Mihec in Jakec na popotvanji
| Mihec in Jakec na popotvanji. anonimno |
| |||||||||||||
Mihec. Požuriva se, brate, da naji ne zapazi Strudhoff, da po Škednji laziva; kaj si bo mislil? ta dva sta gotovo z magistratove kolibe popihala in mislita meni tukaj kako napako napraviti.
Jakec. Stoj malo! v tej le hiši žaga in oblo nekako odurno pojeta; kedo je tu notri?
Mihec. Ali ne veš kedo? tu notri je neko bledo človeče z širokimi ramami, pije rado vino, pa ne jé sira.
Jakec. Jaz vidim, da je prav zdaj nekdo k njemu prišel, pošlušajva tu pri tej luknjici, saj ni greh, le tiho! jaz ti povem vse, Jakec, samo pazi, da naji straža ne zasači, ker imava kladivi se saboj.
Mihec. Povej mi no, kaj čuješ.
Jakec. S. s. s. t. pravi oni Človek, da mu plača za vino, ako bo on volil in delal za, — — za koga? tega pa nisem razumel, ker je zarigal osel v sosedovem hlevu in mi besedo odnesel ta šmenčami muzikant.
Mihec. Pustiva ta dva, naj bode on izdajica, saj ga bodemo poznali. Hajdimo, tukaj doli, po tej ulici, skrij se, prav zdaj sem caplja Meto, po navadi pijan, lej no, kaj govori: Strudohoff, litri vina, bog ve, koj mu po glavi blodi.
Jakec. Zdaj pa pokukajva malo pri možiclju v krčmo, kder nekako čudno šumi, lej, lej, kedo pa je oni visok črnič? velike brke ima, hude oči! zdaj bode pel, saj je tudi pevec, posluh, aha, uže poje:
Le pijmo ga bratje,
Saj dnarja je sile,
Bog daj, da volitve
Vsak teden bi bile.
Ta je lepa, kaj to pomenja, Mihec?
Mihec. E, pustiva ga, ali nisi zapazil, da tudi možicelj, pri katerem šumi, govori čudne besede, in neka debeluha celo pravi, kaj zahajajo ti schiavaci sem; za boga, Jakec, tu notri jaz ne svetujem nobenemu Slovencu, hodiva raji k poštenemu Nemcu, on je Nemec po imenu, ali prav korenit Slovenec.
Jakec. Veš, Miha, jaz sem uže lačen, hodiva se pokrepčat v tisto hišo, kder je jelen na zidu.
Mihec. Prav! skrij se, kosmata pošast iz botege se od vodnjaka sem bliža, in nosi plakate v roki, ves čas mrmra: Strukl, Strudel, kaj vraga, morebiti je bolan na želodcu ali na duhu?
Jakec. Kosmata kapa! kaj pa je to? sivolas star vrag trga slovenski list, ki mu ga je neki okoličan prinesel, prav tu v krčmi, kamor sva se namenila.
Mihec. Strela udri iz višine izdajalca domovine! to je Benič, po rodu Slovan, zdaj pa hočem vzeti na magistratu boben, pa vsem Slovencem naznanim, kako špoštuje naš narod.
Jakec. Kako bodeš pa oznanjeval?
Mihec. Z magistratove kolibe bodem vpil: Slovenci, kateri hodite v Škednjo, ne hodite v gostilno k takim, kateri naš narod zaničujejo in trgajo slovenske pozive, tudi ne hodile v tak kraj, kder je šum, v šumu zdaj ni več prijetno, v šumu je prišel Bog le k judom, a k nam kristijanom hodi v prijaznej tihoti, zdaj je v šumu skrit izdajalec domovine, toraj ogibajte se šuma. Ne hodile tija, kder je jelen na zidu, tam zna kedo vam še slovenščino iz srca strgati, le proč od tam, da vas jelen ne pobode.
Jakec. Hodiva strani, brate! tam le je Kinreich, bog varuj, če on naji vidi, precej naji požene v mesto na kolibo.
Mihec. Pasja mast, glej tam zopet kiha bleda senca človeka, ki kozla jaha, ne, ne! jahal ga je, a zdaj je magistratov berič, pri sv. Mariji Majdaleni.
Jakec. A zdaj pa uže vem, to je tisti, kateremu jo šivanka na nogo padla, da je obolel. Zdaj pa le domu, če ne, ne bova smela več od doma. Bog vas živi, Škedenjci, lahko noč!