Miklavžev večer (Jože Zupančič)
| Miklavžev večer I. Zupančič |
| |||||||||||||
Sv. Miklavž v obleki zlati,
škrati črni in kosmati,
z repi in rožički — oj!
v hišo pridejo nocoj.
Zunaj brije mrzla burja, okna so tesno zaprta. V kotu za pečjo je toplo. Tonček, Julči, Mimi in Vladko so se zbrali zgodaj zjutraj. Cel dan niso šli nikamor. Abecednik in igrače so pospravili v omaro. Nocojšnja noč ima čudno moč. Z neba se spusti bradati mož v zlatem plašču in srebrni tiari. Z njim gredo angeli z belimi perotnicami in zlobni škratje z rožički na glavi, z dolgimi kosmatimi repi in visečimi, rdečimi jeziki. Gorje onemu, ki ni ubogal matere in očeta!
Tonček (prime Julči za roko): Tebi ne bo prinesel Miklavž z1atih orehov in rdečih jabolk nocoj. Pero si mi zlomila in zvezek polila s črnilom in novo knjigo si mi raztrgala. Mami sem te zatožil včeraj. Rekla je, da bo povedala Miklavžu kako si poredna.
Julči (gleda potrto brata in sestrico): Saj nisem bila poredna. Clnilo se je samo pleblnilo. Ladko je sam Iekel, da nisem jaz kliva. Kajne Ladko, da je les?
Vladko (kima skrivaj Tončku in Mimi): Ni res, ne. Ti si prebrnila črnilo in meni si privezala včeraj dolgo nit na hrbet, da so se mi smejali vsi tovariši v šoli. Samo nam bo prinesel Miklavž, mnogo lepih daril nam bo prinesel. Tebe bo pa parkelj vzel. Uh, kako bo črn, pa roge bo imel še večje kot lani! Kajne, Mimi in Tonček, da bo res tako? Z repom bo pomigal, jezik bo povedi do kolena, roge bo nastavil Julči na prsa in hajdi v koš!
Vsi trije se primejo za roke, plešejo in pojo:
»Pridi, pridi črni škrat, zgrabi Julči za ušesa, trga knjige, tre peresa, kar zavij poredni vrat!«
Julči (obraz ji leze narazen, skozi solze): Ne bo me vzel crni moz, ne. Sklila se bom pod mamino posteljo, pa naj me isce, ce hoce.
Tonček, Mimi in Vladko: Bo te vzel, bo. Povedali mu borno, kam si se skrila, s šibo te bo spodil iz kotička in tlačil v malho, kjer bo polno porednih otrok. Zopet plešejo in pojo:
»Pridi, pridi k nam bradač, vzemi v roke korobač; tri jezičke, dva rožička — spodi Julči iz kotička.«
Julči (briše debele solze, ki ji drse po licu): Mama, mama! Plidi sem, dlaga mamica! Mene je stlah. (Joka.) Iz sosedne sobe se prikaže mati. Njeno lice Je objokano. »Kaj pa je zopet? Saj sem vam že zjutraj govorila, da se ne smete prepirati. Nocoj je Miklavžev večer. V nebesih in na zemlji vlada mir. Angelci se spuščajo z nebeških višav in spremljajo sv. Miklavža na polnočno pot. Nocoj je samo peklo napovedalo porednim otrokom boj. Le pazile, da vas ne sliši parkelj, ki preži nocoj pred vsako hišo.«
Julči (stopi k materi in se je oklene): Mamica, kajne da me ne bo vzel palkelj? Ladko pravi, da me boš ti dala clnemu stlicu v kos. Pa lozicke bo imel na glavi, plavi Ladko. Oj mamica, mene je tako stlah! Saj bom plidna, nikoli vec ne bom nagajale. Kajne mamica, da bos lekla clnemu stlicu, naj me pusti pri tebi?
