Mihaela

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mihaela
Ivan Logar
Izdano: Slovenski narod 16. junij 1906 (39/136), 1–2
Viri: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D67L8UG4
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob lepem, junijskem večeru se je sprehajal Ivan Vrba, jako nadebuden, mlad človek, po parku. Bil je v istini zelo nadebuden, obetal je mnogo svojemu narodu, ker je že zaslul do vseh daljnih mej mile domovine kot priznan pesnik, in obetal je nogo svojim c. kr. predstojnikom v službi. Tisti večer pa se je sprehajal Ivan Vrba, in sicer po prelepo-zelenem in cvetočem in dehtečem parku na periferiji mestnega okoliša. Bil je ta mestni park, kot rečeno, vrlo krasen; rožni grmi brez trnja, a z velikimi kelihastimi cvetovi belo-rdeče in rdeče-bele barve so se bleščali po mehkih, pokošenih livadicah. Od daleč je bil videti tak grmič kot en sam, velik cvet, kot eno samo čudo božje; vrhutega pa je cvetel in čudovito lepo dišal snežnobeli jazmin ob živih mejah. In tam je rastel tudi jako košat jesen; bil je v napoju mladeniške moči in vrha še ni dosegel, ter je torej imel še vedno zelen venec svojem temenu. Pod njim je stala klopica, o, kako prijetna klopica! Pa spomnil sem se, da sem pokazal dovolj in dobro, kakšen mojster sem v opisih lepih, naravnih panoram, zato preidem lahko na zadovoljstvo vseh k razvoju svojega vzglednega dogodka.

Ivan Vrba, ki je bil sicer zelo nadebuden človek, je bil zaljubljen, in sicer preko ušes. V tem oziru ga ne morem staviti v vzgled bogaboječim in pridnim mladeničem, pač pa ga bom naslikal v veselje in radost vseh mladih, možitveželjnih in prekrasnih gospodičen. Bil je zaljubljen, in da ne bom dolgočasen, povem takoj, da v lepo in sprelepo Mihaelo. Ker je bila naša nova znanka res dostojna in v vsakem oziru ljubezni vredna dama, jo bom opisal v posebnem poglavju.

Mihaela je bila še prav mlada gospodična. Pred par leti je še nosila kratka krilca in se igrala s šolarji in šolaricami po parku, sedaj pa je že bila študentka. Zakaj hodila je že na plese, nosila pod pazduho francosko slovnico in mapo z napisom „Musik". Vrhutega pa je bila zelo mična, da, bila je naravnost krasna, in da se ne bom mudil, kar povem, da je bila ravno takšna, na las podobna Vasiljisi Prekrasni, ki smo jo vzljubili v ruskih narodnih pravljicah, ali pa, da grem bliže, bila je uprav tako čudovito bela in rdeča in divna in zlatolasa kot Sneguljčica, samo s to razliko, da je bila Mihaela kostanjevih las.

To gospodično, sladko in bujno, o, Ivan Vrba je poznal vse njene čare, zakaj videl jo je enkrat v plesni toaleti, je ljubil zgoraj omenjeni z vso dušo in vsem telesom. Da, enkrat jo je videl na plesu, in tedaj se mu je vtisnila globoko v srce. Zakaj Mihaela je bila isti večer v globoko izrezani, beli bluzici, ki se je tesno in pretesno oprijemala njenega mladega in mehkega in bujnega životka, da je kar kipela bela svila nad rožnim teintom njenega telesca. In zato jo je ljubil Ivan Vrba s polnim pravom in zdravo pametjo.

