Mi, kosovirji
| Mi, kosovirji Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Vso noč je divjal snežni metež nad Kosovirijo. Kosovirji so mirno spali v svojih žlicah, zviti v tople klobčiče, z repi čez oči. Sneg je naletaval vse gosteje in gosteje in zjutraj, ko je sonce obsijalo zasneženi travnik, je bil vsak kosovir pokrit z debelo, mehko sneženo kopico.
Glal se je prebudil, dvignil smrček iz snega, krepko kihnil in se na moč osuplo ozrl naokrog. Nedaleč stran je izpod ogromne kopice molel konček puhastega repa.
Brž je odskakljal h kopici, pograbil rep in krepko povlekel zanj - a rep se mu je izmuznil iz premrlih tačk in se skril pod sneženo pernico.
Ker pa je bil Glal eden izmed najbolj radovednih kosovirjev v kosovirski deželi, je začel urno razkopavati sneg, dokler se ni izpod njega pokazal sitni obraz starega Ghula.
»Daj mi mir,« je zamomljal Ghul in se poskušal spet zariti pod snežno odejo. Glal seveda ni odnehal.
»Ghul! Slišiš, Ghul, zbudi se, Ghul! Me slišiš«
»Ne,« je zagodrnjal Ghul, »ne slišim. Zgini!«
»Ampak, Ghul, daj no,« je Glal poskakoval okoli starega in odmetaval sneg z njega, »samo nekaj bi te vprašal, a lahko?«
»Ne, ne moreš. Nimam kaj povedati. Zgini že,« je zarentačil Ghul in po vsej sili poskušal spet zaspati.
»Oh, Ghul, samo to mi povej, kaj je ta bela stvar, pa te bom pustil čisto pri miru.«
Ghul je odprl eno oko.
»To je sneg. Sneg, razumeš? Zdaj pa že enkrat zgini.«
»Sneg? Kaj je to sneg?«
»Sneg je to, kar vidiš. Zgini.«
»Ampak jaz ga še nikoli nisem videl, Ghul. Zakaj je pa tako bel?«
Ghul je globoko vzdihnil in zatarnal s starčevskim glasom:
»Saj sem vedel, vedel sem. Že spet ta neznosna radovednost mladičje zalege. Torej - to je sneg, sneg je bel in mrzel, tako pač je in nič drugače, in zdaj hočem še malo spati.«
Saj, ampak medtem so se začeli prebujati še drugi kosovirski mladiči. Izkopavali so se izpod kupov snega, vreščali in začudeno kosovikali na ves glas. V hipu so se zbrali okoli žlice starega Ghula in začeli kričati:
»Ghul, Ghuuul! Kaj je to, zakaj je belo, zakaj je takšno, kot je?« in »Ali bo zmeraj takšno?« in »Kakšno bi bilo, če ne bi bilo belo in mrzlo?« in »Kakšno bo jutri, Ghul, ali bo jutri samo belo in nič mrzlo?« in »Ali se da z njim igrati?«
Ubogi starec je sprevidel, da z dopoldanskim dremežem ne bo nič. Izkopal se je torej na plano in zahropel:
»Tiho zdaj, zalega nadležna! To je sneg, razumete?«
»Odkod pa je prišel?« je zanimalo Glili.
»Odkod neki, izpod neba vendar, iz sneženega oblaka, ne? Ste pač zabiti, butasti mladiči, ki ničesar ne veste in morate zato kar naprej sitnariti in spraševati in riniti v poštene stare kosovirje. No, ali me boste zdaj končno pustili pri miru? Zginite se igrat in divjat in se valjat po snegu in nadlegovat še koga drugega!«
Ghul se je okorno, stokaje in vzdihovaje skobacal v svojo žlico in se v njej počasi odpeljal pod bližnjo košato smreko. Spet se je zvil v klobčič, naslonil osiveli zgubani smrček na rob svoje zarjavele žlice in zasmrčal.
Kosovirji pa so medtem odkrili nekaj novega: namreč, da se da v žlicah imenitno sankati po bregu navzdol. To je bilo veselega vrišča - še posebej zabavno pa je bilo, ko se je z drevesa usul cel plaz iskrečega se snega na kosovirsko glavo.
Glal se je na svoji žlici zapodil globlje v gozd, da bi ugotovil, če je sneg tudi tam. Seveda je bil. In vse je bilo zelo tiho in svetlo. Nekaj časa je vijugal med drevesnimi debli sem in tja. Potlej pa se je že hotel vrniti na jaso k drugim kosovirjem, ko je nenadoma zaslišal tenek, a srdit glasek:
»Ggggiii! Gggggiiiiii!«
Ampak nikjer ni bilo nikogar videti. Glal je zaklical:
»Kje pa si? Kdo pa si?«
Čisto majhen smrček se je za hip pokazal iz snežnega zameta pa spet potonil vanj. Potem je iz snega za hip zamigljal kosmat repek. Glal se je spustil na tla in razkopal zamet. In že je držal v šapah čisto majčkeno kosovirko, ki se je besno otepala in cvilila:
»Gggiii! Pusti me, gggiii!«
»Pomiri se, drobižek,« je prijazno rekel Glal, »saj vidiš, da ti nič nočem.«
Mala je čisto pobesnela.
»Jaz nisem noben drobižek! Jaz sem Gi in sem kosovirka in hočem, da me takoj spustiš, drugače, drugače bom - že kaj!«
»Ej, mala Gi, tako majčkena, pa tako huda!«
»Kaj ne bom huda, kaj ne bom huda, kar poglej jo tamle zgoraj, giii!«
Glal se je ozrl kvišku. Čisto na vrhu drevesa je med vejevjem tičala majhna kosovirska žlica. Izpustil je malo Gi, obrnil ročaj svoje žlice kvišku in se dvignil v drevesno krošnjo. Pograbil je drobno žlico, jo izmotal iz vejevja in se z njo spustil na tla. Gi je smuknila v svojo žličko, se s tačicami krepko oprijela ročaja in poletela v krogu nad tlemi.
»Vrgla me je iz sebe,« je jezno povedala, »kar dol me je vrgla!«
Potlej si je utrgala z ročaja dva paradižnička in ju s slastjo cmokaje pojedla.
»A si zdaj zadovoljna, mala Gi?« je vprašal Glal.
»No, recimo, da sem,« je vzvišeno odgovorila Gi. »Ampak če mi samo še enkrat naredi kaj takega, jo bom, jo bom - gggiii, ja, bom jo!«
»Kaj jo boš?« je vprašal Glal in zelo mu je šlo na smeh.
»Že kaj!« je nekoliko mirneje rekla Gi.
Tedaj je skozi gozd privršala Glilina leteča žlica.
»S kom se pogovarjaš?« je že od daleč klicala. »Uuu, kakšna majčkena kosovirka! Kako pa to, da si tako majcena?«
»Gggiii!« je divje zavreščala Gi. »Tako majcena pa spet nisem! Misliš, da morajo biti vsi kosovirji tako ogromni in zavaljeni in štorasti, kot si ti?«
Glili je kar sapo vzelo.
»Ti si pa kar predrzen mladič za svojo majčkenost!«
»Ne jezi se, Glili,« je posegel vmes Glal. »Tole je mala Gi in hočem, da si prijazna z njo. Že zato, ker zna biti grooozno huda.«
Glili je prasnila v smeh:
»Huda? Takle drobižek? Saj ima še čisto gol trebušček!«
»Ni res,« je zavpila Gi.
»Seveda je res,« se je hihitala Glili, »gol trebušček imaš, rožnat gol trebušček, in popek se ti vidi!«
Glal je brž objel malo Gi in jo močno stisnil k sebi, kajti sicer bi se mala kar zaprašila v Glili. Ampak Glili je uvidela, da mora odnehati.
»Saj nisem mislila zares, Gi,« je rekla. »Pa saj boš tudi še zrasla, nič se ne boj.«
»Saj se ne bojim. Jaz se sploh ne bojim ničesar! Nobene reči! Da boš vedela! Raje naj se drugi bojijo mene!«
»No, saj,« je odnehala Glili. »Ampak hotela sem govoriti s teboj, Glal. Namreč, prejle je stari Ghul v spanju nekaj momljal o nekakšnih štramfeljnih, pa sem ga zbudila in vprašala, kdo so štramfeljni in kakšni so ...«
»Kako si rekla? Štramfeljni?«
»Hotela sem vedeti, kje živijo.«
»No, in? Kje živijo?«
»Rekel je, da v Visokih mahovih.«
»V Visokih mahovih? Kje pa so ti Visoki mahovi?«
»Menda za nekakšnim Sivim morjem, kaj jaz vem. Zamomljal je, naj jih kar poiščem, da me ne bo razneslo od radovednosti, in potlej je tako globoko zaspal, da ga nisem mogla več prebuditi. Res, Glal, tako močno sem ga vlekla za rep, da mi je ostal v tački šop dlak, pa je še kar spal in smrčal, in zdaj...«
Glal je poskočil visoko v zrak.
