Miklavžev dar (Domoljub)
| Miklavžev dar anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 23 (5. decembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
<span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: x4t«n m m.van rudar, j« pr.i«, tedaj miaK\ ko J« 軫u fU*«t nti« dekiic« neka. mater Ze od arlvda; je ijubd otroke in j.h rad <topU j« neko ko ni.t.e k oknu in ne taacua«. ia-'uja »Naprav «o nam ata umri, .easj nam bode «\ M ia<l t r oe«e» a»o, h darov Ančka pciateu. da «o ata ve.iko ia»ut . J E vae <IRU*»*V M U , Udiko pn«.utBL U za aa.«eO.e p». • Tu ma K*iiK«i »icK-i pokonci m pofua^- : f XT •Le pvv-aka.-to. ko N>drtn »ai «ebk. vam aa * s« v*0 Uko 'nao o««aU Tuli .ai :«.era rjiar. taate kvit a« C- -1*0» k m i '« J«ko» tk V a« a. l»*r. od o4aa. ta*, ravao ** .« « a w v a u a - d ui i. lt ^ irivdsoKt • b^t ie kafnion. Fr»a»« iad .iax ao ia S c* oa O i- H « t m c n ra i*, sa r. a-4> » t i » d « a i c/ aa •u.t ,-va. • V-e»a J c t t i m aa* » n a n a« «?x<» « Koe •• Mi4>t <»1.4 aa v-,e»a a t . <a • Aa- u a« H aa a » penai ta aa:< »K« >a. i>:>Ja<«i. i a ' as. K a at »O ;« ** i M i » • ». -a.« k i a < l a* m * e črva« rat aa: a; i r t t i . iv.- K A t -a. . u c :». ar tU. «e .« -r« r « » i i k « «c sa «c~»>t« t a' •X« m w u . n aanhua u m - .u m trves t a i tu k A S s>.<%a L>.O« TE aar a U < I M » U « T A I Z FI »F'I U . V^R »..• : • .O- TA • i a a a >">mmscu otai jra* «• <«.4NI a« m p.K.a»i; a M ^ u « . • j M iv raaNUMn onr«-4 f a e i TIH — ^ * -ncav \T4* '•aca.v. a-ug . u:. *u>* p i aj- » • r . kar*, UA W w « AAL« ML., pssanana M«CA. T r A n u.ma*. « t»«a laaaia \a .» »c<a oa t na n _» M ' ^ «.-ut>««a trt-*. M M tp-a M.^4 a«M*r ^ — fuw « m i.« ka«««« > a * a mmak. MU* m tu* uuu.,«« - f ^ « « «»dnr%a j« hia v&r«* , »orna a a-«ra a * . ^ « m u l - t arrr. k « am « -uu^ao. i u K BUČ M M M M M X» Uv«. v ,u v.' n-ijf ( w „ a«^:. ka.lv. na m»:m -^aa. it -»k o««rv.tu «en<Jar je p»viicno prUivljala «ebe in dvoj« taa » otrv»k » teoi. da j« ia ma»o pUlilo obleko praa ia u ^ Jakob
Tiho «« »pl«*" od okna ter gre onkraj bifte, kjer vidi viseli nek»j perila. Počaai se prikrade do tja ia vnetne z neke vrvice vUnjevo vrečico, jo vtakne v žep io se naglo oddalji. Stopi takoj v največjo gostilno, kjer je bilo vse polno rudarjev in igralcev. Vsi NO dobro poznali BoiArja, in ko je stopil v sobano in prosil pozora je precej vse utihnilo. Nato pa rosno pripoveduje vse, kar je videl in alisal. Konča pa pripovedovanje z besedami
- »TovariAi, dobro vem in poznam vata srca. Mislim,
da sv. Miklavž dobro vč, kaj nedostaje oni kodi, a jaz ludi ničnim, da boda tudi kaj prinesel. Tu imam deklif, no vrečico, katero sem vzel tam za hiAo visečo. Oče onih oirok je bil rudar, a je tudi umrl v svojem poklicu, ponesrečil »e j« in »o ubil. Tukaj položim torei vrečico — denite kaj notri, veliko ali malo. kolikor kdo more!« Tu vzame neki igralec vrečioo, jo sočutno ogleduje, potem pa vrže vanjo dvajaetico in jo nazaj poloti. Drug za drugim dajejo vanj avoje darove. Tu pa nekdo zakti< «: »HojAr pojdi s vrečico Se k drugim mizam!« In res! Vrli rudar jo vzame in gre dalje; kmalu je bila polna bakrenega in srebrnega denarja; Se celo kak »rebrnjak se je tu pa lam zalenketal. Hitro mu prtneso kar celo vrečo, v kakorSnih imajo na poitah denar. Tedaj pa pridejo nekateri iz druzih igralnic, ker tudi tja ao zvedeli prigodbo o ubogi udovi, da naj pride tudi tja z v rečo, In BojAr gre od sobe do sobe. Trumoma •a vanjo dajali, ker vnakdo je hotel podariti ubogi družimo svoj dar. — Kdor pozna ondotno usmiljenost in radudarnoat. se ne bode čudil, č? povem, da je nabral BojAr — »to goldinarjev.
