakala ob moji desni strani, ko si takoj prvič tako zaupno govorila z menoj, ko si mi, dasi še skoraj popolnoma neznanemu, odkrila vse dogodke svojega življenja — takrat sem bil srečen; sre­čen, kakor še nikdar poprej in želel sem si, da bi se pot, po kateri sva hodila, nikdar ne končala; da bi užival to srečo na veke. In ko si mi ob slovesu podala drobno, okroglo roko, ko so Tvoji rožnato rdeči prstki rahlo stisnili mojo koščeno desnico, takrat so me navdajala čustva, katerih mi ni moč popisati. Poslovila sva se; Ti si odhitela domov — a jaz sem šel poučevat. Kakšne neumnosti sem govoril dotični večer, tega se ne vem spominjati; le to vem, da mi je bilo malo mar za nemške krepke glagole in suhoparno matematiko, ampak vse moje misli so se sukale edino le krog Tebe. Še vedno so mi donele po ušesih Tvoje mile besede, še vedno sem čul Tvoj zveneči smeh. Nisem mogel drugače, da sem Ti pisal pismo, na katero si mi odgovorila z razglednico — a tudi tiste besedice, ki so stale na njej, so mi dovolj jasno pričale, da me ljubiš. Prosil sem Te za sestanek; dovolila si mi ga. Sicer si se bala gospodinje, a vendar si me uslišala in se odpeljala z menoj na sprehod. Odpravila sva se tudi v gostilno. Tu sem Ti predlagal, da pijeva bratovščino. Pogledala si me s svojimi krasnimi, modrimi očmi in prijela za kozarec. Dala si mi tudi običajni poljub. Kaj sem občutil tedaj, ko sem Te prvič poljubil, ko sem prvič v svojem življenju poljubil žensko bitje, ki mi ni bilo mati ali sestra, tega mi pač ni moč popisati; in potem, ko sem se Ti naslonil na ramo in Te šepetaje vpra­šal, če me ljubiš, ko si me v odgovor vroče poljubila na suhi, pekoči ustni, li nisem tedaj dobil novih moči — li nisem čutil tako močnega, da bi kakor Samson z oslovsko čeljustjo pobil celo krdelo sovražnikov mile domovine? Da, Milena, takrat sem se zavedal, da živim, da moram živeti za Tebe, katero sem nazival svojo. Toda le prekmalu je izginila ta sreča. Sicer si mi zatrjevala na vsakem sestanku, v vsakem pismu, da me ljubiš, da si edino le moja — moja na veke. Ali koliko časa so držale Tvoje prisege!? Odpotovala si na počitnice. Spremil sem Te. Ko pa sva se bližala postaji, na kateri sva se morala ločiti, si se mi z bolestnim krikom: »Janko, Janko, nad vse ljubljeni moj Janko« vrgla na prsi in me poljubljala tako strastno in vroče, da mi je sapa pohajala, ko so se Ti zalesketale solze v zapeljivo krasnih očeh, nisem mogel verjeti, da govoriš resnico, da me ljubiš, da sem najsrečnejši človek na svetu. Kaj sem pretrpel ob ločitvi, to ve le Vsemogočni. Mislil sem, da zblaznim. Ljudje doma so s prstom kazali za menoj. Nekateri so se mi posmehovali, postarane ženice pa so si skrivnostno prišepetavale: »Le poglejte, M . . . . študenta, kako zamišljen hodi; ta mora biti učen.« Ugibali so — a pravega ni zadel nihče — niti mati ne. Kuhala mi je različna zdravila, radovoljno sem pil dan za dnevom razne čaje, samo da sem se ognil vprašanjem, ki so me delala tako nervoznega. Najraje sem sameval v gozdu, kjer sem premišljeval o srečnih uricah, katere sem preživel v Tvoji družbi. Tvoja pisma pa, katera si mi po­šiljala v tem času, so postajala vedno krajša — vedno hladnejša. Spoznal sem, da Tvoja ljubezen peša, hira; a upal sem, da bo vse dobro, ko bodeva zopet skupaj, ko se bodeva videla vsak dan.

Napočil je dan, katerega sem tako težko pričakoval poltretji mesec. Vrnila si se s počitnic v belo Ljubljano. Kako sem bil vesel, kako mi je od radosti utripalo srce, ko se je bližala ura, v kateri sem Te upal videti. Nestrpno sem korakal po peronu in čakal na vlak; nestrpen sem bil, saj sem vendar upal, da me bodeš sprejela s prav isto iskrenostjo, s katero si se poslovila — a motil tem se — grozno motil. Kako hladno si mi podala roko in zdelo se mi je, da si celo rahle vztrepetala, ko sem Ti stisnil desnico prav tako iskreno, prav tako prisrčno kakor pred počitnicami. Hotel sem te spremiti — a Ti, ki poprej nisi poznala strahu, si se sedaj izgovarjala, da bi naju lahko videl kdo izmed Tvojih znancev, ali morda še celo gospodinja. Ko bi vedela, kakšno rano si mi zadala takrat, moral bi se Ti smiliti, če le nimaš namesto srca trd kamen. Izginilo je sladko upanje, izginila nada, da bom še kdaj srečen. Bil sem uničen duševno in telesno. Nehote sem zavil v gostilno, nisem pogledal kakšna je; le to sem želel, da bi pozabil vse, kar se godi okrog mene. Usedel sem se v teman kotiček in zahteval vina. Pil sem, pil toliko časa, da sem le še napol vedel, kje da sem in takrat se mi je približala natakarica. Prisedla je k meni, zgrabila kozarec, ki je stal pred mano, in ga izpraznila v dušku. Izzivaje me je nato pogledala s svojimi demonskimi, črno obrobljenimi očmi, kakor bi hotela reči, ne boj se me, iztegni le roko in uživaj naslade tega sveta. Hotel sem bežati, zastudilo se mi je dekle, ki je tiščalo v mene, da bi nasitilo svoje poželjivosti — a nisem mogel, nisem bil gospodar svojih nog. Opazila je moj gnev, toda odnehala ni, zapeljivka. Naslonila se je name, približala svoji izsesani ustni mojim in me strastno poljubila. Zavrela mi je kri, saj sem bil takrat še tudi jaz človek, poln življenja. Privil sem jo nase tako tesno, da je bolestno zaječala in jo začel poljubljati. Električna luč je ugasnila. Ugasnila pa je tudi moja nedolžnost, padel sem v brezno, iz katerega mi ni bilo rešitve. Kako sem prišel domov, tega ne vem.

