Miška si skuje srečo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrček se razbije (zbirka) Miška si skuje srečo
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miška je sklenila:

-Skovala si bom srečo, lep košček mišje sreče si bom skovala in potem bom srečna. Stekla je h kovaču, ki je ravno sedel, da bi pojužinal kos črnega kruha s salamo, splezala mu je po hlačnici in zavpila: -Dober tek, kovač! Ko boš pojedel, bi te nekaj prosila, če lahko. Kovač se je začudil:

-Kaj pa bi rada? Kar povej, miška!

Miška si je pogladila brčice, se prijazno zagledala kovaču v oči in zacvilila:
-Imaš majhen košček železa zame? Mi ga daš?

-No, drobtinico železa bi že lahko pogrešal, je rekel kovač.

-No, je nadaljevala miška, potem bi prosila, če bi mi ta košček železa segrel in mi posodil kladivo in nakovalo. Kovač se je zakrohotal, da je miško skoraj odpihnilo.

-Pa menda ne boš kovala, miška?

-Bom, je odločno rekla miška, skovala si bom srečo, razumeš.

Nazadnje je kovač razumel. Naredil je miški majceno nakovalce in čisto majceno kladivce, segrel je drobtinico železa in jo položil na nakovalce:

-No, miška,kar začni!

Miška je z resnim obrazom prijela za kladivce in začela kovati drobtinico železa in je tako navdušeno tolkla, raztegovala in zvijala železo, da ji je pot curkoma lil s čela. Kovala je, dokler ni sonce zašlo.

-No, zdaj bo menda dovolj skovana, tale moja sreča, je rekla miška. Kovaču je pokazala svoj izdelek.

-Vidiš, je rekla ponosno, to je mišja sreča, sama sem jo skovala. Ker, veš, vsak je sam svoje sreče kovač.

-Pa si prepričana, da je to res sreča, je vprašal kovač in se muzal v brke. Miška se je samo srečno zahihitala in zaklicala:

-Gotovo, da je! Če ne bi bila to sreča, ali bi se čutila tako srečno, kakor se čutim ravno zdajle? Stisnila je mišjo srečo pod pazduho in oddrobnela po poti. Nikogar ni srečala. Pa se je spomnila:

-Seveda, sreča, kaj pa drugega. Srečo imam, da nisem srečala mačke!

Ob potoku ji je spodrsnilo na mokrih kamnih pa je cepnila v potok. Komaj se je rešila na breg. -Kakšna sreča, da ni potok deroč! Pa sem se rešila, ej, srečo imam, seveda! Čisto mokra je bila, mokra kot miš, kot se reče, pa si je rekla: -Srečo imam, da ni zima, sicer bi še zmrznila. Zapihal je veter, mokro miško je zmrazilo.

-Kakšna sreča, da piha veter, tako bom prej suha, se je zahihitala.

Prišla je domov. Medtem so bili v njeni shrambi tatovi in so odnesli polovico njenega pšeničnega zrnja. -Pa imam res srečo, si je rekla miška, lahko bi bi bili odnesli vse zrnje, pa so mi ga le pustili polovico. In poleg tega je zdaj v shrambi veliko več prostora kot prej. To je pa res sreča! Stisnila je k sebi svojo skovano mišjo srečo, se stisnila v kot, in preden je zaspala, si je še rekla:

-Oh, kakšna sreča, da imam srečo...