Miklavž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Miklavž
Frančišek Ločniškar
Izdano: Slovenski narod 4.12.1903, (36/281), 1
Viri: dLib 281
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Miklavž! Kaj ne, znamenito ime !

Znamenito ime za otroke, ki ga pol leta komaj čakajo, znamenito za stare, skope tete in strice in tudi v zgodovini mojega malenkostnega življenja ...

Ta dan je namreč tudi moj godovni in obenem rojstni dan. In kdo se ne spominja rad dneva, ko je pogledal v svet, v ta borni svet ...

Meni se zdi, da je po tem dnevu urejeno takorekoč vse moje življenje. Iz prvih mladostnih let se spominjam, kako sem nastavljal Miklavžu in kako mi je mati vselej postregla s kakim darilcem za god.

A z leti se je vse izpremenilo. Nehal sem nastavljati Miklavžu, vendar sem še vedno kaj ujel za ta znameniti god ...

Bil sem menda v tretji Šoli, v tistem presrečnem razredu, ki mi je zmešal pamet, kajti ljubil sem ga, da sem hodil dve leti vanj. — To je bilo menda prvo leto. Torej tisto leto sem stanoval v aristokratskem delu mesta pri majhni, hudi gospodinji, z dolgim židovsko krivim nosom, neizrečeno hudim jezikom, a urno in krepko pestjo ... Tisti večer pred mojim godom smo igrali v kuhinji tombolo. Imel sem v žepu še dva groša, ki sem jih dobil pri teti, a še za to so me obrali. Po igri — bilo je že precej pozno — smo se šli na dvorišče lovit. Bil sem jaz, moj sošolec in dve mladi deklici, ki sta stanovali zgoraj in ki sta zahajali vedno v našo kuhinjo. Eno tistih deklic sem torej jaz v kotu pod stopnicami precej goreče objel in tudi poljubčka nisem pozabil ...

Ne vem kaj se je« potem pravzaprav godilo z menoj. Odletel sem prav v drugi konec dvorišča, da sem mimogrede videl tri lune, prevrnil škaf pomij in utisnil pri zidu sam sebi pečat v čelo, ki me še dandanes diči ... To mi je še znano ... Koliko sem jih dobil z metlo po glavi, po hrbtu, koliko las mi je izruvala ljubezniva gospodinja — to mi je čisto neznano, kajti prišlo je vse obenem, a moj razum je počasen in ni čuda, da se niti zavedel nisem, kaj sem dobil vse za Miklavža ... Vse to mi je storila uboga Cvetka, s katero sva se potem toliko časa grdo gledala, da me je surova gospodinja spodila strani.

Potem sem stanoval pri stari, krumpasti teti, najbujši tercijalki šentpeterskega predmestja. To je bila moja šola, pa ne za poznejše življenje, ampak za kletvice, do katerih me je pogosto pripravila tercijalska teta. Vedno sem hodil zjutraj na vse zgodaj ž njo v cerkev, dokler se nisem uprl, češ, da se ne morem učiti. Kaj mislite, da je kaj pomagalo! Kaj še! Sem pa šel vsako nedeljo k izpovedi! To sem klel vse hudiče, vse tiste zelence, ki vodijo tercijalke za seboj.

Prišel je zopet moj veseli god — Miklavž. Teta me je obdarila z nebrojnimi opomini in lepimi nauki, ki sem jih takoj pozabil, ko mi je pokazala nekaj sladkarij in božjih podobic ... To mi je dala, a obenem naročila, da moram iti zvečer k izpovedi, k patrom frančiškanom. Šla je prav v cerkev za menoj, da je nisem ogoljufal.

Takrat sem bil drugo leto v tretji. Neumen sem bil še kot gosjak, zato sem se dal tudi voditi vsakemu slepcu.

A v četrti je bilo že drugače. Teta je rekla, da sem postal »lump« in me spodila. Enkrat sem prišel namreč proti jutru domov, a od takrat me ni več pogledala. Parkrat mi je vlekla kovčeg na hodnik, ko sem pa dobil prvo inštrukcijo sem jo pobral. — Kmalu je bil zopet moj god. Seveda se spodobi, da tisti dan človek kolikor mogoče dobro preživi.

Jaz na primer sem se tisti dan tako obnesel, da sem plačal sodček piva in par litrov vina. Bilo nas je menda osem junakov, vsi moje enakosti, moji prijatelji. Nasrkali so se ga, jaz sem pa plačal tistih par, tako težko zasluženih kronic ...

V gostilnici smo bili čez polnoč. Potem smo šli razgrajat po mestu, da so nas policaji grdo gledali in neprijazno ogovarjali. In kaj se še spomni neki moj prijatelj ? ... Vsi smo bili takoj zadovoljni s tem sklepom.

In šli smo pet podoknico moji dragi ljubici, tja doli pred Prule.

Jaz sem bil nekak vodja, drugi pa moji podložni. Uredil sem torej glasove, dasiravno nimam pojma ne o tercah, kaj še, da bi kar tako uravnal hripave glasove mladih krokarjev.

Zapeli smo torej milo podoknico predragi Liziki, ki je gotovo kar drhtela, očarana vsled nenavadnega dogodka.

Nekako sredi pesmi nas zadene katastrofa. Tam v dalji, pa ne za kakim logom, ampak prav pri sosednji hiši se je zasvetil veličastni polumesec, ki nas je spravil v obup. Na vse strani se bi bili radi razšli, toda policaja sta naju že presenetila s svojo izurjenostjo, kajti bili smo popolnoma pod njihovim varstvom. Šli smo ž njima v ono hišico »s turnčkom«. Samo predstavili smo se tam, pa smo šli. Seveda so zahtevali od vsakega povrhu še svetlo kronico, to kronico, za katero mi je še danes neizrečeno žal ...

E, vsako leto mi je prinesel ta dan še kaj posebnega. Enkrat vem, da sem dobil v šoli dve dvojki« vzrok je bil pa samo Miklavž, ta Miklavžev trg, kjer sem študiral fiziko z matematiko, ki sta me tudi pokopali ... Čez leto sem namreč zapel pogrebnico, labodnico, na gomili svojih študij, tudi nekako okoli Miklavža, ravno, ko me je zapustila bleda Lizika.