Milan Resnik: Sila spomina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sila spomina
Milan Resnik
Izdano: Slovenski narod 12. marec 1910 (40/125), 1–2
Viri: 58
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.

Takrat sem zahajal še v nižjo realko. Bil sem poreden in brezskrben, kot nikoli več od tedaj. Izmed mojih profesorjev sem sovražil dijaško vse, izvzemši razrednika. Ta edini moj ljubljenec, dr. Vojko Bornik, je bil čisto drugačen človek kot njegovi kolegi. Občeval je z menoj kot bi bil moj oče. Znan je bil z našo družino in nas pogosto obiskal. Akoravno še mlad, vendar sem bil že dovolj bistroumen, da sem opazil, kaj je bil pravi vzrok velike prijaznosti profesorjeve. Videl sem natanko s kakšno nestrpnostjo in veseljem je pričakovala Bornikove obiske moja sestra Vera. Nič me ni motilo spoznanje, da je profesorjeva velika skrb za moj napredek v šoli, pravzaprav le sredstvo k cilju. In čim gostejši so postajali obiski mladega moža, tem večja prijatelja sva bila.

Kolik je bil moj ponos, ko sem pritekel v šolo in pravil sošolcem, da je naš razrednik ženin moje sestre. Veselo življenje je zavladalo takrat pri nas. Od tedaj je prihajal profesor vsak dan. Nihče mu ni rekel več gospod doktor, da, celo jaz sem ga smel nagovarjati z Vojčetom. Med podukom me je tako dobrohotno gledal, da so me vsi sošolci zavidali. To je bilo zame življenje, v šoli in doma. Tu se je vse predrugačilo. Stene in vse pohištvo je zadobilo veselejšo barvo in zadovoljnost je dihala po sobah.

Toda prišli so težki dnevi. Saj ni nič stalnega na tem svetu, najmanj pa sreča. Toliko, da se ja nekoliko ustavila, da smo občutili njen dih in že nas je zapustila. Na nekem izletu je bilo, kjer je dobila ljubljena sestra kal neozdravljive bolezni v mlado telo. Nesrečna Vera je morala leč v posteljo. Prihajali so zdravniki, prihajali, odhajali in zmajevali z glavo. Vojče je bil vedno pri njej in ko je odhajal, se je solzil. Vera je bledela vedno bolj, zapuščale so jo moči in le kadar je prišel on je odprla trudne trepalnice. In prišlo je, kar je bilo usojeno. Vsi obupni klici mladega moža so bili zaman. Odprla je še enkrat oči, da jih zatisne na veke.

Kmalu nato so prišle počitnice in odšli smo na letovišče. Nesrečni Vojče je ostal v mestu in se pripravljal na zadnji izpit. Ko smo se vrnili s počitnic, nas je pričakaval na kolodvoru. Bil je upalega lica in dišal po vinu. V šoli je bil popolnoma drugačen kot preteklo leto. Nisem več srečal njegovih sladkih nasmehov. Le včasih je vprl vame svoje meglene oči, a bliskoma se jo okrenil k oknu iu ko se je ozrl zopet k razredu, sem zapazil, da jo njegov pogled solzan.

Čas njegovega izpita se je bližal in profesor je vzel daljši dopust, da se odpelje iz našega mesta. Pri slovesu je rekel, da se ne vrne več ter upa v tujini svojo domovino in vse kar je bilo, pozabiti. Obljubil pa je, da bo večkrat kaj pisal, posebno o izidu izpita.

In odpeljal se je. Minuli so tedni in meseci, a zaman smo pričakovali njegovih poročil. Za leto dni se je govorilo, da je pri izpitu padel in ga ne mara več obnoviti. Drugi so zopet rekli,da k obnovnemu izpitu ni bil pripuščen, ker se mu je dokazala tatvina v neki knjižnici in da je bil zaradi tega celo v zaporu. Doma so zmajevali z glavo. — »Obupal, grešil v obupu!«

II.

