Mesinska nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mesinska nevesta
Jovan Vesel Koseski
Viri: Razne dela [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mesinska Nevesta, ali dva sovražna brata.[uredi]

Žalo-igra.


Zložena po


Miroslavu Šilerju.


Osobe:

Dona Izabela, kneginja Mesinska.
Don Manvel, > njena sinova.
Don Cesar,
Beatrica.
Diego.
Posli.
Kor.
Starašini Mesinski.


(Igrališe je krasno okinčena knežka dvorana, krog in krog previdena z mramornimi stebri. Na levi in desni roki so vhodi. Sredne dvokrilne vrata zadaj peljejo v domačo hišno kapelo. Dona Izabela v žalostno-černim oblačilu; krog nje stojé Mesinski starašini.)


Izabela.

Te lastne želje, sila me primora,
O, sive glave mesta tega! zdaj
Stopiti k vam iz tihotajnih izb
Staniša svojiga, in vidu vašim
Razkriti lice žalovavno svoje.
Bi bilo prav, de vdova, ki zgubila
Je moža, čast in svit življenja svôga,
Osobo černo, v mrak zavito, gledu
Posvetnemu v ozidju nemim krije;
Pa nesprosljivo, silovito tira
Na zabljeno svitlobo sončno me
Trenutja tega moč zapovedljiva.

Premenula ni dvakrat luna lic,
Kar nesla sim k pokoju zadnimu
Kneževskiga zaročnika, ki krepko
Vladaje tem ukazoval je mestu,
V junaško vas branivši desno svojo
Sovražniga sosedstva krog in krog.
On mertev je; pa duh njegov zivi
V cveteči dvojci veličestnih sinov,
Deržave vaše slava in ponos.
Vi ste ju vidli rasti med seboj
Kreposti čverste, tode iz korena
Neznaniga pomembonosno rasel
Je bratočert nesrečen medju njima,
Edinost nju detinstva podkopaje,
In je zoríl v resnobi let prestrašno.
Nikdar ju nisim složnih vidila,
Na persih teh dojila sim obá,
Enako serčno za oba skerbela,
In vem de žarno ljubita obá me.
Le samo v tem nagibu sta enaka,
Vse drugo je med njima spor kervavi.

Dokler je oče strahovavno vladal,
je kri krotil togotnikov kipečo
S pravico zmir enake strogosti,
In pod železnim jarmam iste teže
Prigibal je edinši terme glave.
Z orožjem nista bližati se smela,
Pod eno streho ne čez noč ostati.
Oviral tako je z ukazi čvrstim
Sirovi čin divjaškiga nagiba;
Globokimu pa v nedru nepoboljšan
Je pustil čert. — Močan ne meni se,
De slab izvirk previdno bi zamašil,
Ker toku v bran se krepko vpreti zna.

Kar moralo, je prišlo. V smert ko stisnul
Očesi je, in ju njegova roka
Ni več krotila, šine stara jeza,
Očitniga se plamena širjaje,
Na svitlo kot požarja gnjev zatert.

Vam pravim tu, kar gledali ste sami,
Delilo se je mesto, bratobor,
Občinskimu prepiru geslo strašno,
Je sleherno natvore ves razdjal,
Moč treši v meč, boriše grad je bil,
In kri je clo v pohištvu temu tekla.

Ste bali se, de poči vez deržave,
In pokalo je serce meni v persih.
Vi čutili ste stisk občinski samo,
Na menši se za materno britkost,
In pridši tak nemilo ste mi rekli:

„Ti vidiš, de sovražtvo tvojih sinov
Razdjalo je v dva tabora to mesto,
Ki krog in krog sovražnih od sosedov
Omreženo le složno zgub se varje.
Ti mati si! Tedaj preskerbi, de
Umiriš boj kervavi sinov svojih.
Kaj nam je mar, nam nizkim, knezkih pravd?
Al klali mi se bomo, ker se kruto
Prepirata med sabo sina tvoja?
Pomagali brez nju si bomo sami,
Zaupali se drugim gospodarju,
Ki zna in htje utverditi nam blagor!"

Tak rekli ste nemilo brez prevdarka,
Skerbé le zase in za mesto svoje,
Na serce tak občno zavalili
Nadlogo mi, ki z materno britkostjo
Pretežena do verha že sim bila.
Neúpan'ga sim se sedaj lotila,
Se vergla med serdita mir klicaje
Z razterganim oserčjem matere, —
Nevtrudene, neostrašena temu
In unimu sim naročavala,
In glejte! s prošnjo serčno sim dosegla.
De sta dovodna, v mestu tem mesinskim
Se viditi, v očetovim pohištvu
Pogovoriti se med sabo mirno,
Kar se po smerti kneza ni zgodilo.

Dnes je ta dan. Poslanca pričakujem,
Ki nju dohod oznániti mi dojde.
Sprejemite vladarja kakor gre,
Spoštljivo, serčno, verlo in dostojno,
Dolžnosti svoje spolnite na tanjko,
Ta drugo pak pustite nam skerbeti.
Poguben tej deželi mojih sinov
Prepir je bil, in samima nezgoda;
Edina pak sta zdaj dovolj mogočna,
Vas proti svetu celim ohraniti,
In vam nasprot — pravice si dobiti.

(Molče, roke Da persih, odidejo starešini. Izabela migne služabniku, da postoji.)


Izabela — Diego.


Izabela.

Diego!

Diego.

Kaj ukaže kneginja?

Izabela.

Doskušen sluga! serca cvet! Pristopi!
Delil z menoj si žalost in britkost,
Raduj se tudi sreče z mano moje.
Zaupala sim tvojim persam zvestim
Skrivnosti svete, britko sladke svoje.
Je prišel čas, de celimu jih svetu
Na znanje dati, razodeti smem.
Predolgo že, kér je zapovedljivo
Nad mano tuja volja vladala,
Zatirala sim silni mik natore,
Slobodno dnes oglasiti se smé.

Današni dan bo serce zadovoljno,
In hiša ta, predolgo prazna bivši,
Mi druži vse, kar sladko je in drago.
Tedaj korake, starosti težavne,
Oberni urno v znani samostan,
Ki milo mojo dragotino hrani.
Ti bil si, zvesta duša, ki si jo,
S postrežbo tužno tužni pomagaje,
Otel mi tje, za bolji čas jo skrivši.
Vesel mi, srečni, dans nazaj pripelji
Zastavo mojo drago!

(V delji se trombe oglasijo.)

Hiti, hiti!
Stopinje nej veselje ti omladi.
Rogov vojaških se razlega glas,
Ki mi dohod oznani sinov mojih.

(Diego odide. Godba zapoje tudi iz nasprotne straní, ter se ta in tam čedalej bolj bliža.)