»Tudi mene bo razneslo od radovednosti, če ne odkrijem teh, kako si že rekla, štra...«
»Štramfeljnov,« je resno rekla mala Gi. »Kar odpravimo se na pot!«
Glili je zmajala z glavo.
»O, pa ne s tabo, mala Gi! Premajhna si še!«
»Hočem štramfeljne!« je zatulila Gi in jezno zacepetala.
Glal se je zresnil.
»Nikar ne misli, da boš letela z nama, Gi,« je odločno rekel. »Kosovirski poleti so včasih zelo nevarna reč. Le kdo bo pazil nate, ko si še tak mladiček, samo v napoto nama boš.«
Glili je dodala:
»Glej, Gi, ostala boš lepo doma, v Kosoviriji, in ko se vrneva, boš medtem mogoče že toliko zrasla, da te bova kdaj vzela s seboj.
Ampak zdaj? Nikakor.«
Nič ni pomagalo, da je Gi besno sikala, cepetala in pretresljivo kosovikala. Glal in Glili sta že sedela v svojih žlicah, že sta se dvigala, že sta plula visoko nad smrekovjem.
Gi je prhnila v svojo žličko in jo ubrala za njima, pa sta letela dosti prehitro, da bi ju lahko dohitela. Tako se je nazadnje spustila na kup snega, si z repom pokrila drobni gobček in potočila prvo kosovirsko solzo v svojem mladem življenju.
Mirno in varno sta leteli kosovirski žlici nad zasneženim gozdom. Ivje na vejah se je lesketalo v soncu in kosovirja sta si veselo prepevala najbolj neumne kosovirske pesmice. Ena je bila takšna:
»Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz butelj sem in ti bedak,
zabita kakor bukov štor,
drugače sva pa brez napak.
Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz motovilo, ti pa spak,
oba sva grozno zoprna,
drugače sva pa brez napak.
Jaz kosovir, ti kosovir,
oba sva grda kakor vrag,
oba smrdiva kakor kak,
drugače sva pa brez napak.«
In sta se režala in hihitala in se prekopicevala kot zmešana. Tako sta se zabavala, da sploh nista opazila, kako sončni sij bledi in kako se med drevje začenja plaziti megla. Šele ko ju je pošteno zazeblo, sta utihnila in se spogledala.
»Kaj pa je to, Glal?« je plašno čivknila Glili. »Glej, sonce se je skrilo!«
Glal se je delal pogumnega. Pa ni bil prav preveč pogumen. Kosovirski pogum je namreč take vrste, da enkrat je, drugič ga pa spet ni.
»To je samo malo megle,« je rekel in se poskušal nasmejati.
»Kaj praviš, ali se ne bi rajši vrnila?«
»Zaradi mene,« je brezbrižno rekel Glal, a pri tem so mu šklepetali zobje. »Če po vsej sili hočeš, se lahko navsezadnje tudi vrneva.«
A to je bilo laže reči kot storiti. Megla je bila namreč že tako gosta, da sta komaj videla konec lastnega smrčka. Tako sploh nista več vedela, iz katere smeri sta priletela in kam naj se obrneta. Tavala sta sem in tja, nazadnje pa sta se spustila na tla in se vsa premražena stisnila drug k drugemu.
»Misliš, da se od megle lahko umre?« je zašepetala Glili.
»Mislim, da ne, vsaj ne takoj,« je plaho odgovoril Glal, čisto prepričan pa ni bil. Kljub temu je predlagal:
»Zapojva si še malo, mogoče bo pa megla medtem zginila.«
Glili je čisto potihoma, s počenim glaskom začela:
»Jjjjaz kokokosovir, ttti kokokosovir ...«
Pa sta raje utihnila. Bilo je preveč strašno. Zmeraj bolj sta trepetala od mraza in strahu in zobje so jima tako glasno šklepetali, da je bilo še bolj grozno slišati.
Pa je postajalo vse skupaj še bolj grozno. Gozd je začel temneti, mračilo se je. Mraz je pritisnil še huje in nič kaj dosti ni pomagalo, da sta se z vso močjo oklepala drug drugega. No, huje že ni moglo več biti.
A da ne? Kaj pa te žareče oči, ki so se iz megle zastrmele vanju? In to čisto od blizu? In nekaj je čisto zraven glasno dihalo! In potlej zavreščalo na ves glas:
»Eeeeaooo!!!«
Kaj naj ubogi kosovir stori, kadar je v najhujši stiski? Z repom si zakrije oči in čaka na konec. Tako sta storila tudi Glal in Glili. To pa grozljivemu tujemu bitju ni bilo prav nič všeč. Približalo je gobec in z njim butnilo v Glala, da sta se oba z Glili skotalila v globok sneg.
Tedaj se je prav blizu zaslišal še en »eeeaooo« in iz megle se je prikazal mačji obraz velike risinje. Potlej je risinja prav grdo zarenčala, stegnila šapo in malemu risu primazala tako zaušnico, da je kar javknil.
»Mulc grdi! Ti bom že dala,« je vreščala. »Kdo ti je dovolil zapustiti brlog, kaj? In zakaj nisi pojedel večerje do konca? Čakaj, čakaj, kaj pa imaš tule?«
»Saj sem samo ... Hotel sem samo povohati tile spakici, mama, da bi ugotovil, če sta užitni; oh, mama, saj ne bom več, mama, saj...«
»Če sta užitni, kaj? Kdo bo pa do konca pojedel fazana, ki sem ti ga prinesla? Misliš, da se trudim za plen zato, da si boš ti, smrkavec razvajeni, izbiral, kaj boš jedel in česa ne? Le čakaj!«
Mama risinja je spet grozeče dvignila šapo. To je zaleglo. Mali ris se je zgrbil od strahu in mijavknil:
»Dobro, mama, saj že grem, mama, saj bom pojedel večerjo do konca; ampak, ali lahko vzamem spakici s seboj?«
»Naj ti bo,« je rekla mama, »če boš najprej pojedel fazanovo perut in glavo.«
»Bom, mama, saj bom.«
»In kremplje.«
»In kremplje, mama.«
»Prav. Če boš pojedel vse to, lahko potlej za poslastico poješ še tile spakici. Alo, domov!«
Tako sta mama risinja in risek odnesla kosovirja v svoj brlog. Mali je še nekoliko sitnaril in ju hotel pojesti kar takoj, ampak mama ni popustila. Sedela je poleg njega in strogo renčala, dokler ni pojedel fazana do zadnje mrvice. In seveda je bil potem tako sit, da kosovirjev še pogledal ni več. Glasno je rignil, omahnil poleg mame in stisnjen k njenemu toplemu kožuhu v hipu zaspal kot ubit.
Tudi risinja je zaspala. V brlogu je bilo vse tiho, le oba risa sta predla v spanju.
Glal in Glili sta si zdaj že upala odpreti oči. Seveda sta bila še zmeraj na smrt prestrašena, ampak v brlogu je bilo vsaj toplo, tako da sta si previdno pretegnila šapice in si malce oddahnila. Navsezadnje - bila sta še zmeraj živa, niti obgrizena ne, in to je bilo precej bolje kot nič.
Počasi, tiho tihceno sta se plazila proti izhodu. Zunaj se je že rahlo danilo. Se malo, še čisto majčkeno - pa sta bila zunaj. Brž sta sedla v žlici -ko sta tik za seboj zaslišala tisti strašni »eeeao«. Mali ris je planil iz brloga in se v bliskovitem skoku pognal proti njima ...
Glili je bila v svoji žlici že visoko nad tlemi, ampak Glal! Glal se je zdaj obupno otepal risjih šap. Risek ga je premetaval sem in tja, ga valjal po snegu, ga za hip izpustil pa spet planil nanj, ga vrgel v zrak in spet ujel in se prav kruto igral z njim. Glili je zaslišala obupno Glalovo cviljenje in kosovikanje, in četudi je bila samo majhna kosovirka, je brž odgnala strahopetno misel, da bi se vsaj sama rešila in poletela na varno. Zaškripala je z ostrimi zobčki, obrnila ročaj žlice in šinila navzdol. Z vso silo se je zaletela malemu risu v čelo. Ris je osuplo zazijal in izpustil Glala - ravno toliko, da se je Glal oklenil ročaja svoje žlice in poletel navzgor. Zaman je risek renčal, pihal in se odganjal v visokih skokih za njim - kosovirja sta letela že visoko zgoraj nad vrhovi dreves ... Ampak ne kar nekam v tri dni, o ne, letela sta naravnost nazaj proti Kosoviriji. Zdaj nista mogla zgrešiti smeri, kajti o včerajšnji megli ni bilo niti sledu več.