Hitro so poslali po konje, nakupili in naložili na voz vse polno igrač, obleke, jedil itd., in tiho peljali pred hi*o ubt ge vdove. Najprvo ao položili vrečo denarja na stopmeo v vežo, potem vse drugo okoli. Nato pa postavijo napis: »To vam prinefta sv. Miklavž.«
Noč je bila mrzla, in ko je za«ijalo svetlo solnce •e zasveti srebrno-bela slana kot svetli demsnti. Muita Zelnikova je vtala in s tuinim obrazom pogledala na prazni vrečici. »0 kako straSna je revščina!« vzdibne in pogleda proti lež Iču malih otrok. Nato priige na Sledilnem ognjiiču ogenj in pristavi zajutrek. Ko je to zgolovila, gre k posteljam otrok, vsacega pokriža in ju vzdigne. Precej teče Ančika k vrečicam, toda ko ae vrne, bi ji skoro od žalosti srce počilo. Solze zaigrajo materi v očeh; hčerko pritisne na srce in ji reče: »Le nikar se ne jokaj, drugo loto ti bode sv. Miklavž prinesel vse polno rečij.«
»0 mama!« Mali Francek, ki je vrata odprl in ugledal neizmerno bogastvo, je v prevelikem začudenju vskhknil na ves glas.
Mati biti ven in atrml a odprtimi očmi. Prebrala je napis, potem pa z otrokoma kleče hvalila Boga. Naposled so začeli vse stvari v sobo nosili. Bilo je več posod z moko, suhim mesom, slanino, aadjem, kavo, č%jera, sladkorjem, z novimi oblačili in igračami, i. dr., vse so h smehom in jokom v bifto nosili. »Prinesi ono vrečo soli sem-le, Ančika I 0 kako je Bog dobrot|jiv I« Otrok se skloni, jo pograbi z močjo in jo naposled vzdigne ter jo prinese v sobo. S tresočimi rokami odvezuje vrečo in iztrese iz nje veliko uvoto denarja. Niti v svoji domišljiji e> ga mati ni toliko nikdar želela. Komaj je zapazila malo vifinjevo vrečico sredi denarja. Umeje ae samo ob sebi, da je tudi Zelnikova zvedela, kako je vse tO b-lo. Ko je prvič srečala BojArja, se ji je hotel ta umakniti, toda, ona prime za rob njegove suknje in ga ustavi, da se mu zahvali na vse mogoč« načine. Toda aolze, katere je tedsj od veselja potočila udova, niso bile same, ker tudi BojAr je imel solzne oči. Štirje meseci so potekli po onem dnevu, — in Marta Zelnikova je bila poročena t Jakobom BojAl-jem, otročiči ao dobili zopet dobrega očeta. Lep Miklavžev dar, hvala Bogu, da HO ljudje na svetu Ae vedno tako dobrotljivi do revežev.