Metam optatam attingare
| Metam optatam attingare. Enodejanka. Anton Leskovec |
Osnutek za enodejanko je bil napisan leta 1918, našli so ga v avtorjevem zvezku, naslovljenem Prispevki za savico.
| |||||||||||
Osebe
[uredi]- Ivan Sever, pisatelj
- Osana
- Kalan
- Tinka
- Postrežnica Lina
Vrši se v sobi Severjevi, k večeru. Soba je opravljena okusno, četudi ne sijajno. Na desno spalnica.
I. PRIZOR
[uredi]SEVER (hodi po sobi): — In ker je vse jasno med nama, ne vem, kaj bi naju oviralo, da govoriva naravnost.
OSANA (vstaja od mize): Dobro je, Sever: Pa začnem jaz prvi z iskrenostjo. Kaj misliš o uspehu svojega dela, ki stopa danes prav kmalu, čez nekaj minut, pred občinstvo, recimo pred kritično občinstvo, pred pravi narod? Ali imaš dosti vere v se, da bi mogel premagati vse predsodke raznih stopinj z delujočo močjo svojega stvora?
SEVER: Vem, da mi težko želiš dobro, pa vseeno. Glej, kar se današnje premiere tiče, nečem ugibati. Delal sem — kar sem zaslužil, bom videl.
OSANA: In zakaj hočeš ostati doma?
SEVER: Da, bolje je tako! Kdove, morda bi se mi v gledališču pripetil tale slučaj: Videl bi na odru ljudi, našminkanih, vse drugačnih, nego so oni, ki sem jih položil v usta svoje besede, svoje življenje. Videl bi med pavzami publiko, razvajeno in zakrknjeno in to bi mi jemalo zaupanje v delo, da bi zbežal prazen, strt, brez vseh iluzij, ki jih imam tako tu doma, kjer sem pisal in v duhu živel z vsako osebo.
OSANA: Naj bo! Glej, jaz grem in ne boš se čudil, če ti rečem, da sem malo vznemirjen. Kaj mi je danes do Ibsenov, Šekspirjev, Molierjev, Rostandov, Hauptmannov in vseh drugih, ki bi imeli vplivati. — Ne — danes hočem videti, če ti je res usojeno dobiti vsega onega, kar si mogoče meni ugrabil, čakaj, ne vznemirjaj se; ugrabil nehote!
SEVER (prav pred njim): Ni res! Ni res! Če sem kaj pridobil, je stalo truda noči neprespanih, pol življenja. Glede drugega ne bom govoril. Osana, ti sam veš, da nisi mogel nikdar misliti na Tinko kot na svojo last.
OSANA: O tem sva dogovorjena! In, da veš, kako sem ti dober, smeš biti prepričan, da te obvestim že po prvem dejanju. — Na svidenje! (Odhaja skozi vrata, kjer se sreča s Kalanom.)
II. PRIZOR
[uredi]KALAN (med vrati, se ustavi ob Osani): Greš že, čakaj, gremo skupaj! — Ne?
KALAN (stopi v sobo in zapre vrata): Petelin nevšečni! Alo, Ivan, brž se obleči, pozno bo že. Mesto imava v loži ob odru, na desni strani, prav pred očmi boš imel nosate kritike, da jim boš lahko preko parketa kazal fige. Brž, brž, mudi se!
SEVER: Hvala ti na iskrenosti, prijatelj! Boljše je, da greš takoj, sicer zamudiš: Jaz namreč ostanem doma, tule v temi bom čakal odločitve.
KALAN: Kaj ti pade v glavo? Danes, ko bi te imeli nositi na rokah, ti zažigati kadila in plesati okoli tebe, kot Izraelci okoli zlatega teleta...
SEVER (sede mirno v naslanjač ob pisalni mizi): Ali pa skriti obličja v dlani, da ne vidite razgaljene moje sramote in kako se pogrezam v zemljo. Res, prijatelj, ti dolgi dve in pol uri si hočem tu doma pričarati svoj oder, kjer bodo le meni slišno govorili moje besede moji ljudje. In če bi se imelo tačas dogoditi, da me obsodi zunanji svet, glej, lažje mi bo tu, ko ne bom slišal ostudnega sramotenja, ki bi me mogoče gnalo v smešnosti.