Mati (objame in poljubi dete): Nič se ne boj, Julči! Sv. Miklavž ima usmiljeno srce. Pridne otroke ima vedno rad. Porednim pa odpušča, če obljubijo materi, da se poboljšajo.
Julči (skriva glavico v materino krilo): Pa dalila bo tuđi meni plinesel, kajne mamica? Puncko bi tako rada, pa vozicek, ves, majhen, na stilih kolesckih, da bom peljala puncko k sosedovi teti. In olehov, zlatih olehov in Idecih jabolk mi bo prinesel dobli stlic. Kajne mamica?
Tonček, Mimi in Vladko (vlečejo mater za krilo od vseh strani): Nam tudi, mami, nam tudi! Meni lesenega konjička, meni vlak, ki bo vozil moje vojake-korenjake. Meni ,meni (Mimi gleda materi v obraz in premišljuje: Veš kaj bo prinesel meni. mamica? Ne, ne veš. Jaz pa vem. Možička, debelega, mehkega. Usta bo imel velika, pa brez zob bo. Kadar pa bom pritisnila s prstom v trebuh, bo zazijal, iz trebuha mu bo pa skočil sladek bonbonček naravnost v moja usta. Ha, ha, ha, mamica. To bo lepo, kajne? Možička za vrat — cop, s prstom v trebuh — hop in bonbonček bo v ustih.
Tonček in Vladko (z resnim pogledom in ponosno dvignjeno glavo): Midva pa nočeva možička. Konja in vlak, pa sabljo, meni pa puško.
Julči (je splezala materi v naročje. boža jo in objema): Mamica, meni tudi debelega mozicka! Mozicka za vlat — cop, s plstom v tlebuh — hop in ... Mamicaa, kaj bo pa lekel stlic, ce ga bom s plstom plitisnila v tlebuh?
Mati (se obrača k steni in briše solze z oči): Poslušajte, otroci! Sv. Miklavž je bil bogat in dober gospod. Bil je mogočen, vladal je nad peklom, vsi škratje so se ga bali, sam njihov poglavar mu je nosil plašč in zlato palico, kadar sta hodila po zemlji. V nebesih so ga ljubili vsi svetniki in klanjali so se mu do tal, kadar je odhajal na zemljo. Nekoč pa so se uprli škratje v peklu. Zbrali so se, sklonili odreči sv. Miklavžu pokorščino in ukrasti mu vsa lepa darila, ki jih je nosil pridnim otrokom.
Tonček (a prestrašenim pogledom): Oh mama, zakaj pa so škratje tako hudobni?
Mati gleda v tla in nadaljuje: Sv. Miklavž, ki vse ve, kar se godi v nebesih, v peklu in na zemlji, ki vidi v dušo slehernega človeka, je zvedel tudi, kak§ne misli so se rodile v črnih dušah peklenskih duhov. Zbral je svoje angele, ogrnil plašč z blestečimi biseri, pokril je sivo glavo z zlato tiaro, pogladil dolgo brado in spregovoril: »Dobri angeli! Zvesti moji nebeški služabniki! Petnajststo leto je minilo, ko ste me spremljali mimo osamljene hiše. Noč je bila na zemlji, le v siromašni izbi je trepetala luč. Tam je umiral starec. Ležal je na smrtni postelji, pri vznožju je klečala prva hči, nad vzglavjem umirajočega je plakala druga. Oče je odhajal in zapuščal hčerki brez vsakdanjega kruha. Odprl sem okno in položil skrivaj bogato poročno darilo pod mizo. Oče je umri, siroti je rešilo zlato darilo. Prva se je omožila z bogatim trgovcem. Imel je mnogo ladij na morju. Kot beli labodi so plavale po morskih valovih v daljne tuje kraje, vozile so tujim narodom orožje za pobijanje zveri, vračale pa so se polne dragocene slonove kosti in kož ubitih zveri. Bogastvo trgovca se je kopičilo dan za dnem, dan za dnem je postajal močnejši. Imel je mnogo zvestih hlapcev, ki so mu bili pokorni kot psi gospodarju. Druga hči siromašnega očeta je osrečila z mojim darilom ubogega hlapca. Žuljave roke so mu bile edino premoženje. Ko je dobil z nevesto bogato poročno darilo, si je kupil od