Izabela.

Mesina vsa je kviško — čuj! Vihar
Donečih glasov bliža se vervraje —
Sta ona! Serce mat eni o bijoče
Oblast in slast njihove bliže čuti.
Gotovo sta! O, draga moja sina!

(Urno odide.)

Kor nastopi.

(Razdeljen je v dve polovini, ki ob enim iz nasprotnih straní, pena iz zadniga, draga iz predniga stana prišedši, krog igrališa koračite in le vsaka na svoji strani v red postavite. V pervi polovini so starši, v drugi mlajši vitezi, po barvah in nošnjah različni. Ko sta si kora nasprot, utihne popotnica in voditelja začneta govoriti.)


Opomba. Po navadi obseže vsaka polovina 12 vitezev — imenitniši besedovavci so v pervi: Kajetan, Berengar, Manfred in Tristan, v dragi: Bohemund, Roger in Hipolit, kakor se vidi sledé.

Pervi kor. (Kajetan.)

Tebe spoštljivo pozdravim,
Krasna dvorana,
Mojih vladarjev
Zibka kneževska,
Stebram ponosno naložen oblok!
Mirno počivaj
V nožnici meč!
Leži zvezana zunaj
Boja gnusoba gadolasata!
Hiše gostivne
Nedotíkljive vrata!
Varje prisega, Erinije hči,
Naj grozovitnejši boginja tmine!

Drugi kor. (Bohemund.)

V nedru se vnema mi serce serdito,
Stisnjena pest je pripravljena v boj,
Glavo Meduzino gledam očito,
Vražnika svôga priskuten roj.
Ali dovoljim besede mu slavo?
Komaj tolažim kipečo kri.
Slediti serdu bilo bi pravo —
Samo le varhinja tega grada,
Ojstra Erinija me straší,
Ino premirja Božjiga vlada.

Pervi kor. (Kajetan.)

Modro zavedenje
Starosti vda se,
Pervi pozdravim, kér pameten sim.

Drugimu koru.

Dobro mi došel,
Ti ki z menoj
Čute enake
V sercu delivši
Tega poslopja
Varne bogove
V strahu častíš!
Kér se pomenkvata kneza pokojno,
Mira besede menujva dostojno,
Tudi med sabo prijazno midva,
Rahla beseda junaku se vdá.
Ko pa se srečava zunaj na planim,
Strašni poboj ti kervavi naznanim,
Jeklo bo pričalo, čiga veljá.

Celi kor.

De! — ko se srečava zunaj na planim,
Strašno kervavi poboj ti naznanim,
Jeklo naj priča, čigava veljá.

Pervi kor. (Berengar.)

Tebe ne studim! Ti nisi mi vrag!
Naju je ista zemlja rodila,
Tujiga roda sta una dva.
Tode ko knezi namenjo se biti,
Morajo hlapci se za-nje moriti,
To je po redu, pravico to dá.

Drugi kor. (Bohemund.)

Samima skerb,
Zakaj se kervaviga
Serda borita! Meni ni mar.
Mi le ju varjemo sil in viharja;
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničavati da gospodarja.

Celi kor.

Pravo! in varjemo sil in viharja!
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničevati dá gospodarja.

Jeden iz kora. (Berengar.)

Čujte me, kako pri sebi sim sodil,
Ko sim tak simo nečímerno brodil
Med valovjem visoke pšenice,
V blodnje zamišljen domače krivice.

V serdu prepira nam bistril ni
Umen pogovor omandjene glave,
Trápila nas je razpaljena kri.
Niso li naše te krasne dobrave?
Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni,

Niso li našimu soncu rojeni?
Alj bi ne mogli neskerbnih zmir
In zadovoljnih se dni veseliti,
Blaga igraje obilno dobiti?
Kaj se preganjamo v boju serditi,
Tujiga roda sledivši poklic?
On do te zemlje nima pravic.
Prišel na barki je morski beživno
Od zahoda zarečiga;
Mi smo begúna sprejeli gostivno —
Naši prededje, že stara je ta —
Zdaj pa podjarmeni delamo tlako
Kodu tim tujimu, sužnim enako.

Drugi. (Manfred.)

V srečni deželi, zares je, smo mi,
Sobice ob nebu plavaje jo gleda
Milo iz vedno prijazne vedrine;
Mi bi zamogli veselo živeti,
Tode ne dii se sovražtvu zapreti.
Objemajoče jo morja širine
Divjimu nas izdajo korzaru,
Ki derzovito primorju grozí,
Varhi neplačani smo blagodaru,
Ki le zavidenje tujca budí.
Sužni v zavetju lastniga sela,
Braniti nas ne zamore dežela.
Ne tam kjer Cerera zlata veljá,
Ne kjer terte veselo zorijo,
Kjer je železo oserčje gorá,
Tam se vladarji te zemlje rodijo.

Pervi kor. (Kajetan.)

Krivo razdani so sreče darovi
V rodu minljivimu ljudske kerví,
Tode natora pravico storí.
Mozgja obilno je nam podarila,
Ki si stvarivno ponavlja mladost;
Unim oblast silovita je bila,
Volja ko jeklo, neskončna krepost.
Silne moči in poguma navdani
Speljejo hipno kar serce nakani,
Hrupa napolnijo zemlje širjad;
Zraven stermeče višave pa zije
Tudi pogube globoki prepad.
Blagor mi, blagor! de nizkiga krije
Tiha namemba me moje slabosti!
Ti hudoúrniki strašne kreposti,
Iz neskončniga leda po toči,
Iz naliva skupej deroči,
Kamno privihrajo ljuto tekoči,
Tirajo mesta razbite v gošavi
Divje moči po gromeči planavi;
Nič silovitiga toka ne vstavi;
Tode za kratko le dan jim je čin,
Strašniga bitja njihoviga znaki
V pesku zgubijo se kapljam enaki,
Samo posip jim ostane spomin.
— Tujci posilniki spešijo mimo,
Mi smo podložni, pa krepko stojimo.

(Zadne vrata se odpró, Izabela med sinama pride.)

Obá kora.

Diko in slavo
Tebi, ki dojdeš
Soncu blešečim enaka!
Glavo ti krasno klečé počastím.

Pervi kor. (Kajetan.)

Lepo je lune
Milo obličje
V rajdi veseli plamečih daníc;
Lepa visost je
Matere blage
V družbi junaštva slovečih sinov.
Ki je na zemlji
Njene podobe, prilike ji ni.

Na visočini
Blaženih let
Sklenejo v njej se lepote darovi,
Z materjo milo in njenim sinovi
Krona se krasno doveršen svet.

