Miklavž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Miklavž
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 5. 12. 1910 (43/435)
Viri: 435
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V čitalnici se je zbrala težka elita kakor že par let na ta večer in sv. Miklavž je hodil med otroki in delil pozemeljske darove in nebeške blagoslove vsekrižem in vsevprek, da se je veselja topilo srce marsikateremu neubogljenčku, ki ga je karala poprej mamica, da dobi samo dolgo brezovko, a mu je naložil Miklavž jabolk in oranž, sladkarije polno naročje, povrhu pa še češpljevega moža z zlatim cilindrom.

In res je bil častitljiv ta sv. Miklavž. Da nikdar takega! Svetlo, srebrno palico je imel, dolgo belo brado in obleko, da so otroci trepetali pred njim v sveti grozi. Ko je razdelil vse, se je še enkrat ozrl po mali čitalniški dvorani in spregovoril svečano in glasno:

»Zdaj v nebesa grem nazaj,
kjer bom kupoval igračke,
a za zlobne in poredne
pa mazilo za — čez hlačke!«

Tako se je priporočil dobri svetnik in izginil skozi stranska vrata.

A vedi zlomek kako se je zgodilo, da je zakričalo pol ure pozneje par gostov v čitalniški restavraciji, ko se je prikazal na vratih visok, eleganten gospod:

»Oj sveti Miklavž, kdaj si pa postal pesnik!?«

»Sedi no sem, božji poslanec!«

»Dohtar, ti jezični dohtar,« se je pošalil okrajni sodnik Čudé in ga z nasmehom potrepal po rami. »Škoda, da se nisi posvetil Taliji.«

In dr. Kržan, odvetnik v trgu je sedel z zadovoljnim usmevom k veseli družbi in trčil s prijatelji.

Med pogovorom in zdravljicami je potekal čas pobliskovo in naposled je ostala v restavraciji samo omenjena družba.

Takrat je zopet povzel besedo zgovorni sodnik Čudé in se obrnil proti dr. Kržanu.

No, sedaj pa nam povej, ko si že parkrat obljubil, zakaj ti je Miklavžev večer tako pri srcu, da nam igraš že tretje leto to svojo nebeško vlogo!«

Dr. Kržan je povzdignil kozarec, izpraznil do dna in pričel nekako tiho:

»No, da vam ustrežem, naj bo, dasi je to čisto navadna zgodba, pravzaprav tako neznaten dogodek, da skoro ni vreden spomina, a jaz se ga spominjam z veseljem, ker mi je bil pravcata rešitev. Če bi se ne zgodilo, kakor se je in za kar pojem hvalo vsem svetnikom, bi bil danes oženjen puščobnež in taka reva, kakršnih se še v tem trgu ne manjka.

Na to je srknil zopet iz kozarca in nadaljeval: »Pred desetimi leti sem stradal na Dunaju, kakor jih strada mnogo še danes na ta prokleti nič, ki nam ga nudi življenje, zakaj, takrat sem bil mlade dvaindvajsetih let, zaljubljen v vse lepo in dobro, a najbolj v svojo Angelo, ki sem jo moral pustiti v domovini. No, in ljubil sem tistega dekleta bolj ko verni kristjani svoje izveličanje, sanjal sem o njej vse dni in vse noči in bil skoro bolan zaradi nje kot lačnega želodca. In seveda, ljubila me je tudi ona, zelo ...

Pisma so prihajala mokra od solz in če bi prekoval vse poljube, ki mi jih je pošiljala v svetle zvezde, bi menda ne ostalo na nebu za palec temnega prostora. Tako je bilo z menoj! In presedel sem ob knjigah z veseljem mnogo noči, samo, da ji zagotovim srečno bodočnost. Ko bi se nahajala kje fakulteta, po kateri bi se mogel povzpeti do cesarja, bi se gotovo odločil tudi za kaj takega, samo če bi zahtevala ona, pa naj bi me stalo še toliko truda in trpljenja. Kadar je človek zaljubljen, je močan in neumen v enaki meri! Kaj je torej čudno, če sem hotel svojo Angelo za Miklavža vedno s čem razveseliti! In zato sem zbiral skozi vse leto in metal v nalašč zato pripravljeno škrinjico vsak vinar, ki sem si ga mogel prihraniti. In če se je nabiralo le prepočasi, sem parkrat opustil večerjo, drugič zopet še tisto skromno kosilce in z veseljem sem prešteval včasih koliko sem že prihranil. Štel sem in štel, ugibal kaj bi ji kupil za tiste bore kronice, a vse se mi je zdelo preskromno in naposled sem si naložil davek celo na tobak in prihranil tako zopet vsak teden par vinarjev več. Težko se je bilo premagovati in hoditi s praznim želodcem, ko so počivale doma v skrinjici srebrne kronice, a misel, da razveselim njo za Miklavža s tem ali onim darilcem, mi je bila trdna opora in vztrajal sem. Prejšnje leto sem ji kupil prstan s tremi kamni, ob strani dva majhna dijamanta, v sredini rdeč rubin in bila ga je vesela, da se mi ni mogla dovolj zahvaliti. Tisto leto pa sem ji namenil poslati zlato zapestnico, za to sem hranil na vse kriplje in načine. Mnogokrat sem samo zajtrkoval in živel ves dan samo ob kruhu in vodi, a to je bilo tudi največ vzrok, da sem na zimo obolel. Počutil sem se tako slabega, da sem komaj lazil k predavanju, moči so mi pešale dan za dnem in naposled sem se odločil, da se odpeljem domov za toliko časa, da zopet okrevam. Angeli nisem ničesar sporočil o svojem prihodu, hotel sem jo presenetiti. Kupil sem ji kakor sem se namenil zlato zapestnico, katero sem ji hotel izročiti za Miklavža sam. Lepo darilce se mi je zdelo ko sem ga ogledoval doma, a koliko grenkih ur in dni sem moral pretrpeti, predno sem mogel kupiti kaj takega.

