Mišja veselica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrček se razbije (zbirka) Mišja veselica
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Vzela je mačka tistega popoldneva najlepšo rumeno pentljo in si jo privezala okoli vratu, mačka nečimrna, pogledala se je v ogledalu od spredaj in od zadaj in od strani, zavihala je rep in se odpravila iz hišice. Hodila je po ulici z dvignjenim repom in kadar je srečala kakšno drugo mačko, se je ozrla za njo, samo zato, da bi videla, če se ona druga tudi ozira za njo. In še bolj je zavihala rep, če se je kakšna razkuzmana smetiščna mačica hrepeneče zagledala v njen svileni trak. Naj hodi in se sprehaja, naj viha rep - mi gremo pogledat, kaj se godi medtem v mačji hišici. Komaj je mačka odšla, je drobna mišja glavica pokukala izpod omare.

- Zrak je čist! je radostno zacvilila in pri tej priči so se miši iz vseh kotov in lukenj zapodile na sredo hišice.

- Živijo, veselica se lahko prične! je zaklical mlad mišon.

Brž so se miši razpodile po hišici, ene so se vtihotapile v shrambo in prinesle sir, salamo, slanino in maslo, druge so z združenimi močmi prikotalile steklenico mleka, tretje so pukale perje iz pernic in se krasile z njim. Začela se je pojedina, kakršne miške niso pomnile, pele so in se basale z mačkinimi dobrotami, plesale so in poskakovale in vpile:

- Dol z mačko! Kaj nam pa more takale trapasta stara mačka!

- V hiši smo mi gospodar, se je drl mladi, vročekrvni mišon in miške so ploskale, da se je slišalo kot dež.

Potem se je neka potuhnjena miška kar na lepem spomnila, da bi se rada zaročila z mišonom. Šla je k njemu in mu to pošepetala na uho. O, seveda, mišon ni imel nič proti, saj je bil vsak teden zaročen z drugo miško včasih pa kar z več miškami hkrati. Objel je miško in jo cmoknil prav na smrček. In spet so plesali kot nori in dvigali prah. Medtem je naša nališpana mačka sedela v mačji kavarn in pila smetano. Pa je prisedla njena sestrična in rekla

- Ljuba moja, kakšni časi. Smetana ni več tista, kot je bila včasih.

- Ni, ni. Tudi miši je vse manj.

- O, ne bi rekla, da jih je manj. Samo previdnejše so postale. Prepričana sem, da imajo zdajle ples v tvoji in moji hiši ... je vzdihnila sestrična. Veš, se zdaj drži: Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Zmeraj, ko se vrnem domov, najdem vse razkopano in obgrizeno, miši pa ni nikjer. Nasa mačka je namrščila obrvi in odložila prazno skodelico.

- Takoj grem domov, je rezko dejala, da vidim, kaj se godi!

In je tekla proti domu. Že je hotela planiti noter, pa se je premislila in pokukala skozi okno. In je videla, kar je videla, mišjo veselico. Potihoma je odprla vrata in se pognala med miši. Miši so se z glasnim cviljenjem razbežale in se poskrile, mišon pa je bil preveč pijan, da bi utegnil pobegniti, mačka je odprla gobček, zobje so se zabliskali ... in mišon je bil ob rep. Komaj je ušel. Uboge mišonove zaročenke! Mačka si je odvezala svileni trak in ga obesila v omaro.

Potem je sedla v naslanjač in zagodrnjala: - Vam bom že dala vetra, mišja sodrga!

O, kako so miši trepetale v svojih luknjah! Malo so se pa že spet veselile na prihodnji ples, ko mačke ne bo doma ... miške so pač lahkomiselne živalce.