Cerkva mi Božja sama ne kaže
Krasniši kipa na tronu višin;
Lepšiga tudi
Rajsko rojena izkust ne obrazi,
Kakor je mati in njeni sin.

Drugi kor. (Berengar.)

Ona iz svôga naročja vesela
Vidi se dvigati drevo cveteče,
Ki mu se veje neskončno mladé.
Je rodovino novo začela,
Ktera enako bo soncu slovela,
Dajala času begočim imé.

(Roger.)

Vlade grozivne,
Volki poginejo,
Tamno pozabljenje
Prostre perute terdonočivne
Pa rodovine blešečih imén.

Tode vladarjev
Glave samotne
Jasno blešé,
In Avrora zlatí jih
Z večnim žarki svitlosti,
Sveta v obnebje kipeče goré.

Izabela

(pristopi sè sinama).

Ozri se na-me, o nebeška mati!
Na serce to polôži roko svojo,
De me ponos prevzetno ne napihne.
Gledaje se v lepoti svojih sinov
Pozabila bi mero radosti
Dnes pervikrat od nju poroda čutim
Popolnoma obilnost sreče svoje.
Do tega dné po sili mogla sim
Deliti serca radostne občutke;
Pozabiti sim sina enga mogla,
De bliže sim se drujga veselila.
Ah, materna ljubezen je edina,
In vedno dva sta sina moja bila!
Izrecita, alj smem brez trepetanja
Prepustiti se serčnimu nagibu?

(Manvelu.)

Ko roko stisnem bratovo prijazno,
Ne zasadim li žela v persi tvoje?

(Cezaru.)

Ko serce sitim njega ogledaje,
Ne ranim tebe mar? Bojim se, de
Bi clo ljubezen, ki jo vama skažem,
Ne vpalila togote vajne hujši.

(po dvomljivim gledanju tega in uniga.)

Kaj úpati, povejta, smem od vaju?
Recita, s kakim sercam prišla sta?
Alj stari čert, neúgasljivi, v persih
Prmesla sta v očetovo pohištvo,
In zunaj pred poslopjem čaka boj,
Kervavi spor, za miglej le obujzdan,
Glodaje berzdo škripajočih zob,
De zdajci ko zapustila me bosta,
Razklene se goreče zlobe vnovič?

Kor. (Bohemund.)

Mir al prepir? Še kobre so skrite,
V krilu prihodnosti tamno zavite.
Prej ko odidemo sklenita jo,
Mi za oboje pripravljeni smo.

lzabela

(gledaje množico krog.)

In kaka družba, strahovito bojna!
Kaj čejo ti v tem kraju? Alj pripravka
Se v teh dvoranah boj, kervava bitva?
Čemú ta trop neznan, ker mati serce
Otrokam svojim razodeti hoče?
Saj strah je clo v naročju maternim
Kovarnih zajnk, lažniviga izdajstva,
De herbet si zavarjeta skerbljivo?

O, te derhali divje, ki so z vama,
Ki nagli hlapci jeze vajne, niso
Prijatli vama! Ne! — Ne mislita,
De svetvali bi dobro vama k dobrim.
Kje serce bi za vaj imeti mogli, -
Za vsiljen rod, za tujce, ki čez njih
Pooblastili so se gospodarstva,
Prerinuli iz lastne jih nasledbe?
Verujte mi! Slobodno vsak živeti
Po svoje hoče, po zakonu lastnim,
Nerad, uklanja se zunajni sili.
Le vajna moč, le strah primora jih
Udati se nevoljno jarmu tujim.
Spoznajte rod lažnivi, ta nesrečni!
Zla radost je, s katero se mašuje
Nad veličanstvam in nad srečo vajno.
Vladarjev pad, visocih glav pogin,
Sta mu ugod, sta petja mu predmet,
Ki se glasi posledniga do vnuka,
De krati mu večere dolge zimske,
— O sina moja! Vražen je ta svet,
In djanja zvit! Le sebe ljubi vsak,
Premenljive, ohlapne negotove
So vse vezi golume, lahke sveče, —
Kar zdetje združi, zdetje loči, — le
Natora je pravedna! Samo ona
Stoji na večnim sidrovišu krepko,
Življenja ko v slapovju divjimu
Nestalno vse se miče — Nagnenje
Prijatla dá, tovarša dá korist,
Pa blagor temu, v dar ki brata ima!
Pristvarjen, prirojen mu je prijateL,
In proti svetu polnim golufije,
Zvijač in svad je dvojno oborožen.

Kor. (Kajetan.)

Misli vladarke so dične in knežke,
Moram jih čislati v sercu zares,
Ona namembe in djanja človeške
Mirno presodi bistrih očes.
Mi pa se tiramo blodniga mnenja
Slepo in trápasto v borbi življenja.

Izabela. (Cezaru.)

Ti, ki nastavljaš bratu svômu meč,
Ozri se v tem kardelu krog in krog,
Kdo zalši je od brata tvôga v njemu?

(Manvelu.)

Kdo tih, ki za prijatle jih imáš,
Primerjati se more bratu tvojim?
Oba izgled po starosti sta svoji,
Inaka scer, po ceni vsa enaka.
Poskusita, poglejta se v obraz!
O, abota zavida, ljubosuma!
Izvolil bil bi si ga za prijatla.
Iz tisuč druzih za ediniga,
Na serce živo bil bi ga pritisnul;
In zdaj, ko ti ga je natvora dala,
Namenula že v zibelki dobrotno,
Teptaš nje dar z nogama, lastno kri
Prevzetne samoglavnosti izdaješ;
Nevredniši tovarštvo izvolivši
Sovražniku in tujcu se pridružiš.

Don Manvel.

Poslušaj me!

Don Cezar.

Poslušaj mene, mati!

Izabela.

Besede ne popravijo te zmote,
Tu moje se in tvoje ne razloči,
Osvete od krivice ne spozná.
Kdo bo iskal izvir žveplene reke,
Ki gnal jo je iz Etne divji žar?
Porod strašan podzemske sile vse je,
Rujava skorja na debelo krije
Tak cvet ko plod razrušenih poljan,
Po grobljah le in sipu noga stopa.
— Poklicem vama samo to v spomin:
Krivica, ktero mož dorasen možu
Nakloni, to razumim, težko se
Pozabši prizanese. Mož povračbo
Imeti hoče, ter mu sklepa, ki ga
Pretehta dobro, doba ue premeni.
Pa vajniga prepiranja začetek
Je puhli plod neumniga detinstva,
Zatreti bi če starost ga imela!
Pomislita! Kaj pervi uzrok bil je?
Ne vesta več, kaj ne? In ko bi vedla,
Smejala bi otročje se togote.
In vonder je otročji pervi kavs,
Ki je, razvivži se v nesrečnim sledu,
Krivice vse rodil do dneva tega;
Vse grešne dela, clo do zdaj storjene
So suma in osvete tužni sini.
In zdaj bi hotla, zdaj ko moža sta,
Otročjo prazno svado dalej gnati?

