Mihčev škrat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mihčev škrat
Josip Ribičič
Spisano: Jerneja Mazi
Viri: Ribičič, Josip (1960). Mihčev škrat. Maribor: Založba Ozorja. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Osebe:[uredi]

Glavne osebe:

Mihec (neubogljiv deček, poln fantazij), Zamorček (Metkina igrača),Medvešček (Metikina igrača), Punčka Špela (najljubša Metkina igrača), Mama, Vseved (velik in suh, opisan kot "imeniten učenjak", podoben zdravniku) Osliček (Mihčeva igrača, trobentasti uhlji), Aeroplanček (Mihčeva igrača)


Stranske osebe: Metka (eno leto mlajša od Mihca), Zdravnik, Bolničarka, Pajac, Druge igrače: trobentač, oficir, opica, kuža, mačka, slon, ostale lutke, črnolasa punčka, rdečelasa punčka, pajac na vrvici, papiga, žirafa, Škrat (majhen - v velikosti pajka, droben, navihan, v rdečih hlačah, zelenem jopiču, v rumenih škorenjcih)


NEUGNANEGA MIHCA DOM[uredi]

V veži je zabrnel zvonec. Takrat sta se oba, Mihec in Metka, na pol dvignila v postelji in se zastrmela v vrata. In bilo je, ko da so se celo igrače vznemirile. Metkina zamorček in medvešček na nočni omarici sta se zvedavo sklonila naprej in z debelimi očmi škilila čez Mihčevo posteljo proti vratom. Punčka, ki je do takrat spala v Metkinem naročju, je odprla oči in iztegnila vrat, da bi bolje videla; osliček pod Mihčevo posteljo je dvignil uhlje in jih obrnil proti vratom, da bi bolje slišal; celo aeroplanček na drugem koncu spalnice je stal tako, ko da ga hudo ima, kdo bo vstopil tako pozno zvečer.

»Zdravnik je prišel!« je dahnil Mihec in hitro odložil na omarico kredo, s katero je nameraval pobeliti zamorčka, da bi postal belček. Potem je zdrknil pod rjuho in odejo in se tako pokril čez glavo, da je lahko z enim očesom kukal skozi luknjo med odejo in vzglavjem. Zdravnika se navadno ni bal, že zato ne, ker ni prihajal k njemu, ampak k Metki, a ljubše bi mu bilo, da bi ta večer minil brez zdravnika. Mati je bila namreč zagrozila Mihcu, da bo prosila zdravnika, naj mu odpre glavo in pogleda, ako mu ne manjka eno kolesce v njej, ko je tako poreden in srborit.

Tudi Metki se je stisnilo srce, ko je pozvonilo. Tudi njo je strah prevzel, celo še bolj, saj se še ganiti ni mogla nekaj trenutkov v svoji postelji. Spomnila se je prejšnjega večera. Takrat jo je zdravnik dolgo drezal in praskal s stekleno paličico po grlu, da jo je kar dušilo in ji šlo na bruhanje. Ali jo bo nocoj spet? Najraje bi zajokala naglas ali se kam skrila! Ampak ali ni mama rekla, da ji bo zdravnik nocoj samo pogledal v grlo, praskal po njem in drezal pa nič več? Metka se je nekoliko pomirila, legla, se pokrila in napela ušesa. Strah nima samo velikih oči, strah ima tudi ostra ušesa. Čeprav so bila zaprta vrata, ki so vodila iz veže v spalnico, sta vendar Mihec in Metka lahko sledila vsemu, kar se je v veži godilo. Najprej sta slišala, kako je mama hitela k vežnim vratom, jih odklenila in prijazno pozdravila. Koj nato ji je odgovoril globok moški glas. Ta glas je bil zdravnikov. Otrokoma se je ob tem glasu še bolj stisnilo srce. Zdelo se jima je, da je manj prijazen kot sicer. Ko da je jezen ali prav slabe volje. Morda pa se samo tako sliši, ker so vrata zaprta? Potem je pod zaškripal pod koraki in spet je vse utihnilo — najbrž je zdravnik stopil k obešalniku v veži in odložil klobuk. Kmalu zatem se je zaslišal pogovor med mamo in zdravnikom, zadoneli so spet koraki in prihajali vedno bliže in bliže. Še trenutek — in vrata v spalnico so se odprla.

Prikazala se je temna suhljata postava, Mihcu se je zdelo, da jo peha v sobo svetloba iz veže. Bil je zdravnik s črno torbo v roki. Za njim je šla mati. Pri vratih se je prerila mimo njega v spalnico, prižgala luč in rekla: »Izvolite!« Zdravnik je pokimal, stopil naprej in zabrundal: »No, kako je kaj z našo bolnico?« In ne da bi čakal odgovora, je stopil med postelji, vzel iz torbe termometer, položil torbo na omarico, sedel na Mihčevo posteljo in se sklonil k Metki: »Ali te še boli?« »Nič več!« je hitela Metka in se kar oddahnila, ko je opazila, da nima zdravnik v roki tiste strašne steklene paličice, ampak samo termometer. »Kako je pa s požiranjem,« se je zdravnik obrnil k materi, ki se mu je bila pridružila, »ali požira že brez težav?« »Mislim, da,« je odgovorila mati, »danes se zaradi tega ni pritoževala.« »Tudi vročine nimam nič več, mama mi jo je danes dva krat merila,« je dodala Metka. »No, vidiš, vidiš! Ampak zdaj bomo vseeno še enkrat pogledali, kako in kaj, pa premerili vročino. In če je je še kaj, jo bomo prepodili, kajne? Odpri lepo usta in reci, a-a-t kakor učenci v prvem razredu. Ne bom nič brskal po grli ampak samo gledal!« Metka je odprla usta, iztegnila jezik in začela ajati. Zdravnik jo je prijel za brado, ji zasukal obraz proti luči in pogledal: »Krasno! Imenitno!« je vzkliknil in potrepljal Metko po licu, »Zdaj zapri usta pa se ulezi. Samo še termometer po pazduho pa kako bije srček in dihajo pljučka, pa bo!« Metka je legla in dvignila roko, da ji je zdravnik laž položil termometer pod pazduho. Potem je zdravnik segel torbo ter privlekel na dan nekako okroglo škatlico na dolgi vrvici z dvema koncema, si vtaknil oba konca v ušesa in začel polagati škatlico na vse konce in kraje Metkinih prsi.

Medtem se je bil ojunačil tudi Mihec. Kar odleglo mu ji da mu je zdravnik samo pokimal, ne da bi mu kaj rekel! Prav gotovo mu mama ni zunaj nič omenila zaradi kolesca v glavi. Ali je mama to rekla njemu, Mihcu, kar tako, ali pa je pozabila. In Mihec se je na pol dvignil in se naslonil na vzglavje. Tako je laže opazoval, kaj dela zdravnik. Kmalu pa se je naveličal mirnega ležanja ter gledanj. Nič posebnega ni bilo videti — in postalo mu je dolgčas. Kakor ni bil vajen mirno sedeti, tako tudi ni mogel miri ležati, ako ni spal. In oči so mu iskale, kje bi kaj našle, kar bi mu krajšalo čas. Pa so mu obstale na pentlji maminega predpasnika, ki je stala ob zdravniku, se tiho menila z nji in kazala Mihcu hrbet. Mihčeva roka je kar sama prav potiho in previdno našla pod odejo pot do predpasnika, prijela s palcem in kazalce za konec pentlje — in potegnila. Pentlja se je odvezala in beli mamin predpasnik je začel vedno hitreje lesti navzdol in je bil na tleh. Mama se je zganila, pogledala predse na tla in se začudila.

Potem je hitro pobrala predpasnik, si ga pripasala in se ozrla, ko da bi slutila, da ji je Mihec ponagajal. Mihec pa ji ni vrnil pogleda. Z nedolžnim obrazom je na pol sede, na pol leže v svoji postelji ko zamaknjen gledal, kaj počne zdravnik. Samo oči so mu bile nekoliko priprte, kakor pri človeku, ki se na vso moč trudi, da bi se ne zasmejal. Mati je še enkrat ostro pogledala Mihca, nato pa skomignila z rameni in se spet obrnila k bolnici. Mihec si je zadovoljno pomel roke. S pentljo se mu je imenitno posrečilo. Kaj če bi še zdravniku kakšno zagodel, ko mu tudi hrbet kaže in zdaj, ko šteje udarce žile na Metkinem zapestju, celo sedi na njegovi postelji? A kaj? Pentlje nima, da bi mu jo odvezal. Pač pa ima lep črn suknjič. Ali bi ne bilo krasno, ako bi mu kaj narisal nanj?

Ni še Mihec do kraja premislil, kaj in kako, že mu je roka segla po kredi na nočni omarici, se počasi približala zdravnikovemu suknjiču in ko bi mignil, je stal na koncu zdravnikovega suknjiča majhen, bel pajac, ki je molel vse štiri daleč od sebe in kazal jezik. »Vse je v najlepšem redu!« se je oglasil zdravnik, potrepljal še enkrat Metko po licu in vstal. »Angino je lepo prebolela, vročine nima več, srce utriplje kot je treba in posledic tudi ne bo nobenih. Jutri bo lahko vstala, a ven, iz stanovanja, naj še ne gre. Pojutrišnjem pa lahko, ako bo vreme za to!« Zdravnik se je obrnil, spravil svoje pripomočke v torbo, postrani pogledal Mihca in dejal: »Fantek je pa zdrav ko dren, kaj? Že na obrazu se mu pozna, da ga je samo zdravje!« Mihec se je prebrisano nasmehnil in pokimal, mama pa je odkimala in vzdihnila: »Oh, ne vem, kaj bi rekla! Kakšenkrat se mi zdi, da ni v njegovi glavi vse v redu. Ali mu manjka kakšno kolesce, ali pa ima eno preveč, kaj jaz vem!«

»Tako, tako?« se je začudil zdravnik in se obrnil k Mihcu. Nekoliko se je sklonil in ga radovedno gledal, »Kako se pa kaže ta bolezen?« »Tako, da dela vedno to, česar ne bi smel!« je pojasnjevala mati. »Danes je na primer po vsej ulici pritiskal na zvonce, da so stanovalci pritekli k oknom in se jezili.« »Na vse že ne!« je ugovarjal Mihec. »Samo na one pri tisti veliki hiši na koncu ulice, pri tisti, ki ima največ gumbov. Na druge so drugi pritiskali. Taki, ki že v šolo hodijo!«

»Da mu le pokažem hrbet, pa mi že kakšno naplete, da imam potem sitnosti s sosedi!« je nadaljevala mama. »Danes popoldne je metal koščice češenj skozi okno na ljudi, ki so hodili mimo. Ena je priletela neki ženski na nos, ena pa sosedovi hčerki na belo obleko.« »Metal že nisem!« je tiho zamrmral Mihec, ko da govori sam sebi. »No, glejte,« se je mati obrnila k zdravniku, »lagati tudi že zna!« »Nisem, ne, metal! Streljal sem, pa ne v ljudi, ampak kar tako, da vidim, kako daleč nese pištola.« »Kakšna pištola neki! Tisto, ki si jo imel, si že zdavnaj polomil!« »S tole!« je odgovoril Mihec in pokazal pest. »To je tvoja pištola?« se je začudil zdravnik in se nasmehnil. »Kako si pa streljal z njo?« »Fino!« se je pobahal Mihec. »Koščico sem vzel med palec in kazalec, pa pritisnil. In — fc — je koščica odletela, kamor je hotela. Jaz nisem kriv, če na nos ali obleko!« Mama je pogledala zdravnika in z odprto dlanjo pokazala na Mihca: »No, zdaj ste slišali sami! Pa recite, če ni res, da ni v njegovi glavi vse v redu!«

»Hm!« se je zamislil zdravnik in zmigoval z glavo. Potem se je sklonil k Mihcu, mu dvignil s palcema veke in dolgo gledal v njegove oči. »V glavi je vse v redu,« je nato dejal in se obrnil k materi. »Mora biti kje drugje kaj narobe! Najbrž ima v prsih ali trebuščku kaj takega, kar mu ne da miru in ga zapeljuje, da dela, česar ne bi smel. Veste, včeraj smo imeli v bolnišnici prav takega srboriteža. Operirati smo ga morali — in veste, je še potrepljal Mihca po licu, se mu nasmehnil in mu pomežiknil. Žugajoč Mihcu z roko je šla mama za njim. »Lahko noč, otroka!« je med vrati vzkliknil zdravnik in že so se vrata za njim in materjo zaprla.

Takrat je Mihec planil pokonci in se zagnal proti Metki. »Smrklja! Špeca, špecasta!« je siknil. Zelen od jeze, da ga je sestra izdala, ni vedel, kako bi se ji maščeval. Pa je zagledal punčko, najljubšo Metkino igračo, ki jo je Metka držala v naročju, ker jo je tudi ponoči hotela imeti pri sebi. Ko ris je Mihec planil nad punčko in jo zgrabil za lase, da jo sestri vzame in ne vem kaj stori z njo. A Metka punčke ne da. Trdno jo tišči k sebi in vpije: »Pusti mojo Špelo, škratec grdi!«

Mihec pa ne odneha, Z vso silo potegne, punčkini lasje se odlepijo in Mihec se zavali na tla z lasuljo v rokah. To ga še bolj razkači. Ne meneč se za Metkin jok, plane na noge in vrže lasuljo čez posteljo in mizo v steno ob oknu. Potem zgrabi zamorčka na nočni omarici, mu jezno zavrti glavo in ga vrže visoko v zrak, da pade na stol in tam obleži. Pa tudi to mu ni še dovolj. Še nad medveščka, tretjo Metkino igračo, se spravi. Prime ga za taco, zavrti nekajkrat okrog svoje glave in nato z vso silo zažene proti mizi. Medvešček prileti v rob mize, se zvali na tla in tam obleži z razparanim trebuhom, iz katerega mu sili slama. Zdaj se šele Mihčeva jeza razkadi. »Da boš vedela za drugič!« reče in se hitro spravi v svojo posteljo. Kar prav se mu zdi, da je tako kaznoval sestro. Naj zdaj le joče! Zakaj pa ga vedno zatoži mami? Taka špeca! Tisto o koščicah je najbrž tudi ona povedala! Naj le joka, cmera cmerasta!

A Metka ni taka cmera, kot misli Mihec, Solze ji res silijo iz oči, a še bolj jo jeza grabi. Ko bi ne bila eno leto mlajša od brata, bi mu že pokazala! Skočila bi mu v lase in ga zlasala, da bi tulil! Tako pa... »Le čakaj! Tvojega oslička bom vrgla skozi okno, aeroplan pa bom pohodila!« zahlipa skozi solze in že se odkriva, da bi stopila s postelje. A tudi Mihec zažene odejo s sebe, zdrsne na tla in se razkorači ob svoji postelji. »Le poizkusi!« sikne in stisne pesti. Takrat pa zaslišita, da se vratom bližajo koraki. V trenutku je pozabljena jeza. Kot bi mignil ležita vsak v svoji postelji, ko da se ves čas nista niti zganila.

V sobo je stopila mati. Že na hoji se ji pozna, da je huda, kot še nikoli. »Ti, fant, zdaj mi je pa dovolj tvojih neumnosti!« reče in se ustavi pred Mihčevo posteljo. »Nič več te ne maram, da veš! Ko da nisi nikoli bil moj! In očku bom pisala, kakšen nepridiprav si in kakšne si uganjal, ko njega ni bilo. Vse, prav vse mu bom pisala! Naj zve, kakšen grdavš si! Potem bomo videli, če ti bo kaj prinesel, ko se bo vrnil od vojakov!« In mati je jezno obšla Mihčevo posteljo in se približala Metkini. »Zakaj pa jokaš?« je vprašala.

Metka je dvignila punčko in zajokala: »Punčki je lase iztrgal!« »Tudi to je storil?« je vzdihnila mati. »Nič ne maraj! Popravila jo bom, da bo še lepša, kot je bila! Mihca pa bomo dali kam proč. Naj gre s svojim škratom kamor hoče! Nič več ni naš! Nič več ne maramo zanj... Zdaj pa zaspi, otrok moj!« A Metka se ni mogla umiriti. »In zamorčka in medvedka je nekam zagnal!« je zahlipala. »Ju bomo že jutri poiskali, nič ne maraj!« In mati je odela Metko, ji položila plešasto punčko v naročje in jo poljubila na obe lički. »Lahko noč!« je potem rekla, se obrnila in šla proti vratom mimo Mihca, ne da bi ga pogledala. Mihcu je bilo, ko da ga je nekaj zbodlo v srce. Uprl se je na komolec, na pol preplašeno, na pol začudeno gledal za materjo in dahnil: »Mama!« Še nikdar se ni zgodilo, da bi ga mama ne poljubila pred spanjem.

A mati, ko da ga ni slišala, ugasne luč in že je ni več v sobi. Takrat zarije Mihec glavo v blazino in sunkovito zajoka. Šele čez dolgo se nekoliko umiri in med hlipanjem zaspi. Tudi Metka se je bila medtem umirila in, stiskajoč svojo plešasto punčko k licu, zaspala.

TEGOBE TREH INVALIDOV[uredi]

Mihec zasanja: Plava po zraku ko žaba v vodi. Kam ga nese, ne ve, ker ga obdaja gosta megla. Plava, zleti sem, zleti tja, sam je, nikogar ne sreča. Pač! Glej, temna postava mu plava naproti. V roki nosi črno torbo. Saj to je zdravnik! Po črnem jopiču mu skače pajac, pleza po jopiču navzgor in ga nazadnje zajaha okrog vratu. Zdravniku sledi mati. Leti še hitreje kot zdravnik. Maha s predpasnikom, vsak trenutek bo dohitela zdravnika in zbila s predpasnikom pajaca z njegovega vratu. Nenadoma pa se vse zavrti in zameša in ne zdravnika ne mame, ne pajaca ni nikjer več. Ko da jih je megla pogoltnila. Nato se začne še megla izgubljati, prikaže se velika soba, kakršne Mihec še ni videl, skoro prazna je, samo dolga, belo pogrnjena miza stoji sredi nje. In glej čudo: na mizi leži on, Mihec! Na hrbtu leži in se ne more ganiti. Samo oči lahko obrača na vse strani. Razen mize, na kateri leži on sam, stoji ob steni samo še steklena omara, v omari polno svetlih škarij, nožev, svedrov, stekleničic in obvez, na posebni polici pa velikanska pinceta.