KALAN: Če je tako, te ne bom silil, čeprav sem prepričan o zmagi. Ali veš, pred tednom, ko smo čitali tu v sobi dogotovljeno delo, kako so bila prsa polna, kako si ti sam žarel, kako smo težko pričakovali nocojšnjega večera?
SEVER: Da, to je bilo in v vas ostalo! Pri meni je drugače. Takrat nisem spal celo noč, vrelo je po meni vse, prizori in dejanja so se spletla v grozeč kaos, ki se mi je režal v obraz, češ: Človek, ali vidiš monstrun, ustvarjen od tebe? Kje je tu idealna podoba, popolna v obliki, dovršena po vsebini, izrazu, duši? Kakor Prometej si hotel ukrasti luč, plamen z nebes, ker nisi našel v sebi, v človeku dovolj moči, da se rogaš onemu, kar ni dano človeku.
KALAN: Naravno je to, prijatelj, umljivo: Pomisli, da je stopilo naenkrat predte celo, dogotovljeno delo, plod mesecev, sad prebdenih noči, od napora pijanih dni, vse one misli, ki so prihajale v srečnih, svetlih trenutkih druga za drugo, kot meteori v črni noči. Pomisli: Vse to je stalo takrat v enem trenutku pred teboj, zato groza, zato strah!
SEVER: Mogoče. Poznejše dni me je zapuščal polagoma oni razjedajoči delirium, umirjal sem se, eno je pa ostalo: neznani strah in tega niso mogla pregnati vsa vaša prigovarjanja. Seveda, nekdo je netil, nekdo je vztrajno razpihaval oni ogenj, previdno, neopažen.
KALAN: Vem! Pa to menda ni moglo vplivati nate?
SEVER: Seveda ne! Ali pa vsaj toliko, da mi je dalo misliti na mogoč negativen izid. Da je padla odločitev Tinke na mojo stran, je pač slučaj, ki se je moral dogoditi prav v tem času. — Pa pustimo to, ti moraš menda že hiteti.
KALAN: Na svidenje torej, Ivan! Iz gledališča pridem k tebi, da te odvedem v kavarno. Tam ti bomo popisovali do pičice natanjko, če boš hotel, desetkrat (v sobo pride Lina). Velja, Sever! Daj mi roko! Živio! (Skozi vrata.)
III. PRIZOR
[uredi]LINA: V temi ste, gospod profesor. Ali naj prižgem luč?
SEVER: Ni treba, Lina, lepše je tako!
LINA (v sosednji sobi pripravlja posteljo): In večerja je gotova.
SEVER: Saj res, skoro sem pozabil. Kaj bo dobrega, Lina?
LINA: Sobota je, mrzla večerja. (Pride v sobo.) Pa ste res pozabljiv: ni čudno, če po cele dneve le mislite in pišete. (Ven.)
SEVER (obsedi tih, si prižge cigareto. Z ulice se čuje drdranje in zvonenje tramvaja in šum šetalcev; prižgane cestne svetilke motno obsvetijo sobo).
LINA (pride z večerjo; prižge luč): Tako! Vsaj pri večerji naj bo svetlo. (Sever sede k mizi in je.) Malo vina iz omare?
SEVER: Da, dobro bi bilo. Lina, pa ga še vi čašo!
LINA: Bognedaj! Ni zame! Da — dobro, da sem se spomnila. (Postavlja vino na mizo.) Gospod profesor, popoldne vas je iskala mlada gospodična, ona, veste, kot pred tednom, ko ste imeli družbo.
SEVER: Res? In kaj je rekla?
LINA: Da pride pozneje. In potem je ni bilo. Lepa je, prijazna, pa tako fina. (Pospravlja po sobi.)
SEVER (pije): Torej vam je všeč, kaj?
LINA: Vam menda še bolj, gospod profesor, pa to ni nič novega. V mojih časih nismo bili drugačni.
SEVER: Glejte, pa bi mi povedali kaj iz svojih mladih dni, sedajle je lepa prilika.
LINA: O seveda, da se boste potem norčevali, mogoče celo po knjigah! (Čuje se hoja po stopnjicah.) In pa tudi ni pristojno, da na stara leta pogrevam mladostne budalosti, ki so prizadele dosti lepega, še več pa kesanja. (Trkanje na vrata.)
SEVER: Kdo bo to? — Da, svobodno!