(Ju prime za toke.)

O, sina moja! Daj, sklenita urno,
Nasprotno, vse račune pozabiti,
Ker ista je obéh strani krivica.
Visokoserčna eden drugimu
Darujta dolg nepobotljivo strašni.
Vsih zmag nar lepši prizanesba je!
Verzita serd nezreliga detinstva
Očeta rajniga v pokopališe,
Ljubezni, spravi, slogi zanaprej
Življenje vajno bodi posvečeno!

(Nazaj pomaknivši se jima prostor da, da bi se eden drugimu približala. Brata, oči pobešene, se ne pogledata.)

Kor. {Kajetan.)

Materne čujta besede svarivne!
Kako gotovo razum govorí.
Bodi zadosti te svade protivne,
Ako pa nočeta, — nej dokipí.
Kaj de namenjata se ne pečám,
Vidva ukažita, ja le speljam.

Izabela.

(Po nekoljko časa potihnjenja, zaterte tuge.)

Sedaj — ničesar več ne vem. Izpraznjen
Je tul besed, in prošenj moč je trudna.
Ki vaj krotil je krepko, v grobu spava,
Brez nudnih sil med vama mati je.
— Doveršita! je prosto vama. Besu,
Ki vaj divjaje tira, sledita!
Bogov domačih ne spoštujta hrama!
Dvorana ta, ki vaju je rodila
Glediše strašno bratomora bodi.
Pred maternim očmí pogubita
Se z lastnima rokama, ne po tujih.
Očí v očéh tebanski kakor par
Se zgrabita, in ljutoma borivši
Ovita se strupeniga objema!
Življenje za življenje premenjaje
Si súnita nasprotno meče v tlrob.
In smert celó ne vgasni vajne svade,
Žareči plam zedinjene germade
Nej se deli v razcepa strašna dva,
De svetu s tem grozivno zreti dade,
Živela kak, in kak umerla sta.

(Odide. Brata ostaneta v prejšni delji stoječa saksebej.)


Obá brata. Obá kora.


Kor. {Kajetan.)

Je le beseda, kar je izrekla,
Pa je v globokimu jedru vestí
Čute ovila, in živo me spekla.
V žlahti je nisim prelival kerví!
Roko to dvignem na kriško še čedno. —
Vidva ko brata sta, — glejta posledno.

Don Cezar (ne pogledaje brata.)

Ki starši si, ter začni govoriti!
Sramota ni, ak starjimu prijenjam.

Don Manvel (ravno tako.)

Kaj dobriga izreci, po izgledu
Ja sledim voljno brata mlajšiga.

Don Cezar.

Ne de bi se krivičnišiga cenil,
Al de bi mislil, de šibkejši sim —

Don Manvel.

Ki te pozná, te ne dolži plahote,
Šibkejši bi ponosniši govoril.

Don Cezar.

Ne misliš ti o bratu hujši svojim?

Don Manvel.

Ponižbo ti, in hlimbo ja čertim.

Don Cezar.

To serce ne prenese zaničvanja;
Pa ti v nar hujšim serdu boja vredno
O bratu zmir si mislil svojimu.

Don Manvel.

Prepričan sim, ti ne želiš mi smerti.
Je htel nekdó me skrivnoma vmoriti,
Ti pokoril si ojstro izdajavca.

Don Cezar (se brata nekoljko bliža).

Bi vedel bil, de tak pravično misliš,
Zgodilo bi se marsikaj ne bilo.

Don Manvel.

Ak znal bi bil, de sprave tak si voljen,
Veliko truda bil bi majki hranil.

Don Cezar.

Prevzetniši popisan bil si mi.

Don Manvel.

Preklimba je visocih, de ušes
Odpertih se povlastijo podložni.

Don Cezar. (živo.)

Služabniki, tak je, so vsiga krivi.

Don Manvel.

Ki naj navdali z britkim serdam so.

Don Cezar.

Ki marnje zle so semtertje nosili.

Don Manvel.

Ostrupili vse dela s krivo sodbo.

Don Cezar.

Vlivali kis, ne olje v rane hude.

Don Manvel.

Namest gasiti, so podpihovali.

Don Cezar.

Da! zapeljana, golufana sva.

Don Manvel.

Orodje slepo v roki tuje strasti.

Don Cezar.

Ak res je, de je vse nezvesto drugo —

Don Manvel.

In krivo! Mati rekli so, veruj!

Don Cezar.

Tedaj podam ti roko bratovsko —

(mu jo ponudi.)

Don Manvel (jo naglo prime).

Na svetu tem naj bližniši je meni!

(Se molčé, roko v roki, nekoljko časa gledata.)

Don Cezar.

Gledaje te, osupnjen in zavzet,
V obličju tvojim materno ugledam.

Don Manvel.

Jaz pa podobo v tebi razodenem,
Ki gane me še bolj, še čudniši.

Don Cezar.

In ti si res, ki z mlajšim bratam tako
Dobrotno in prijazno govoriš?

Don Manvel.

Je ta mladenč pokojni, mili, sladki,
Čertiti moj, mi zlega željni brat?

(novo molčanje, brata se gledata milo.)

Don Cezar.

Ki iz očetove zapuščine
Arabskiga plemena konje terjaš,
Poslancem tvojim sim jih bil odrekel.

Don Manvel.

Jih rad imaš, jez več ne mislim na-nje.

Don Cezar.

Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz
Očetov, uzmi vse, te živo prosim.

Don Manvel.

Storim, če vzameš ti primorski grad,
Za kteriga sva hudo se borila.

Don Cezar.

Ne vzamem ga; pa zadovoljen sim,
De v njemu skup po bratovsko živiva.

Don Manvel.

Da! Bodi tak! Čemú posebno blago,
Kér čutenja enakiga ste v serci?

Don Cezar.

Zakaj posebej za-se bi živela,
Kér sklemba naj nasprotno obogati?

Don Manvel.

Zedinjena in složna sva za zmirej.

(ga serčno objame.)

Pervi drugimu koru. (Kajetan.)

Naj se razdvojena gledava vražno,
Zdaj ko sta kneza se serčno sklenila?
Roko podam ti v pomirenje blažno;
Bova li midva se vedno čertila?
Brata če ona sta v zvezi kerví,
Iste dežele sinovi smo mi.

(Kora se objameta.)


Posel nastopi.


Drugi kor. (Bohemund.) (Cezaru.)