Mihca prevzame strah in groza ga izpreletuje, da ga mrzlo zagomazi po vsem telesu, ko da bi se sprehajalo sto mravljincev po njem. Saj to je bolnišnica, on pa na mizi v operacijski sobi! Ali ga bodo operirali? Saj ni ne zdravnika ne nikogar nikjer! Samo zdravnikov suknjič visi na žeblju ob omari. Na spodnjem koncu suknjiča pa razkoračeno stoji beli pajaček in se mu reži. Nenadoma se pajaček zgane in skoči s suknjiča na tla. Tam poskoči, prevrača kozolce, potem pa godi. Hrbtna stran je zdaj zanj spredaj, sprednja stran pa zadaj.

Zadnji se zbudi medvešček. Najprej slabe volje zabrunda, potem zasadi kremplje v noge mize in se dvigne. Stoječ na zadnjih nogah, si ogleduje razparani trebuh, potlači vanj slamo, ki je silila ven, in poizkuša zapeti kožuh. A to se mu le na pol posreči — tu pa tam še vedno sili iz rane kak košček slame. Jezno pogleda medvešček okrog sebe. Pogled mu pade na zamorčka. »Kaj pa delaš?« vpraša. Za trenutek pozabi na lastno nesrečo, tako se začudi.

»Glavo obračam, pa se ne da in ne da!« zastoka zamorček. Zelo je nesrečen z obrazom na hrbtni strani. »Hm,« zabrunda medvešček in zibajoč se pritanca bliže, »Čakaj, morda bom jaz, ki sem močnejši,« reče, izpusti kožuh in zgrabi zamorčkovo glavo, da se mu kar skrije med tacama- Poizkuša zavrteti jo na levo, poizkuša zasukati na desno — vse zaman, glava se ne gane! Ko da je pribita. »To je pa že od sile!« se razjezi medvešček in dvigne z glavo vred še vsega zamorčka, da prestrašeno zakoleba visoko od tal. Potem ga začne sunkoma stresati in vrteti na vse strani. Zamorček krili z rokami, brca z nogami, zine pa ne nobene, zakaj prenesel bi še tako hude bolečine, da bi mu le stala glava spet tako, kot bi morala. A zaman je vse trpljenje, zaman bolečine! Medved, čeprav najmočnejši vseh lutk v sobi, ne more obrniti glave, pa naj se še tako trudi in muči. Nazadnje odneha in položi zamorčka na stol.

»Ne gre!« odkima slabe volje, »Nekaj se je moralo zatakniti v vratu, ali kaj!« »Joj,« zajavka zamorček, »kaj bo pa zdaj? Kako naj hodim, ko pa ne bom videl kam in kod naj grem? Zaletaval se bom in butal zdaj v stol, zdaj v mizo, pa v posteljo, steno... Ojoj, o joj!« »Pa hodi ritensko, s petami naprej,« svetuje medvešček, »to ne bo tako težko! Kar nehaj stokati in se cmeriti! Kdo te bo poslušal! Cel si in nič ti ne manjka! Poglej mene! Take rane bi ti nikoli ne prenesel!« Hrbtna stran je zdaj zanj spredaj, sprednja stran pa zadaj.

»Pa mene poglej, mene!« se oglasi še punčka, ki se je bila tiho splazila s postelje in se približala obema. »Bolj sem podobna plešastemu dedku, ko pa punčki! Vsi se mi bodo smejali, kdorkoli me bo videl!« »Tak ti je res izpulil vse lase?« se začudi medvešček in si radovedno ogleduje punčkino glavo z vseh strani. »Hudimana! Niti enega lasu ti ni pustil!« »Lasuljo mi je izpulil! Vso hkrati! Glejte, kam jo je zagnal,« zajavka punčka, se približa steni in pobere lasuljo s tal. Žalostno jo gleda in gladi, kajti razmršena je tako, da je komaj še podobna lasulji.

»No, poglejte!« zahlipa. »To je ostalo od mojih lepih las, ki so bili vsem tako všeč!« »Lepa res nisi več,« de zamorček, »ampak hodiš vsaj lahko kot se spodobi. Mene poglej, kako bom moral odslej hoditi, da se kam ne zaletim!« In zamorček začne hoditi po sobi s petami in hrbtom naprej, kar je tako smešno, da se še osliček, ki se je bil približal koncu postelje, ne more vzdržati smeha. »I-aaa, i-aaa,« se zareži in striže z uhlji. »Izgini!« zarjove medvešček, da kar odmeva od sten. »Izgini, da ti ne izpulim uhljev, zasukam glave narobe in ne preparam trebuha!«

Osliček še nikoli ni videl medveščka tako hudega. Takoj ga mine smeh in hitro se umakne s svojim vozičkom vred pod posteljo. Tam je na varnem. Od tam si tudi upa odgovarjati medveščku. »Glej ga, kako se usaja!« zariga. »Ali sem vas jaz tako zmrcvaril, ha?« »Ti nas nisi, ne, ampak všeč ti pa je, da nas je Mihec take naredil; in to je grdo, veš!« se oglasi punčka, »Zakaj pa ga je Metka zašpecala, a? Špecati je še grše!« de osliček. »Seveda, ker ga je Metka zašpecala, se mora nad nas spraviti, kajne?« zabrunda medvešček. »Vi trije ste njene igrače, zato!« modruje osliček.

»Kar nehajmo!« zamahne zamorček z roko. »Kaj bi se oslom prepirali!« »Jaz se pa z vami ne bom!« zamrmra osliček in skloni glavo skoro do tal, da bi malo zadremal. »Zbudimo raje Mihca! Popravi naj nas!« predlaga punčka, »Ako pa ne bi hotel, ga nabijmo!« doda zamorček. »Hm,« zamrmra medvešček, »kdo pa naj ga nabije? Ali z njim bi se ruval, gledal pa Metko, ker imaš glavo tako zasukano. Ali morda punčka, ki se tepsti ne zna? Ali jaz, ki moram paziti na svoj trebuh, da mi slama ne uide? Ne, s tem nič! Pa tudi z zbujanjem ni nič. Kaj pa veš, kakšne volje bi bil, ko bi ga zbudili? Morda še hujše kot prej, ko nas je tako zmrcvaril! Si moramo že kaj bolj pametnega izmisliti!« »Veste kaj!« vzklikne punčka in oči se ji zabliskajo od osa, ker ji je padla imenitna misel v glavo. »K Vsevedu pojdimo! Vseved vse ve in zna. Vseved nas bo popravil in ozdravil. Meni bo lasuljo spet pritrdil na glavo, zamorčku bo o zasukal, tebi, medvešček, pa trebuh zašil!« »Hm, ta pa ni slaba!« se zamisli medvešček, »Vseved bi nam res lahko pomagal. Ampak, kako bomo prišli do njega? Do doma lutk je daleč in z zamorčkom, ki mora hoditi ritensko še dlje!« »Osliček naj nas pelje!« predlaga zamorček. »Za kazen, se nam je prej smejal!« »Saj res!« vzklikne medvešček in udari šapo ob šapo od veselja. Potem počene, se skloni, pogleda pod posteljo in zabrunda: »Hej, oslič, pridi sem!«

Osliček se zdrami, umakne v še temnejši kot in zariga: »Ha, nisem tak butelj, kot ti misliš! Da mi boš uhlje potrgal, glavo zasukal pa trebuh razparal, kajne?« »Glej ga, kako je zamerljiv!« se huduje medved, »Ali sem ti že kdaj kaj storil, kaj?« »Nisi, ampak prej si rekel, da boš!« »No, ja, kaj vsega ne rečemo, kadar smo jezni! Ti bi se na ves svet jezil, ako bi moral hoditi okrog z razparanim trebuhom! Kar pridi, nič se ti ne bo hudega zgodilo!«

»Res je, midva sva za pričo!« prikimata še punčka in zamorček. »No, prav! Ampak to ti povem: Ako se me samo dotakneš, bom jutri povedal Mihcu! Naložil ti jih bo, da jih še prešteti ne boš znal!« je odgovoril osliček in previdno pripeljal svoj voziček do roba postelje. Tam se je uprl na sprednji nogi, iztegnil vrat in nezaupljivo vprašal: »Kaj bi radi?« »Le ven pridi, nikar se ne boj!« de medved. »K Vsevedu bi radi, da nas ozdravi in popravi. Pa je peš predaleč. No, in smo si rekli: Morda bi nas prijatelj osliček tja zapeljal!« »O, to pa!« se razveseli osliček in potegne za sabo voziček izpod postelje. »Že dolgo nisem bil nikjer zdoma. Od začetka sva z Mihcem še kam šla, zadnje čase me pa vedno pušča doma. In tudi Dom lutk bi rad spet videl, pa stare prijatelje tudi, ako so še živi! Kar na voziček se spravite vsi trije. Zdirjali bomo, da se bo kadilo za nami!«

»Vidva zadaj, jaz na kozla!« veli medved in že spleza na kozla. Tam zavzame vso širino, si z eno taco stiska trebuh, ker mu sili slama iz njega, z drugo pa zgrabi vajeti kot pravi kočijaž. Medtem sta se tudi punčka in zamorček povzpela na voziček in sedla na edino klop. Punčka si je zavezala lasuljo okrog vratu, da bi je ne izgubila, ako bi osliček prehitro dirjal; zamorček pa se je usedel tako, da mu hrbet gleda naprej, ker bi drugače ne vedel, kod se bodo vozili. Medvešček se ozre, pogleda, če je vse v redu, zamahne z vajeti in veli: »Zdaj pa le! Hiii!« Osliček veselo zariga, brcne z zadnjimi nogami in zdrvi v lepem loku okrog Mihčeve postelje proti vratom. Tam se ustavi in reče: »Odprite vrata!« Medvešček na kozlu se vzpne na zadnje tace in izteguje sprednje, kolikor more. Kljuke pa ne more doseči, predaleč spredaj je in previsoko.

Medved se popraska za uhlji in premišljuje, kako bi vrata odprl. Pa se domisli. Hitro se obrne, zgrabi zamorčka in si ga posadi na ramena, rekoč: »Pa ti poizkusi. Samo navzdol je treba pritisniti kljuko!« Zamorček prikima in išče z rokami predse. Išče in išče rokami na desno in levo, se sklanja naprej, kolikor se le da, kljuke pa ne dotipa. »Ne gre! Ne vidim, ko pa nazaj gledam. Če bi se pa obrnil, videl, a z rokami ne dosegel!« žalostno zastoka.

»Saj je tudi kljuka predaleč! Za dolžino oslička predaleč!« se oglasi punčka. »Tudi če bi zamorčku glava prav stala, bi ne mogel kljuke doseči!« »Aha, zato!« zabrunda medved in prime s taco zamorčka noge, da bi mu ne padel z ramen. »Pazi, zamorček, in dobro drži. Na oslička bom stopil, potem bova bliže vrat. Ko jih boš lahko dosegel, povej!« In medvešček stopi s kozla na oslička ter začne hoditi njegovem hrbtu proti vratom. »Ojoj!« zajavka takrat osliček. Medvešček in zamorček mu pretežka. Naj še tako napenja moči — vzdržati ne more. Zadnje noge mu kar same klecnejo, medved se zamaje, išče ravnotežje, izpusti zamorčkove noge in lovi s taco po zraku — pa vse zaman: ko snop se zavali vznak na oslička, norček zviška nanj in nazadnje se oba, medvešček in zamorček z glavama naprej prekopicneta z oslička na tla, da dvakrat prav glasno poči. Pa sta kmalu spet na nogah. Nekam kislo se nasmehneta drug drugemu in se popraskata po glavi, ker se jima je tam delala buška, ali ker ju je sram, da sta bila tako nerodna.

»Haha, to ste pametni!« se tedaj zasmeje aeroplanček, je vse to gledal iz kota sobe. »To se lahko vsakemu pripeti!« zabrunda medved. » Ali sem jaz kriv, da je osliček taka reva?« »Pa naj kdo drug poskusi nositi takega debeluharja, kakor je medved, pa še zamorčka povrhu! Vse kar je prav! Saj nisem slon, iz železa pa tudi ne!« se jezi osliček.

»Veste kaj?« prekine punčka prepir, ki bi skoro nastal. »Izprežimo oslička, vzdignimo oje in ga prislonimo na vrata, pa bo medvešček lahko splezal po njem do kljuke!« »Imenitno! Kar dajmo!« pokima medved, pljune v tace in se približa osličku. »Ha,« se spet oglasi aeroplan, »no, in kaj bo potem, ako se vam posreči odpreti ta in še druga vrata? Kako pa se boste potem peljali po stopnicah navzdol? Potolkli bi se tako, da bi vas nihče več ne mogel spoznati. In vozička bi bili tudi samo še koščki! To ste pametni!« Medvešček, zamorček in punčka zazijajo in se spogledajo od presenečenja in punčka je pokimala: »Res je! Po stopnicah bi se morali peljati! Na to nismo mislili! Bomo morali le peš, nič ne pomaga!« »Peš je predaleč! Do jutra ne pridete tja!« odvrne aeroplanček, »Ha, peš je predaleč, z vozičkom ne moremo — kako pa naj pridemo tja, kar ti povej, ki se delaš tako pametnega!« zarentači medved in bi najraje kaj strl ali polomil od jeze. »I, kako! Tako: Niti peš, niti ne z vozičkom!« se zasmeje aeroplan. »Jaz vas popeljem, pa bo! Skozi okno bomo odfrčali in bomo pri Vsevedu desetkrat prej, kot bi bili z vozičkom, in stokrat prej kot peš!« »Glej ga, saj ni tak, kot sem mislil!« se razveseli medvešček. »Imel sem ga za pregosposkega in preošabnega, da bi se menil za nas... Za mano! Leteli bomo!« »Krasno! Čudovito!« vzklikne punčka in skoči kar zviška z voza. »Imenitno! Še nikoli nisem bil v aeroplanu! Še nikoli letal po zraku! Samo v sanjah kakšenkrat!« si zamorček mane roke in se ritensko bliža letalu.

Kmalu splezajo vsi trije na aeroplan in obstanejo pred odprtino, ki pelje vanj. Odprtina pa je preozka, da bi mogel medved skozi njo. In tudi sedež za potnike pod odprtino ni zadosti širok za vse tri. Komaj za dva je v letalu prostora!

»Seveda, seveda, na to nisem pomislil. Oprostite!« se opravičuje aeroplan, »Samo dva se bosta lahko peljala, samo dva! Pa tudi pretežki bi bili trije! Lahko bi peljal dvakrat, a kaj, ko pa se medvešček nikakor ne more stlačiti skozi odprtino!«

»Jaz pa vem, kako bomo to reč speljali, da bo prav za vse!« de punčka. »Naredimo tako: Jaz se odpeljem z aeroplančkom k Vsevedu. Ko mi popravi lasuljo in mi jo pritrdi na glavo, da bom spet taka, kot se spodobi, pripeljem sem še Vseveda, da še vaju ozdravi!« »Zakaj pa se ne bi še jaz odpeljal k Vsevedu, ko pa je v aeroplančku prostora za dva?« ugovarja zamorček.

»Saj zato!« pojasni punčka. »Kako naj pripeljem Vseveda, ko pa je prostora samo za dva, a? Ali naj tebe pustimo v Domu lutk? Kaj bo pa Metka rekla?« »No, prav,« se vda zamorček. »Samo glej, da ga res pripelješ!« »No, ja, naj bo!« zamomlja še medvešček, spleza slabe volje z letala in pomaga še zamorčku na tla. Jezen je in neprestano brunda predse: »Da moram biti tako velik, da moram biti tako širok!« Ne ve, kaj bi dal, da bi letel enkrat v življenju po zraku čez streho in vrtove, čez zelena drevesa. Medtem je punčka že zlezla v letalo in se udobno usedla. Samo glava ji še moli iz aeroplana. Aeroplan prižge lučki, ki ju ima spredaj, da vidi kam in kod, propeler se zavrti in zabrni, da se vse trese. Trenutek nato že zdrvi letalo po sobi, kroži nekaj časa po tleh, poskakuje, zabrni še močneje in se dvigne. Ko blisk švigne prav nizko nad posteljo, napravi tri kroge okrog sobe in, ko doseže višino okna, zleti skozenj in že ga ni več.

Medvešček in zamorček stečeta k oknu, se tam iztegujeta in zavzeto gledata, kako se lučki aeroplančka v zraku visoko nad strehami oddaljujeta in vedno bolj manjšata, dokler ne izgineta v daljavi.

Tudi osliček je bil priropotal s svojim vozičkom k oknu. Tudi on bi rad z očmi sledil punčkinemu poletu, a ne more — pogled mu zamegle solze, ki mu tako curljajo iz oči, da se na tleh pod njegovim gobcem širi vedno večja mlaka. Prehudo mu je, da ne more ven in v Dom lutk, kjer je imel toliko znancev in prijateljev in kamor si je že tako dolgo želel.

»Kaj pa je to?« prestrašeno zašepeta zamorček in se hitro obrne. »Nič!« odvrne medvešček. »Mihec je v snu nekaj zamrmral in se obrnil na drugo stran.«

V DOMU LUTK[uredi]

Široka ulica sredi mesta je ko izumrla. Ura je že pozna in obločnice, ki vise med hišami visoko nad asfaltom, so tudi že ugasnile. Okna stanovanj so temna — nihče ni več buden, vsi ljudje spe.

