Pojdi na vsebino

Mihec in Jakec (3/20)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mihec in Jakec.
anonimno
Izdano: Edinost 3/20 (1878), 3–4
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

M. Šmentano je počilo, ustrašil sem se, da mi je kladivo omahnolo.

J. To se ve da je počilo, ali ne na magistratu, ker tu se ni treba bati, da bi počila petarda, strela udari najsi v počeno kolibo, in to se je primerilo oní večer, ko sva šla na novo vino.

M. Vedno mečejo te petarde po raznih krajih, kakor bi hoteli komarje preganjati.

J. Vraga, saj so še petardo dobili na vrtu mestnega župana.

M. Tisto je pa nekdo tam pustil domu gredoč, ko je ni mogel nikjer užgati.

J. Aha, tako je bilo tedaj, saj ptujci ne hodijo po županovem vrtu. Sin. — —

M. Molčimo! Stari Hrmet nas gleda in s prstom kaže nate.

J. Morda misli, da mi dva petarde vžigava?

M. E, kaj še, boji se, da ne bi naši mandrijeri prišli reda delat, zato nama ne zaupa, da ne bi stopila s kolibe, ter vse petardeže ugrabila.

J. Ti, Miče! povej mi, zakaj Indipendente natanjko za uro in minuto ve, ko poči kaka petarda in še celo iz Pirana in Kopra?

M. To mora uže vsako vrabče na strehi vedeti, za to je posebna rudeča šola.

J. Naši mestni očetje tirjajo v deželnem zboru stare pravice, da ne bi več Tržaški sinovi vojaki bili.

M. Morda zato, da ne bi trebalo tem junakom v zajčevi hrabrosti čez mejo v Italijo.

J. Ti si prebrisana glava, povej mi, kaj je to Italia irredente?

M. To je neka bolezen, ktera posebno pri otrocih razsaja in kadar jih zlo prime, delajo nemir po mestu, kakor bi imeli steklino, le grizejo ne, če nemajo kruha. Naša policija je oskrbela uže neke vrste pasjih torb in če stekleža prime, vtakne ga v luknjo, da se mu potem zvedri glava. Na te stekleže je lahonstvo oprto, toraj moraš znati, da je tudi lahonstvo otročje in še to kilovo.

J. Zakaj zahteva deželni zbor juridično fakulteto z italijanskim jezikom v Trstu?

M. Zato, ker ve, da ne bode nikdar potrjena; tržaški očetje so kakor Ribenčan, ki je dobro znal, da ni konja v dolini, pa ga je vendar šel v dolino iskat.

J. Kedaj vendar naš si. magistrat vodovod v Trst napravi, ker v suši vedno vode pomanjkuje?

M. Tokrat, ko bode občinski zastop po volji večine prebivalcev zbran, a ne kakor zdaj, ko je denar pomagal pri volitvah, saj veš, kako je pri sv. Jakobu tisti bledi magistratov berič, nekdanji krojač, v kočiji skupaj volilce vozil.

J. Miče, znaš! drživa se, kajti mi dva sva na dobrem mestu, petarde nobeden ne vžge pred našo kolibo, uže veš zakaj ne, strela pa ne udari, kadar mi dva tu stojiva in najini ženi spodaj, zato ne smeva oba ponoči nikoli strani iti; ako pa kedo naji gre, mora postaviti namestnika; zato bi bil pa naj boljši Sošič, zopet od magistrata vsiljeni kapo de vile, ne, kapovila sem hetel reči. Zdaj pa zapojva tisto, uže veš, ktero naš župan rad čuje.

Miče začne:

M. Na gredu stojim in za kladivo držim,
Ure naznanjam pa sladko sanjam.
J. Enako je z mano, po dnevi budim,
Po noči s petardiči norce uganjam.

Mihec in Jakec skupaj:

Slovenci tržaški le mirni bodite,
I nam je napočil svobode dan,
Na zemlji domači narod budite,
Postavite vragu krepko se v bran.