Izdano:
|
Slovenski narod 6. 12. 1923
|
Viri:
|
dlib 278
|
Dovoljenje:
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave:
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
Izvozi v formatu:
|
epub mobi pdf rtf txt
|
|
Nocoj se spusti z neba sivolasi dobri mož, s krivo palico v roki in ljubeznijo do nedolžne dece v očeh. Za njim gredo krilati angeli. Brzih nog in radostnih obrazov nosijo pridnim otrokom bogate darove: zlatih orehov, rdečih jabolk, fig In kolačev, lesenih konjičkov in drugih igrač. Toda dobri sveti Miklavž ima v svojem spremstvu tudi plačilo za malopridne otroke. Črni in rdeči parkeljni, z ostrimi rožički, dolgimi visečimi jeziki in repi, z verigami in šibami stoje pred durmi in čakajo, kdaj jih pozove nebeški poveljnik, da pridrve v sobo in pograbijo one otroke, ki niso ubogali očeta in matere. Uh, kako strašni so ti črni škratje a košem na hrbtu in dolgo šibo v roki! Gorje onemu, ki ga doleti ta kazen za neposlušnost in porednost! Zgrabijo ga za vrat, uklenejo v verige, potlačijo v koš In hajdi z njim čez drn in strn. Zato se nocojšnjega večera boje vsi malopridneži, ki hodijo v šolo, pa se ne uče, ki slišijo opomine roditeljev, pa jih ne ubogajo. Marljivi otroci pa se vesele Miklavževega večera. Njim niso strašni hudi škratje, ker jih branijo dobri angelci in tudi sveti Miklavž jih čuva s čudotvorno zlato palico. Za vse usluge, ki so jih storili skrbnim roditeljem, za vse, kar so storili dobrega od lanskega leta za lepo vedenje in marljivost v šoli in doma, jih čaka bogato plačilo. Nebeški krilatci jim nasujejo na povelje dobrega moža polno zlatih orehov in slaščic, če so bili posebno pridni, jih obdaruje Miklavž tudi s toplo obleko za zimo. Seveda brez tople besede in priporočila roditeljev to ne gre. Miklavž pride vsako leto samo enkrat in ne more vedeti, kako so se vedli njegovi ljubljenci ta čas, odkar je bil v nebesih. Zato mora deca zaslužiti najprej ljubezen in pohvalo pri roditeljih in šele potem bo Miklavž radodaren in ne bo dovolil, da zaplešejo škratje med zbranimi otroci svoj peklenski ples. Koliko lepih spominov je združeno s tem starodavnim običajem, koliko nedolžnih otroških src drhti nocoj v tihi radosti in skrivnostnem pričakovanju, koliko nežnih obrazov se razjasni in koliko drobnih ročic se oklene dobre matere in koliko dečjih glasov vprašuje z drhtečim glasom in prirojeno radovednostjo: mama, o dobra mamica, ali mi bo sveti Miklavž kaj prinesel? In če mama pritrdi, se razjasni drobno ličice, zasvetijo se jasne oči in malo bitje začuti neizmerno srečo. V svoji otroški duši trdno sklene, da bo v bodoče še bolj pridno, da bo ubogalo in ljubilo roditelje tako zvesto, da dobri nebeški stric tudi prihodnje leto ne pride praznih rok. Miklavžev večer je edini praznik nedolžne dece, to je dogodek, ki igra v otroškem življenju eno najvažnejših vlog. Za roditelje je ta tradicija zanesljivo vzgojevalno sredstvo, deca pa vidi v njem nekako nadnaravno silo, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Žal, da živimo v nenormalnih razmerah, ko mnogim roditeljem ni mogoče nuditi svoji deci tega izrednega užitka in veselja. Koliko je danes med nami družin, kjer bodo nežni glasovi zaman vpraševali: mama, ali pride nocoj sveti Miklavž tudi k nam? Morda si bo ta ali ona mati odtrgala od lastnih ust, samo da kupi kako malenkost, par orehov in jabolk, ter jih položi skrivaj k postelji spečega otroka. Miklavža v zlatih ornamentih in njegovega sijajnega spremstva pa mnogi otroci ne bodo videli, dasi hrepene po njem, kakor zna hrepeneti samo nedolžna otroška duša.