Samo izložbeno okno velike trgovine je razsvetljeno. Šopi žarki svetlobe prodirajo skozi debelo steklo in razsvetljujejo ulico tja do nasprotnih hiš. V izložbi je toliko lepega, da bi se moral ustaviti, kogar bi pot zanesla mimo, in toliko raznovrstnega, da ne bi vedel, kam gledati. Celo uro bi lahko stal ob šipi in gledal, pa še ne bi videl vsega. Po tleh, po policah, vsepovsod leže lepo okrašene škatle, iz škatel pa kukajo nakodrane črnolase, plavolase, rdečelase punčke v svilenih pa tudi preprostih oblekah in nošah. Vmes so tudi take, ki zapro oči, o se uležejo, in jih spet odpro, ko vstanejo, in rečejo: Mama!« ako jih kdo stisne okrog pasu.

Sredi izložbe gledajo iz lepe škatle svinčeni vojaki s puškami in sabljami v rokah ter s čeladami na glavi. Stoje, leže, ali se naslanjajo drug na drugega, in bistro gledajo, ko da čakajo povelje svojega oficirja, ki stoji visoko vzravnan sredi škatle.

Nedaleč od vojakov stoji jeklena vojna ladja polna stolpičev s topovi. Vsi njeni topovi gledajo na ulico, ko da hočejo braniti izložbo pred tatovi in pirati.

Ob šipi raste palma, njen vrh sega do vrha izložbe. Na palmo je bila splezala opica. Z eno nogo se drži palmove veje, z drugo se upira ob šipo. Ne daleč od palme stoji velik slon in izteguje svoj dolgi rilec proti opici, ko da bi jo hotel ali pregnati s palme ali pa ji pomagati z nje.

Pod palmo na drugi strani stoji žirafa in zaman izteguje dolgi vrat — palmovi listi vise previsoko, ne more jih doseči.

S stropa sredi izložbe visi tanka vrvica, na vrvici se komaj vidno ziblje pajac. Obraz mu je ves našminkan, obleka pisana. V vsaki roki ima pokrovko. Z obraza se mu bere, kako rad bi zamahnil z rokami in udaril pokrovko ob pokrovko, da bi se vsi zbudili.

Na tleh pod pajacem stoji mizica, okrog mizice stolčki, za mizico pa sedi Vseved. Ves je v črni halji in obraz mu je čudno podoben zdravniku, ki je zdravil Metko. Na glavi nosi visoko, špičasto pokrivalo. Pred seboj na mizi ima črno torbo, ob njem pa sedi bolniška sestra v beli obleki in je vsa podobna Mihčevi mami.

Vseved in vsi v izložbi stoje ali sede ali leže nepremično, nihče se ne gane, nihče ne spregovori nobene besede. Ko da so začarani v stoletni sen. Nenadoma prekine tišino rahlo brnenje. Od zunaj prihaja. Vedno bliže prihaja, vedno glasneje se oglaša.

Svinčeni oficir se zgane, prisluhne in se zravna. Še bolj napeto prisluhne, potem si potisne kapo proti desnemu ušesu, se potiplje okrog pasu, da se prepriča, ali mu je sablja dobro pripasana, in dregne pod rebra trobentača, ki se naslanja na rob škatlje in mirno spi.

Trobentač je v trenutku buden. Skoči pokonci, se izprsi, strumno salutira z desnico in reče: »Pokorno javljam — malo sem zadremal!« »Že prav,« pokima oficir in iztegne roko proti šipi. »Poslušaj!«

Trobentač se še bolj zravna, udari peto ob peto ter de: »Pokorno javljam — poslušam!« »Ali slišiš?« vpraša oficir. »Pokorno javljam — slišim! Čmrlja slišim!« odgovori trobentač. »To ni čmrlj, to je vojno letalo!« vzklikne oficir in skoči iz škatle. Sredi izložbe udari peto ob peto, potegne sabljo iz nožnice in zavpije: »Zatrobi alarm!«

Trobentač se požene z enim samim skokom iz škatle, se postavi v pozor, dvigne trobento in zatrobi, da gre skozi ušesa: »Ta-ta-ta, trara, ta-ta-ta, trara...« Svinčeni vojaki planejo na noge, ko da bi bomba padla mednje, in skačejo drug za drugim iz škatle, ko da jih nevidna vzmet meče iz nje. V naslednjem trenutku že stoje drug ob drugem v dveh vrstah pred oficirjem.

Oficir dvigne sabljo in veli: »V bojno vrsto in puške na strel — ena, dve!« Vojaki zdrve vsi hkrati na desno in levo in ko bi mignil stoje v eni sami ravni vrsti. Puške imajo naperjene proti ulici. Nepremično stoje in trdno kot zid. Vsem se na obrazih pozna, da so pripravljeni boriti se do zadnje kaplje krvi proti vsakomur, ki bi si upal napasti Dom lutk.

Medtem so se tudi druge lutke zbudile. Tiste, ki jih ni zbudilo brnenje, je predramilo pa trobentanje. Nobena ni več spala, vse so začudeno gledale okrog sebe in skušale uganiti, kaj se godi v tej pozni uri.

Opica je splezala prav na vrh palme in se sklonila naprej, da je z glavo butnila v šipo. Skremžila je gobec, se popraskala po glavi, potem pa se zastrmela na ulico in kar se da napeto vlekla na ušesa šum, ki je prihajal vedno bliže. Kar trese se od radovednosti.

Od nekod je pretekel kodrolas kuža, se vzpel s sprednjima nogama na palmo, tiho zarenčal, pokazal zobe in poslušal. Brnenje ga jezi, vznemirja. Ves drhti od razburjenja in togote, ker ne vidi zunaj nikjer nobenega, ki bi ga napadel, ali vsaj zalajal nanj. In ker ni nikogar, nad komur bi se znesel, zarenči nad mačko, čeprav sta si z mačko v Domu lutk dobra prijatelja. Jezi ga, ker hoče muca mimo njega in usloči hrbet, kar pomeni: »Pa se dajva, ako si upaš!« Kužetu pa ni do pretepa — zaničljivo se namrdne in obrne glavo na drugo stran, da ne vidi, kako pleza muca po deblu navzgor.

Iz škatle, ki stoji tik ob šipi na nasprotni strani izložbe, je med trobentanjem odletel pokrov in iz škatle se je sprožila dolga, svetla vzmet z glavo harlekina na zgornjem koncu. Vzmet se nemirno ziblje sem ter tja, da zaplavajo pisani trakovi okrog harlekinovega vratu kakor zastave v vetru in da butne harlekinova glava nekajkrat z vso silo v šipo izložbe. Sredi lutk viseči pajac se veselo ziblje na vrvici. Še preden je trobentač odtrobental svoj alarm, je že začel ko nor udarjati na pokrovke, da bi še tiste zbudil, ki bi jih trobenta ne mogla.

Žirafa je bila izmed prvih, ki so se zbudili. Zdaj izteguje vrat, čim više more in z glavo po strani opazuje nebo nad strehami nasprotnih hiš, da bi prva ugotovila, kaj pomeni čudno brnenje.

Vsi so razburjeni, nemirno tekajo sem ter tja in se sprašujejo, kaj neki pomeni čudni ropot, ki je vedno glasnejši in prihaja vedno bliže. Niti najstarejši ne pomnijo, da bi se bilo že kdaj zgodilo kaj podobnega sredi noči.

Le Vseved je ves čas mirno sedel za mizo. Ob trobentanju je samo dvignil glavo. Iznad očal gleda proti ulici in se nič ne razburja. Ko da ve, kaj se bliža in zakaj.

Tudi slon se ni preveč razburil. Prvi trenutek je res dvignil rilec proti oknu in zatrobil skozenj, pa se je kmalu umiril, povesil rilec in se ritensko umaknil do mize. Tam stoji zdaj ob Vsevedu, ko da ga hoče varovati. Vseved mu pokima v zahvalo in ga potreplja po debeli koži na stegnih.

Medtem je zunaj brnenje naraslo do take moči, da je preglasilo ves hrup in trušč v Domu lutk. Nenadoma pa utihne in na ulici se prikaže aeroplanček. Poskakujoč po asfaltnem tlaku ulice zavije z veliko brzino na nasprotno stran ulice, se tam obrne in v lepem loku zakroži proti Domu lutk. Ob izložbi, s propelerjem skoro tik ob šipi, mirno obstane.

Nekaj trenutkov se nič ne zgodi, Aeroplanček se niti ne gane več, nič ne reče, niti z lučkama ne mežika — nič — in lutke v Domu se čudijo: »Po kaj pa je prišel? Kaj hoče?« Pa se v odprtini letala nenadoma prikaže punčkina glava, nato še roke, ki se iztegujejo proti izložbi, ko da bi nekaj prosile.

Lutke v izložbi se radovedno obrnejo proti Vsevedu in s pogledi sprašujejo: »Kdo je to? Kaj hoče?« 

Vseved dvigne roke in pomaha na desno in levo, češ: »Pomirite se, pomirite se!« potem pa vstane in stopi k slonu. Stoječ ob njem se dvigne na prste, nastavi na usta dlani in zavpije slonu v uhelj: »Odpri!«

Slon najprej pokima, potem pa še z rilcem nekajkrat za mahne navzgor in navzdol, kar pomeni, da je razumel, in mogočno stopi naprej proti oknu izložbe. Sproti si mora delati pot, ker so vse lutke razburjene in se prerivajo proti šipi. Zdaj oplazi z rilcem to zdaj drugo lutko, da kar odletavajo z nje njegove poti. Čez nekatere mora celo stopiti, da bi jih ne pohodil. Končno le dospe srečno do šipe. Tam se ustavi, povesi rilec in skloni glavo. Počasi in previdno se nagne naprej in se s čelom dotakne velikanske šipe, ki zapira izložbo. Okvir šipe zaškriplje, slon stopa naprej, okno se začne odpirati in pod spodnjim robom okvira nastaja odprtina.

Tačas se je punčka že izmotala iz letala, zdrsnila po njegovem trupu na ulični tlak, stekla k izložbi in tam potrpežljivo čakala, da ji odpro.

Končno se je šipa odmaknila dovolj daleč in je špranja pod njo zazevala zadosti široko. Punčka stopi lahko brez težav v izložbo. Najprej se zahvali slonu: »Hvala lepa!« potem se prikloni Vsevedu, zatem še vsem ostalim na desno in levo ter vljudno pozdravi: »Dober večer!«

Na pozdrav odgovori samo Vseved. »Pozdravljena v Domu lutk!« reče prijazno in ji pokima. Vsi ostali so pozabili odzdraviti. Preveč so presenečeni. Take lutke še niso videli, odkar so na svetu. Punčka s plešo, brez enega lasu na glavi! Kaj takega pa še ne! Glava ko tiste krogle tamle v škatli — krogle za balinanje. Še žoge niso vse tako gladko gole! Z odprtimi usti in debelimi očmi silijo lutke z vseh strani naprej. Vsaka si hoče prav od blizu ogledati to čudo vseh punčk. Še žirafa je pritekla izpod palme in iztegnila svoj dolgi vrat čez vse lutke, ki se gnetejo pred punčko.

Začudeno si jo ogleduje z vseh strani. Le slon, ki se je bil ritensko umaknil, da se je okno spet zaprlo, se ne meni dosti za punčko, ampak se spravi v kot, pomaha z rilcem enkrat na levo enkrat na desno ter s svojimi majhnimi očmi opazuje početje ostalih.

»Napravite ji prostor, da bo lahko prišla k meni!« se oglasi Vseved in pokaže z roko predse, kako naj se sprednji radovedneži umaknejo na desno in levo.

Lutke, ki so punčki zastavile pot, da ni mogla naprej, se umaknejo in punčka Špela je zdaj lahko prišla do Vseveda, Stopajoč proti mizi se nenehno priklanja Vsevedu in se končno ustavi pred njim.

»Kaj pa je tebe prignalo k nam?« vpraša Vseved in premeri punčko z očmi od nog do glave. »Kaj nisi ti tista Špela, ki si še pred kratkim bila pri nas in te je neka Metka vzela za svojo?«

»Tista sem, da, tista!« pokima punčka, »Prišla pa sem zaradi tega, glejte!« In Špela se pogladi po pleši in sname lasuljo z vratu. Na jok ji gre, ko pove: »Včeraj sem bila še lepa punčka z lasmi, danes pa plešasta kot ne vem kaj! Pa sem prišla, da mi pomagate vi, ki vse znate in vse veste!«

»Hm, vsega že ne vem, vsega že ne znam!« odkima Vseved. »Tega na primer že ne vem, kako in kdaj si izgubila lase. To se je moralo pred kratkim zgoditi, morda nocoj to noč, ko sem spal. Ali si imela tifus ali kako drugo tako bolezen, da so ti lasje izpadli?«

»Ne, ne tifusa ne kaj drugega,« odgovori punčka, »Mihec mi je izpulil lase. Vse hkrati s kožo vred!« »Mihec?« se začudi Vseved in položi prst na čelo kakor učenjaki, kadar globoko premišljajo. »Mihec, praviš? Čakaj, a pomislim, kdo je to .., Aha, zdi se mi, da vem.. . Ali ni to tisti fantek, ki pritiska na ulične zvonce po hišah, strelja s konicami na ljudi in se znaša nad sestrico, čeprav je mlajša od njega in bolj šibka?«

»Tisti Mihec, da!« pokima punčka. »Sinoči je narisal pajaca na zdravnikov suknjič, potem pa meni izpulil lase, zamorčku zavil glavo, da mu zdaj gleda nazaj namesto naprej, medveščku pa razparal trebuh, da mu slama sili iz njega! Samo osličku in aeroplančku je prizanesel, ker ju ima za svoja.«

»Joj, joj, joj!« se čudi Vseved. »Kaj pa mu je, da je tak? Morda ima v sebi tako žilico, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči?«

"Jaz bi mu že dal žilico!« zatrobenta slon, da se ves Dom strese. »Z rilcem bi ga zgrabil za lase, ga dvignil visoko v zrak in ga stresel, da bi mu zobje šklepetali od strahu in bolečin!« »Ah, kaj, to bi ne bilo nič! To bi mu morda bilo še všeč! Poznam take pobalinčke!« se oglasi oficir, ki stoji pred svojimi vojaki sredi izložbe, in grozeče zamahne s sabljo. »Pred puške, pred puške bi morali postaviti take sorte fantalinov. Že zato, da bi še drugi vedeli, kaj jih čaka, ako bodo taki!«

»Ti bi samo ,bum, bum,« za vsako figo!« zavrne oficirja bolniška sestra, ki je medtem polna usmiljenja otipavala punčkino glavo in si ogledovala razkuštrano lasuljo. »Puške niso še nikogar ozdravile. Ubijale so, ne pa zdravile. Mihca bi morali operirati in mu vzeti tisto žilico, ki mu ne da miru!«

»Saj ni žilica,« se vmeša punčka v razgovor, »škratec je, ki ga nosi v sebi, škratec, ki ga zapeljuje in uči, da dela take reči!«

»Škratec? Kakšen škratec neki!« zamahne Vseved z roko in si pogladi brado. »Pa čeprav! Ali nima Mihec staršev, da bi pregnali hudobijo iz njega?«

»Ima!« pokima punčka. »Oba ima, očeta in mater, A sta oba brez moči nasproti njemu. Posebno zadnje dni je tak kot še nikoli, ker je oče odšel na vojaške vaje in je mama sama doma. Nje se Mihec najmanj boji, morda zaradi tega, ker ve, da ga ima rada in mu marsikaj odpusti, čeprav je kakšenkrat huda nanj in pravi, da ni pri pravi pameti pa da mu prav gotovo manjka kako kolesce v glavi.«

»Jaz bi ga že ne imela rada!« se iz lepe bele škatle oglasi črnolasa punčka in dvigne glavo. »Jaz že ne! Tako hudobnega fantka že ne! Za nič na svetu bi ga ne marala!«

»Saj ni hudoben, samo živ je tako in nagajiv,« odvrne Špela. »Kadar škratec v njem spi, takrat je dober in ljubezniv. Kolikokrat me je že pestoval, se prijazno z menoj pogovarjal, me gladil in kite spletel, da bi nobena spletična ne znala lepše. Medveščka ima tudi rad. Po cele ure se z njim igra in pazi nanj, da bi se mu kaj ne zgodilo. Nič manj prijazen ni z zamorčkom, čeprav ga je včeraj hotel pobeliti s kredo. Mami sicer najmanj desetkrat na dan kakšno nakuha, ima jo pa le rad. Ko je sinoči rekla, da ga več ne mara in da ga bo dala kam daleč proč, je bil hudo žalosten in je jokal...«

»Zakaj pa potem take uganja, ako ima vse rad?« se čudi neka rdečelasa punčka ob Špelici. »Zato ker ga tisti škrat tako uči!« odgovori Špelica. »Takrat je strašno nagajiv in stikljiv. In tudi nagle jeze je takrat. Če mu kaj ni všeč, če ne gre vse tako, kakor on hoče, vzroji, ko da bi ne vem kakšna hudoba planila vanj!«

»Jaz bi mu tisto hudobo kmalu pregnal!« vzklikne pajac na vrvici in jezno udari pokrovko ob pokrovko. »S pokrovkama bi ga po zadnji plati — čin, čin, pik, pok! — dokler ne bi tista hudoba ali škratec zletel iz njega. Jaz bi ga že ozdravil, jaz! Tako krotek bi postal ko jagnje! Verjamete?«

»Ali pa bi on tebe!« meni punčka. »Ti ga ne poznaš, ti še ne veš, kakšen je, kadar ga ihta zgrabi. Nihče mu ni kos, kadar začne brcati z nogami, mahati okrog sebe z rokami pa vpiti ko deset srak hkrati!«

»Ti pa mene ne poznaš in ne veš, kakšen sem jaz, ako se koga lotim!« se hvali pajac, »Ako začnem udrihati, me nihče več ne more ustaviti. Takšen sem, ha!«

»No, no, le nikar se zdaj še vi ne prepirajte!« dvigne Vseved roko in miri na desno in levo. Potem vstane, gre okrog mize in se približa punčki. Previdno in narahlo otiplje njeno plešasto glavo, mrmra: »hm, hm,« in reče bolničarki: »Daj mi iz torbe gumi arabikum!«

Bolničarka stopi k mizi, odpre torbo, privleče iz nje dolgo tubo in jo izroči Vsevedu. »Medtem ko bom jaz mazal, razčesi lase in spleti kite,« veli Vseved in vzame tubo lepila iz bolničarkinih rok.