Poglej gospod! Pazún se verne tvoj.
Raduj se, o Don Cezar! Oznanilo
Prinese ti veseliga obsežka,
Obraz njegov se sveti pomenljivo.

Posel.

O, blagor meni! Blagor mestu temu!
Nar lepšiga ogleda sim vesel.
Sinova vidim svojiga gospoda,
Katera v serdu bitve sim zapustil,
V pogovoru pokojnim roko v roci.

Don Cezar.

Iz plamena sovraživa se ljubezen,
Kot samolet prerojen, krasno dvigne.

Posel.

Jaz priložim pa k sreči pervi drugo,
Izvedril se je cilj poslanstva jasno!

Don Cezar (stopi z njim na stran).

Povej mi, kaj prineseš?

Posel.

Dan današni
Je vse veselo združiti namenul.
Zgubljena tud, ki smo je tak iskali,
Je najdena, in daleč ni od tukej.

Don Cezar.

Je najdena! Kje je? Povej! Govori!

Posel.

Je skrita tu v Mesini, moj gospod!

Don Manvel. (K pervi polovici kora oberajen.)

Blešeti vidim rudečine višje
Obličje brata, sveti se pogled mu.
Ne vem kaj je, pa barva je veselja,
In serce moje z njim se veselí.

Don Cezar (poslu).

Daj, pelji me! — Ostani z Bogam, brate!
Pri materi se bova našla zopet;
Potrebna reč me tira zdaj drugamo.

(Hoče iti.)

Don Manvel.

Nikar je ne odlagaj. Sreča s tabo.

Don Cezar (premisli in se verne).

Don Manvel! S tabo govoriti, mene
Neizrekljivo veseli. — Jez čutim,
Preserčno de ljubila bova se;
Zaterti berst ljubezni bo krepkejši
Poganjal, ino lepši v novim soncu,
Dohitel bom zamujeno življenje.

Don Manvel.

Veselo cvetje krasen sad pomeni.

Don Cezar.

Ni prav, razumim, sam svarim se hudo,
De tvojimu objemu se umaknem;
Zató ne misli, da bi manj te ljubil,
Kér krasno dobo to sedaj pokrajšam.

Don Manvel (vidne nepazljivosti).

Kar mika te, to stori! Vse življenje
Bo zanaprej ljubezni posvečeno.

Don Cezar.

Ak tj povem, kaj žene me od tebe —

Don Manvel.

Daruj mi čut, skrivnost ostani tvoja!

Don Cezar.

Pa tudi ta ne loči naju dalej,
Posledno gubo, kmalo jo polikam.

(proti koru obernjen.)

Oznanim vam, de boste vedli vsi,
Končan je boj med mano in med bratam!
Kdor iskro bo ugasnjene nesloge,
De bi požar zasmodil, podpihaval,
Žalitelj moj in smertni bo sovražmk,
Čertil ga bom kot pekla gnusne vrata.
Ne upaj mi ne vstreči, ne dopasti,
Ne upaj hvale zadobiti moje,
Ki hudo mi o bratu oznanuje,
S postrežnostjo krivično britki ost
Prenagljene besede dalej nosi.
— Beseda, ki se v jezi le izreče,
Na ustnicah ne žene korenin;
Prestrežena pa v sluh sumljivosti
Neskončno kakor beršlan obrodí,
In serca se poprime tisučerno;
Tak zamotá se med naj verliši
Osveta in sovražtvo neizmerno.

(Še enkrat brata objemši odide z drugim koraen.)


Don Manvel in pervi kor.


Kor. (Kajetan.)

Zavzet, osupnjen, o gospod, te gledam,
Razúmiti te kar ne morem dans.
Ti komaj, in le kratko, odgovarjaš
Na bratove besede ljubeznjive,
Ki bliža se z odpertim sercem tak ti.
Zamišljen, brez deležnosti stojiš,
Ko de bi sanjal, ali de bi truplo
Le pričo bilo, duša dalječ proč.
Ki tak te vidi, bi dolžil te lahko
Prevzetnosti, nečutniga al serca;
Jez pa dolžiti tega te ne mislim,
Ker bistro gledaš kakor srečni človek,
In smeh se ziblje na obličju tvojim.

Don Manvel.

Kaj imam reči, kaj odgovoriti?
Moj brat nej govorí! Življenje novo
Do zdaj neznano njemu, ga obide;
On stari čert iz nedra zginuti,
In serce tak olajšano si čuti.
Jez — nisim jeze več prinesel sem,
In komaj vem, zakaj sva se borila.
Visoko nad posvetnim duša moja
Se ziblje na perutah radosti.
Življenja razvedreni so oblaki,
In tamne gube vse so poravnane
V neskončnim blesku, ki me zdaj obdaje.
— Te izbe, te dvorane ogledujem,
In mislim si stermenje radostno
Zavzete in osupnjene neveste,
Ko kneginjo, gospodarico mlajši,
Jo peljal bom čez prag poslopja tega.

Zdaj ljubi le ljubečiga. Udala
Se je junaku tujim brez imena.
Ne sanja se ji, de mesinski knez,
Don Manvel, bil bi, ki sò šaplam zlatim
Ovenčati ji hoče krasno čelo.
Kar milo nam, osrečiti, je sladno,
Obdati z bleskam ljubljeni obraz
Nenehoma se vpira serce gladno;
Lepota scer je sama lišpa plamen,
Pa vendar ji visost pomnoži kras,
Kot zlat obstret ozalša žlahtni kamen.

Kor. (Kajetan.)

Po molku dolgim slišim te, gospod,
Zdaj pervikrat besedo razvozlati.
Že dolgo ti očés pazljivih sledim,
Skrivnosti si posebno važne svest;
Pa prašati se nikdar nisim tvegal,
Kaj skerbno mi v oblak molčanja skrivaš.
Ni mar ti več veselja lovske gonje,
Ne dirka konj, ne zmag sokolovih.
Ko sonce zajde v milost Božjo, zdajci
Iz družbe se tovaršev svojih zmuzneš,
In izmed nas, ki scer te v sleherno
Nevarnost bojno spremimo in lovsko,
Ne smé s teboj na skrivnim potu nihče.
Zakaj zavidno nam do dneva tega
Ljubezni svoje skrivaš krasni cvet?
Kaj sili te, mogočniga, v to djanje,
Ker sercu tvom nevredni strah neznan je?

Don Manvel.