Govorila nista pa nič. Saj sta drug drugemu z lahkoto brala misli - domov, čim prej domov, na varno!
Šele ko sta zagledala drobno piko, ki jima je letela nasproti, in v njej, ko se je zadosti približala, prepoznala malo Gi, sta vzkliknila od začudenja.
»Kam pa ti, mala Gi?« je zaklicala Glili, a Gi jo je samo zviška ošinila s pogledom in letela mimo njiju, ko da ju sploh ne pozna.
Glal je obrnil žlico in poletel za njo.
»Gi! Kam letiš, Gi? Obrni se, vrni se z nama v Kosovirijo! Ne moreš si predstavljati, koliko nevarnosti preži v tem gozdu! To ti rečem, za las sva ušla smrti!«
»Ha!« je zaničljivo prhnila Gi. »Vidva se kar vrnita! Jaz se ne bojim ničesar! Jaz grem v Visoke mahove, med štramfeljne, vidva pa kakor hočeta!«
»Ampak, Gi! V tem gozdu živijo krvoločni risi,« je zaklicala Glili.
»Prava reč,« jo je zavrnila Gi. »Risa zgrabim za rep in mu populim vse perje!«
Glal je pograbil ročaj Gijine žlice in jo ustavil.
»Takoj spusti mojo žlico, gggiii! To je moja žlica, ne tvoja, saj imaš svojo, pa se obešaj nanjo! Umakni se, slišiš? Drugače bom - bom — bom storila nekaj groznega, prijela te bom za rep in te vrtela naokrog, in potem, potem bom naredila še - še vse drugo!«
»Gi, vrni se! Če ti rečem, tam so risi! In ris ni ptica, Gi. Ris je ena taka grozna, velika mačka in hudobna je!«
»Revček ubogi, prestrašeni!« je prezirljivo zaklicala Gi, se izmuznila Glalu iz tačk in letela naprej.
»Prav, kakor hočeš!« je nazadnje jezno zavpil Glal. »Kdor ne zna sam paziti nase, pa naj zabrede v nesrečo, jaz nisem tukaj zato, da bi koga reševal!«
Zasukal se je in letel proti domu, a Glili mu je zastavila pot.
»Tudi jaz bi bila lahko rekla isto, ko te je mikastil mali ris!« je zaklicala. »Si pozabil? In zdaj naj pustiva malo Gi, naj se znajde sama, kot ve in zna? Kaj ne razumeš, da takle majcen kosovirček nima niti trohice pameti? Za njo, Glal, hitro! Drugače te nikoli več ne pogledam in nikoli več ne spregovorim s teboj!«
Glal je temno zardel v smrček, tako ga je postalo sram. Molče sta jo ubrala z vso hitrostjo za malo Gi, ki si je v svoji lahki, majhni žlički brezskrbno popevala:
»Veter gladi mi kožušček,
sonce greje mi trebušček.
Kar sem rekla, to storim,
že potujem, že letim!
Strahopetec, ki se skisa
že, če naleti na risa,
naj pa kar domov leti
in pod grmom občepi.
Kaj bi taki me učili,
kot sta revi Glal in Glili!
Jaz potujem, jaz letim,
se ničesar ne bojim!«
»Kaj ne znaš nobene pametnejše pesmi?« je nataknjeno pripomnila Glili, ko sta jo dohitela.
»Tiho, ti strahopetnica!« je kosovirknila Gi.
Glal je krožil okoli nje ves nasršen.
»Saj ne veš, kaj čvekaš!« je zavpil. »Nimaš pojma, kako je, če se okoli tebe spusti megla, tako gosta, da ne vidiš niti lastnega nosu! Midva sva to včeraj doživela in bilo je grozno, da veš!«
»Seveda,« se je zasmejala Gi, »ko sta pa tako neumna! Zakaj je pa nista razpihala?«
»Razpihala? Kako si pa to predstavljaš?«
»Kako neki – takole!«
Gi je globoko zajela sapo, napihnila lička in začela na vso moč pihati, da je v gobček zaripnila kot zrel paradižnik.
Takrat so zaslišali tenko, predirljivo čivkanje. Tri sinice so prifrfotale, sedle na žlico male Gi in ščebetale ena čez drugo, tako da je bilo nemogoče razumeti, kaj jih je tako razburilo.
»Kaj pa vam je?« je vprašala Glili.
»Nehaj pihati! Ne smeš pihati! Pihati je nevarno! Za vse nas!«
»Nevarno? Zakaj bi bilo pihanje nevarno?«
Največja sinica je kriknila:
»Mar ne veste, da povsod tule po drevju gnezdijo vetrovi, cela družina vetrov, in če zbudiš enega, bo ta zbudil še vse druge! Kajti vetrovi imajo za strašno izzivanje, če kdo piha proti njim! Na lepem se lahko združijo v pravi vihar in nas napadejo!«
»Kakšna traparija!« se je zasmejala Glili. »Vihar, dajte no, dajte! Zaradi drobne sapice takele kosovirčice?!«
»Ne šalim se,« je zacvrkutala sinica. »Joj, zbujajo se! Slišite?«
In čisto zares je sem od gozda potegnil močan piš.
»Prihajajo,« so kriknile sinice, »brž v zavetje!«
In že so se odvrtinčile proti goščavju. Veter pa je naraščal, začel je žvižgati, ječati, tuliti. Zdaj so kosovirji uvideli, da postaja stvar resna. Glal in Glili sta se vsak z ene strani oprijela male Gi, z zadnjimi šapami so se na vso moč oklepali žlic, usmerjati pa jih niso več mogli. Veter jih je v velikem loku dvignil nad visoke smreke, jih surovo premetaval gor in dol in sem in tja, zraven pa tulil, zavijal, vrščal in hrumel. Kosovirji so se drli na vse grlo, a v bučanju silnega vetra niti svojih lastnih glasov niso slišali. V resnici to sploh ni bil več veter, ampak grozovit vihar, ki jih je nosil neznano kam. Leteli so nad hribi in dolinami, nad rekami in jezeri - sami niso vedeli, kako dolgo -, dokler se ni divjanje nekoliko uneslo. Trdno so mižali, da ne bi videli vse te strahote. Šele ko so njihove žlice počasneje in bolj umirjeno zaplule, so odprli oči in pogledali navzdol.
Pod njimi je valovilo brezmejno morje. Visoki sivi valovi so se penili pod njimi in vse naokrog ni bilo videti nič drugega kot morje, morje, morje.
Bili so na smrt utrujeni, premraženi in obupani. Žlice so zdaj letele čisto počasi, vse počasneje, vse niže...
Dolgo dolgo so tako molče leteli. Potem pa je Glili, ki so ji že debele solze tekle čez smrček, s tihim, hripavim glaskom začela peti — ampak to pravzaprav ni bilo pravo petje, temveč bolj stokanje:
»Kaj bo z nami, kaj bo z nami,
kaj, kaj, kaj?
Huje sploh ne more biti,
kot je zdaj.
Vse koščice nas bolijo,
pa še mraz
in razpenjeni valovi
segajo po nas.
Sploh ne vemo ne naprej
ne nazaj;
le zakaj se to dogaja,
le zakaj?
Huje pač ne more biti,
kot je zdaj;
kaj bo z nami, kaj bo z nami,
kaj, kaj, kaj?«
Tedaj pa je mala Gi zacvilila:
»Glejta! Tamle! Nekaj! Tam! Nekaj! Glejta! Tam!«
V daljavi so zagledali obris ladje.
Ladja je bila precej stara, s tremi visokimi jambori, glasno je škripala in plula prav počasi, toda bila je prava ladja in za tri izmučene kosovirje je pomenila rešitev - vsaj za zdaj.
Z zadnjimi močmi so prisilili svoje žlice, da so poletele proti ladji in pristale na srednjem jamboru.
Seveda so vedeli, da na ladjah žive človekarji, in teh so se grozno bali, kajti vsaka žival že ve, da srečanje z njimi zmeraj prinese težave ali pa celo smrt. Vendar so bili za zdaj na jamboru za silo dobro skriti. Vsaj oddahnili so si lahko.