Bolničarka pokima in vzame punčki lasuljo iz rok. Z glavnikom, ki ga potegne iz žepa svoje halje, začne česati zmršene lase lasulje.

Vse lutke se pomaknejo še bliže. Nekatere napeto sledijo vsakemu gibu Vseveda, ki je odprl tubo, iztisnil iz nje rumenkasto lepilo in začel mazati z njim punčkino glavo, druge lutke pa so obkolile bolničarko in gledajo, kako razčesava lasuljo, nato pa spleta lase v dve dolgi kiti. »Tako,« de Vseved, ko je razmazal lepilo po vsej punčkini glavi. »Ali si gotova?« vpraša potem bolničarko.

»Sem,« odgovori le-ta in mu izroči lepo gladko in v dve debeli kiti spleteno lasuljo. Vseved si ogleda lasuljo in pokima bolničarki, češ: »Pridna si bila!« Potem se še bolj približa punčki, dvigne lasuljo, jo spretno povezne na njeno glavo, stopi korak nazaj, si jo ogleda od daleč, se ji spet približa, ji popravi lasuljo tu, popravi tam, pogladi ob strani, potreplja po temenu, narahlo pritisne na tilnik, poboža punčko po licih in de: »Tako, zdaj si spet punčka kakor treba!«

»O, ljubi Vseved, kako naj se ti oddolžim, kako naj se ti zahvalim?« vzklikne punčka in vsa srečna otipava lasuljo. Ko pa prinese še opica od nekod zrcalo, da se v njem lahko ogleda z vseh strani, ne ve, kaj bi počela od hvaležnosti. Najraje bi objela Vseveda in ga poljubila na lice.

»Ah, kaj bi se zahvaljevala!« zamahne Vseved z roko. »Saj moramo vendar pomagati, če je kdo pomoči potreben!«

»Ampak,« se Vseved koj nato domisli, »kaj pa medvešček in zamorček? Ali nista ranjena, ali kaj? Nekakšna na pol invalida? Aeroplanček pa še vedno stoji tam zunaj. Kaj ni šel nazaj, da ju pripelje? Na ta dva smo čisto pozabili!«

»O, ne,« odgovori punčka. »Jaz nisem pozabila. Samo to je tako: Naš aeroplanček prepelje lahko samo dva, medveščka pa sploh ne, ker je prevelik in preširok. Ne more se stlačiti v letalo. Zato smo se zmenili, da bom vas vprašala, ako bi hoteli biti tako prijazni in se peljati z mano v naše stanovanje pa tam pomagati medveščku in zamorčku.«

»Hm,« se zamisli Vseved. »Kaj ni to tam, kjer je tudi Mihec, tisti Mihec, ki uganja take, da ni za nikamor?« »Tam, da, prav tam, v isti sobi!« »Če je tako, pa grem, prav rad grem. Zelo me ima, da bi si ogledal tistega Mihca in ako je res tak srboritež,« se odloči Vseved. Trenutek nato pa nagrbanči čelo: »Ampak brez bolničarke bi težko opravil, posebno ako bi bilo treba koga operirati. Ali ne bi mogla tudi bolničarka z nama? Saj jo je komaj za dobro ped od tal. In jaz tudi ne tehtam preveč!«

Punčko zaskrbi. Ogleda si Vseveda in bolničarko in se oddahne: Vseved je sicer velik, a suh ko trlica, bolničarka pa je res tako drobna, da bi jo lahko v letalu vzela v naročje. »Pojdimo,« vzklikne dobre volje, »mislim, da bo šlo!« »No, potem pa le!« pokima Vseved, se približa slonu, mu zavpije v uho, naj odpre izložbo, in vzame torbo z mize. »Na svidenje, pa pridni bodite tačas!« pozdravlja na desno in levo ter se pridruži punčki in bolničarki, ki že hitita proti izhodu. Ob šipi se vsi trije ustavijo in čakajo, da jo slon odrine, kolikor je treba. Dolgo jim ni treba čakati. Slon se je bil že uprl v šipo in že stopa naprej, potiskajoč s svojo ogromno močjo težko šipo navzven.

Zaškripalo je, zacvililo in že se je začela šipa na spodnjem delu odpirati. Prikazala se je špranja, ki je postajala vse večja in večja. Kmalu je tolikšna, da stopijo lahko vsi trije skozi njo na prosto. Ob aeroplanu se ustavijo in punčka de:

»Aeroplanček, trije se bomo peljali. Kajne, da lahko?« »Hm,« odgovori aeroplanček, »prav lahko že ne! Enega bi morali najbrž vzeti v naročje. Pa to ni važno. Skrbi me, če niste trije pretežki. Več kot eno kilo ne smete tehtati vsi trije skupaj. Tako je predpisano. Težko bi se dvignil zadosti visoko, ako bi natovoril več kot eno kilo. Taka je ta reč, ne morem pomagati!«

»Saj ni nihče izmed nas debel,« ugovarja punčka. »Eno kilo prav gotovo ne tehtamo. Kje pa!« »Mogoče je res tako kot praviš, mogoče pa tudi ne!« zaskrbi letalo. »Kako naj to vem? Najbolje bo, da se prej stehtate. Tako je predpisano, nič ne pomaga!« In Vseved, punčka in bolničarka se — hočeš, nočeš — morajo vrniti v izložbo, da se stehtajo. S težavo se vsi trije stlačijo v eno izmed dveh skledic tehtnice in Vseved vzklikne: »Položite eno kilo v drugo skledico. Ako nas dvigne, smo lažji od ene kile, ako nas ne dvigne, smo težji!«

Kot bi mignil prineso trije vojaki utež ene kile, rečejo: »Ho-ruk!« in ga polože v prazno skledico. Tehtnica se za trenutek zgane — utež pa ne pritisne navzdol skledice, na kateri stoji. »Pretežki smo!« se Vseved popraska za ušesi. »Ha!« zavpije takrat nekdo z zgornje police. To je pisana papiga, ki se sklanja navzdol in kriči, da gre skozi ušesa: »Štirje ste, štirje ste!«

Vseved pogleda okrog sebe in res zagleda za svojim hrbtom opico. Bila se je prikradla skrivaj k tehtnici, se obesila na skledo za Vsevedovim hrbtom in jo tiščala navzdol. »Ti moraš vedno biti tam, kjer te je najmanj treba, kaj ne?« se jezi Vseved in odriva opico s tehtnice. Opica se nekaj časa brani in upira, potem pa le odskoči. Jezna je, najbolj na papigo. Žuga ji s pestjo in vpije: »Krrr, ph!« kar pomeni: »Le čakaj, špeca!« Komaj je opica odskočila, se je že začela skledica, na kateri so čepeli Vseved, punčka in bolničarka, dvigati navzgor vedno više in više. »No, vidite, saj sem rekla!« vzklikne punčka in pomaha z roko proti aeroplanu, ki je bil prižgal luči, da vidi, kaj bo tehtnica pokazala.

Aeroplanček pomiga s krmilom na repu, da je vse v redu in prav, ter se obrne vzdolž ulice, da bi kasneje laže odletel. »Podvizajte, podvizajte!« zatrobi slon. »Šipa je težka!« »Pohitimo!« reče Vseved, spleza hitro s tehtnice in pomaga še bolničarki in punčki s tehtnice na tla.

Ko da bi gorelo za njimi, zdirjajo vsi trije proti izhodu — Vseved meri pot z dolgimi in hitrimi koraki, punčka in bolničarka pa gresta za njim. »Slepega potnika imate na repu, slepega potnika imate zadaj!« zavpijejo še enkrat lutke v izložbi in tekajo sem in tja, kažoč z rokami in tacami na opico.

Šipa izložbe pa je predebela, da bi mogel kak glas skozi njo — vsi glasovi se ubijajo ob njej. Razen tega ropotata aeroplanov motor in propeler tako, da bi ju še strel iz puške ne preglasil. Nobeden izmed treh potnikov ne opazi opice, ki se veselo zvira in pači na repu letala. Niti aeroplan se ne zave, da nosi črnega potnika na svojem repu — preveč mora paziti na to, kar je pred njim, in ostro poslušati, kako deluje motor in kako se vrti propeler. Samo Vsevedu se nazadnje le zazdi, da nekaj ni v redu. Lutke se mu zde nenavadno nemirne, Obnašajo se, ko da bi ga hotele na nekaj opozoriti. Ko bi aeroplanček tako ne ropotal...

»Hm,« zamrmra Vseved, »kaj neki vpijejo in mahajo s tacami in rokami? Še slon, glejta, je razburjen! Kako maha z rilcem na vse strani!« »Pozdravljajo nas in nam žele srečo na pot,« odvrne punčka in še močneje pomaha z robcem proti izložbi.

»Morda res,« se zamisli Vseved, »ampak meni le nekaj pravi, da ni vse tako, kot bi moralo biti...« »Da nismo kaj pozabili?« zaskrbi bolničarko. »Ne,« odkima Vseved. »V torbi je vse, kar bova rabila, in torba je tu ob mojih nogah. Nekaj drugega mora biti, nekaj, kar bi ne smelo biti! Samo kaj... Tega ne morem in ne morem dognati, ker me preveč moti ropotanje motorja. Ako ni miru okrog mene, kadar premišljujem, se mi vse misli zamešajo in nič ne vem, čeprav pravijo, da sem vseveden...«

Ropot je res tak, da ni mogoče nič misliti. Pa še večji postaja — motor še močneje zabuči, propeler se še hitreje zavrti. Nenadoma se aeroplanček strese, nato pa veselo zdrči po tlaku naprej. Poskakuje po tlaku, kakor kobilica po travniku, in se na vso moč trudi, da bi se dvignil. Šele na koncu ulice se mu posreči, da se kolesa ločijo od tal. Višino streh pa še dolgo ne more doseči, preveč je obtežen. Razen tega se še opica tu pa tam nasloni na krmilo in ga potiska navzdol, da se letalo ne more dvigniti, kot bi hotelo. Nič bi ne bilo čudnega, ako bi se letalo zaletelo v kak hišni vogal ali balkon, ker se ne more dvigniti nad strehe, ampak mora letati med hišami in zavijati iz ene v drugo stransko ulico.

Trem potnikom v letalu ni nič kaj lahko pri srcu ob taki vožnji. Vso pot jih premetava zdaj na to, zdaj na drugo stran in skoro nič ne pomaga, da se tesno objeti tiščijo drug drugega in skušajo na tak način omiliti sunke. Vsi trije si želijo le eno: »O, da bi bilo te vožnje že konec!«

Samo opici prija taka vožnja. Čim bolj jo ziblje, tem ljubše ji je. Zvira se na repu letala, zdaj ga jaha, zdaj stoje brca z nogami na vse strani in se celo postavi na glavo, ko plava letalo mirno po zraku in kadar se premočno zbilje.

PRESTANE NEVARNOSTI IN BOLEČINE[uredi]

»Mene že vse boli od čakanja!« je vzdihnil zamorček in začel nestrpno prestopati z ene noge na drugo. »Mene pa tace, ker si moram, ker si moram ves čas stiskati kožuh, da se mi rana še bolj ne razširi!« je zabrundal medvešček. Pa tudi skrbi me vedno bolj. Najmanj eno uro že stojimo tu in čakamo. Vseveda in punčke pa še od nikoder!« »Da se jima ni kaj pripetilo z aeroplančkom vred?« je zaskrbelo zamorčka. »Kaj pa naj bi se pripetilo?« se je oglasil osliček in si obrisal z nogo še zadnjo solzo, ki mu je polzela po gobčku. »I, kaj!«, je odgovoril zamorček. »Ko da ni še nobeno letalo nikamor zaletelo! Pa še ponoči v temi! Manjka se dimnikov pa dreves in napetih žic po ulicah!«

»Mihčev aeroplan se že nikamor ne bo zaletel!« je odkimal osliček, da sta mu uhlja kar tako zaplahutala. »To je letalo najnovejše sorte! Ni kakšna stara škatla, da veš!«

Osliček je vedno in povsod branil, vse kar je bilo Mihčevo. Najbrž zato, ker je bil tudi on s svojim vozičkom vred Mihčev.

Škatla ali ne, zakaj pa ga tako dolgo ni nazaj, a?« je zamrmral medved slabe volje. »Zakaj, zakaj! Kako naj to vem? Morda ni bilo Vseveda še doma, pa ga mora punčka čakati. Pa tudi daleč je!« je odvrnil osliček in obrnil uhlje proti oknu, da bi bolje slišal.

In so njegovi trobentasti uhlji res ujeli glas, ki je bil močno podoben brnenju letala. »Ha, jaz ga že slišim!« je veselo zarigal. »No, ali nisem rekel? Vidva pa: Nesreča, nesreča! Ha, takšno letalo, pa nesreča!« »Jaz nič ne slišim!« je odkimal zamorček, stopil še bliže k oknu in napeto prisluhnil. »Jaz tudi ne,« je zamrmral medved. »Osličku brenči najbrž kak brencelj okrog uhljev.« »Ti si mi pravi,« se je razburil osliček. »Kako naj brencelj brenči ponoči? Še tega ne veš, da brenclji ponoči spe!« »Naj spe ali ne — letala ni!« je odgovoril medved.

»Pa je! Zdaj ga že prav razločno slišim!« je vzkliknil osliček in začel razburjeno migati z uhlji. »Saj res brenči nekaj v zraku,« se je razveselil zamorček in se nagnil skozi okno, kolikor daleč je mogel. »In vedno bliže prihaja,«

»Da, res?« je zamrmral medved, položil glavo na okno in napeto prisluhnil. »Res nekaj brni!« je potem pokimal. »Tako brni in ropota, ko da je res letalo v zraku. In vedno močneje buči. Bliža se, res se bliža!« »Ha,« je bahavo zarigal osliček, »prej je bil pa brencelj, kaj?« »No, ja, tudi slepa kura zrno najde kakšenkrat!« ga je zavrnil medvešček. Kmalu nato pa ga je zaskrbelo: »Ampak kaj, ako se vrne Špela sama — brez Vseveda?«

»Čudo bi to prav nič ne bilo!« zamomlja osliček. »Vsi, ki ste Metkini, nimate preveč soli v glavi, čeprav se delate, da ste ne vem kako pametni! Prav mogoče je, da je pozabila na vaju.« »Ti in kar vas je Mihčevih pa imate še preveč soli v glavi, kajne?« se je razjezil medvešček.

»Več že, kot vsi Metkini, da veš!« se je bahavo razkoračil osliček, obenem pa poškilil proti postelji, da bi zdirjal pravočasno pod njo, ako bi ga medvešček napadel.

Morda bi se bilo res kaj zgodilo, da ni zamorček razburjeno zamahnil z rokami, češ: »Tiho bodita!« Bil se je močno nagnil vznak skozi okno in napeto poslušal.

»Poslušajta!« je dahnil. »Ali se vama ne zdi, da letalo čudno brni? Ko da hrope, ko da težko leta...« Res je bilo slišati, ko da se letalo s težavo zaganja naprej. Čim bolj se je bližalo, tem bolj razločno se je slišalo, kako hrope in sope in si z muko utira pot skozi zrak. Končno je priletelo v ulico in se bližalo domači hiši. A ne medvešček, ne zamorček se ga nista razveselila. Težka skrb jima je legla na srce, ko sta ga zagledala; saj leta komaj za ped od tal in se zaman trudi, da bi se dvignilo.

»Ne more se dvigniti! Kaj bo pa zdaj?« je s tresočim glasom vzkliknil zamorček. »Kaj, kaj?« se je začudil osliček in se postavil na zadnje noge. Položil je sprednje na okno, se nagnil naprej, iztegnil vrat, čim bolj mu je bilo mogoče, in pogledal na ulico. »Seveda,« je potem vzkliknil, »kako naj se dvigne! Samo poglejta! Na repu čepi opica in se naslanja na krmilo. O, ti grdi spaček!«

Bilo je res tako. Na repu letala je še vedno jahala opica in se naslanjala na višinsko krmilo, ko da je zaslon kakega fotelja. »Stran od krmila, norica!« je zarjovel medved, da je odmevalo od sten na nasprotni strani ulice. Opica se je ustrašila. V trenutku se je vrgla naprej na vse štiri, presenečeno dvignila glavo in pogledala navzgor, od koder je zabobnel na ulico strašni glas. Ko pa je spoznala, kdo jo je prestrašil, se je jezno zapačila proti oknu in medvedu pokazala osle.

Krmilo pa je bilo takrat le prosto in letalo se je začelo počasi, prav počasi dvigati. Zabrnelo je močneje in začelo krožiti med hišami. Med kroženjem se je vilo navzgor kot vijak. Po desetem krogu je že doseglo višino okna, skozi katero so zijali trije razburjeni čakalci. Letalo je še enkrat zavilo na nasprotno stran ulice, se tam obrnilo in zajadralo naravnost proti oknu. Motor je utihnil — še malo — in aeroplanček bi srečno smuknil skozi okno v sobo.

Takrat pa, prav v zadnjem trenutku, je opico prijelo, da bi se prav po gosposko pripeljala v spalnico. Bahavo je potisnila palca sprednjih nog pod pazduho, začela gibati z ostalimi prsti, češ: Ali me vidite? in se naslonila na višinsko krmilo. Letalo se je takoj nagnilo navzdol, izgubilo smer in se z vso silo zaletelo v zid tik pod oknom. Strašno je zaropotalo in zagrmelo, sunek pa je bil tako silovit, da so trije potniki zleteli v loku iz odprtine letala kakor zrele hruške z drevesa, ko zapiha vanj močna burja. In tako nenadoma se je to zgodilo, da niso imeli potniki niti toliko časa, da bi zavpili na pomoč. Saj bi jim tudi ne mogel nihče pomagati. K sreči se je nesreča pripetila tik pod oknom in ni potnike vrglo ob zid, ampak so vsi trije hkrati zleteli naravnost skozi okno v spalnico. Vseved je priletel v presenečenega medveda, se ga oklenil okrog vratu in ga skoraj podrl na tla. Potem je zdrknil po njegovem hrbtu na tla, ga potrepljal po kožuhu, mu rekel: »Hvala!« ter pomagal punčki na noge. Bila se je zaletela v zamorčka s tako silo, da sta se oba zavalila na tla in se tam prekucavala, ko da se nalašč premetavata.