gospodarja zlato svobodo in zaživela sta z zvesto ženo srečno življenje. Nekoč,ko je bil hlapec že svoj gospodar, ko je imel že svoje črede in svoje pastirje, se je vzbudila v srcu mogočnega trgovca črna zavist. Podkupil je svoje zveste hlapce, ti so ponoči ubili nesrečnega moža, ženo pa si je prilasti ošabni gospod. Ko sem videl, kaj je storilo moje darilo, sem sklenil, da ne bom nikoli več dajal ljudem bogastva. Petnajststo let sem hodil na zemljo, izogibal sem se hiš, kjer je tlela v človeških dušah zavist in zahajal sem tja, kjer so plamenela nedolžna otroška srca. In nisem več videl nesreče med njimi, blesteče oči, čiste kot biser in smehljaji hvaležnosti na rdečih ustnih so mi bili plačilo za moje darove. Petnajststo let sem sejal na zemlji srečo in žel blagostanje, sedaj so se uprli hudobni duhovi in sklenili podreti vse, kar sem s trudom sezidal. Grem, da jih zatrem, ker črne so njih misli in zlobne nakane. Tudi mi gremo s teboj, so mu odgovorili dobri angeli.
In odšla je nebeška vojska v zlatem sijaju pred peklenska vrata. Škratje so planili pokonci, zgrabili ognjene meče in stopili pred poglavarja vseh hudobnih duhov Luciferja. Vodi nas, gospodar! so kričali in rožljali z ostrimi meči. Lucifer je stopil na čelo peklenske vojske in odkorakal na široko polje. Tam se je vnel med nebom In peklom krvavi boj. Švigali so ognjeni meči, na Luciferjevo vojsko je sipalo nebo razpaljeno železo, dvakrat je sv. Miklavž razbil in razpršil škrate na vse strani, pa vse ni nič pomagalo. Iz ognjenikov je bruhala zemlja nove tolpe rdečih pošasti, iz majhnih luknjic so se plazili majhni črni škratje, kot mušice so naleteli na Miklavževo vojsko, po deset po petnajst so lezli po nogah in rokah dobrih angelov, sedeli so jim na glavah in sipali ogenj v oči. Sv. Miklavž se je boril prvi med prvimi kot pravi nebeški junak. Marsikatera škratova glava je odletela pod njegovim silnim mečem, nazadnje, ko mu je že omahovala utrujena roka, je zagledal samega Luciferja pred seboj. Iz nosnic so mu švigali dolgi ognjeni jeziki, oči so bile zalite s krvjo, v rokah je vihtel okrvavljen meč, dolgo ostre roge je naperil naravnost na Miklavževa prsa.
Tonček (v strahu): Oj, mama, oj! Zdajle ga bo predrl z ostrimi rogovi. Tako se ml smili, ubogi sv. Miklavž!
Julči (ovija ročice okoli materinega vratu, skoz solze): Mamica, jaz pa ne dam doblega stlica Hudobnemu stlicu. Takole ga bom plijela za vlat, pa ga hudobni stlic ne bo videl. (Ovije še tesneje materin vrat.)
Mati (jo poljubi na čelo, pogladi z roko Tončka in nadaljuje): Le pazite sedaj, otroci, kaj se je zgodilo! V istem trenutku je planila iz zemlje nova druhal peklenskih duhov. Mrgoleli so kot mravlje v poletni vročini, polje je postalo črno in rdeče od njih. Lucifer je začutil v sebi novo silo. Razjarjen je naskočil sv. Miklavža, zapela sta dva ostra meča, iskre so letele na vse strani, peklo se je borilo z nebesi. Miklavževa vojska je omagovala, škratje so pobili in sežgali mnogo angelov. Sv. Miklavž se je boril z Luciferjem dolgo, dolgo, dokler niso začele pešati tudi njegove moči. Razjarjeni satan je zavihtel svoj meč, peklenski smehljal mu je zaigral na ostudnem licu, še hip pa bi odletela Miklavževa glava. Takrat pa se je odprlo nebo, nevidne roke so dvignile sv. Miklavža in njegovo vojsko, škratje pa so začudeno gledali,kako jim je izginil sovražnik pred očmi.
