Miška spi (epilog)
Miška spi (epilog) Miška spi Svetlana Makarovič |
|
Pst! Nikar tako glasno ne šumite z listi knjige! Hodite po prstih! Miška spi, gorje, če jo prebudite. Potem bi morala uboga siva miš pestrna spet in spet pripovedovati pravljice. Kajti princesa miška je grozno razvajena. Zdaj spi, oči ima zaprte, tačice spodvite. Pa sanja o velikem sladkem mesecu, ki ga bo nagrizla, naglodala. Zunaj za obzidjem se plazi stari črni jež. Rad bi prišel v mišji grad in požrl belo miško princeso. Miška se v spanju nemirno zgane in zavzdihne – mišjim uslužbencem zastane dih – in spi naprej. Zunaj se pes čuvaj nemirno trga na verigi. Potem preseka noč srdit lajež, pes se zakadi v ježa, ga poskuša ugrizniti in zacvili od bolečine. Jež zbeži v noč, ne bo ga nazaj. Pes pa si oblizuje od bodic ranjeni smrček. Ampak jutri bo že zdrav in vse bo dobro. Miška toliko da se ni prebudila ob tem hrupu. Stara pestrna tiho poje mišjo uspavanko in miška se umiri. Ne govorite vendar tako naglas! Pst! Pst!