Begljiva je, in krili sreča ima,
Ohrani le v zaperti skrinji se,
Molčanje pak ji je v čuvarja dano.
Ak se prederzne prazna govorljivost
Pokrov odkriti, hipoma pobegne.
Pa zdej, tak blizo cilja, smem in hočem
Pretergati molčanje svoje dolgo.
Kér moja bo o pervim svitu dneva
Prihodniga, sovražnika zavist
Ne bo močí nad mano več imela.
In več ne bom do nje se kradel tako,
Ljubezni slê tovaršu ne tajil,
Veselja ne v bežanju več lovil,
In jutro bo prijaznim dnes enako.
Ne kakor blisk, ki v hipu bitje sklene,
In nagloma se v mraku zatopi,
Ko tihi vir, kot ure tok pešene
Bo tekla rab. mi sreča krasnih dni.

Kor. [Kajetan.)

Imé ji daj, ki te na tihim sreči,
De slavimo naklombe tvoje slast,
Nevesto ti dostojno počestimo.
Kje našel si, povej nam, ki si skril jo,
V zavetju kakim kraja tajniga?
Na lovu mi preblodhno široko
Na vse straní otoka križne poti;
Pa sreče tvoje nič nam ni izdalo,
Tak de bi nam verjeti skor veljalo,
Začaran mrak, alj coper krije jo.

Don Manvel.

Ta coper zgine dnes; ker dans ta dan
Na svit bo prišlo, kar je skrito bilo;
Zatorej čujte, kako z mano šlo je.
Pet mescov je, še vladali so oče,
Ter so mladosti tilnike okorne
Deržali krepko v jarmu siloma —
Ničesar nisim razun divje slasti
V orožju in gonitvi še poznal.
— Lovivši šli smo enkrat kraj planine
Že celi dan, ko se je prigodilo,
De sim, sledé košuto belo, samši
Naprej iz družbe vaše se podal.
Zverinče plašno po ovinkih dola
Čez germ in sterm, čez kol in rov beží
Zmir za lučaj pred sabo vidim jo,
Ne mogši jo prijeti ne zadeti,
Poslednič naglo v neki vert mi zgine.

Skočivši ja raz konja urno urno
Za njo hitím že dardo namerjaje;
In glej! zavzet ostrašeno zverino
Pred nuno v travi vidim trepetati,
Ki gladi jo z rokama nježnima.
Osupnjen, sterm očí v to čudo vprem,
Deržč v desnici dardo dvignjeno, —
S prosečim gleda me očesam nuna
In tak molčé stojiva si nasprot —
Kak dolgo? tega nisva presodila,
Pozabljena je méra časa bila.
Globoko gled se v dušo mi vsadí,
In zdajci vem, de serce prejšno ni.
— Kaj rekel sim, kaj rekla blagotinka,
Ne prašati, o tem mi ni spominka;
Kér kakor sanj detinske dobe mile
Zavito v mrak se vse mi zdi sedaj,
Na mojih tik so njene persi bile,
Ko prišla je zavednost mi nazaj.
Na enkrat zvon zaklenka samostana,
Molitve je na znanje doba dana,
In naglo kot prikazen mimo šine,
Iz vida mi prekrasna diva zgine.

Kor. (Kajetan.)

Oznambe te se vstrašim, slavni knez!
Dotaknul si se grešno Božje dive,
Tedaj roké oskrunenja so krive,
Kér rot strašán je samostana vez.

Don Manvel.

Le ena me je misel zdaj vodila;
Življenju je pomemba dana bila,
Imele so vse želje isti cilj,
In kakor v istok romar se oberne,
Kjer sonce mu obljube se bleší,
Tak se moj up in moje hrepenenje
Obračata po isti svitli zvezdi.
Ni dvignul dan iz morja se, ni zginul,
Ki združil bi ne bil ljubečih dveh.
Spletena serc je tiho zveza bila,
Le vse videč nad nama jasni zrak
Je bil svedot zaupni naju sreče,
Človeških služb potreba bilo ni.
O, zlati čas! o, sladke krasne ure!
Pa sreča ta ob nebu rop ni bila,
Prisega še ni serca vezala,
Ki se mi je za vekomaj udalo.

Kor. (Kajetan.)

Tedaj ji je le mladih let zavetje,
In ne pokop življenja samostan?

Don Manvel.

Zaupana v zastavo Božji hiši
Bo terjala nazaj se neki dan.

Kor. (Kajetan.)

Pa ktere se ponaša rodovine?
Po žlahtnimu le žlahtno zarodí se.

Don Manvel.

Si je skrivnost, ker ne pozná ne žlahte,
Ne staršev, da! celó ne domovine.

Kor. (Kajetan.)

Ne pelje kak temotni sled nazaj
K izvirku pervim njeniga življenja?

Don Manvel.

Edini mož, ki zveden je o temu,
Terdí, de je iz rodovine žlahtne.

Kor. (Kajetan.)

Kdo je ta mož? Ničesar ne zamolči,
Sovetvati le vse vedé zamorem.

Don Manvel.

Služabnik star obiše včasih jo,
Med materjo in hčerko glas edini.

Kor. (Kajetan.)

In nisi nič po starcu temu sprašal,
Zgovorna je in plaho-serčna starost.

Don Manvel.

Udal se nisim radovednosti,
Ki znala bi skaliti srečo mojo.

Kor. (Kajetan.)

In kake so besede starca bile,
Ki hodil je obiskovat devico?

Don Manvel.

De pride čas, ki vse razjasnil bode,
Tolažil je od leta jo do leta.

Kor. (Kajetan.)

In dobo to, ki vse razkriti ima,
Al ti je bolj na tanko ni popisal?

Don Manvel.

S premembo neko stanja njeniga
Grozil je nama sivec dni poslednih.

Kor. (Kajetan.)

Grozil, ti praviš? Tak tedaj se nádjaš
Novíc, ki te ne bodo veselile?

Don Manvel.

Premembe vsake srečniga je strah;
Kjer ni dobička, se je zgube bati.

Kor. (Kajetan.)

Izkazba, koje se bojiš, bi znala
Ljubezni tud ugodna biti tvoji.

Don Manvel.

Nevarna tud; zatorej sim gotovo
Izvolil in sim urno jo prehitel.

Kor. (Kajetan.)

Strašiš me s tem; kaj reči misliš, knez?
Bojim se, de prenaglil si se v čim.

Don Manvel.

Poslednih mescov bolj pogosto sivec
Govoril je besede pomenljive,
De dan je blizo, ki popelje jo
V naročje blago njene rodovine.
Razločniši je včerej tak ji rekel,
De v pervim zoru jutrajniga dneva —
To je ta dan, ki danes ravno teče —
Popolnoma nje stan se bo premenul.
Zgubovati zdaj časa več ni bilo;
Storjen, speljan je urno bil moj sklep.
Preteklo noč izmaknul sim divico,
Ter jo v Mesino skrivnoma pripeljal.

Kor. (Kajetan.)