Iz ladijske kuhinje se je kadila sopara, dišeča po topljenem maslu. Ladijski kuhar je namreč nameraval za kapitanov rojstni dan speči maslene kolačke, zato je stopil velik pisker masla in ga postavil na klop pred kuhinjskimi vrati, da se ohladi.
Kosovirji so bili čisto prestradani, saj jim je bil vihar z ročajev žlic potrgal vse paradižnike, novi pa še niso utegnili zrasti. In ko je kuhar zaprl vrata za seboj, so se kosovirji previdno spustili z jambora, se pritihotapili k loncu in začeli ovohavati in lizati dišeče rumeno maslo. Ker je bilo silno mraz, se je maslo hitro hladilo in postajalo vse okusnejše. Ko je bilo že samo mlačno, se je neučakana mala Gi nagnila tako daleč nad lonec, da je zdrsnila v maslo s svojo žlico vred in ji je iz njega štrlela samo njena drobna glavica. Ko pa se je hotela skobacati ven in sta jo Glal in Glili vlekla iz lonca, se je izkazalo, da se je bilo maslo medtem že povsem strdilo! In kot nalašč - človekarski kuhar je vtem skozi lino pomolil svoj strašni brkati obraz in zarjovel: »Kaj pa je to, porkaduš pa tristo morskih kumar hudičevih!!!«
Gi je zavreščala od strahu, oba kosovirja sta jo vlekla in vlekla in jo poskušala izpuliti iz masla - pa ni šlo. In že so se odprla kuhinjska vrata, že je rjoveči in preklinjajoči človekar stegoval kosmato roko po loncu!
Ni šlo drugače - Glili je zagrabila en ročaj lonca, Glal drugega - in že so leteli daleč daleč stran nad razburkanim morjem. Brkati človekar je z odprtimi usti strmel za njimi in je bil prepričan, da si je bil pri zajtrku privoščil preveč ruma.
Žlice so bile spočite, letele so visoko in hitro. Ampak bilo je mraz, joj, kako je kosovirje zeblo. Malo Gi sicer nekoliko manj, ker je bila zakrpana v maslo, a njena glavica je imela visoko kapo iz ivja. Glal in Glili pa sta bila z ivjem pokrita od smrčka do repa.
Zdaj so se sicer počutili pogumnejše, to že. Tudi ko so pod seboj zagledali v morju plavajoče ledene plošče, se niso preveč ustrašili. Ko pa so zapluli nad ledenimi gorami, so se odločili, da bodo počivali na eni od njih. Spustili so se nad lesketajoče se pobočje največje gore in se začeli razgledovati naokrog.
Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj ugotovil, kako bi se dalo noreti in se zabavati. Gladke ledene strmine so bile kot nalašč, da si se zadrsal po njih, in Glal je moral to takoj poskusiti, Glili pa tudi. Slo je imenitno, šlo je hitro kot blisk. Ampak mala Gi, zakopana v loncu masla, je začela vreščati in se kisati. Zato sta jo Glal in Glili zanesla na vrh strmega pobočja in spustila lonec po ledu navzdol, da je Gi kar vriskala od navdušenja. Tako so divjali pod prelepim severnim sijem, ki je valoval nad njimi, dokler se niso pošteno ogreli. Pa peli so tudi, zakaj pa ne bi?
»Huš huš, kako mrzlo,
pa vendar lepo,
do tu smo zdržali,
kar bo, pa še bo.
Že spet smo korajžni,
nekako že gre,
mogoče bo huje,
mogoče pa ne.
Najboljša lastnost
te dežele je ta,
da se po strminah
vsaj drsati da.
Drsimo, drvimo
veselo navzdol —
au, moja tazadnja!
Zdaj bo pa dovolj!«
Ko pa so se še zadnjič spustili po najdaljši strmini, so spodaj pristali pred nenavadno črno odprtino v ledenem pobočju. Luknja je bila pravi zevajoči ledeni gobec, ki je čisto počasi odpiral in pripiral ledene čeljusti z zobmi, dolgimi in ostrimi kot igle. Ledeni gobec je bil videti nevaren, ledeni gobec je bil videti grozeč in tudi dihal je. Kosovirji so zgroženo strmeli vanj. Tedaj je na vsem lepem na široko odprl čeljusti in zazehal — in ko je potegnil vase sapo, je z njo vred potegnil vase tudi kosovirje, preden so utegnili kosovikniti. In potem ...
Potem je bila tema. Kosovirji so čutili, da drsijo nekam strmo navzdol, navzdol po nekakšnem črnem, ledeno mrzlem rovu, polnem vdrtin in izboklin, tako da jih je neusmiljeno premetavalo, in to je trajalo dolgo, neskončno dolgo, in potem je bilo vse skupaj samo črno in vsi trije kosovirji so izgubili zavest. Se dobro. Kajti kadar je kdo nezavesten, ničesar ne vidi, ničesar ne sliši in ničesar ne čuti, in tudi čisto vseeno mu je, kaj se z njim godi, zato ga tudi ni prav nič strah.
Prav počasi so se prebujali. Prvo, kar so občutili, je bila blagodejna toplota. Čutili so tudi, da ležijo na mehkem. In slišali so nekakšno tiho, prijetno brnenje. Potlej so odprli oči in ugibali, ali se jim sanja ali pa res ležijo na blazinah v beli okrogli dvoranici z obokanim stropom, s katerega so visele lučke iz belih kristalov. Ob stenah so stale steklene poličke, prekrite s svilenimi blazinami, in tudi po tleh so ležale mehke blazine. Ampak tisto, kar je bilo najlepše, je bilo dvanajst belih puhastih mačic, ki so predle in brnele, se valjale in se igrale, umivale druga drugo in se od časa do časa s sijočimi očmi zagledale v začudene kosovirje.
Tudi mala Gi je udobno ležala na svileni blazini. Bila je umita in pokrtačena, zraven nje pa je stal lonec. Ampak bil je prazen in polizan. V njem ni bilo več masla, le nekatere muce so se še slastno oblizovale in si gladile brke.
Muce so bile videti silno prijazne, zato je Glili vprašala najbližjo:
»Ali... Ali te lahko malo pobožam?«
»Lahko,« je mijavknila muca, »ampak počasi in ne premočno.«
Glili je z mehko šapo pobožala muco po hrbtu. Muca je usločila hrbet in dvignila glavo, da jo je Glili lahko pobožala še pod brado. Zdaj so vse muce prišle h kosovirjem in božanja ni bilo ne konca ne kraja, dokler ni Gi neke muce navdušeno stisnila k sebi. Muca je jezno zapihala:
»Ali ne veš, neroda, da mačke ne maramo, da nas kdo stiska? Saj se obnašaš kakor kakšen človekarski mladič! Pazi vendar!«
»Nisem vedela,« je užaljeno rekla Gi. »Kako pa naj bi vedela, če sem pa še čisto majhna! Človekarjev mi pa nikar ne omenjaj!
Človekarjev ne maramo in se jih grozno bojimo.«
»Tako je tudi prav,« je resno rekla druga muca. »Človekarjev se je treba bati. Zahrbtni so in hinavski in nikoli ne veš, kdaj bodo posuroveli in ti hoteli storiti kaj hudega. Sicer niso vsi taki, ampak pametna mačka se ne zanaša na to.«
»Pameten kosovir tudi ne,« je pripomnil Glal. In še bolj nežno je pogladil muco, ki mu je ležala v naročju.
»Zdaj pa dosti mucanja,« je zaklicala največja mačka, »delo nas čaka. Se veliko novoletne snežne preje je treba narediti!«
Muce so se razvrstile v krog in v zboru zapredle. Kmalu so izpod njihovih šapic in repov začele izletavati puhaste snežinke, ki so v gostih rojih plavale pod strop in izginjale v zvezdasti stropni odprtini. Tiho, mijavkajoče so si popevale:
»Me smo novoletne muce,
bele muce, pridne muce,
novoletne smo predice,
mačje snežne lepotice.
Prav lepo je biti mačka,
ampak mačka ni igračka,
da bi se lahko kar kdo
grobo poigraval z njo.
Mačke smo čarovnice,
kot iz bele volnice
snežno čaramo odejo
s čudovito mačjo prejo.