»Jedeta, kako sem se prestrašila! Sem že mislila, da se bom zdaj zdaj razletela na sto koščkov!« je vzdihnila punčka, ko jo je Vseved rešil izpod zamorčka, ki je prestrašeno krilil z rekami in brcal z nogami. Sunek ga je bil tako zmedel, da mu je kar sapo jemalo in ni mogel nekaj časa spregovoriti nobene besede. S težavo se je dvignil s tal, se otipal po vsem telesu, da ugotovi, če je še cel, nato pa vzdihnil:

»Prvi trenutek sem mislil, da je bomba priletela v mene in da sem že mrtev!« »Pomagajte!« je takrat zaprosil tanek glasek za Vsevedovim hrbtom. Bila je bolničarka, ki je bila priletela naravnost na oslička, mu zajahala vrat in se oprijela njegovih uhljev, da ne bi padla. Ni vedela, kako bi se rešila. Osliček je bil zanjo prevelik, z njegovega vratu do tal predaleč. Vsi so pohiteli k osličku in z združenimi močmi varno sneli bolničarko z osličkovega vratu in jo posadili na tla.

»Torba me je ovirala, če ne bi bila že kako zlezla z oslička,« se je opravičila, ker jo je bilo nekoliko sram, da so morali vsi pomagati.

»Kje pa je tista grda merkovca?« je jezno zabrundal medved. »Ona je vsega kriva! Videl sem, kako je potisnila krilo navzdol, da se je potem moralo zaleteti v zid! Kje je, a jo premikastim!« »Haha!« se je oglasila opica z zunanje strani. Tam je sedela na okviru zunanjega okna, se gugala sem pa tja in se sem v obraz smejala. Tudi ona je bila zletela z letala, se nekajkrat prekopicnila v zraku in se k sreči ujela z repom za okenski okvir.

»Z njo bomo že doma obračunali, kar pusti jo!« je dejal Vseved. »Stikljivka je pač in nagajivka, da malo takih. Povsod mora imeti svoje prste vmes, nagaja pa vsakomur in povsod, da smo je vsi že siti v Domu lutk. Bojim se, da je ne bo nikoli srečala pamet!«

»Zakaj ste jo pa vzeli s seboj?« se je začudil zamorček. »Saj je nismo,« je odvrnil Vseved. »Skrivaj se je izmuznila Doma in se splazila na aeroplan. Opazili smo jo šele prejle, ko je bilo že prepozno!« »Obtežila je letalo, potepinka grda!« je pristavila bolničarka trka in zagrozila z roko proti oknu. »Ampak, le čakaj, doma bomo dali ovratnik in te kam privezali, da ne boš mogla kamor več!« »Iii-aaa, iii-aaa...« je bolničarko nenadoma prekinil glasen jok, ki je prihajal izpod Mihčeve postelje. Bil je osliček, je ves nesrečen sedel pod posteljo z glavo med sprednjimi nogami in jokal, da se je vsakomur milo storilo. Solza za solzo mu je drsela po gobcu navzdol in mu močila kopita. »Ja, kaj pa je?« se je začudil Vseved in stopil bliže.

»Iii-aaa!« je osliček še glasneje zavekal. »Vsi ste se rešili, samo našega, Mihčevega aeroplančka ni več! Z življenjem je plačal svojo dobroto! Kdo ve, na koliko koščkov se raztreščil! Iii-aaa, iii-aaa...« »Saj se ni, le poslušaj!« je odgovoril Vseved in pokazal z roko proti oknu. Zunaj nekje je brnelo, se bližalo in vedno hitreje oddaljevalo. Vsi so se oddahnili in se približali oknu. Osliček je nehal jokati, si z nogo obrisal solze z gobca in se pridružil ostalim. Poznal je to brnenje — bilo je brnenje njegovega prijatelja, Mihčevega aeroplančka. Torej se ni raztreščil, ampak se le srečno izmotal iz nezgode?

Tako je tudi res bilo. Ko se je zgodila nesreča, se je aeroplan odbil od zidu, se po zraku prekucoval proti tlom, a v zadnjem trenutku tik nad asfaltom ujel ravnotežje, vžgal motor in že začel krožiti med hišami. Krožil je vedno više in više, dokler ni priplaval v višino okna spalnice. »No, vidiš,« je Vseved požgečkal oslička med uhlji, »še nekaj trenutkov in med nami bo!«

In je res bilo tako. Letalo je že brnelo po zraku v višini okna, se pognalo na drugo stran ulice, se obrnilo in z ugaslim motorjem prišumelo skozi okno v sobo. Zakrožilo je še dvakrat po sobi navzdolž in počez, se nagnilo navpično navzdol in lepo pristalo v svojem kotu. Tam je ugasnilo luči, vzdihnilo: »Pa je le šlo vse po sreči!« in od vsega hudega in utrujenosti zakinkalo.

Njegovega prihoda je bil najbolj vesel osliček. Ni vedel, kaj bi počel od radosti. Pa se mu je približal s svojim vozičkom, se sklonil nadenj in ga vsega oblizal. Tako je osliček izkazoval svojo ljubezen in vdanost svojim najboljšim prijateljem.

»Haha!« se je zarežala opica, ko je videla, kako oblizuje osliček letalo. Bila je ovila rep okoli kljuke in viseč na njem zbijala z nogami po šipi z zunanje strani. Vreščala je in se režala na vse grlo. A ko je videla, da se nihče ne meni zanjo, je rekla: »Ph«! in se užaljeno pognala na zgornji del okenskega okvira.

»Toliko strahu pa že dolgo nisem prestal!« se je oglasil zamorček in se globoko oddahnil. »Zdaj vam lahko povem, kaj me je najbolj skrbelo. Da ne bo več Vseveda in da bom moral za zmeraj hoditi s petami naprej in z očmi na hrbtni strani!« »Jaz pa z razparanim trebuhom, dokler me ne bi vrgli kam proč!« je dodal medved. »No, tako hudo tudi ni bilo,« se je nasmehnil Vseved. »Namesto da bi se pripeljali k vam, kakor se spodobi, smo pač z vso silo prifrčali kot bomba skozi okno. No ja, tako ali tako — prišli smo in zdaj smo tu, da vidimo, kaj je z vama in ali vama lahko pomagamo!« In Vseved je prijel zamorčka za glavo, ker mu je bil najbližji. Začel jo je pretipavati z vseh strani in trkati po njej.

»Hm, res so ti jo čudno zaobrnili!« in skušal z močnimi sunki zasukati glavo na pravo stran, »Pa tudi vso bulasto imaš in polno vzboklin. Ali se rad postavljaš na glavo, ali kaj?« »O, ne,« je odgovoril zamorček s tresočim glasom, ker ga je skrbelo, kaj bo Vseved počel z njim, »ampak tisti Mihec tamle me je večkrat vrgel iz naročja na tla ali pa me kresnil s kladivom po glavi, da so mi takoj zrasle bule in se pokazale vdrtine in vzbokline. Še dobro, da mi do zdaj še ni počila. Kakšenkrat me je že tako, da sem mislil, zdaj zdaj me bo konec. Najhuje je z njim, kadar ga jeza zgrabi! Sinoči ga je tako prijelo. Pa mi je v jezi zasukal glavo tako, kakor zdaj stoji. Ne morem pa ne morem je več spraviti na prejšnje mesto.«

»Ali je to Mihec, ki tamle tako mirno spi?« je vprašal Vseved in pokazal s prstom na Mihčevo posteljo. »Kdo bi si mislil, da je tak nepridiprav. Jaz že ne, ako bi mi ne povedali. Tako mil in ljubek obraz ima! Da, da, videz večkrat vara!«

»Saj tudi res ni tak, kot pravijo!« je dejal osliček, ki je izpod roba postelje opazoval početje Vseveda. »Zakaj ne pove zamorček, kolikokrat ga je posadil na voziček in sem ga jaz vozil po sobi gor in dol? In kolikokrat ga je miloval, ga jemal v naročje in se z njim pogovarjal, ko da je človek! Grdo je, kar pravi zamorček o Mihcu! Če mu je kdaj prizadejal kaj hudega, mu je po nesreči, nehote!« »Kaj mu je tudi vrat zavil po nesreči in nehote, a?« se je medvešček vmešal v razgovor. »To je storil v jezi, v hudi jezi. Saj tudi ti ne veš, kaj delaš, ko si jezen! Najbrž mu je bilo potem koj žal!« se je oglasil iz kota aeroplanček, ki ga je zbudil glasen prepir. Ni mu bilo pogodu, da govore slabo o Mihcu.

»Žal gor, žal dol — jaz pa le moram hoditi s petami naprej in nositi glavo narobe!« je zajavkal zamorček in od bolečin kremžil obraz, ker mu je hotel Vseved s silo obrniti glavo. »Ne gre!« je nazadnje odnehal Vseved, stopil korak nazaj, si pogladil brado in zamišljeno gledal zamorčka.

»Sem že jaz tako poizkušal,« je zabrundal medved, ki je ves čas stal ob Vsevedu in gledal, kaj dela, »Pa ni šlo in ni šlo! Jaz mislim, da se je moralo kaj zatakniti v njegovem vratu.« »Hm, najbrž res!« je pokimal Vseved in se odločil: »Veste kaj? Poizkusil bom kasneje, ko mi bo lahko medvešček pomagal. Zato moram najprej ozdraviti medveščkov trebuh!« In Vseved se je obrnil k medveščku, si natančno ogledal njegov trebuh, mu zapenjal in odpenjal kožuh in ves čas zmigoval z glavo.

»Hm, hm, huda reč!« je potem dejal in se popraskal za ušesi, »Brez bolečine ne bo mogoče! Slamo bo treba spet stlačiti noter in potem rano zašiti. To pa bo bolelo! Mislim, da mu bo treba dati injekcijo proti bolečinam!«

»Ne maram injekcije!« se je razburil medvešček. »Saj nisem kaka mila Jera. Medved sem in prenesem še take bolečine. Kar stlačite slamo kamor hočete, pa šivajte s še tako dolgo šivanko — iz mojega gobca ne boste slišali nobenega stoka, pa če boste čakali sto let! Glavno je, da mi bo kožuh spet v redu in bom spet cel in zdrav! Kar začnite!«

»No, če si tak junak, naj bo po tvojem!« je Vseved zmigal z rameni in pokazal na mizo. »Kar tja na mizo se ulezi in se potem ne gani več!« Medvešček je pokimal, počasi in previdno splezal na stol, od tam na mizo in se ulegel na hrbet ter pomolil vse štiri od sebe.

Medtem je Vseved položil na mizo kraj medveščka svojo torbo, jo odprl in pomignil bolničarki, naj pride k njemu. Bolničarka si je obrisala roke v predpasnik, stopila na stol, ker je bila miza zanjo previsoka, in sklonjena nad medveščkovim trebuhom čakala.

»Zdaj pa takole, pa čim bolj hitro, da bo manj časa bolelo,« je rekel Vseved in se sklonil nad medveščka. Stisnil je roke v pesti in začel tlačiti slamo v medveščkov trebuh ter jo potiskati na vse strani. Koj nato je začela še bolničarka suvati s svojimi drobnimi pestmi v medveščkov trebuh in poravnavati slamo, da bi je nikjer ne bilo ne preveč ne premalo.

»Junak pa je, junak! Niti gobca ne skremži!« je šepnil zamorček punčki na uho. Oba sta se bila približala mizi in z na sprotne strani sledila zdravljenju. »Ne morem več tega gledati! Slabo mi bo! Ubogi medvešček!« je dahnila punčka in se odmaknila od mize. Vsa bleda je stopila k oknu, da se navžije svežega zraku. Nehote je od tam prepodila opico, ki je zvedavo iztegovala vrat proti mizi. Opica je jezno zapihala: »Ph!« in skočila spet na okvir zunanjega okna.

»Tako, zdaj pa šivanko in nit!« je dejal Vseved in se zravnal, Globoko se je oddahnil in si obrisal pot s čela. Tlačenje slame v medveščkov trebuh ga je zelo utrudilo. Bolničarki se pa ni poznala utrujenost, čeprav je bila drobna in suhcena. Najbrž je bila vajena takega dela. Hitro si je obrisala roke, segla v torbo in privlekla na dan dolgo šivanko in močno nit. V trenutku je vdela nit v šivanko in oboje izročila Vsevedu.

Vseved si je popravil očala in začel šivati. Pred vsakim vbodom je povlekel robova rane drugega proti drugemu, ju zašil in povezal z nitjo, kakor povezujemo čevlje z vezalkami. Vbodov je bilo treba nič koliko in vsi so bili boleči. A medvešček je junaško vse prenašal. Samo pri prav globokih zbodljajih se mu je gobec malce skremžil. Zastokal pa ni niti enkrat. Tiho in mirno je ležal, ko da ne šivajo njega, ampak koga drugega. Samo pogled mu je večkrat obstal na Mihcu. Takrat ga je vsakokrat zgrabila huda jeza. Najraje bi zaškripal z zobmi od togote. Pa se je vedno še pravočasno premagal, ker se je bal, da si ne bi Vseved mislil: »Glej ga, od bolečin škriplje z zobmi!«

Kakor vse mine, je imelo tudi šivanje rane svoj konec. Vseved se je zravnal, prerezal s škarjami nit in zamrmral:

»Tako, zdaj si spet zdrav in cel. Ampak junak si res bil, kar je res, je res! Bolničarka ti bo samo še namazala šive z jodom, pa se boš lahko spet pretepal s tistim tvojim Mihcem!« »Ha, saj nisem nor!« je zabrundal medvešček, medtem ko ga je bolničarka mazala z jodom po trebuhu. »Da mi spet razpara trebuh, kajne? Sicer pa ni Mihec moj, ampak sem jaz Metkin. Takega pobalina hudobnega bi jaz ne maral za nič na svetu!« »Hudoben že ni, veš!« se je punčka zavzela za Mihca. »Grdo je to, da govoriš tako o njem samo zato, ker nisi njegov!« »Ti ga pa hvališ, ker te večkrat nosi v naročju po sobi, ko da si njegova,« se je oglasil zamorček, »Ako ne bi bil hudoben, zakaj ti je pa izruval lase z glave, a? Si že pozabila, kajne?« »Saj jih ni nalašč,« se je vmešal v prerekanje še osliček. »Ni je zgrabil za lase, da bi jih izruval, ampak zato, da jo vzame Metki, ker ga je zašpecala mami. On je vlekel punčko za lase, Metka pa za noge k sebi. Oba sta enako kriva. Pa tudi pobalin ni, da veste! Sram vaju je lahko obeh, tebe, zamorček, in tebe, medvešček, tudi! Vedno se z vama lepo igra in vaju ima rad, vidva pa o njem tako grdo govorita!«

»Le poglej mojo glavo, pa boš videl, kako me ima rad!« se je razburil zamorček. »Še kaj več kot pobalin je! Jaz bi ti lahko naštel toliko njegovih lumparij, da bi se ti dlaka ježila, ako bi vedel zanje. Ti vsega ne vidiš, kaj vse počne, ko skoro vedno čepiš s svojim vozičkom pod posteljo.« »Beži, beži!« je odgovoril osliček. »Ti ga ne maraš, ker nisi njegov! Kakšne lumparije neki!«

»Kakšne?« se je razburil zamorček. »Takšne, da je kaj! Saj je še njegov oče rekel, da je pobalinstvo, kar je storil, ko mu je Mihec razdrl uro, in odvil iz nje kolesje, da se sploh ni dala več popraviti, ker se je pol kolesc porazgubilo. No, ali je bila ali ni bila to velika lumparija?«

»To je bila radovednost, ne pa lumparija!« je menila punčka. »Pa mu je bilo potem takoj žal, da je to storil.« »Ali mu je bilo tudi žal, da je polomil mamin dežnik, ko mu je bil za padalo in je skočil z njim z omare tako na tla, da mu je polomil vse šprikle in je šla palica na tri kose? Ali ni pobalinstvo delati tako škodo?«

»Ha, pobalinstvo! Nič pobalinstvo!« se je oglasil aeroplan. »To je bilo junaštvo, da veš! Pa ti poizkusi skočiti z omare in leteti kot letalo po zraku! Kaj je on kriv, da se je dežnik tako hitro polomil, a? Tisti je pobalin in lump, ki je napravil tako zanič dežnik, ne pa Mihec!« »Naj bo junak ali pobalin, meni je vseeno!« je zabrundal medvešček, ki je bil medtem cel in zdrav splezal z mize, si veselo otipal trebuh in se zahvalil Vsevedu.

»Jaz vem le to,« je nadaljeval, »da dela z menoj, ko da nisem medved, ampak žoga, ki vse prenese, ker je mrtva reč in ustvarjena za to, da se odbija od stene ali od tal, in je nič ne boli. Najmanj desetkrat na dan priletim v kak rob mize ali nogo stola ali na strop, da vidim vse zvezde in sem že ves bulast. Kolikokrat me zgrabi za nogo in vrti nad svojo glavo po zraku, da mislim, zdaj, zdaj bom brez ene noge! Tega ne morem prešteti. Pa tudi brc, ki sem jih od njega že dobil, ne morem prešteti, ker znam šteti samo do deset, brc pa je bilo ne vem koliko več!«

»Veste kaj?« se je oglasil Vseved in dvignil obe roki pa mahal z njimi, da bi pomiril prepirljivce. »To ni za nikamor! Eni pravite, da je Mihec dober fantek, samo nagajiv in radoveden, drugi trdite, da je pobalin in lumpacij in kaj vem kaj še vse, tako da zdaj res ne vem, kaj naj si mislim. Si ga bom moral že sam ogledati in presoditi, kako in kaj je z njim. Morda je bolan in ga bo treba ozdraviti, morda je res kaka hudoba v njem, ki jo bo treba prepoditi, kdo ve? Ampak prej moramo še zamorčka ozdraviti, ako je mogoče.«

»Zakaj bi ne bilo mogoče?« je prestrašeno zajavkal zamorček. »Ni vse mogoče na tem svetu, dragi moj!« je odgovoril Vseved. »No, morda bo pa le šlo! Bomo videli. Le pridi sem k meni!«

Vseved je stopil k oknu, skozi katero je sijala luna, in ko se mu je zamorček približal, ga je prijel za glavo in si jo še enkrat natančno ogledal z vseh strani. Ves čas je migal z glavo in mrmral: »Hm, hm...« potem pa je prijel zamorčka za roko, ga odpeljal k stolu in ukazal medveščku: »Ti boš moj pomočnik! Ko ga bom dvignil, ga boš prijel za noge in vlekel navzdol. Tudi če bo vpil in prosil, ga ne boš smel izpustiti! Dolgo ne bo trajalo!« »I, zakaj bi vpil in prosil, saj ni mevža!« je menil medvešček in se približal zamorčku, »Kajne, da nisi mevža?« ga je še vprašal. Zamorček pa ni mogel odgovoriti. Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe, tako se je bal. Samo odkimal je.