Tako sem se odpeljal proti domu vesel in poln hrepenenja, dasi ves nadležen in bolan.

Kako dobro se spominjam tistega večera, ko sem se pripeljal v Ljubljano! Sneg je naletaval in ulice so bile blatne in puste, a kaj sem se brigal za sneg in vso puščobo, ki se je vlačila po ulicah! Napotil sem se naravnost na njeno stanovanje, a nisem je našel doma. Dasi sem težko premikal noge in sem bil od vožnje še bolj izmučen in slab, sem šel vendar po mestu, češ, mogoče jo srečam. In nisem se motil!

Ravno me je ustavil nek znanec, ko jo zagledam v svitu obcestnega kandelabra na nasprotni strani v spremstvu nekega oficirja. Čudno se je moral spremeniti tisti hip moj obraz, ker celo dotični moj znanec je zapazil to mojo nenadno razburjenost, a ko je videl kam blodijo moji pogledi, se je nasmehnil skoro zlobno:

»Ah, saj sem slišal nekaj,« je dejal — »da sta si bila precej bližnja s tisto-le stvarico! Beži, beži, vsak dan jo vidim s tistim dolginom, ki gre zdaj le tam ob njeni strani.«

»Lažeš«, sem mu siknil v obraz in bil sem tudi prepričan, da laže.

Na to sem odhitel na drugo stran in ju pričel zasledovati. Videla me ni, to sem vedel in lazil sem za njima kakor vohun. Srce mi je utripalo, dasi nikakor nisem mogel verjeti, da bi me ona varala, a vendar se je vzbudila v meni težka ljubosumnost, da sem stiskal pesti kot da hočem vsak hip planiti tja in ju razgnati z enim samim, silnim udarcem. Nič več nisem čutil v nogah tiste svinčene teže, dihal sem razburjeno in vsakega, ki me je srečal, sem pogledal ostro in osorno kot da hočem od mimoidočih zvedeti — jeli opravičena moja slutnja, ki mi je padla v dušo ... A ona ni vedela, kdo je v njeni bližini in videl sem natanko, kako se mu je zdaj pa zdaj ljubeče nasmehljala in približala — akor nikdar meni.

Pred neko razsvetljeno restavracijo sta za hip obstala in nato vztopila.

Niti trenotek nisem pomišljal ali bi šel za njima ali ne, temveč vstopil sem takoj.

Sedla sta blizu vrat; ko sem se približal, me je zagledala in pobledela. Tistikrat je položil suhljati častnik svojo levico na mizo in na njej sem zagledal prstan, ki sem ga dal prejšnje leto za Miklavža Angeli. Stisnilo me je v prsih, kot da mi je posegel nekdo k srcu z ostrimi kremplji in odšel sem, ne da bi jo pogledal. Prstan, za katerega sem tako težko pristradal, je torej podarila njemu in jaz sem nosil v žepu še zlato zapestnico, ki je bila namenjena njej. Posegel sem v žep in hotel zaviti k prvemu zlatarju, a zazdelo se mi je tako podlo prodajati stvar, na katero me je vezalo toliko različnih spominov ...

Vršalo mi je v glavi in hodil sem iz ulice v ulico, dokler nisem obstal na mostu in se zasmejal sam sebi ... Posegel sem v žep in zapestnica je sfrčala v vodo.

Še tisti večer sem se odpeljal k svojim staršem na Gorenjsko in ostal doma tri mesece. Zdrav duševno in telesno sem se spomladi zopet vrnil na Dunaj, kjer nisem več skoparil in škodoval svojemu zdravju tako nesminelno kakor prvi dve leti.

Dovršil sem študije, a Angelo sem videl pozneje samo se enkrat v Gradcu, a med takimi ženskami, da se v pošteni družbi skoro ne spodobi govoriti o njih.

Taka je stvar in zato se z veseljem spominjani Miklavževih večerov! Če bi se ne zgodilo tako, bi imel danes pač soprogo, ki bi je bil vesel samo satan!«

»Kaj pa z lekarnarjevo Gizelo?« je povprašal zdravnik Čudé. »S to se razumeta bolje — saj bo skoro poroka, kakor se govori!«

Dr. Kržan se je pogladil po plavih brkih in je smehljaje prikimal.

»Resnično. Ta žabica se mi je znala prikrasti blizu srca. A tudi njej sem že povedal to zgodbo.«

»In kaj je dejala?« je povprašal sodnik.

»I, kaj! Pogledala me je malce hudomušno, napela ustnice v šobico in mi jih ponudila. »Zaradi ene vendar ne boš obsojal nas vseh,« je dejala in nisem si mogel kaj, da bi ji ne pritrdil. Je križ! Zvite so ko kača, zlobne in hudomušne, a zopet dobre in ljubeznjive, da nam je težko živeti brez njih. Jaz sem se že odločil!«

»Kako?«

»Gizelo vzamem, ker me ljubi resnično in se tudi spodobi, a ko nočem kaj doživeti še pred poroko. Izkušnja napravi mojstra! Ex!«