Prederzno, grešno, tolovajsko djanje!
— Besedo to svarivno prizanesi, —
To je modrejši starosti pravica,
Prerada le pozabi se mladost.

Don Manvel.

Od samostana milostnih nedaljno,
V samoti mirni verta nekiga,
Ki ga zijavnost množic ne nadležva,
Sim ločil se sedaj od nje, ko sim
Do les hitel, de z bratam se umirim.
V bojazni britki sim jo tam zapustil,
Kjer ne nadjá se pač ničesar manj,
Ko v blesku knežkim odpeljana,
In na prestol visoke slave pred
Mesino celo posajena biti.
akaj le v gizdi, v svitu le visosti,
V slovesni družbi vaši vitežki,
Ne več drugač me videla ne bode.
Ja ne terpim, de moja bi nevesta
Se materi, ki ji jo dati mislim,
Približala begunka brez domovja,
Ko kneginja po knežko hočem jo
Peljati v grad prededov svojih slavnih.

Kor. (Kajetan.)

Ukaži nam; gotovi smo, gospod!

Don Manvel.

Iz njeniga objema sim se zmaknul,
Opraviti pa z njo imeti hočem.
Vi spremite tedaj me na bazár,
Kjer imajo zamorci vse na prodaj,
Kar jutrova dežela žlahtniga,
In ličniga izdelka porodí.

Izvolite sandale pervič krasne,
Zavét in kinč preblaženih nožic.
Potem kupite indijansko tkanje,
Blešeče jasno kakor Etne sneg,
Nar bližniši ki je sijanju sončnim,
De rah ovije, kakor jutra vonj
Diviške ude nježniga telesa.
Škerlatni pas pod nedrijem nedolžnim,
Pretkan in šit z bogato zlatim nitmi,
Nej skup derži slovesno tuniko;
Kolor kneževski k temu dodenite,
Blešeče svile, in škerlatne barve,
Na rami pak ga skleni zapon zlat. —
Ne zabite zapestnic leskajočih
V okinčenje okroglo mičnih rok;
Ne biserja, koralnih ne verig,
Daril prečudnih morske boginje.
Ob čelu víj se svitli diadem,
Iz kamenja prežlahtniga sostavljen,
V katerimu z rubinam plamenečim
Zelen smaragd menuje ojstre žarke.
Na kitnim zvitku dolgo zagrinjalo
Pripeto bodi, in podobo krasno
Kot svitla megla previdljivo skrivaj,
In z vencam se diviško mirtnim celo
Doverši in okrona slavno delo.

Kor. (Kajetan.)

Opravljeno bo koj, kar nam ukažeš,
Ker najde se storjeno in gotovo
Na prodaj po bazar u vsa ta reč.

Don Manvel.

Nar lepšiga v konjarnici stopača
Izvolite, tak svitlo jasne barve,
Kot konji so v napregi Febovi.
Škerlato ga pokrivaj, žlahtno kamnje
Umetno berzdo in opravo kinči,
Kčr duše moje kneginjo ponese.
Vi pak se tud oblecite slovesno
In spremite v poslopje gospodinjo,
Spodobne šege, in z veselo godbo.
Odidem zdaj, de vse to preskerbim;
Za družbo si izvolim dva med vami,
Me čakajte vi drugi. — Kar ste čuli,
Nej ustne se nikakor ne dotika,
Dokler vam ja ne razvozlam jezika.

(Odide z dvema iz kora.)

Kor. (Kajetan.)

Reci, kaj bova sedaj započela,
Ko ne prepirata kneza se več,
Kako pušobo vremén preterpela,
Krajšala s čim delapust si bodeč?
Bati se, dvomiti, upati vedno
Mora čelovek za jutro nasledno,
Butaro bitja de umno porabi,
Časa enakost utrudljivo zabi,
In mu hladivniga vetra šumenje
Rahlo premaja zastalo življenje.

Eden iz kora. (Manfred.)

Krasen je mir! prijazno mladenče
Poleg pokojniga vira sedí;
V sončnimu blesku ob njemu skakljiví
Jančeki grizejo kermo po grivi.
Pesmi in glasov on sladkih snovar je,
Jeka veselo okrog zadoní,
Ali večerne ob svitu pa zarje
Rahlo na bregu potoka zaspí. —
Vonder le boj visokejši je slave,
Pretresovatel človeških osod;
Meni dopade viharno življenje,
Zibanje vedno, omotno vertenje,
Na kolobaru premembe in zmot.

Človek se v miru nečimerno skerči,
Sercu nedelavni pokoj je smert.
Slabim postava je boginja zala,
Vsakimu rada enako bi dala,
Vse bi polikala, vse poravnala;
Boj pa nasprot velikane rodí,
Iz pozabljivosti dvigne močí,
Plašnimu v nédru pogum oživi.

Drugi. (Berengar.)

Nam ni odperla poslopja ljubezen?
Ni za lepote prepiranja v tem?
V njemu je upanje, v njemu bojezen,
V njemu vladar, ki dopade očém
Tudi ljubezen življenje pretrese,
Sivkaste barve nahip zaverté se.
Mično nas mami za leta prijazne
Pene pomorske prikúpliva hči,
V djanje priprosto in žalosti razne
Cvetlice krasniga sanja versti.

Tretji. (Kajetan.)

Cvetlica maju cvetičim izviraj.
Sveti mu zor, si vence nabiraj,
Ki ga še kinčljo kodri mladinski;
Starosti zreli in pametni že
Bogu modrejŠimu služiti gré.

Pervi. (Manfred.)

Bistri Diani, prijatlici lova,
Dajte nam slediti v lesje planín,
Trešiti v tamnimu gojzdu ostrova
Kozla skakuna iz divjih pečín.
Lov je bitve podoba gotova,
Žalostne boginje radostni sin. —
Zgodaj ob zarji že dvignemo se,
Ko nas rogovi zakličejo gladko
Čez bregovje, čez globočine,
Višji, višji, radostne slê,
Ude utrudene kopati sladko
V zraku hladivnimu vedre višine.

Drugi. (Berenger.)

Alj se zaúpati vedno ginljivi
Boginji hočemo, višnjevo šivi,
Ki nam prijazniga lica izroči
Svoga kraljestva neskončno širjad?
Pravo! Stesajmo si v tok plesajoči
S krepkim perutami jaderni grad!
Ki z grebenam barke leteče
Morja kristalne poljane orjè,
Svet osvoji si, zaročnik je sreče,
Brez de sejal bi, on žeti začne.
Morje je upanja prostor prezlati,
Čudno domovje in sreč in napak,
Hitro na njemu oboža bogati,
Hitro ubožni je knezu enak.
Kakor vihár s hitrostjo spomina
Rože vetrovne obód preverší,
Tako premeni pomemba se čina,
Boginja sreče koló zavertí.
Vse na valovju je pih in valovje,
Lastniga tam ničesar ti ni.