Vseved je stopil na stol, se sklonil, prijel z obema rokama zamorčka za glavo, ga dvignil visoko, da so mu noge zabingljale po zraku, in velel medveščku: »Primi ga za noge in vleči navzdol, kar se da!« Medvešček je zabrundal: »Bom!« in hotel zgrabiti zamorčka za noge, a ga je prehitela opica. Ko je videla, kako binglja zamorček po zraku sem in tja, je skočila z okna naravnost na njegovo desno nogo, da bi se še ona gugala.

»Ti spaka grda, ti!« je zabrundal medved, jo hitro zgrabil za rep in odtrgal od zamorčka. Potem jo je zavrtel okrog svoje glave in zagnal skozi okno. Spet se je tam spretno ujela za okvir in se zapačila medvedu: »Hrrr!«

Medved pa se ni nič več zmenil zanjo. Z obema sprednjima tacama je zgrabil zamorčka za noge in z vso silo potegnil navzdol. Čeprav je zamorček obljubil, da ne bo zajavkal, si le ni mogel kaj, da ne bi zastokal: »Ojoj!« Prepričan je bil, da mu bosta Vseved in medved odtrgala glavo. Pa mu je nista. Pač pa se je glava začela dvigati vedno više, vrat se mu je ločil od trupa, reklo je: »Krrrk!« in tam, kjer je prej bil vrat, se je prikazala zavita vzmet. »Jedeta, to je hrbtenica!« je zajavkala punčka in zaprla oči, da ne bi gledala, kako trpi ubogi zamorček.

»Pazi, dobro drži! Zdaj je najbolj važno!« je takrat vzkliknil Vseved medveščku in začel obračati glavo. Šlo je gladko, ko le kaj! Z lahkoto je Vseved zasukal glavo tako, da je gledala na pravo stran. Ko je imel glavo tam, kjer jo je hotel imeti, jo je izpustil. Vzmet se je skrčila, reklo je: »Tk,« in glava je obstala tam, kamor jo je potegnilo. To se je zgodilo tako hitro in tako nepričakovano, da bi bil zamorček skoro prevrnil medveda, ko je z vso silo zletel navzdol v njegovo naročje.

»No, no,« je zamrmral medved in postavil zamorčka na noge predse. Zamorček je nekaj trenutkov obstal ko omamljen in se ni ganil. Potem pa je začel vedno hitreje obračati glavo na desno in levo, nekajkrat je pokimal z njo, nekajkrat jo dvignil, da je videl strop. Ko je ugotovil, da mu glava spet stoji, kakor treba, in da jo lahko obrača po mili volji, se mu je obraz kar razlezel od zadovoljstva in sreče.

»Juhuhuj!« je zavriskal in koj pozabil na bolečine, ki jih je prej moral prestati. Zgrabil je začudeno punčko okrog pasu in se z njo zavrtel po sobi. Nato se je pognal k Vsevedu, ki je medtem stopil s stola, in ga poljubil enkrat na levo, enkrat na desno lice.

»Ti si mi pravi!« se je nasmehnil Vseved in ga nalahko odrinil od sebe. »Saj si ves iz sebe!« Zamorček je res skakal okrog, ko da je brez uma. Trepljal je medveda po ramenu, da je kar pokalo, se zviška vrgel na letalo, da je ubogi aeroplanček kar škripal, in objel in poljubil oslička na smrček, da je bil potem ves smrkav po obrazu. Celo opico je hotel poljubiti, pa ga je ta opraskala z nogo po nosu. Šele takrat se je umiril.

»Zdaj si pa oglejmo tistega vašega Mihca,« je dejal Vseved, si z brisačo obrisal roke in stopil proti Mihčevi postelji.

»Prižgite luč, da bom bolje videl,« je tja grede še dejal, »lunina svetloba je prešibka.« Medvešček in punčka sta stekla k vratom, ob katerih je stalo stikalo, punčka je splezala na medveščka in zavrtela črni gumb. Žarka svetloba je obsijala sobo, da je bilo kakor podnevi.

RAZBURLJIV LOV[uredi]

Vseved se je približal Mihčevi postelji s počasnimi, važnimi koraki, kakor gre tako imenitnemu učenjaku. Postelja in Mihčev obraz sta bila vsa obžarjena od svetlobe, ki jo je odsevala velika bela krogla izpod stropa.

Ko na ukaz so Vsevedu sledile še ostale lutke. Celo opica se je z enim samim skokom pognala z okna na spodnjo končnico postelje in se tam pačila in zvijala na vse strani, dokler je ni medved mimogrede spet zapodil stran. Užaljeno in jezno je spet odskakala, od koder je prišla. Sedeč na oknu si je začela iskati bolhe, češ: Delajte, kar hočete, kaj me briga!

Medtem so se vsi ostali razvrstili, kakor se je vsakomur bolje zdelo. Punčka se je povzpela na posteljo, sedla na stranico in zabingljala z nogami. Zamorček in medvešček sta si drug drugemu pomagala na nočno omarico. Od tam bosta najlaže zasledovala vse, kar se bo zgodilo. Izpod postelje je priropotal osliček s svojim vozičkom, položil sprednji nogi na posteljin rob prav blizu blazine in vdano gledal svojega gospodarja, ko da ga hoče braniti z zobmi in kopiti, ako bi mu hotel kdo prizadejati kaj hudega. Tudi aeroplanček se je neslišno približal. Prižgal je svoji lučki in jih nameril navzgor. Ko pa je spoznal, da mu postelja zakriva Mihca, je užgal motor, zavrtel propeler in se dvignil. Zakrožil je enkrat po sobi, sredi leta utihnil in pristal na spodnjem koncu postelje, od koder je s svojima lučkama lahko vse opazoval.

Zavladala je tišina. Komaj da se je še kdo upal glasno dihati. Vse oči so bile napeto uprte v Vseveda, ko da bi mu hotele brati že z obraza, kaj misli.

Tudi Vseved je molčal. Globoko sklonjen nad Mihcem, si ga je dolgo ogledoval, ga tipal, mu privzdigoval veke in sploh počel vse, kar počno pravi zdravniki. Le tu pa tam se je zravnal, se obračal k bolničarki, ki je stala ob njegovi strani, zmigoval z glavo in vsakokrat komaj slišno zamrmral: » Hm, hm...« 

Mihca je bil že vsega pretipal, vsega pregledal, nič posebnega ni mogel na njem izslediti. Še in še je Vseved zmigoval z glavo, še in še v zadregi mrmral svoj: »Hm, hm!«

Nazadnje se je zravnal in dejal: »V glavi je vse v redu. Nobenega kolesca ni ne preveč ne premalo. Tudi nobenega kolesca ni, ki bi se zatikalo ali ki bi se ne vrtelo, kakor se to godi pri ljudeh, ki niso pri pravi pameti. Fant ni niti malo prifrknjen, ampak niti malo ne. Tudi v njegovem srčku je vse v redu. Bije mirno in enakomerno kakor pri ljudeh, ki se ničesar ne boje in mirno spe, ker niso ničesar takega storili, da bi ne mogli mirno spati. Čudno je to, čudno kot le kaj! Svoj živi dan še nisem videl kaj takega! Pravite: Tak pa tak je, to pa to lumparijo je zakrivil — on pa leži tu pred mano kot nedolžen otročiček, ki ne more nobenemu nič hudega storiti.« »Saj tudi res ni storil nič takega!« se je oglasil osliček. »Prav dober fant je! Brez hudobije!« je dodal še aeroplan.

»Kaj pa moja glava, medveščkov trebuh pa punčkini lasje, a? Ali ni to nič?« je ugovarjal zamorček z nočne omare in zažugal s pestjo proti Mihcu.

»Saj, saj!« je kimal Vseved in si gladil brado. »To je ravno čudno in česar ne morem razumeti. Prejle sem mu dvignil veke in mu pogledal v oči. Takih očk nimajo hudobni ljudje, prav nič hudobije ni v njih, samo veselje žari iz njih. Nekaj hudomušnosti je res v njih, a hudomušnost ni hudobija. Le glejte, kako se v sanjah lepo smehlja! Ko da bi slišal, kaj govorimo! Hudobni ljudje se ne znajo smehljati, V Mihcu mora biti kaj drugega, nekaj, kar ga sili in zapeljuje, da stori to ali ono neumnost, to ali ono lumparijo!«

»Škratca ima, škratca, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči,« je dejala punčka. »Zdravnik je rekel, da ga ima! Zdravnik že ve!« »Ali ga je zdravnik videl? Morda se mu je pa samo zdelo, da ima Mihec kaj takega v sebi,« je podvomil Vseved.

»Ne, ne,« je odkimala punčka. »Videl ga je, prav zares ga je videl!« » In mami ga je pokazal,« je dodal osliček. »Oba sta ga videla.« »Kje sta ga videla?« bi rad vedel Vseved. »V glavi ali kje?«

»Ne v glavi, v trebuščku in prsih,« je rekla punčka. »Zdaj je bil v trebuhu, trenutek nato pa v prsih. Švigal je sem pa tja ko neumen. Pa pačil se je in brcal in se zviral. Niti sekunde ni bil pri miru.« »Škrat je vsega kriv,« je zarigal osliček. »Če mene samo ena bolha uščipne ali piči en sam brencelj, že začnem ritati in bi najraje zbezljal ne vem kam, kako bi šele zdivjal, če bi me tak škratec neprestano ščipal in praskal po trebuhu in se premetaval noč in dan v meni! Ha, še misliti ne smem na kaj takega.«

»Seveda, zdaj naj bo škrat vsega kriv in mi bi morali še Mihca odpuščanja prositi, da smo slabo o njem mislili!« se je razjezil medvešček. »Škratec! Kakšen škratec neki! On sam je malopriden škrat, kakor je dolg in širok!«

»Tako je!« se je zamorček pridružil medvedu. »Hudobijo, hudobijo ima v sebi, ne pa škrata! To mi povejte, če niste že pozabili: Kdo je meni sinoči narobe obrnil glavo in me potem zagnal čez posteljo, da sem zviška priletel na stol, a? Mihec ali škratec? Kdo me je hotel napraviti belčka, da bi se mi vsi moji sorodniki smejali in me zaničevali? Škratec ali Mihec? In kdo me je včeraj nabil s šibo po zadnji plati, ker nisem mogel zapreti oči, ko me je položil na posteljo? Mihec ali škratec?«

»Mihec, kajpak!« je vzkliknil medved in začel divje mahati s šapami okrog sebe. »Mihec je vsega kriv, ne pa škratec, ki ga nikjer ni! Mihca kaznujmo zdaj — vi, Vseved, nam pa pomagajte, ker bi ga sami težko zmogli. Da si bo zapomnil za zmeraj, kdaj nas je tako zmrcvaril in poškodoval!« »No, no, ne tako divje, ne tako divje! Ali hočete biti taki, kot pravite, da je on? Saj niste ljudje, saj ste vendar lutke, ki ne store nikomur nič žalega!« se je oglasil Vseved, ki se je bil ves ta čas tiho posvetoval z bolničarko, kaj naj še stori. Potem je glasno dejal:

»Kazen je šele takrat dobra, kadar nobeno drugo zdravilo nič ne pomaga! Kdor dela take reči kot Mihec, ta je bolan in ga moramo zdraviti. Najprej moramo torej vedeti, zakaj je Mihec takšen, zakaj tako nagajiv in hitre jeze, potem bomo šele lahko premislili, kako bi ga ozdravili. Tudi zdravnik mora najprej vedeti, na čem boleha bolnik, potem šele lahko predpiše zdravila. Nihče ni od rojstva slab, ampak postane šele kasneje. Torej se je Mihec moral česa nalesti, kakor se lahko vsak človek naleze kake bolezni. Morda je v Mihca res smuknil kak škratec, ki ga zdaj zapeljuje in mu šepeta: »Stori to, stori ono...« In vedno kaj slabega, nikdar kaj dobrega! Morda je res tako, kot pravi zdravnik. No, videli bomo! Bolničarka, daj mi kukalo!«

Bolničarka je hitro stekla k mizi in privlekla iz torbe dolgi cevi podobno kukalo. Oči vseh lutk so se začudeno zastrmele v čudno kukalo in spremljale bolničarko, dokler ga ni izročila Vsevedu. Vseved je vzel kukalo in ga raztegnil, da je postalo še daljše. Nato je Mihca odgrnil in mu odpel srajčko. Širši del kukala mu je položil na prsi, skozi ožji del pa gledal z enim očesom. Gledal je in gledal, daljšal in krajšal kukalo, ga premikal po Mihčevih prsih sem in tja ter govoril: »Tu ni nič posebnega. Vse je v redu. O kakem škratu ni niti sledu. Srček mu sicer bije prehitro, a to je zaradi tega, ker se mene boji — najbrž tudi v sanjah ve, kaj se godi. Tudi pljuča se mu hitreje gibljejo, ne v njih ne okrog njih pa ni nič. Poglejmo, kako je z želodcem!«

In Vseved je pomaknil kukalo navzdol po Mihčevem telesu in presenečeno vzkliknil: »Ha, kaj pa je to? Vse polno majhnih rumenih kroglic se prekucuje po želodcu!« »To so najbrž koščice od češenj,« je povedala punčka. »Saj jih je pojedel s koščicami vred celo kilo!« »Ni res! Ni jih pojedel s koščicami vred!« je zavpil zamorček. »Koščice je izstrelil skozi okno ljudem na nosove in obleke!«

»Kako grdo govoriš!« se je namrdnila punčka. »Samo ena je priletela na nos in samo ena na obleko!« »Ha, čeprav!« je medved potegnil z zamorčkom. »Kdor enemu na nos ali obleko, ta lahko tudi vsem!«

»Res so koščice, zdaj jih že razločno vidim. Ampak med njimi je nekaj drugega, nekaj ploščatega in okroglega. Pa štiri luknjice ima!« se je močno začudil Vseved in s tem preprečil, da se ni razvil hud prepir med prijatelji in nasprotniki Mihca.

»Ha!« je zarigal osliček. »Že vem, kaj je tista čudna reč. Gumb je, navaden gumb. Z Metko sta se šla stavo, Mihec je trdil, da požre gumb, ako le hoče, Metka pa da ne. In Mihec ga je res požrl. Ko da ni nič, ga je! Ena, dve pa ni bilo gumba več! Mihec vsako stavo dobi, tako je pameten!«

»Lepa pamet, ha,« je zamrmral medved. »Nespamet, ne pa pamet, ako poješ gumb, da te potem v želodcu tišči in po trebuhu ščiplje!« »Pametno res ni bilo to!« je pokimal Vseved in dalje iskal s kukalom. »Ampak o kakem škratu res ni ne duha ne sluha nikjer!«

»Morda se je skril v trebušček,« je menila punčka. »No, pa preglejmo še trebuh,« je odgovoril Vseved in premaknil kukalo na Mihčev trebuh. Ni še dobro pogledal skozenj, že je začel s prosto roko mahati in začudeno vzklikati: »Presneta reč ti taka! Kaj takega pa še nisem doživel, odkar sem Vseved. Ali je ali ni?« »Kaj pa je, kaj pa je?« so drug za drugim vzklikali ostali in se sklonili bliže, da ne bi preslišali nobene besede. Celo letalo je za trenutek vžgalo motor, se približalo in še močneje posvetilo z lučkama. »Ne vem, kaj bi dejal!« je odvrnil Vseved in glas se mu je tresel od razburjenja. »Prehitro se plazi in zvija okrog, da bi mogel dobro videti. Težko je tej stvari slediti.«

»Glista je to, glista, ne pa škrat, haha!« se je zasmejal zamorček in dregnil medveda pod rebra, »Seveda, kaj pa drugega!« je dodal medvešček. »Saj ni dolgo tega, kar jih je imel toliko, da bi jih lahko prodajal!«

»Imel jih je res, ampak so šle od njega, ko mu je mama dala česen!« je odgovorila punčka. »Saj ga ni pojedel!« je medved zavrnil punčko. »Skozi okno ga je vrgel, mama njegova pa je mislila, da ga je pojedel.«

»Prava reč, če ga ni,« je zarigal osliček. »Jaz bi se česna tudi branil! Glavno je, da so šle gliste od njega!«

Spet bi se bil vnel prepir o tem, ali je bilo prav ali ne, da je Mihec vrgel česen skozi okno, namesto da bi ga pojedel in se s tem prej rešil grdih glist, pa je vse prekinil Vsevedov vzklik: »Škrat je, zares je škratec! Noge ima in roke. Na pol je rdeč na pol zelen. Pa tanek je in drobcen, noge in roke so mu suhe pa jezik ima dolg. Izteguje ga proti meni, hudoba nemarna, pa osle mi kaže! Najbrž ve, najbrž vidi, da ga opazujem.«

»Ali si slišal? Pravi, da je res škratec!« je medved zašepetal zamorčku v uho in nabral kožo na čelu v gube, ker ga je jezilo, da ni njegova obveljala. Zamorček je bil preveč presenečen, da bi mogel kaj odgovoriti. Kar sapo mu je vzelo in z odprtimi usti je strmel zdaj v Vseveda, zdaj v Mihca. Medved pa se ni hotel še vdati. Glasno je podvomil: »Samo če je res in ni Mihec kaj takega požrl, kar je samo podobno škratu!«

»No, pa poglej sam, ti neverni Tomaž! Zdaj stoji pri miru in si ga boš lahko dobro ogledal!« je odgovoril Vseved in nagnil kukalo proti medvedu.