Ta se razprši po svetu,
da sneži ob novem letu –
ni bolj rahlega snega,
lepšega od mucjega.«
Ko so muce odpele in odpredle, ko je zadnji snežni kosmič izginil skozi luknjo v stropu, je rekla največja muca:
»Zdaj vidite, kosovirji, kako je, če si koristen. Tako kot me. Kaj pa vi? Naredite kdaj kaj koristnega?«
»O, seveda naredimo,« je zaklical Glal, »paradižnike pojemo šele takrat, ko so zreli.«
»Ker so takrat najokusnejši,« je dodala Glili.
Mala Gi je zavpila:
»Jaz sem tudi koristna! Se najbolj! Če me kdo razjezi, vreščim in cepetam, tako da se me vsi bojijo in storijo vse, kar hočem.«
»Preden zaspimo, se pretegujemo,« je rekla Glili, »in ko se prebudimo, se tudi pretegujemo. In to je seveda koristno.«
»Vidiš, tudi mi smo koristni,« je zadovoljno rekel Glal.
Ampak muca je zmajala z glavo:
»Koristni? Mogoče vsak zase. To pa še zdaleč ne pomeni, da ste koristni še za koga drugega. Kdor je koristen samo zase, sploh ni koristen, da boste vedeli. In zdaj gremo me, koristne muce, spat, ker smo utrujene. Zato bo najbolje, da se poslovimo.«
»Pa ne bi mogli prej še storiti kaj koristnega za vas?« je žalostno vprašal Glal. A muca ga je prijazno pogladila po smrčku in rekla:
»Saj za nas ste bili že koristni, kosovirji. Muce smo polizale maslo iz vašega lonca. In če lahko obdržimo lonec za spomin, bomo prav vesele.«
Seveda so smele muce lonec obdržati.
Kmalu so že vse zehale, se pretegovale, kmalu so že vse spale ali pa so se delale, da spijo, da se ne bi bilo treba poslavljati. Kajti poslavljanje je nekaj, kar vse mačke na svetu na moč sovražijo.
Po sobani je zavel močan zračni vrtinec, ki je dvignil kosovirje visoko pod strop, jih tam še nekaj časa vrtinčil, potlej pa jih je odneslo skozi stropno odprtino navzgor, navzgor, navzgor - in na lepem so se kosovirji znašli sredi ogromnega zelenega travnika. Sonce je prijazno grelo, med travo so cvetele marjetice in spominčice.
Se zdi komu to čudno? No, saj najbrž tudi je.
Ampak na svetu je veliko še bolj čudnih stvari.
Ena takih čudnih stvari je bila ogromna omara, ki je stala ob robu travnika na štirih nogah, obutih v čevlje z visokimi petami. Iz nje je prihajalo nekakšno vzdihovanje, ječanje in stokanje. Če bi kosovirji ne bili radovedne živali, se seveda sploh ne bi zmenili zanjo - tako pa so jo brž obstopili, jo ovohavali z vseh strani in prisluškovali pri zaprtih vratih. Poskušali so jih odpreti, vendar so bila trdno zaprta. S krempeljci so praskali po njih, stresali kljuko, butali vanje z ročaji žlic - a zaman.
Tedaj je k njim z bliskovito hitrostjo priletel prelep ptiček z živo modrim perjem.
»O, kako si lep,« je zaklicala Glili, »najlepši ptiček si, kar sem jih kdaj videla!«
»Seveda sem lep, saj sem vodomec,« je čivknil ptiček. »Ampak zdaj se ne utegnemo pogovarjati o lepoti. Takoj morate stran odtod! Takoj!«
»Zakaj pa?« je malomarno vprašal Glal.
»Zato, ker ste v strašni nevarnosti!«
Mala Gi se je nasršila in zacvilila:
»Nevarnosti? Jaz se ne bojim ničesar!«
Toda Glal in Glili sta zaslutila, da misli vodomec resno.
»Letite za menoj,« je čivknil vodomec, »ampak hitro, hitro!«
In že je švignil proti gostemu vrbovju, ki je obrobljalo travnik. Kosovirji pa za njim! Če že ne od strahu, pa od radovednosti.
Šele v zavetju grmovja so se ustavili.
»Zdaj nam pa pojasni, zakaj smo morali zbežati,« je zahtevala Glili. »Veš, mi smo kosovirji radovedne sorte.«
Vodomec je pokimal z lepo glavico in začel:
»Ali sploh veste, kdo je Rora?«
»Rora? Kdo pa je ta Rora?«
»Rora je grozno hudobna, grozno požrešna, grozno kruta babura. In čarati zna. Kar naprej čara, in to same hudobije. Tista omara na travniku je njena, Rorina. Vanjo spravlja Rora vse mogoče stvari, ker je tako pohlepna, da hoče imeti vse, kar imajo drugi. Če bi vas prejle zalotila pri svoji omari, bi vas zagotovo takoj stlačila vanjo. Omara pa je že tako natlačena in nabita, da kar ječi in stoka, ker je pač prenapolnjena in se boji, da jo bo razneslo.«
»O, jaz se ji že ne bi pustila stlačiti v tisto zoprno omaro,« je zacvilila Gi. »Zgrabila bi baburo Roro in bi jo ... že kaj!«
»Tiho, Gi,« je jezno rekel Glal. »Rora je gotovo močnejša od nas.«
»Rora je silno močna,« je zašepetal vodomec. »In ogromna je in debela, prsi ima kot dva koša, zadnjico pa kot tistile grič. Obuta je v dva čarovna lonca, ki hodita tako hitro, da ji nihče ne more uiti. Na srečo precej slabo vidi, tako da smo vsaj majhne živali za silo varne pred njo. Kar pa je pri njej najhuje, je njena zloba. Rora, veste, namreč nima srca.«
»Kako nima? Vsako živo bitje ima srce.«
»No, ona ga pa nima. Pred davnimi leti ga je zgubila v nekem močvirju tu blizu, ob jezercu, kjer — joj! Skrijmo se globlje v goščavo! Zdi se mi, da prihaja tjale na travnik!«
Kosovirji so se stisnili čisto skupaj in preplašeno strmeli skozi vrbovo vejevje proti travniku, na katerem se je pokazala ogromna, črna, razmršena postava, ovita v široko pelerino.
Babura Rora se je ustavila pri omari. Izpod pelerine je potegnila vrečo, v kateri je nekaj cepetalo, odklenila vrata omare in porinila vrečo vanjo. Potlej se je z ogromno zadnjico uprla ob vrata in jih brž zaklenila.
Globoko si je oddahnila, da je njena smrdljiva sapa osmodila vse rože daleč naokrog, in hreščeče zapela:
»Rora Rora ro,
zdaj bo pa hudo,
že v omari se dušiš,
hočem, da hudo trpiš!
Rora Rora ra,
jaz sem brez srca,
tebi naj srce kar poka –
jaz uživam, če kdo joka.
Rora Rora ru,
jaz sem brez sramu,
najbolj se razveselim,
če kaj hudega storim.«
Takole grdo si je popevala in lomastila čez travnik, pa proti vrbovju, kjer so se skrivali kosovirji. Na srečo je zavila mimo in naprej po uhojeni stezi. Prišla je k jezercu, obdanem z vencem ločja.
Sredi jezerca je na ploščati skali zgrbljeno sedela majhna človeška punčka. Obraz je skrivala v dlani in tako močno je drgetala, da se je tresla še skala pod njo in so se okoli nje širili drobni valčki.
Rora, babura, je sedla na breg in se zakrohotala:
»No, Mrvica! Te zebe, kaj?«
Deklica je molčala in se še bolj zgrbila vase.
»Odgovori, smrklja neumna,« je zahreščala Rora. »Te zebe?«
»Ja,« je zašepetala deklica.
»Te zebe do kosti? Te zebe do srca?«
»Ja,« je šepnila deklica.
»Prav ti je,« je zarohnela Rora. »Vesela sem, da te zebe. Zmeraj te bo zeblo. Nikoli več se ne boš ogrela. Nikoli, nikoli, nikoli!«
Punčka je še niže sklonila glavo in molčala.
Rora se je krohotaje odpravila nazaj na travnik. Zleknila se je zraven omare in tako glasno zasmrčala, da se je listje osipalo z vej in je poljsko cvetje ovenelo in poleglo k tlom.
Tedaj je sinji vodomček šepnil:
»Pridite zdaj.«
»Kam?« je prestrašeno vprašala Glili.
»Boste že videli. Sledite mi!«
Previdno so se odpravili k jezercu. Na skali je sedela punčka Mrvica, zvita v dve gubi, in drgetala od mraza.