Minula so leta in redki so postajali spomini na umrlo sestro in izginulega Vojčeta. Dovršil sem zrelostni izpit in odšel na visoke sole. Tu smo živeli življenje brezskrbne mladosti. Vrgel sem se v to velike mestno življenje in omoten plaval na tem valovju. Pozabil sem na vse in nikoli se nisem ozrl v preteklost in ne v bodočnost. Ko sem se tako nekoč rano zjutraj iz neke študentovske veselice vračal domov, se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Bilo je vlažno jutro in gosta megla je napolnjevala mestne ulice. Po mokrem tlaku so se pomikali z zaspanimi koraki delavci, peki in drugi jutranji šetalci. Megla se je vedno bolj zgostovala, da sem komaj razločil konture mimoidočih. Iz neke stranske ulice sem začul neko hripavo ukanje. Okrenil sem se. Veter je potegnil, zazeblo me je, kot ob neprijetnem spominu. Vzdignil se je nekoliko gosti pajčolan. Moška postava se je ravno pobirala iz cestnega jarka in se mi opotekajo bližala. Plašč je bil strgan in blatnast. Tudi na mršavi bradi sem zapazil blatne kapljice. Licu so mu bila razpraskana in zmečkan klobuk mu je zakrival oči. Sedaj se je spodtaknil in padel vnovič. Klobuk je odletel v cestno mlako in plašč se je raztrgal še bolj. Pristopil sem, hoteč ga dvigniti. Obrnil je svoje meglene oči vame, zaiskrilo se je nekaj v njih, kot bi se zasvetila dva ostra noža. Spoznal sem ga, spoznal me je. Vse moči je napel, da bi zbežal, zbežal pred groznim spominom! »Pustite me, — nimam časa! Dajte naslov! — Vas obiščem!« se je hripavo izvilo iz njegovih prs in po žganju mu je zadišalo iz ust. Dal sem mu vizitko, krčevito jo je prijel. Krepko so se mu stisnile ustne, kakor bi se branile povedati kaj velikega, strašnega. Komaj sem se zavedal, že je odšel dalje in opotekaje se, je izginil v megli. Dolgo sem še stal in nemo zrl za njim. Tako gre človek, če si napije pogum, pogum za novo hudodelstvo. Nekaj mi je velelo: »Skoči za njim, mogoče ga obvaruješ novega greha. Pripelješ ga v svojo sobo, tam se prespi in ogreje, potem pa pišeš domov.« Toda spomnil sem se, saj je rekel, da me obišče. Nadaljeval sem pot proti domu, pogled njegovih oči mi je pa globoko, kot dva ostra noža rezal v srce. —- Zakaj sem ga srečal, zakaj ogovoril!?

Prišedši v svojo sobo, spustim žaluziji in se vržem na divan. Spodaj na ulici je že vrvelo življenje, ropotanje voz je zamolklo bobnelo na moja ušesa. Jaz pa sem bil v moji izbi sam, sam s svojimi spomini. Da bi Vera to vedela, da bi videla to ti, kar sem jaz danes videl! Težke misli so me mučile, postajale vedno nejasnejše in se končno spremenile v meglene, hude sanje. Raz sten so stopali duhovi, lepi opomini so rajali razposajeno okoli mene in me vabili k plesu. Vzdrhtel sem, stezal roke. Hoteč razposajence zagrabiti, rajati z njimi in jih še enkrat živeti. Toda že so izginili in par groznih oči, dvoje nabrušenih nožev mi je zastavilo pot za njim. Že sem razločil tudi postavo, prihajala jo vedno bliže in obraz sklenjene novele k občinskemu redu in obč. volilnemu redu nepričakovano dobila najvišje potrjenje, sicer bi se pa obdržalo besedilo v Konšekovi slovenščini! S tako Šekasto slovensko izdajo deželnih zakonov se le smešimo pred svetom. Boljše je manj, pa dobro, nego veliko, a slabo in površno. Ker sta slovenski in nemški tekst enako avtentična, in ker je pri razlaganju zakonov v dvomljivih slučajih primerjati oba teksta po besedilu in pomenu, je treba tudi na besedilo zakonov obračati vso pozornost.

V občinskem redu in občinskem volilnem redu je mnogo bolj potrebnih in važnih izprememb, kakor to, da se vnanjim zaplatarjem in fickarjem da volilna pravica in vpliv na gospodarstvo tujih občin.