Medved se je kar sede pomaknil na rob omarice, prijel za kukalo in pogledal skozenj. »Tristo lačnih volkov, res je!« je presenečeno zabrundal. »Tak je kot predrto lačen komar. Skače pa okrog ko bolha in se pači ko mačka, kadar ji kdo stopi na rep. Ti nemarna hudoba ti! Tak ti si tisti, zaradi katerega smo tako trpeli! O, ko bi te jaz dobil med kremplje. Takoj bi se nehal pačiti pa burke briti!«

»Dajte, da ga še mi vidimo!« so začeli vzklikati ostali z vseh strani in se prerivati bliže h kukalu. »Saj boste,« je kimal Vseved in odvzel medveščku kukalo. »Vsi boste, samo lepo po vrsti!« In je pomolil kukalo najprej punčki, nato zamorčku in osličku. Nazadnje je skozi kukalo pogledal s svojo lučko še aeroplan, ki se je dvignil in nekaj trenutkov mirno obstal v zraku nad Mihcem. Vsi so ugotovili, da ima Mihec res škratca v sebi, vsi so dobro videli, kako rogovili v Mihcu, se tam zvira na vse pretege, brca z nogami, krili z rokami, izteguje jezik, se reži in kaže osle vsakomur, ki ga gleda skozi kukalo.

»No, zdaj vidite, kdo je kriv!« je osliček prevzetno pogledal okrog sebe. Bil je zelo ponosen, ker se mu je malokdaj zgodilo, da bi njegova obveljala. »Škratec je kriv, ne pa Mihec! Mihec je revež! Delati mora, kar mu škratec ukaže, če ne, mu lahko trebuh pregrize, kaj se ve! Mihcu moramo pomagati! Škratca moramo prepoditi iz njega. Tako pravim jaz, vi pa recite, kar hočete!«

»Ho, le počasi, le počasi!« je zabrundal medvešček, ki bi le rad imel zadnjo besedo. »Zakaj pa škratca uboga, a? Zakaj ga ne zapodi? Zakaj mu ne reče, naj gre tja, od koder je prišel? No, dobro! Naj bo po tvojem! Jaz sem tudi za to, da prepodimo škratca iz Mihca. Pa ne zato, da bi pomagali Mihcu, taki mevži, mevžasti, ki si ne zna sam pomagati, ampak zato, da ujamemo tega nemarnega škratca, ki se norca iz nas dela, in ga potem premikastimo, da se mu nikoli več ne bo ljubilo kazati nam osle in jezik! Vseved, zgrabite ga, če morete in če veste kako!«

Vseved se je popraskal za ušesi, si pogladil brado, se globoko zamislil, potem se pa nasmehnil in odgovoril: »Ni je stvari na svetu, ki bi ji Vseved ne mogel do živega, in ni je hudobe, ki bi je Vseved ne znal zgrabiti za roge!«

Potem se je obrnil k bolničarki in velel: »Daj mi pinceto!« Bolničarka je odhitela k torbi in se nagnila nad njo. Pa je prestrašeno odskočila in zavpila: »Jedeta!«

Vsi, ki so bili zbrani okrog Mihca so se začudeno ozrli. Iz torbe je bila skočila opica in mahala s sprednjimi nogami proti bolničarki, ko da jo hoče opraskati, ker jo je pregnala iz torbe, kjer je lahko po mili volji vse križem kražem razmetala in zmešala, medtem ko so ostali opazovali škratca. »Po krempljih jo daj!« je zavpila punčka. »Za rep jo priveži na nogo od mize!« je svetoval zamorček. »Brcni jo!« je predlagal osliček. »Kresni jo s torbo po butici, da bo videla vse zvezde!« je vpil medved in kazal s tacama, kako naj bolničarka to naredi.

»To je pa že od sile!« se je tudi Vseved razjezil, dvignil kukalo in šel proti mizi. Aeroplan pa ni rekel nič, ampak je užgal motor, se dvignil in se zagnal proti opici, ki je skakala po mizi in se pačila bolničarki. A opica ni čakala, da bi jo Vseved s kukalom in da bi se aeroplan zaletel vanjo. Zapačila se je še enkrat vsem, poskočila dvakrat sem, dvakrat tja po mizi in se zagnala proti oknu. V trenutku je bila spet na okviru zunanjega okna.

»Z nobenim nimamo toliko križev in težav kot z njo!« je vzdihnil Vseved in se vrnil k postelji. »Nele da nagaja povsod in neprestano, tudi trmasta je! Medtem ko so vse druge lutke rade hodile v šolo v Domu lutk, ni mogel nje nihče spraviti vanjo, da bi se tam naučila vsaj govorjenja! No, ja, potrpeti treba z njo. Je pač taka in bo vedno taka ostala!«

Po dolgem iskanju se je medtem bolničarki končno le posrečilo, da je našla pinceto in jo izvlekla iz torbe. Obrisala jo je ob haljo in jo prinesla Vsevedu. Pinceta se je svetila, ko da je srebrna. »Tako,« je dejal Vseved in vzel pinceto v roke, kukalo pa izročil bolničarki.

»Zdaj me poslušaj!« ji je dejal. »Ti glej skozi kukalo in opazuj, kod se bo sukal nepridiprav v Mihcu. Z drugim očesom pa glej na pinceto. Jaz bom čakal s pinceto ob Mihčevem popku. Ko se ji bo škratec približal, reci: "Zdaj!' pa ga bomo imeli! Ali si me razumela?«

»Sem!« je pokimala bolničarka, nastavila kukalo na Mihčev trebuh in gledala z enim očesom skozenj, z drugim pa na pinceto, ki jo je Vseved držal nad Mihčevim popkom in napeto čakal. Tako je bil tudi on zaverovan v svoje delo in tako razburjen, da še opazil ni, kako je Mihca oblil mrzel pot in kako je prav tiho vzdihoval. Najbrž je v spanju vse videl, kaj se godi, in se bal, da bi ga Vseved ne ranil s pinceto. Kad bi zavpil, pa ni mogel spraviti niti glasu iz grla, rad bi pobrcal z nogami, se branil z rokami, se prevalil s postelje na tla in se skril pod posteljo, a mu je bilo, ko da mu je vse telo postalo trdo.

Samo medvešček je opazil strah na Mihčevem obrazu. Dregnil je zamorčka in šepnil: »Poglej Mihca! Meni se zdi, da se boji! Kar pot ga obliva!« Zamorček se je sklonil globoko naprej, da bi bolje videl in odgovoril prav tako tiho: »Saj je prav! Naj se le boji! Za kazen!«

»No, ali si ga našla, ali ga vidiš!« se je takrat oglasil Vseved, ki se je sklanjal nad Mihčev trebuh in čakal s pinceto v roki.

»Vidim!« je dahnila bolničarka in premikala kukalo sem pa tja po Mihčevem trebuhu in tako zasledovala škratca. »Pleše in skače zdaj sem zdaj tja, da mu komaj sledim. Zdaj mi osle kaže z obema rokama. Okrog popka pa se v krogu vrti, ko da se ga izogiba.« »Lumpacij!« je jezno siknil Vseved. »A enkrat ga bo že zaneslo, prav gotovo ga bo! In tedaj, gorje mu! Saj veš, kako sva se zmenila: Ti krikneš: Zdaj! — jaz pa — sek — s pinceto in imeli ga bomo!« »Zdaj!« je razburjeno isti trenutek zavpila bolničarka. Vseved se je stresel, hitro ko blisk potisnil pinceto globlje v popek in jo stisnil s palcem in kazalcem, da se je zaprla ko klešče. »Za las je manjkalo!« je rekla bolničarka. »Ušel je in zdaj se poka po kolenih od smeha. Spreten je in hiter pa predrzen...« »Pazite, pazite!« je koj nato vzkliknila. »Zdaj se spet bliža pinceti. Osle ji kaže in se premetava pred njo. Zdaj je tik ob njej. Pazite, pazite, vsak trenutek ga boste lahko. Vseved, ljubi Vseved, pazite, pazite... Zdaj!«

Vseved je bil stisnil zobe in napeto čakal. In ko je bolničarka rekla: »Zdaj!« je z bliskovito naglico in v istem trenutku potisnil pinceto navzdol in jo stisnil. » Ga že imamo, ga že imamo!« je vzkliknila bolničarka in ves obraz ji je žarel od veselja, ko je videla skozi kukalo, kako caplja škrat v Mihčevem trebuhu, ker ga je bila zgrabila pinceta. »Za lase ste ga, za lase! Joj, kako kremži obraz, kako se zvija, da bi se rešil! Pazite, Vseved, pazite, da vam spet ne uide!« »Le dobro ga držite!« je razburjeno vpil medved in od navdušenja udarjal taco ob taco. »Samo če ga ne boli preveč!« je vzdihnila punčka, ki se ji je kaj hitro vsak smilil. »Ha,« se je razjezil zamorček, »Ti se mu pa nisi nič smilila, ko te je Mihec za lase!« »Naj ga le boli!« je zarigal še osliček. »Vseved, le dobro ga stisnite, da se vam spet ne izmuzne!« »Nič se ne bojte! Kar moja pinceta zgrabi, ne izpusti več! Ha, nepridiprav, zdaj te pa le imamo!« je siknil Vseved skozi zobe, medtem ko je počasi in previdno vlekel pinceto s škratcem vred iz Mihčevega popka.

Najprej se prikažejo dolgi, skuštrani lasje, ki jih konec pincete tako trdno drži, da bi jih nobene klešče ne mogle bolje. Lasem sledi glava, glavi sledijo roke, ki otepajo ko nore okrog sebe, nazadnje se prikaže še trup, za njim pa noge, ki brcajo in suvajo na vse strani.

Gledalci poskočijo od veselja in mahajo z rokami in tacami od navdušenja. Punčka in medved, ki je bil skočil z omarice na posteljo, se objameta in zaplešeta po odeji, zamorček začne prevračati kozolce po Mihčevi blazini, prvega je kar v zraku prevrnil, ko je skočil z omarice; osliček udarja s kopitom po robu postelje, da kar bobni, in riga na vse grlo od radosti; aeroplan mežika z lučkama in veselo klopota s krmili. Vsi so ko iz sebe od navdušenja, vsi vpijejo, ko da bi hotel vsak prevpiti drugega, in se dolgo ne morejo pomiriti.

»Hoho, imamo ga, ujeli smo ga! Zdaj mu jih bomo naložili, da jih bo komaj nosil!« vpijejo vsi vprek. »No, no, saj boste vso hišo zbudili!« se dela Vseved nevoljnega. V resnici pa bi tudi on najraje vpil in plesal od veselja. S ponosom, da se mu je posrečilo ujeti škrata, ga dvigne s pinceto čim više more in si ga ogleduje. Tako čudnega bitja še ni nikoli videl ne on ne nobeden, kar jih je bilo v sobi. Majhen in droben visi na pinceti, ki ga drži za lase, se zvira ko opica, brca z nogami in maha z rokami na vse strani, se prijemlje za lase, da bi se rešil, škriplje z zobmi od jeze, koj nato pa izteguje jezik. Ziblje se sem pa tja in se vrti zdaj na desno zdaj na levo ko vrtavka, da je komaj mogoče ugotoviti, kako je opravljen in kakšen je.

»Hlače ima rdeče, jopič zelen, šolnčki so mu pa rumeni!« vzklikne punčka, ko se z medvedom končno ustavita vsa zadihana sredi postelje. Njo je najbolj zanimalo, kako je oblečen. »Prava pustna šema!« vzklikne zamorček, »pa kako je majhen, lumpacij, lumpasti!« zamrmra medvešček. »Kot kak pajkec!«

»Saj tudi je!« modruje osliček. »Glejte, koliko ima nog in rok!« »To se tebi samo zdi,« odkima bolničarka. »Tako hitro brca z nogami in krili z rokami, da ne moreš slediti ne rokam ne nogam, kakor ne moreš slediti špriklam kolesa, ko se vrti. Ampak glejte, glejte! Saj se veča, saj raste!«

Vsem zastane sapa in se razširijo oči. Celo Vseved, ki je že marsikakšno čudo doživel, odpre usta in jih od začudenja pozabi zapreti. Škrat se je bil nenadoma umiril, razširil roke in razkrečil noge ter se začel večati navzgor in navzdol. Kmalu je dvakrat, trikrat večji kot prej. In zdaj — čudo vseh čud — z iztegnjenih rok mu začne rasti in plahutati tanka kožica rožnate barve. Kožica se veča in daljša navzdol in se končno prilepi na telo in noge. Zdaj je škrat bolj podoben netopirju kot pa pustni šemi. »Krila si je nadel!« vzklikne aeroplan. »Letal bi rad po zraku, mrcina, mrcinasta!«

»Letal, da, ko bi mogel!« pokima Vseved in se obrne k bolničarki: »Odpri torbo, da ga potisnem noter. V Domu lutk ga bomo dali v tičnico. Tam naj ostane za zmeraj, da ne bo več zapeljeval otrok po svetu!«

Bolničarka pokima in že stopa proti mizi. Ni pa še prišla do pol poti, ko zasliši velikanski krik za svojim hrbtom. »Kaj se je zgodilo tako strašnega?« jo prešine strah. Presenečena se ustavi in ozre. Na postelji se steguje kosmati medved navzgor, maha s tacama in z debelim glasom momlja: »U — it — u!« Punčka si zakriva z rokami obraz in obupano ihti. Zamorček žuga s pestmi po zraku in vpije: »Falot, lump, kam bezljaš?« Osliček se praska za uhlji in riga: »I — a, zdaj pa imamo!« Aeroplan išče z lučkama po zraku in brni: »Ušel je, ušel je!«

Še celo opica zbija po okenskem okviru in vpije kar se da: »Krrr, ph, krrr, ph!« Le Vseved nič ne reče. Začudeno strmi v pinceto, ki jo še vedno drži v iztegnjeni roki. Ne more in ne more razumeti, kako je mogoče, da se je njemu kaj takega zgodilo: S pincete visi šop las, škrat pa veselo plava po zraku! »Ujemite ga vendar, kaj samo zijate!« se razburja osliček. A kako boš ujel škrata, ki leta po zraku hitro in gibčno kot netopir!

»Na stol in na mizo!« zavpije medved in že skoči s postelje na tla. Razburjeno brundajoč se potem požene k mizi in spretno spleza nanjo. Tam se postavi na zadnje noge in čaka, da bi se mu škrat približal. Takrat bi brez usmiljenja kresnil s taco po njem in ga zbil na tla. Potem bi ne bilo več težko zgrabiti ga in zapreti v torbo,

Koj za medvedom je tudi zamorček skočil s postelje in splezal na stol. Tam stoji razkoračeno in z dvignjenimi rokami čaka, da bo zgrabil nepridiprava, ko bi mu priletel v bližino. Punčka pa je ostala kar na postelji. Tam se ji zdi kar zadosti visoko. Odpela si je predpasnik in maha z njim po zraku, da bi z njim sklatila škrata na posteljo kot muho.

Osliček je privlekel svoj voziček na sredo sobe. Tam se vzpne na zadnje noge in klati s sprednjimi nogami po zraku, da bi ne izgubil ravnotežja in lopnil po škratcu, ko bi plaval nad njim. Aeroplan je ostal na svojem mestu na koncu postelje. Neprestano se obrača zdaj na to zdaj na drugo stran in spremlja škrata z lučkama, da bi mu vzel vid in ga tako laže prignal v bližino tega ali enega izmed tovarišev.

Bolničarka še vedno stoji in se ne premakne z mesta. Začudeno gleda okrog sebe, ko da ne more razumeti, kaj se je zgodilo. Šele ko zagleda prazno pinceto v Vsevedovih rokah, se ji posveti, da je škrat ušel in da bi ga zdaj radi spet ujeli. Hitro steče k postelji, spleza nanjo in se približa punčki. »Kako je mogoče, da je ušel?« jo vpraša, »Krila so mu zrasla, pa je tako močno zamahnil z njimi, da se je odtrgal!« odgovori punčka in pomoli bolničarki drug konec svojega predpasnika: »Primi, v dveh bova laže ujele prebrisanca!«

»Prav!« pokima bolničarka, prime za predpasnik in ga napne. Vsi so se nenadoma izpremenili v hude lovce, ki nočejo odnehati, dokler se jim ne posreči ujeti ubežnika. Celo opica skače po oknu, pleza razburjeno po okenskem okviru gor in dol, zbija po šipi, se obeša z repom na kljuko in maha s sprednjimi nogami proti sobi, ko da bi nekoga bodrila. Nihče ne ve, ali se poteguje za lovce ali za škrata.

Samo Vseved se ne udeležuje lova. Sedel je na posteljo, se tam sključil in podprl glavo z rokami. Dvomi, da bi bilo mogoče ujeti škrata z rokami ali s tacami, ko je tako zvit in hiter ko blisk. Napeto premišljuje, kako bi ga drugače ujel, pa mu nič pametnega ne šine v glavo. In to ga jezi in žalosti obenem.

Medtem leta škrat po sobi, se spretno izogne vsem rokam in tacam in kopitom ter mu je vedno bolj všeč, ko vidi, kako mahajo zaman vsi po njem, pa ga vsakokrat zgreše. In kadarkoli se komu približa, mu pokaže jezik ali se mu kako drugače zapači. To vse lovce tako jezi, da mahajo tjavdan okrog sebe, tudi ko ni nepridiprava v bližini.