»Uh, saj to je pa človekinja,« je jezno rekel Glal. »Pojdimo brž stran.«
»S človekarji nočemo imeti nobenega opravka,« je dodala Glili, mala Gi pa se je z velikimi očmi zastrmela v Mrvico in zajecljala: »Jaz sem mislila, da so človekarji ogromni in surovi. Tale je pa majhna in žalostna je videti.«
»No, je pač še mladič,« je nejevoljno rekla Glili. »Ampak tudi človekarski mladiči so ponavadi surovi in zoprni. Gremo kam drugam.«
Tedaj pa je vodomec čivknil:
»Sram vaju bodi! To ni nobena človekarica, ampak človeška punčka Mrvica. In če ste taki, mi je žal, da sem vas posvaril pred Roro. In žal mi je, da sem vas sploh pripeljal sem. Kar pojdite in pozabite, da smo se srečali!«
Glal se je zamislil.
»Punčka? Kaj je to punčka? Tale človekarski mladič je punčka?«
»Sedite semle na breg,« je resno rekel vodomec. »Povedal vam bom, kaj je to zimo doživela punčka Mrvica.«
In začel je pripovedovati zelo nenavadno zgodbo.
Nekega jesenskega dne si je Rora ugrabila v bližnjem mestu zoprnega človeškega mulca. Prinesla ga je na svoj travnik in ga zbasala v omaro, da bi mu kasneje zdrobila kosti in ga pojedla. Toda ko je Rora odšla zdoma, je deček z žepnim nožičem spretno zrahljal ključavnico na vratih omare in se izmuznil na piano. Na vso sapo jo je ubral čez drn in strn, a babura Rora se je ravno takrat vračala s pohoda. Zagledala je bežečega dečka, besno zavreščala in izrekla nad njim strašno čarovniško zakletev.
V hipu je bil fantič obdan z ledeno skorjo, ki se je vsak trenutek bolj in bolj debelila. Že je bil vklenjen v debelo blazino prozornega ledu, že je nad njim zrasel pravi pravcati ledenik.
Nekaj dni ga je Rora hodila gledat in uživat njegovo stisko, potlej pa se je odpravila v južne kraje, da bi tam na toplem preživela zimo.
Nekega mrzlega zimskega dne pa je pritavala skozi gozd drobna človeška deklica. Pobegnila je bila z doma, ker je tam nihče ni maral, še lastna mama jo je kar naprej zmerjala in jo pehala s poti. Niti pravega imena ni imela, ampak so jo vsi klicali kar Mrvica, najbrž zato, ker je bila tako majhna in mršava.
Tako je Mrvica naletela na Rorin ledenik, iz katerega so strmele vanjo žalostne oči ujetega fantiča. Mrvici se je od sočutja stisnilo srce in sklenila je dečka osvoboditi, pa naj jo stane, kar hoče.
Tesno se je prižela k ledeniku in pritisnila vroče ustnice na led. Pihal je strupeno mrzel veter in nosil drobne snežinke, a Mrvica se ni menila za nič drugega razen za ujetega fantiča in za njegove žalostne oči, ki so se lesketale za ledom. Se tesneje se je privijala k ledenim skladom, še bolj vroče so bile njene ustnice, pod katerimi se je silno počasi tajala ledena skorja.
Zima je bila dolga in strašno mrzla. Dan za dnem je premražena deklica z vročim dihom in mehkimi dlanmi premagovala ledeni oklep, teden za tednom, mesec za mesecem. In potlej je nekega dne ujeti deček že lahko za spoznanje zasukal glavo, že je premaknil roko. To je dalo Mrvici novih moči. Pod njeno majhno dlanjo je zazijala v ledu odprtina, skoznjo je deček iztegnil roko in se oklenil Mrvičine. Počasi, čisto počasi se je izkopal iz ledenih črepinj na piano.
Tedaj je posijalo prvo pomladansko sonce. Mrvica, ki je še zmeraj drgetala od mraza, se je prvič po dolgem času srečno nasmehnila in hotela dečka objeti. Toda deček se je pretegnil v sončni toploti in si pomel roke, ko je zagledal jezerce, ki se je bilo nateklo okoli odtajanega ledenika. Brž se je pognal v vodo, zaprhal in odplaval na breg. Tam se je otresel in jo ubral v gozd.
Mrvica ni znala plavati. Obsedela je na ploščati skali sredi jezerca. Z rokami je objela trepetajoča kolena, globoko sklonila glavo - in tako sedi tam še danes.
Ko se je Rora vrnila iz južnih krajev in zagledala Mrvico sredi jezerca, ji je bilo v hipu vse jasno. Odtlej je vsak dan hodila gledat Mrvico in se norčevat iz nje. Hudobna babura dobro ve, da se punčka Mrvica nikoli več ne bo mogla ogreti, dokler ne bo pozabila te strašne zime in fantiča, ki je odšel, ne da bi se sploh ozrl nanjo.
Ko je vodomec končal svojo pripoved, so kosovirji dolgo molčali. Potem je mala Gi srdito zacepetala in zavpila:
»Če bi meni prišel pod kremplje tisti človekarski mule, bi ga raztrgala, pomendrala, zgrabila bi ga za noge in ga zavrtela po zraku, potlej bi ga... Že kaj!«
»Tiho, mladič prismojeni,« jo je zavrnil Glal. »Človekarji so veliko močnejši od nas, zato se nehaj ščeperiti. Raje premislimo, kako bi potolažili tole čukpo ali čnupko ali kako si že rekel, vodomec?«
»Punčko,« je rekel vodomec. »Poslušajte zdaj. Ptice so se že vrnile z juga, veliko nas je, ampak še zmeraj premalo, da bi lahko punčko Mrvico odnesle kam drugam, kjer bi bila varna pred Roro. In ravno zato računam na vas, kosovirji, in na vaše močne leteče žlice.«
»Seveda, seveda,« je zaklicala Glili, Gi pa je dodala:
»Jaz sem tako močna, da bi lahko pnu... punučko kar sama odnesla!«
Vodomec je predirljivo zažvižgal. Z vseh strani so priprhutale vsakovrstne ptice, sinice, strnadi, vrabci, škrjanci, čižki, kraljički, liščki, drozgi, lastovke, pastiričke ... Vsaka ptica je s kljunom ali krempeljci trdno zagrabila košček Mrvičine obleke, Glal in Glili sta krepko prijela vsak eno dekličino roko, mala Gi jo je objela okoli vratu - in že so se dvignili visoko v zrak.
Z višine so še videli, kako je babura Rora pridivjala na breg jezerca, slišali so, kako togotno je zarjovela, potlej pa je glasno počilo - in Rora se je od jeze razletela na tisoč drobnih krpic, ki jih je pograbil veter in jih vrtinčil naokrog. Rore ni bilo več.
V istem trenutku pa se je raztreščila tudi prenatrpana Rorina omara na travniku. Iz nje so v visokih lokih poleteli in popadali na travo njeni uropani predmeti. Čevlji, obleke, odeje, lonci, kotli, stoli, glasbila, igrače, pa tudi vreče, ki so se pri padcu razvezale. Iz vreč so švignile osvobojene živali; veverice, lisice, srne, psi in mačke, jazbeci, zajci - skratka, vsa mogoča zverjad, ki se je zdaj veselo razkropila na vse strani.
Povsod, kjer so krpice, ki so bile nekoč Rora, padle na zemljo, so zrasle velike bodeče neže v spomin na to, da se vsaka hudobija enkrat konča.
Visoko pod koprenastimi oblaki so ptičje jate in kosovirske žlice nosile premraženo človeško deklico tja proti daljnim temnim goram. Brez počitka so leteli ves dolgi dan. Šele pozno popoldne, ko se je sonce že spuščalo za vrhove košatih smrek, so se ob vznožju orjaške gore upehani spustili na tla.
Tla so bila pokrita z ogromnimi blazinami svileno mehkega zelenega mahu, ki je kar sam vabil k počitku. Toda ptice so se želele še pred jutrom vrniti v domače gaje. In ker je poslavljanje ena najbolj zoprnih stvari na svetu, so samo začivkale, zaščebetale, zažgolele in zažvižgale, potlej pa je ves ptičji zbor glasno vzprhutal - in že so izginjali pod zlatim večernim nebom.
Kosovirji so se stisnili k Mrvici in jo poskušali vsaj malo ogreti. A deklica je še zmeraj drgetala, šklepetala z zobmi in topo strmela predse. Najbrž niti ni slišala tihe uspavanke, ki so jo šumele prastare smreke nad njo:
»Trudne živalce, zdaj tačke spodvijte,
nič ne skrbite pa si odpočijte,
daleč je žalost in daleč strahovi,
varno ležišče so mehki mahovi.
