Miška in veter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Miška in veter
Kokalj Tatjana
Spisano: Nina Orehek
Viri: Kokalj, Tatjana (2003). Miška in veter. Ljubljana: Grlica. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miška in veter[uredi]

Nekoč je živela miška. Majhna in siva, z dolgim repom in nagajivim smrčkom.

Imela je hišico z rdečo streho, rože na oknih in vrtek, obdan z belo ograjo. Nikoli ni bila žalostna, zato si je rada prepevala.

To pa je slišal veter na gori. Strašen veter, ki je živel v globoki jami, kamor ni nikoli posijalo sonce.

Poslušal je miškino petje in se jezil. Tako močno je stresal jezo naokoli, da so se veje globoko priklanjale od strahu in je rumeno listje bežalo po gozdu.

A miška je pela in plesala po svojem dvorišču. Še opazila ni, da se je nekega dne nebo stemnilo.

Zašumelo je iz temnega gozda in pridivjal je veter ves hud in grozeč.

Skočil je v miškino hiško, zapiral in odpiral okna in vrata in razmetaval po njeni kuhinji. A miška ni bila zaskrbljena, ne niti malo ne. Mislila je, da se bo veter polegel in bo takrat pospravila hiško.

To pa je veter razjezilo. Dvignil je streho z miškine hiške in jo odnesel s seboj v globoko jamo.

Prišla je jesen. Deževalo je in deževalo. Miška pa je bila brez strehe nad glavo!

Zaman so bile njene prošnje in jok.

In miška si je skopala luknjico v zemljo ter se tja skrila pred vetrom in mrazom.

Še danes je tam. Nima več hiške z rdečo streho. A ni žalostna.

"Tudi luknjica je lep dom," si je rekla, poravnala prtiček na mizici in tiho zapela.