Nenadoma se škrat požene naravnost proti luči, ki visi s stropa. Tam sede na kroglo, da se zaziblje, in se začne pačiti na vse strani, da si vsakdo izmed lovcev misli: »Meni se pači!« in se še bolj jeze. »Utrudil se je, pa je šel počivat, potep, nemarni!« vzklikne punčka. »Zdaj ga bomo pa lahko! Kje je kakšna metla ali omelo?« zaškripa medved z zobmi in gleda okrog, kje bi našel kaj, s čimer bi potepina zbil z luči.

A ne metle ne omela ne palice ni nikjer v sobi. Da bi pa šli iskat v kuhinjo, bi morali odpreti dvoje vrat, za kar bi izgubili preveč časa. »Aeroplan naj ga!« zariga osliček. »Aeroplan naj se dvigne in zaleti vanj. Aeroplan naj ga zbije z luči ali pa zmečka, meni je vseeno, saj drugega ne zasluži tak rogovilež!« »Saj res! Aeroplan naj ga!« zavpijejo še ostali.

Aeroplan zamiži nekajkrat z lučkami in vžge motor. Motor zabrni, krmila se zganejo, aeroplanček zdrkne na konec postelje in se od tam z lahkoto dvigne v zrak. »Živio!« zakrili zamorček z rokami. »Živio! Še malo se dvigni! Pa nič naj se ti ne smili! Kar vanj se zaleti, pa če ga tudi raztrgaš na sto kosov s propelerjem. Prava reč! Vsaj ne bo več rogovilil po svetu.« Aeroplan ne odgovori. Najbrž tudi ni slišal zamorčka, premočno mu brni motor, da bi kaj slišal. Pa tudi na smer mora preveč paziti in na to, da se kam ne zaleti, zakaj težko je letalu krožiti na tako majhnem prostoru. A Mihčev aeroplanček ni kar si bodi. In je tudi vajen krožiti po ozkem prostoru, Vedno hitreje kroži po sobi, vedno više se dviga.

Čim dlje to traja, tem bolj napeto mu slede z očmi ostali lovci. Medved se nemirno ziblje od nestrpnosti, osliček živčno obrača glavo in z izbuljenimi očmi zasleduje polet aeroplana, zamorček se ves trese od razburjenja in si briše črno čelo, ker ga pot obliva ob misli, ali bo letalu uspelo ali ne; punčka in bolničarka čakata odprtih ust, kaj se bo zgodilo in še celo Vseved dvigne glavo in ne umakne več pogleda od luči. Bolničarka odhiti k torbi in se vrne s stekleničko, vato in obvezami. S spretno roko začne zdraviti osličkov smrček. »Kje pa je zdaj škratec?« vpraša Vseved, medtem ko bolničarka izpira in razkužuje osličkovo rano. »Kam se je skril?« »Ne vem!« stoka osliček. »Pa me tudi ne briga več! Naj gre kamor hoče! Magari nazaj v Mihca, da bo še bolj divji, kot je bil! Briga me! Ojoj, ojoj, kako me boli, kako me peče!«

In osliček milo zajoka. Debele solze mu kar tako teko iz oči, se pomešajo na smrčku s krvjo in kapljajo na tla ter se tam rdečkasto svetijo kot rosa na rdečih rožah. Medtem pa je bolničarka že razkužila rano, položila nanjo neko mažo in vato ter obvezala osličku glavo. Obvezi je zgoraj za uhlji napravila še pentljo in osliček je bil zdaj še bolj podoben maškari kot škrat. Najbrž bi vse lomil smeh, da se ni tisti trenutek oglasila punčka: »Tamle je, glejte!« Z roko je kazala proti stropu.

Res kroži pod stropom okrog sobe škratec, gleda navzdol in se vsem reži. Vesel je, ker je osličku tako zagodel, sam se pa srečno rešil v zadnjem trenutku. »Razbojnik, nepridiprav, postopač!« vpijejo nanj z vseh strani, on pa se še bolj reži, osle kaže, jezik izteguje in mirno plava po sobi pod stropom vzdolž in počez. Takrat se Vseved zravna in udari s plosko roko po čelu, da kar poči. »Da se nisem tega že prej domislil!« zamrmra in odhiti k torbi. Hitro se skloni, išče in išče ter privleče na dan majhno stekleno brizgalko, kakršno rabijo zdravniki za injekcije, jo napolni z neko tekočino in stopi na sredo sobe.

»Obrizgal ga bom s tako tekočino, ki ga bo omamila! Potem nam bo padel v naročje ko zrel sad! Ja, saj pravim! Da se tega nisem že prej spomnil!« reče in dvigne brizgalko.

A škratec — ali je zaslutil, kaj mu grozi in se je tega ustrašil, ali pa se je že vsega naveličal — se požene ko misel hitro proti oknu, da bi jo pobrisal iz sobe. Bolničarka odhiti k torbi in se vrne s stekleničko, vato in obvezami. S spretno roko začne zdraviti osličkov smrček.

Na oknu pa čaka opica. Ko opazi, da hoče škratec zbežati skozi okno, se dvigne, razkreči zadnje noge in razširi sprednje, da se zdi, ko da je vsa odprtina okna njena. »Krrr, ha!« se dere in čaka, kažoč zobe. »Saj ni tako brez pameti, kot smo mislili!« jo pohvali Vseved. Škratec pa se ne da kar tako. Ko vidi, da je opica zakrila skoro vso odprtino okna, se v zadnjem trenutku, tik pred gobcem opice, obrne, jo oplazi s krempljem po smrčku, da se ji skremži ves gobček od bolečine, zakroži še enkrat okrog Mihčeve postelje in švigne navzdol naravnost piloti Mihčevemu trebuhu.

»V Mihca hoče! Nazaj hoče! pomagajte!« zavpijejo vsi in razburjeno tečejo proti postelji... Takrat se je Mihec v postelji zganil, pobrcal z nogami in zamahnil z rokami, ko da se hoče nečesa ubraniti, pa zavpil z glasom, ki je šel skozi ušesa: »Mama, mama!«

Potem je planil kvišku, na pol v snu še videl, kako se je soba z njim vred zavrtela, kako so lutke zaplavale po zraku, se počasi umikale in zgubljale v megli in odprl prestrašene oči...

PREBUJENJE[uredi]

»Mama!« je še enkrat zavpil Mihec in se prebudil. Sunkoma se je dvignil, se usedel, uprl roke na blazino, debelo pogledal okrog sebe in se začudil.

Na nočni omarici sedita zamorček in medvešček, oba cela in zdrava, iz Metkinega naročja gleda punčka z lepo počesano lasuljo na glavi, v kotu sobe stoji aeroplanček, ko da se od tam sploh ni ganil, pri njegovih, Mihčevih nogah sedi na njegovi postelji mama in ga s skrbjo gleda. In vse je obžarjeno s svetlobo, ki prihaja iz luči pod stropom.

»Kdo pravi, da se smejo? Nihče se ne sme, ker je lagati grdo, pa naj pride iz teh ali onih ust.« »Zakaj si se pa potem ti zlagala?« je vzkliknil Mihec in pogledal mamo, češ: Zdaj sem te pa ujel! »Jaz da sem se zlagala?« se je začudila mati. »Kdaj pa, če smem vprašati?« »Prejle, ko si rekla, da si ti zašila medveščku kožuh pa...«

»Ali morda nisem?« je mama prekinila Mihca, »Kdo pa je, ako ne jaz?« »Kdo?« je vzkliknil Mihec in se na pol dvignil. »Vseved je to storil, Vseved! In bolničarka mu je pomagala. Medvešček je pa vlekel zamorčka za noge, da je Vseved laže obrnil glavo zamorčku!« »Kakšen Vseved neki! Tebi se še vedno sanja ali pa blede. Zaspi raje, da prideš spet k sebi!« »Ne bom več spal!« je trmasto odkimal Mihec in na obrazu se mu je prikazal zmagovit nasmešek, ko se je spomnil: »Kaj pa osliček, a? Ali si osličku tudi zacelila rano na smrčku in ga obvezala?« »Osličku rano na smrčku? Ali jo je imel? Ali si tudi z njim kaj počel? Oslička nisem pogledala,« je odkimala mati.

»Ha, vidiš!« je Mihec zaploskal z rokami, »Daj ga sem. Tam spodaj pod posteljo stoji.« »Bodi no pameten!« se je branila mati. »Zdaj, sredi noči, se vendar ne boš igral z osličkom!« »Saj se ne bom igral, samo pokažem ti, da boš videla!« je vztrajal Mihec.

Mati je vzdihnila: »Oh, ta otrok, kakšne težave so z njim!« pa le vstala, šla h koncu postelje, pobrala s tal oslička z vozičkom vred ter položila igračo na posteljo pred Mihca. »No, in kaj zdaj?« je vprašala in spet sedla na rob postelje, Mihec je hitro zgrabil oslička in se začudil, ker ni imel več glave obvezane.

»Morda jo je izgubil ali pa mu jo je vzela bolničarka, ker je že ozdravel,« si je mislil in si ogledal osličkov smrček. Aha, na smrčku se dobro še poznata dve praski!

In Mihec je pomolil oslička mami pred oči: »No, glej, tule na smrček ga je oprasnil medvešček, da je bil ves krvav! Bolničarka pa mu je rano zacelila, da se zdaj skoro nič več ne pozna! Vseved ji je pa ukazal, naj to stori. Ti pa praviš, da ni bil Vseved!«

»Sanjalo se ti je, otrok, sanjalo!« je rekla mama in še vedno s skrbjo gledala sina. »Ni se mi sanjalo, ne!« je odkimal Mihec in se odkril. Dvignil je srajco in si ogledal in otipal trebuh, »Kaj pa počneš, otrok?« se je prestrašila mama in ga hitro spet pokrila ter ga položila vznak v posteljo,

»Vseved mi je vzel škratca iz trebuha, pa se nič ne pozna, ali ni to čudno?« se je namesto odgovora zamislil Mihec, »S tanko pinceto, veš! Ampak potem mu je ušel in so ga lovili in ga niso mogli ujeti. In ako ne bi jaz poklical tebe na pomoč, bi spet šel skozi moj popek in bi zdaj rogovilil po mojem trebuhu, Samo tega ne vem, kam je potem zbežal ali se skril. Naenkrat se je vse zavrtelo in se skrilo v megli.«

»O, ti otrok nespametni, kaj neki blebečeš?« je mati vedno bolj presenečeno zmigovala z glavo, »O kakšnem škratcu govoriš?«

»O tistem, ki sta ga videla tudi ti in zdravnik včeraj, saj veš. O tistem, ki ima rdeče hlačke, zelen jopič in rumene šolnčke, in ki vedno nagaja in se vsem pači pa osle in jezik kaže,« »A, tistega imaš v mislih?« se je nasmehnila mati. »Zdaj te šele razumem! O tistem si torej sanjal! In zdaj misliš, da je bilo vse res. Kakšen škrat neki! To je bila vendar samo šala. Zdravnik je hotel reči, da si tako nagajiv, ko da bi imel škrata v sebi, škrata, ki ti ne da miru in te zapeljuje.« »Ne, ne, ni rekel tako, ampak je rekel, da ga res imam in tudi videl ga je pa ga še tebi pokazal. Ali si že pozabila?«

»Nisem pozabila, ampak to se samo tako reče, res pa ni. Saj tudi pravimo, da temu ali onemu manjka kako kolesce v glavi, ali da ima kolesce preveč, ako se nam zdi, da uganja preveč neumnosti. Pa dobro vemo, da je v njegovi glavi vse prav in da sploh nimamo v glavi nobenih kolesc. Ko sem bila jaz majhna in ako sem preveč skakala, se premetavala po tleh in sploh delala preveč zgage, mi je moja mama vedno rekla: Ali ti spet ne da miru tisti črv, ki ga imaš v sebi? Vidiš, tako je tudi s škratcem. Kadar kdo le preveč nagaja, pa rečemo, da ima škratca, ki mu ne da miru.«

»Ampak Vseved ga je le našel in povlekel iz mene! Saj sem ga potem videl, kako je letel po sobi okrog in so ga drugi lovili.« »Vseved, Vseved, vedno Vseved! Kdo pa je to, da kar naprej o njem govoriš,« se je čudila mati. »Vseved iz Doma lutk, saj veš! Predvčerajšnjem sva ga tam gledala. Sedel je tam za mizo, okrog njega pa so bile punčke, sloni, žirafa, opica, papiga, vojaki...«

»V Domu lutk?« se je zamislila mati. »Kje pa je to? Morda misliš tisto prodajalno, kjer prodajajo samo igrače in jih je v izložbi vse polno?« »Tisto, da! In Vseved je tisti, veš, tisti, ki je sedel za mizo in je bil večji od drugih in se držal prav učeno.«

»No,« se je nasmehnila mama, »in kako naj bi bil tisti učeni Vseved tu, ako sedi za mizo v izložbi?« »Punčka ga je šla z aeroplančkom iskat in ga je pripeljala. Vidiš, tako! In opica je tudi prišla. Skrivaj se je usedla na aeroplan in zaradi nje bi se bili skoro vsi pobili.« »In kako je tisti Vseved odšel? Ali spet z aeroplanom?«

»Ne, ampak kar izginil je z bolničarko in opico in škratcem vred, ko sem tebe poklical.« »Kako izginil? Ali zna plavati po zraku?« »Ne vem, morda zna, saj tudi škratec zna... Najbrž pa ne zna, ker bi bil škratca lovil po zraku, ako bi znal!« je tiho in ko v zadregi odgovoril Mihec, ker je začel že sam dvomiti, ali je bilo res ali ne, kar je videl in doživel.

»Ja, otrok moj,« je vzkliknila mati, ko da bi brala Mihčeve misli z njegovega obraza, »kaj ti še ne gre v glavo, da so vse to bile samo žive, prav žive sanje?«

»Ko pa je bilo vse tako kakor zares!« je dahnil Mihec in se na pol že pomirjen pokril z odejo do vratu. »Ampak zamorčka in medveščka bom vseeno našeškal s šibo po zadnji plati!« je rekel čez nekaj časa. »No, glej, spet si začel! Sem že mislila, da so sanje kaj pomagale. Zdi se mi, da bomo morali spet reči, da imaš škratca v trebuščku. Kaj sta ti pa storila ubogi medvešček in zamorček, da si tako hud na oba?« »Grdo sta govorila o meni!« »Kaj sta pa rekla?« »Vse sorte! Da sem tak pa tak, kaj jaz vem, kaj vse. Grdo sta govorila!«

»Hm,« je menila mati, »morda sta pa resnico govorila?« »Nista, ne! Vse že ni res, kar sta rekla!« »Kaj pa punčka, ki si ji lasuljo odtrgal, ta je tudi huda nate, kaj ne?«

»Ne, ni!« je odkimal Mihec in s pogledom pobožal punčko v Metkinem naročju. »Ona me je branila in lepo o meni govorila. Njej bom naredil lepo zapestnico iz rdečih korald.« »Iz česa?« je mati debelo pogledala.

»Iz korald! Rdečih!« se je pobahal Mihec. »Kje jih pa imaš?« se je še bolj zavzela mati. »Imam jih!« se je izmotaval Mihec, ki mu je nenadoma bilo žal, da je omenil koralde. »Tako, tako? Imaš jih!« je rekla mati prav počasi in ostro pogledala Mihca. »Kje si pa dobil tiste rdeče koralde?« Mihcu je bilo vedno bolj nerodno. Zaprl je oči, se pokril z odejo in vzdihnil: »Mama, jaz sem tako zaspan...«

A mati mu je potegnila odejo z glave in še strože vprašala: »Kje si dobil koralde, tiste rdeče, sem vprašala!« »V tisti škatli v tvoji omari. Sem mislil, da jih ti ne maraš in da jih ne boš več rabila,« je Mihec prav tiho in skesano zašepetal.

»Tako, da jih ne bom več rabila in da jih ne maram več!« je nevoljno odgovorila mati in na čelu so se ji nabrale gube. »Tiste koralde res niso kdo ve kaj, a so meni drag spomin. Prinesel mi jih je tvoj očka z morja pred mnogimi leti. Ti pa greš, jih vzameš, ko da so tvoje! Kdaj si jih pa staknil in vzel?" »Včeraj zjutraj...« »In kje jih imaš?« »V miznici tamle. V škatli vžigalic,« je šepnil Mihec in pokazal s prstom na mizo.

»No, dobro,« je pokimala mama, »ko boš vstal, jih boš lepo vzel in jih položil spet tja, kjer si jih vzel!« »Ja, mama,« je dahnil Mihec. Nato je mati vstala, pogledala še k Metki, če je dobro pokrita, in dejala: »Zdaj pa zaspi. Ura je že čez polnoč. Tudi jaz bom legla, trudna sem!« Takrat pa jo je Mihec zgrabil za roko in rekel: »Kajne, zdaj boš spet rekla, da nisem več ne tvoj ne Metkin? Pa da me nič več ne marata!«

Ko je mati to slišala, se je nasmehnila in vse gube so ji na mah izginile s čela. Sklonila se je nad sinčka, ga poljubila na obe lički in dejala:

»Nič takega ne bom rekla, ker se nisi bal povedati po pravici in ker vem, da nisi hudoben, ampak samo strašansko poreden kakšenkrat in nagajiv, ko da bi res imel škratca v sebi, ki te zapeljuje in uči delati neumnosti. Pa tudi zato ne, ker si moj, kakor je moja tudi Metka, ki vaju imam rajši ko vse na svetu.«

»Pa očku tudi ne boš pisala tisto o koraldah pa o pajacu na zdravnikovi suknji pa o koščicah in o...« »Le nikar ne naštevaj,« se je zasmejala mati, »predolgo bi trajalo, ako bi hotel vse našteti. No, očku ne bom pisala tega, pač pa mu bom pisala, kaj si sanjal, da se bo smejal.« »Misliš, da se bo res?«

»Seveda se bo. Pa rekel bo: O, ti otrok, kaj vse se mu sanja! In naj te prav lepo pozdravim, bo odpisal. Ampak zdaj zaspi! Vrata bom pustila odprta. In če boš spet kaj hudega sanjal, me pokliči!« »Bom,« je pokimal Mihec, se pokril do vratu in z nasmehom na ustnah mirno zaspal.

Viri[uredi]