IV. PRIZOR
[uredi](Lina odpre vrata in na pragu obstoji — zasopljena, zavita v plašč, Tinka.)
LINA: A, gospodična — oprostite malo, takoj bo vse v redu!
SEVER (se približa vratom): Vstopite prosim, gospodična Tinka (Lina odhaja s posodo skozi vrata.)
TINKA (naglo in tišje): Dober večer, Ivan! Doma si, mislila sem, da boš vendar v gledališču, pa me je srečal Kalan in mi povedal, da ostaneš doma.
SEVER: Da, Tinka, doma! Odloži, prosim (ji snema plašč) in sedi semle, glej, zaljubljeni kanapé odpira naročje!
TINKA: Ivan, prej mi odgovori: Ali ti ni neugodno, da sem tu, v tem času, da sem kot fant pridrvela k tebi?
SEVER: Prosim te, ljubica, sedi. (Tinka sede, on stoji pred njo.) In zakaj si prišla? Ne zameri, pa me le zanima ...
TINKA: Ko mi je Kalan pravil, da iz gotovih vzrokov ne greš k premijeri, sem nekaj zaslutila: Naenkrat me je obšlo kot sočutje in hitela sem k tebi brez premisleka, pozabila sem v hipu na gledališče in — ali ti je neugodno?
SEVER (se skloni in jo poljubi): Da, hotel sem biti sam nocojšnji večer, v temi sem hotel slediti premijeri tu v sobi, sam v svojem svetu. Še mislil nisem na to — ne zameri mi — da utegneš ti priti; sedaj sem ti hvaležen, Tinka, kajne, saj boš počakala malo, pa bova sedla k mizi, k čaju in tam ti bom povedal vse.
TINKA: Hvala, Ivan! Sedela bom tiho in pokorno (ko vidi, da Sever pripravlja samovar) — ali smem jaz? (Užge pod samovarom, pripravi skodelici, potem sedeta k mizi.)
SEVER: Kako ti pristoja gospodinjstvo! Prsti, ki so mogoče pred uro še begali po tipkah, utrujeni in vendar prožni, beli, skoro prosojni, brez mesa so in vendar živi, topli so in tako nežni!
TINKA: Kako imaš danes velike in tako temne oči, ljubček, tople so in globoke v bledem obrazu! Glej, nepremično bom sedela in ti srkala z ustnic besede, ki jih boš govoril tiho in zveneče in še dihati ne bom upala, da te ne žalim. (Kratek molk, Tinka pripravlja čaj, Sever užge cigareto in se nasloni nazaj.)
SEVER: Pravil ti bom nekaj neznanega in razumela me boš na koncu, ko bo doigrano. — Kajti, vedeti moraš, da je ta zgodba nedovršena, čudna malo, pa resnična. Začela je takrat, ko sem jo čul in videl pred seboj, kot da se godi samo zame, drugim nevidljiva; od takrat je minulo za tuje ljudi le nekaj dni, zame mogoče epoha.
TINKA: Govori, Ivan, in če ti medtem ponudim čaja, se ne daj motiti.
SEVER: Bil je mehek in vlažen ljubljanski večer. Ušel sem, gnan od nevemčesa, šumnim ulicam v času, ko obsvetijo žive žarnice ljudi polni tlak. — Ali so ti všeč, Tinka, večerni sprehodi na grad?
TINKA: Kakor sem razpoložena, ti radovednež: V razigranosti rada zaidem v Tivoli, če se ne izgubim nekje na korsu. Na gradu sem le takrat, ko me mori idealna ali pa nesrečna ljubezen.
SEVER: Predstavljati si moraš, ljubica, večer, ko leže na barje poltemna, fino osvetljena v mehki, tanki megli. — Ko se temnorjava zmes mestnih streh prelije v mračno obrežje ob sivem morju, ki vzvalovi globoko barje tja doli do Krima: Ob tem pogledu sem izgubil tla pod seboj, razmaknile so se temne jele okoli mene in pogled se je širil, da objame to začarano polje pod seboj. Preko modrosive gladine je sinil žar, obrežje je osivelo.
TINKA: In iz ljubljanskih temnih streh je vstalo novo mesto, mesto v deveti deželi in v ozadju mirna, sanjava pokrajina.
SEVER: Da in glej — v tej daljni krajini je zagospodoval mladi kraljevič.
TINKA: Mladi kraljevič plavih oči, bledih lic in zlatih kodrov.