Vse mirno spi pod utripanjem zvezd,
gora je varuh brlogov in gnezd,
sanje o dolgem, brezskrbnem poletju
sanjajo bitja v njenem zavetju.«
Kosovirji so že zdavnaj trdno spali, preden je potihnilo šumenje smrek. Mrvica pa je pričakala jutro z odprtimi očmi.
Prvi žarki jutranjega sonca so osvetlili visok, z lesketajočo se roso pokrit grm zvezdaste praproti. Na eni praprotni veji se je gugalo nenavadno škratovsko bitje, obraslo z bledo zlatim puhom, ki je z velikimi sinjimi očmi skozi okrogle naočnike zvedavo strmelo v speče kosovirje in v drgetajočo deklico. To je bil škrat Šket.
Na drugi veji je sedelo prav tako nenavadno škratovsko bitje, škrat Šot. Ta je bil porasel s temnim puhom, imel je temne oči in prav tako naočnike. Oba škrata sta se gugala na praproti in razburjeno šepetala. Šepetala sta vse glasneje in se zraven razposajeno hihitala, tako da so se nazadnje kosovirji prebudili in prestrašeno planili pokonci.
»Kaj, kje, kdo, kako, zakaj,« je javknila mala Gi, »kaj hočeta? Ne pustimo se pojesti!«
Škrata sta planila v glasen smeh. Med smehom je Šket komaj izdavil:
»Pojesti? Pa menda ne misliš, da...«
»... vas hočeva pojesti?« je vpadel Šot. »To ste pa res...«
»Bedaki!« je zavpil Šket. »Midva sva vendar čisto ...«
»Navadna škrata,« je pojasnil Šot. »Tole je nori Šket...«
»In tole trapasti Šot,« je dodal Šket. »Ste tudi vi...«
»Nori?« je zanimalo Šota in potem sta se oba tako škratovsko režala, da so se pod njima praprotne veje upogibale do tal.
»Jaz že nisem nora,« je resno rekla mala Gi. Šot se je nagnil čisto do njenega smrčka in zaklical:
»Kaj pa potlej iščeš v Visokih ...«
»... mahovih, če nisi nora?« se je vtaknil Šket.
Glalu so se zasvetile oči.
»Kako pravite? So to Visoki mahovi?«
»Je to kraj, kjer živijo štramfeljni?«
»Seveda, zakaj pa ne bi živeli, saj so živi,« je rekel Šket, Šot pa dodal:
»Kdor je živ, pač živi, ne? Vidim, da ste zares...«
»... nori,« je vpadel Šket, »če niti tega ne ...«
»... veste,« je modro rekel Šot.
Kosovirji so bili čisto iz sebe od veselja, začeli so poskakovati in se postavljati na glavo. Gi je zavpila:
»Ampak, kje pa so?«
Kosovirji so se radovedno ozirali naokoli po mahovnatih gričih in dolinah. In videli so luknje, špranje in line v mahovnatih pobočjih, iz katerih so se za naočniki lesketale okrogle oči. Gi je brž stekla k najbližji luknji in radovedno sklonila glavico čisto k njej - pa glej si no, oči so v hipu izginile.
»Pazi no, Gi,« jo je posvarila Glili, »prestrašila si ga!«
»Pa je bil to res štramfelj, pravi štramfelj? Ali pa se je samo delal, da je štramfelj, zato da bi jaz mislila, da je štramfelj, v resnici pa sploh ni bil štramfelj?« je vsa razburjena hitela Gi.
Šket je resno pripomnil:
»Štramfeljni imajo radi mir. Sami so precej...«
»... radovedni,« je nadaljeval Šot, »ne marajo pa, da kdo od blizu...«
»... diha vanje,« ga je dopolnil Šket.
Čisto počasi, previdno je štramfelj nova glava pokukala spet iz luknje in se zastrmela v Mrvico. S tihim, šelestečim glasom je vprašal štramfelj:
»Kaj dela tukaj človeški otrok? Nekaj je narobe z njim.«
»Zelo narobe, res,« je pritrdila Glili. »Kar naprej jo zebe, spati ne more, pa tudi kosovirskih paradižnikov noče jesti.«
»In če kdo ne mara kosovirskih paradižnikov,« je zaskrbljeno pripomnila Gi, »je z njim res nekaj narobe. Jaz na primer...«
Toda Glal ji je segel v besedo:
»Zdaj ne gre zate, Gi, ampak za Mrvico. Bolna je. Vse kaže, da je zbolela od žalosti.«
»Od žalosti, praviš?« je vprašal štramfelj. »Zakaj pa je žalostna?«
Glal je začel pripovedovati Mrvičino zgodbo. Med pripovedovanjem so vsi štramfeljni prilezli iz svojih lukenj in se zbrali v krog okoli kosovirjev. Spogledovali so se, zmajevali z glavami in strigli z velikimi uhlji. Šket in Šot sta jezno stiskala pesti, ko je Glal povedal vso reč do konca. Štramfeljni so začeli vznemirjeno šepetati in si prikimavati. Oba škrata sta jih zavzeto poslušala.
»Tako je,« je zaklical Šket, »če je bolna od žalosti, mora...«
»... nehati biti žalostna,« je zaklical Šot, »pa bo ...«
»... ozdravela,« je dodal Šket.
Nehati mora biti žalostna, so zašušljali štramfeljni. Silen nemir je zavladal med njimi. Švigali so iz lukenj in spet vanje in nosili na kup vrečice, zavitke, lončke, koške, vrčke in kozarčke, napolnjene z različnimi posušenimi zelišči, jagodami in travami. Potlej so vse skupaj stresli v srebrn škafek, ki sta ga Šket in Šot privlekla izpod mahovnate skale. Z dolgimi prsti, nosovi in repi so gnetli zelišča in mešali po škafu, dokler ni mešanica zavrela - pa kar brez ognja in vode. Iz škafa se je začela vzdigovati sinjkasta meglica. Istočasno se je zaslišal tih, nežen zvok, ki je počasi naraščal - in iz meglice se je začel prikazovati motno lesketajoč se obris violine in tenkega loka, ki je sam od sebe drsel po njenih strunah. Zvok se je prelil v prelepo otožno melodijo. Štramfeljni so kot začarani poslušali, potem pa so jim besede pesmi kar same privrele iz grl:
»V drobnih prsih težek kamen,
težek kamen, črn kamen,
vse pretežek, vse prečrn,
v drobnih prsih dih pojema.
Težek kamen, črn kamen,
saj tu ni prostora zate,
pojdi rajši v črno goro,
pojdi v skalnato puščavo,
lezi v dno deroče reke,
pusti prostor svetlim solzam.
Svetle solze, pritecite,
ranjeno srce umijte,
naj se bitjece razjoče,
naj se deklica izjoče.«
Mrvičino telo je stresel krčevit drget, začela je loviti sapo, potem pa je iz njenih oči pritekla prva bleščeča solza. In za njo še druga. Potlej so se solze kot vroč potok ulile po njenih licih, deklica je glasno zahlipala - z njo vred pa še kosovirji, štramfeljni in oba škrata. Končno so vsi skupaj tako od srca jokali, da so njihove solze skoraj preplavile deželo Visokih mahov. Še sreča, da je njihov jok počasi vendarle pojenjal. Mrvica si je obrisala objokani obraz s prgiščem mehkega mahu in se olajšano ozrla okrog sebe. Tedaj je iz violine privrela nova pesem, čisto drugačna:
»Ne joči za tistim, kar tega ni vredno!
Ne joči za tistim, ki tega ni vreden!
Ne misli na to, kar se ti je zgodilo,
ne glej več nazaj - je bilo in minilo.
Ni več kamna v prsih, minil je urok,
zdaj glavo pokonci, človeški otrok,
ne glej več nazaj, ne glej več nazaj,
živeti je treba tukaj in zdaj!
Ozri se okrog pa se malo nasmej,
veš, svet ni obstal, svet se suče naprej!
Nič nisi imela, dobila boš vse –
na noge! Zaplešite vsi, kar vas je!«
In zdaj je glasba iz violine kar zavriskala, se v zmeraj hitrejšem ritmu zavihtela čez vso pokrajino mahov, priprhutale so cele jate vsakovrstnih ptic — Mrvica, kosovirji, škrata in štramfeljni so se oklenili drug drugega in se zavrteli v razposajenem plesu, divje so poskakovali, se zvirali in se objestno podili sem in tja, dokler niso čisto upehani popadali v mehki mah, ko je glasba potihnila. In ko so si oddihovali, je čarobna violina v lahkotnem loku zaplula v krogu nad njimi, potlej pa se je čisto počasi in nežno spustila v Mrvičine roke.