Eno veliko napako pa je imel moj varovanec in bodoči ženin — zakaj pošteni svoj namen povem odkrito — bil je namreč zelo boječ in plah. O, kdaj je že zapazila lepa Mihaela, da je Ivan Vrba zaljubljen vanjo z vsako žilico svojo, in šla mu je na roko; izzivala ga je takorekoč, da bi vendar stopil k njej, preljubko nerodno zavihtel svoj klobuček, se po šegi španskih vitezov priklonil in izjecljal svoje ime in kompliment. Ali Ivan Vrba, bogobvaruj! Rajši bi po golih kolenih romal na Sv. Višarje, kakor da bi se opogumil in ponižno in galantno skušal zlesti v možgane in srce lepe devojke. Da, Mihaela je šla celo do skrajne meje, ki jo dopuščajo posvečene naše šege. Pogledala mu je enkrat naravnost v obraz in se mu zasmejala tako prešerno in razposajeno, tako prijazno... Ali Vrba? Sram ga je bilo. Zardel je in se spodtaknil, in padel bi bil, da se ni z glavo zaletel v električni drog.

Zvečer pa, ko je sijala bela luna, je sedel na klopico pod jesenom, kjer je običavala sedeti Mihaela, in se malone jokal same zaljubljenosti, in ker ga je tako bolela glava. „Luna, žarki lune, vi povejte . . .," je ponavljal Vrba in goljufivo oponašal lepo Vido. No, dobro, da ga ni kdo čul, ker še luni se je zdelo to preneumno in se je skrila. Potem se je pa obrnil na košato in moško drevo ob svoji strani. To je bil jesen. Res je bil lep in pripraven za vse, kar pa je Ivan Vrba ž njim storil, to res ni več primerno. Šel je in začel poljubljati njegovo raskavo lubje, ker je bil po dnevu videl, da se ga je Mihaela oklepala s svojo nežno in gorko ročico.

Bog zna, kaj bi bil še vse storil v parku dannadan vse dolgo poletje, da ni bila Mihaela dobrega srca in se ni usmilila zaljubljenega reveža.

Tisti lepi junijski večer namreč, ko se je Ivan Vrba sprehajal po parku, je prišla Mihaela ravno iz glasbene šole. Bila je vrlo razpoložena, dobre volje in fantovskega temperamenta. Videla je na prvi hip zaljubljenega Vrbo in vedela je isto žtako, da pričakuje samo nje, in da jo bo še pričakoval dva dni po smrti, če se ga ona ne usmili. Izmisli si brž malo zvijačico. Brez sape prihiti k njemu in s solznim glasom začne prositi:

„Gospod, gospod, prosim, skrijte me! Dva velika, črna moža tečeta za menoj, gotovo me hočeta umoriti. O, kako se bojim!" Ivan Vrba je seveda takoj ves preplašen stekel k Mihaeli, jo objel z obema rokama in nastavil hrbet, češ, samo črez moje truplo najdete pot k lepi Mihaeli. Ves se je tresel gnjeva in hrabre jeze in v viteški službi svoji in v brambi krasne izvoljenke se je tako navdušil, da ji je začel odkrivati svoje srce.

„Edino tedaj, ako me ubijejo, se ločim od vas, le tedaj izpustim vašo očarujočo ročico, vaš angelski stasek, divna moja Mihaela."

In ona si je poredno grizla svoje rubinaste ustnice, in ko se je v svojem zanosu in sveti jezi približal njenemu licu, ga je s svojimi bisernimi zobčki tako ugriznila v ustnice, da je hipoma utihnil.

„To naj vam bo v kazen," je zašepetala, „vi zlobnež! Vedeli ste, da vas ljubim, a kako ste me mučili!"

Jezno je udarila z nožico ob tla in viknila: „Na kolena, in prosite me odpuščanja!"

In Ivan Vrba se je zgrudil pred njo na kolena in poljubljal njeno ročico, njene prstke, ln potem jo je potegnil k sebi in iskal njenih ustnic in lic in vratu...

Led je bil prebit, da se izrazim z našo priljubljeno, staro rečenico. Ivan Vrba se je vjel na limanice, da govorim z odrevenelimi, svojeglavnimi samci, ki nočejo dobro sebi in dekletom.

Še isti teden je bil Ivan Vrba zaročenec lepe Mihaele, zvest in veren, da si ga boljšega ni misliti. In v nedeljo je bila poroka. Bil sem na svatbi, in dali so mi vina in mesa in vsega dosti. Zvečer pa sem moral kmalu domov, ker je bil Ivan Vrba zelo zaspan in se je tudi Mihaeli zelo mudilo v posteljo.