Neizmerno bogastvo, ki ga je nosila Miklavževa vojska s seboj, je ostalo v rokah hudobnih duhov. Tu so bili celi kupi zlata In srebra, mnogo dragocenih kamnov in mnogo bogatih daril za otroke. Škratje so razdelili pridobljeno bogastvo in začel se je divji ples opijanjenih zmagovalcev. Po celi zemlji so se razkropili, sipljejo zlato in srebro, iz dragocenih kamnov spletajo tanke mreže in love zaslepljene ljudi. Mnogo so jih že polovili, mnogi so že izgubili v teh mrežah svoje Življenje in dušo. Nastavi škrat mrežo. Vsa se leskeče kot mavrica se vleče od obzorja do obzorja. Sam pa se potuhne za njo in preži. Gre mimo človek, lesk ga omami in že je v ostrih krempljih črne pošasti. Vse ljudi bi ujele te pošasti v svoje mreže, da ni majhnih, pridnih otrok. Teh se škratje boje in beže od njih.
Sv. Miklavž pa ne hodi na zemljo več. Zaprl se je in zaklenil nebeška vrata in hudo mu je pri srcu, da ne vidi več nedolžnih otročičkov. Tudi nocoj ne bo prišel, ker je na zemlji polno hudobnih duhov.
Tonček (zadržuje solze, ki mu silijo v oči): Mamica, kaj ne bo nikoli več prišel k nam sv. Miklavž? Celo leto si mi obetala, da mi prinese sabljo in konjička, zdaj pa praviš, da ga ne bo.
Julči (boža materino lice): Mamica, jaz bom pa plosila doblega stlica naj plide k nam nocoj. Pli sosedovi teti se bo ustavil, Mihec mi je plavi!, da mu bo plinesel mnogo dalil. Zakaj ga pa k nam ne bo, mamica?
Mati (se obrača proč in briše solze z oči): Nocoj ga ne bo, otroci. Vsa da-rila so razdelili črni škratje hudobnim stricem, ki nimajo radi pridnih, ubogih otrok. Kdor ima plemenito dušo in dobro srce, se ga boje, ker se noče pokoriti škratom. Vse dobre otroke pa ima zapisane sv. Miklavž v debeli zlati knjigi. V nebesih zbira in oborožuje novo vojsko, na zemlji je mnogo ljudi, ki so mu ostali zvesti in vsi ubogi otroci so na njegovi strani. Kadar bo njegova vojska močna in oborožena od nog do glave, kadar bodo zaslepljeni ljudje na zemlji spoznali, da jih je Satan zapeljal na krivo pot, takrat bo prišel Sv. Miklavž zopet nazaj. Premagal bo s svojo vojsko peklo, iztrgal bo Satanu ognjeni meč iz rok in razdelil bogastvo revnim ljudem, darila pa pridnim otrokom. Nocoj ga pa ne bo, ker nima daril, ker so škratje razgrabili vsa njegova bogastva. Zato pa prosite dobrega Boga, da pomaga Sv. Miklavžu premagati peklensko vojsko in vrniti ljudem mir in blagostanje.
Otroci pokleknejo in sklenejo roke k molitvi.
Usliši Vsemogočni, dobri Bog molitev našo, prošnje vseh otrok: naj vrne se na zemljo dobri mož in vrže vse hudobne škrate v koš!
Mati objame in poljubi otroke po vrsti in jih spremi v posteljo.