Ko sem se drugi dan prebudil, bil sem bolan — bolan na telesu in duši. Neki glas mi je klical: »Razloži ji vse, ljubi te in rada ti bo odpustila, saj je deloma tudi ona kriva tvojega padca. Če bi ne ravnala s teboj tako kruto, bi mar šel v gostilno? Spremil bi jo bil domov, potem pa bi šel lepo spat in vse bi bilo dobro.« Oglasil pa se je tudi moj ponos in ta mi ni pripuščal, da bi se bil ponižal pred Teboj, da bi Te bil prosil odpuščanja. Morda bi me tudi ne poslušala, ampak bi se zaničevaje obrnila od mene. Bila si zame izgubljena. Izgubljena si bila zame Ti, vir moje sreče. Kaj se je zgodilo z menoj potem, to Ti je gotovo znano. Kratko rečeno, postal sem pijanec. Hotel sem v vinu udušiti vest, z vinom sem hotel pomiriti srce, ki je hrepenelo po sreči. Užival sem življenje v polni meri. Izogibal sem se Te. Če pa sva se slučajno srečala, pogledal sem navadno v stran, samo da ne bi videl Tvojega cvetočega obrazka, ki me je spominjal nekdanje sreče, obenem pa mi z vso grozovitostjo stavil pred oči sedanje moje življenje. Nekdaj pa si me pogledala s svojimi velikimi očmi zopet tako prijazno, tako prisrčno, da sem mislil, da se spreobrnem, da postanem zopet srečen. Ako bi mi bila tedaj rekla le besedico, ako bi mi bila dala le iskrico upanja, postal bi bil zopet nekdanji Janko, ki Te je ljubil z vsem ognjem prve svoje ljubezni. A nisi mi podala rešilne roke, ampak pustila si me v blatu, v katerega sem zagazil. Toda saj tudi nisem mogel zahtevati kaj takega. Ti čist, nedolžen angel — a jaz navadna propalica, ki stoji z eno nogo že v grobu. Vendar še sem upal rešitve; upal sem, da se me usmiliš — a upal sem zastonj. Vedno bolj in bolj sem se pogrezal. Gosta megla je obdajala moje dušo, okrog mene pa se je delala črna noč. Ti pa, od katere je bila odvisna moja rešitev, si se me ogibala, ker si se me sramovala. Kako tudi ne! Saj sem bil propalica, človek, ki je doživel, katerega ne čaka drugega kakor bleda smrt. Kakor megla sem se vlačil okoli. Taval sem po ulicah sredi hrupnega Življenja — polu mrtev človek. Ozirale so se za mano gospe, ki so mi bile poprej naklonjene, ker so mislile, da rešim katero, da ne ostane na veke zarjavela devica, ozirale so se in se mi pomilovaje smehljale. Nikjer mi ni bilo obstanka. Povsod toliko življenja, a jaz — polu mrtev človek. Usmilila se me je bolezen. Položila me je na postelj, katere ne zapustim poprej, da me ponesejo gori k sv. Krištofu. Misel, da moram umreti — umreti tako mlad, me navdaja z obupom. Roka mi sega po samokresu. Toda mlad sem še, živeti hočem — živeti moram. Popraviti hočem, kar sem zakrivil. Kaj ne, Milena, draga moja Milena, da mi bodeš odpustila, da si mi odpustila že davno, saj si vendar tako dobra, zame najblažje bitje na vesoljnem svate. Toda vse upe mi je podrl danes prijatelj Viktor. Obiskal me je. Govorila sva tudi o Tebi. Zagovoril se je, da Te je videl z drugim, da si mu ob slovesu iskreno stisnila roko, da si ga vabila naj Še pride. Milena, ne očitam Ti ničesar. Prav imaš. Sem mar vreden, da me še pogledaš; mar nisem pol mrtev Človek? Bodi srečna, veseli se življenja, ki se Ti tako prijazno smehlja nasproti! Spomni pa so včasih tudi njega, kateremu si bila vse na sveta, ki umira radi tega, ker je izgubil Tebe. Čutim, da mi je usojeno le še par dni živeti, čutim kako bela smrt stegaje po meni svojo koščeno roko; že me grabi za tilnik; le še par uric, par minut in rešen bom vsega trpljenja. — — — Z Bogom, Milena, z Bogom. S Tvojim sladkim imenom na ustnicah umrjem. — — — Le enkrat še bi rad videl Tvoj krasni obrazek, Tvoje azurno modre oči, le enkrat še slišal Tvoj mili glasek — toda prepozno. Moja rešiteljica je tu; že mi podaja roko. Z Bogom, Milena — spominjaj se svojega Janka.