Začudena deklica si jo je pritisnila k licu, narahlo prijela držaj loka, ga dvignila - in violina je zapela. Pa kako lepo!
»Neverjetno,« je dahnila Mrvica, »saj se zdi, da znam igrati!«
In res je znala. Počasi je vstala, se sanjavo zazrla v daljavo in se med igranjem v plesnem koraku napotila iz dežele Visokih mahov ...
Vsi so očarano zrli za njo. Seveda ni bilo nobenega poslavljanja.
»Še sreča,« je pripomnil Glal. »Poslavljanja ne prenesem.«
»Mi tudi ne,« so pripomnili ostali.
»Zdaj gremo pa mi trije še malo v domačo Kosovirijo!« je zaklicala Glili. Kosovirji so posedli v svoje žlice in frrrrr! Pa jih ni bilo nikjer več videti.
Že lep čas so leteli nad tujo pokrajino, ko je mala Gi pripomnila:
»No, to sem torej uredila.«
»Uredila? Kaj si uredila?« se je začudila Glili.
»I, to reč z Mrvico, ne?« je samozavestno rekla Gi. »Kot sem tudi že od vsega začetka nameravala. Zato sem vaju pripeljala med štramfeljne in uredila vso reč. Če ne bi bilo mene, o, seveda, potlej bi Mrvica še zdaj...«
»Ti, veš kaj!« se je razjezil Glal. »Glej, da se ne razpočiš od domišljavosti! Ti, da si torej uredila to reč z Mrvico, kaj? Ti?!!!«
»Kdo pa drug,« je zaklicala Gi, »menda ne vidva?«
Glili in Glal nista vedela, ali naj se smejeta ali jezita. Ravno takrat je Gijino žlico preletela jata lastovk in čof! Pljas! je na Gijini glavi pristal masten ptičji kakec. Hu, kako se je mala razjezila! Pa kako sta se Glal in Glili nasmejala!
»Ggggi, vidva sta kriva!« se je zadrla Gi.
»Midva, seveda midva,« sta kosovirja pokala od smeha, »prav midva sva se dogovorila z lastovko, naj se ti podela na glavo.«
»Tako? Kdaj pa sta se dogovorila?« je osupnila Gi. »O ne, lažeta se, ves čas se samo lažeta! Saj prej lastovke sploh ni bilo blizu. Nista se imela kdaj dogovoriti. Ta lastovka je kratko malo hudobna ptica, in če jo kdaj dobim v kremplje, jo bom ... Ji bom ... Vse ji bom storila.«
»A potlej nisva midva kriva, Gi?«
»Kaj me briga! Kriva sta in pika!«
Za nekaj časa je Gi utihnila, nerodno si je praskala z glave ptičji kakec in prav grdo gledala. Molče so leteli naprej — pa ravno proti človekarskemu mestu, ne da bi to sploh opazili. Nenadoma pa je Glili kriknila:
»Joj, brž zavijmo stran, saj tamle spodaj je že človekarska dežela!«
»Čakaj malo,« je rekel Glal, »poglej tjale dol. Kaj ni tistole ...«
Sredi mesta je bil prostoren trg, na katerem se je kar trlo človekarjev, človekaric in človekarčkov. Sredi trga je bil postavljen oder. Na njem je stala drobna postavica v rdeči obleki z violino v rokah. Ravnokar je nehala igrati. Množica je zamaknjeno ploskala in začela metati na oder cvetje.
»Saj to je Mrvica,« je zaklicala Glili, »glejta, Mrvica je!«
Mrvica je visoko nad seboj zagledala tri srebrne pike, ki so počasi plule pod oblaki. Takoj je vedela, da so to kosovirji. Veselo jim je pomahala z violinskim lokom ...
Tri pikice so nekajkrat zaokrožile nad trgom pa spet poletele v daljavo.
Mogoče je bilo to zadnje srečanje kosovirjev in Mrvice. Mogoče. Ali pa tudi ne.
Po dolgih dnevih, ko so kosovirji leteli proti Kosoviriji in vse bolj pogosto vzdihovali od domotožja, so prispeli do gozda, kjer sta bila kosovirja nekoč doživela srečanje z risoma. Pristali so na najvišji smreki in se pripravili na spanje, saj se je že pričelo mračiti. Najedli so se paradižnikov in se potuhnili v žlice. Zelo so bili že zaspani in Glal je tako na široko zazehal, da mu je Gi, porednica, zagnala v gobček prezrel paradižnik. Ampak Glalu se sploh ni več dalo razjeziti, temveč je zaspal kar s paradižnikom v gobčku.
Pa se je od daleč zaslišalo zamolklo bobnenje. Kosovirji ga niso slišali, prav trdno so spali.
Grmenje je postajalo vse glasnejše, nevihta se je hitro bližala. Naenkrat se je na dolgo slepeče zabliskalo in v istem trenutku silovito treščilo v bližnjo smreko, da se je razklala na dvoje.
Kosovirji so bili v hipu budni, v grozi so si pokrili z repi oči in čakali na najhujše, čeprav niso prav vedeli, kaj naj bi to bilo. Mala Gi je v hipu smuknila iz svoje žličke, se odgnala od veje in v dolgem skoku pristala v Glalovi žlici. Glal jo je stisnil k sebi in s svojim košatim repom pokril tudi njen smrček.
»Te je zelo strah, Gi?« je pritajeno vprašala Glili.
»A mmmene? Mmmene nni nnnikoli...«
Spet je treščilo. Gi je na ves glas zavreščala:
»Strah me je! Strah me je, umrla bom od strahu, že umiram...«
Pa seveda ni umrla, Glal in Glili pa tudi ne. Nevihta se je proti jutru unesla, novi dan je prinesel droben, neprijeten dež. A kosovirje je že tako hudo dajalo domotožje, da so kar na hitro pozajtrkovali in se odpravili proti domu.
Vsi premočeni, vsi prezebli so nazadnje pristali na domači jasi, kjer je v svoji zarjaveli, z mahom obrasli žlici, dremal stari Ghul.
»Ghul! Ghul,« je zavreščala Gi, »pa smo spet tukaj, Ghul, bili smo tako daleč po svetu, Ghul, da si sploh ne moreš predstavljati, veš, in jaz sem rešila malo človekarico žalosti, razumeš, in tam so bili štramfeljni, saj ti bom povedala...«
»Že spet vi, zalega mladičja,« je sitno zagodrnjal Ghul in se obrnil na drugo stran. »Spravite se odtod in me pustite spati.«
»... in sem bila v loncu masla, razumeš, in ledeni gobec nas je požrl, veš, in Rora, to je bila čarovnica, razumeš, in potem ...«
»Kaj me briga,« je zarenčal Ghul.
»... in je bil tak grozen človekar, veš, in to je bilo na ladji, razumeš, in, čakaj, vse ti bom povedala ...«
Ghul je odprl eno oko in zagodrnjal:
»Zgini.«
Zdaj je začebljal Glal:
»Oh, Ghul, če bi ti vedel...«
»Pa ne vem,« je rekel Ghul, »in me tudi ne zanima. Pojdite stran!«
»Ampak, Ghul, ti ne veš, kaj smo vse doživeli ...«
»Pa boš doživel še kaj več, če zdajle vstanem in ti eno primažem,« je jezno rekel stari. »Stran od mene. Pa brž!«
»Prav, no, saj že gremo,« je užaljeno rekla Glili. »Ampak, če nas boš kasneje prosil, naj ti kaj pripovedujemo o svojih dogodivščinah, ti ne bomo nič povedali, da veš.«
»Brigajo me vaše dogodivščine! In zapomnite si že enkrat, da je za stare kosovirje najbolj neznosna stvar na svetu zoprno mladičje čebljanje. Zginite kam drugam! V gozdu je še dosti mlade golazni, ki vas bo rada poslušala in jo bodo zanimale vaše bedaste štorije.«
In že je spet spal. Kosovirji so poiskali svoje znance in ti so ves dan zavzeto poslušali...
Poslušali njihove bedaste štorije. Kar zadeva mene, grem pa tudi spat in me njihove bedaste štorije prav nič ne zanimajo, kakor me ne zanimajo ne kosovirski ne kakršni koli drugi mladiči in jih tudi prav nič ne razumem - zakaj pa naj bi jih?
Edini, ki ga v resnici razumem, je stari Ghul. Z njim sva si pa itak že zdavnaj vse povedala.