SEVER: Da razumeš: Sam je ostal po smrti očetovi, ki se ni brigal za deželo, ki ni videl vedno bolj zapletenih mrež, ki ni ločil prijatelja od hinavca. Ko je mlada zora ozlatila ostrine Savinjskih planin, je zašumelo in zabobnelo na obzorju.
TINKA (mu ponudi čaja): Ne daj se motiti!
SEVER (pije): In pritisnili so od vseh strani sovražniki. Kraljevič je zbral vojsko nagloma; sami so prihiteli zvesti, udani, ki so ljubili dobrega gospoda. Tu, Tinka, začenja zgodba. Pomni, da je stvar že skoro dozorela, zato se ne bom trudil, da jo prehitim. Sama se bo dopolnila še danes zvečer —. Pa, to ne spada sem, glej, ogrel me je čaj.
TINKA: Kako ti gorijo lica, lepi moj fant, kako ti plamte oči!
SEVER: Kraljevič je spoznal mlado, krasno deklico. Vedel je, da nekdo z njegovega dvora gleda za njo, pa da nima sreče.
TINKA: Ona je že takrat ljubila kraljeviča.
SEVER: Mogoče. Mlado njegovo srce je vzplamtelo zanjo in jo osvojilo.
TINKA: Oni, ki je bil prej njen bog, je postal njen dragi!
SEVER: Čista, močna ljubezen je prepodila mračne skrbi iz srca, skozi težke oblake je posijalo solnce.
TINKA: In ona srečna je poljubovala prah njegovih stopinj!
SEVER: Solnce je odbijalo strah, v dušo je stopil sveti gost, blažilen, tolažilen, prijatelj kot angelj varuh!
TINKA: Stajala se je v ognju njegovih oči kot prebeli sneg na planini in njena noga ni več čutila trdnih tal.
SEVER: Odšli so vojskovodje na vse strani: Najzvestejši proti najnevarnejšim mestom, manj trdni v lažje postojanke.
TINKA: Trepetalo je njeno srce, lica so posivela v strahu, oko zatemnelo.
SEVER: Malo moči na zunaj — v srcu srečo celega sveta — je začel mladenič boj neenak, David proti Goliatu. Za bregovi je šumelo, preko dežele je legla nadloga, zaječalo je po hišah.
TINKA: In oni, oni drugi, kaj je bilo z njim?
SEVER: Da, tu je ono, ki veže razmetane dele v skupno snov. Glej, vedeti moraš, ljubica, da oni drugi po svojem porazu pri lepem dekletu ni miroval, da je netil med sovražniki. Pa kraljevič tega takrat še ni slutil, zaverovan v svetost svoje naloge in razpaljen v žaru njenih toplih oči.
TINKA: In ona je vedela že takrat, da mora zmagati on, njen jasni bog!
SEVER: Čakaj: Njega je poslal na mesto, kjer je imel najprej udreti sovražnik, poslal ga je tja, da mu on prvi prinese lavorik.
TINKA: Bojim se, dragi, nesreče.
SEVER: Ne bo dolgo trajal strah, ljubica vdana, zakaj prvi hrum je že morda polegel in v kristalni dvorani pričakuje kraljevič prvih vesti.
TINKA: Ob njem ona, zlomljena v negotovosti!
SEVER: Dosti je, dekle! Ali čuješ stopinje na hodniku? Glej, vsak čas bo tu ...
TINKA: Ah, kje, kam naj se obrnem? (Vstaja prestrašena, gleda proti spalnici.)
SEVER: Tu ostani, Tinka. (Vrata se odpro šumno, na pragu se pokaže Osana s skritim smehom na ustnah.)
V. PRIZOR
[uredi]OSANA (patetično, z naglim pogledom na Tinko): Z zadnjo uslugo razvežem vezi: V prvem dejanju potolčen ... (Se prikloni lahno in odide, ne da bi zaprl vrata.)
TINKA (se bliža Severju): Duh žvepla je udaril v sobo! — Ivan, ali čuješ? Ali vidiš? Boj se bliža koncu ...
SEVER (počasi): Da, bliža se konec: zdaj pa zdaj imajo stopiti iz teme zadnji obrazi, vračajoči se iz boja; (strastno) kakšni so: voščeni, politi s krvjo, — obsijani z zarjo?