Tretji. (Kajetan.)

Tode ne samo v kraljestvu slapovja,
Na premetavnimu toku valov,
Tudi na zemlji, ki krepkih osnov
Na vekovite se stebre opira,
Suče se sreča, ljubimce prebira.

V sercu bojím se prenagle te sprave,
Najti tolažbe v prigodbi ne vem;
Veršno na skorjo prehlajene lave
Staviti hiše ja svoje ne grem.

Serd enak clo pregloboko vžgè se,
Kar naskriž med njima teklo je,
Se ne zabi, se ne prizanese,
Sonca temu vidil nisim še.
Pomenljive me strašijo sanje,
Njih povest ne žali vam ušes;
Tode prašam, kaj je to skrivanje?
Te ženitbe nepobožna vez?
Te ljubezni krivo tamne poti?
Ta obróp svetiša, kaj je ta? —
Dobro, znamo, to na ravnost hodi,
Slab korén pa — slabo sadje da.

Drugi. (Berengar.)

Tud po ropu, kakor nam je znano,
Si je rajni ženo osvojil,
Žensko v prejšne vezi zamotano,
Zbral si jo njegov je oče bil.
In preded nevslišane preklimbe,
Grozovinsko seme zlobnosti,
Na krivično postljo zadervi.
Brez imena strašne čimbe,
Černe pregrehe zakriva ta dom.

Tretji. (Kajetan.)

Res je! — Začeto je bilo sirovo,
Slab za prihodno je taki spomin;
Znajte, pod soncam mašuje gotovo
Zlobnosti divje se sleherni čin.
Ni le naklučenje slepo zadeto,
De sta se brata preganjala v smert,
Materno bilo teló je prekleto,
Morala bor je roditi in čert.
— Tode molčimo! Ne blêsti sodivno!
Ker Evmenide snujejo skrivno;
Obžalovati je čas nesrečo,
Kadar jo gledamo v djanju grozečo.

(Kor odide.)

Igrališče se spremeni v ogrado. Razgled je na morje. Iz vertne stranske dvorane nastopi

Beatrica.

Na vse strani oziraje se nepokojno sem ter tje hodi. Nakrat postoji in pazno posluhne.

O ne! ni on. — Le vetra sapa hladno
Med vejami cipresnim tje šumí,
Nagiba že se sonca žar zapadno,
Prijatelja, gorjé! nazaj mi ni,
Napada me samote groza jadno,
Netrupno clo tihota me plaší,
Vse krog in krog ničesar ni zazreti,
On tu pusti me tuge konec vzeti.

In mesto tam, naselbe mergoleče,
Doní nasprot kot reke sterma jez,
Slapovje morja, merčno tesne ječe,
Derví na breg valov gromeči ples,
Natvora vse strašila skupej zleče,
Omamljena trepečem reva vmes,
Tje pihnena v neskončni širokosti
Se clo zgubim, kot list z drevesa v hosti.

De izbo, ah! sim tiho zapustila,
Živela sim brez muk in mika v nji;
Ko tratni vir je duša mirna bila,
Slobodna želj, ne prazna radosti;
Popadla zdaj me je življenja sila,
Nasprot mi svet orjaško past moli;
Poprejšne vse vezila sim razdjala,
Ginljivi se zarotbi v igro dala.

Kje bila je pamet,
Kje moja modrost?
Otrapila clo me
Je divja norost.
Razdjala sim snage
Diviške oblek,
Sim prag prekoračila izbice svete!
Je vraža globine zmotila me klete?
Z možakam utečem,
Podam z upelivcam se grešno na beg.
O, verni se ljubi!
Kje nek se mudiš? Oprosti, oprosti
Dvomečo mi dušo te ksavne britkosti!
Morí me bolest,
Z ljubeznijo bližno pomiri mi vest!

In kak bi se edinimu ne vdala,
Ki v pušbi mi prijazno bliža se?
Na tujim clo sim sama dvomno stala,
Kér zgodaj že iz brambe materne,
— Ne dajo se razviti zagrinjala —
Me pahnula osoda ojstra je.
Le enkrat sim jo vidila premilo,
Skor zdi se mi, da sanje vse je bilo.

Tak rasla sim v ozidje zakopana,
Med sencami žarú edini znak,
Tu stopi on na trate samostana,
Kot angelj mil, ponosen kot junak,
Beseda ni za moj občut mi dana,
Neznan je bil, neznan ko drugi vsak,
In vonder koj, kot kaplja v kapljo šine,
Mi čut se vžge, de žgati več ne mine.

Odpusti, daj! prekrasna mati mila,
De prihité naklombo pridših dni,
Si srečo sim po svoje izvolila,
Iskana ne, je sama prišla mi.
Jeklen oklep predrè ljubezni sila,
Clo Perzejev je grad oviral ni;
Bi hotla se v Atlant stermeči skriti,
Me tudi tam perutni konj dohiti.

Kar bilo je, za to se več ne zmenim,
Minulosti vezil odrečem se,
S pozabljenjem pretekli speh zasenim,
Naprej, naprej zbujeno serce vre,
Ljubivši le ljubezni blagor cenim,
Nar višji slast ljubezni sreča je;
Se čisto s to namembo zadovolim,
Za drugo vse ne pitam in ne molim.

Ju ne poznam, i nečem ju poznati,
Ak morala slovó bi tebi dati,
Ki bila sta in oče mi in mati.
Uganjka biti vekomaj želím,
Zadosti vem, de tvoja sim!

(Poslušaje.)

Čuj, besede mili zvek! —
Ne, o ne! le daljni jek,
Morja klaverno šumenje,
Ki o bregu tje verší;
Ljubi moj, moj dragi ni!
O gorjé mi! kje mudí se?
Studno le pertí grozenje!
Bolj in bolj se
Sonce niža, zmir tihejši
Je samota, — težji, težji
V sercu je! — Zakaj ga ni?

(gre skerbno nekolikokrat semtertje.)

Iz ograje verta tega
Več koraka ne storim.
Studna groza me je zvila,
Ko stopiti v bližno cerkev
Sim prederznula se bila,
Ker me gnal je silni mik.
Živo v živim duše moje,
Ko sim čula zvon de poje,
Kleknuti pobožno tje;
K Božji materi moliti,
Nisim mogla se vbraniti.
Ah! če vidil kdo me je?

Poln sovražnih spak je svet,
Tu in tam po vsaki cesti
Snagi serca, duši zvesti
Je kovarstva sak razpet.
Zvedla to sim trepetaje,
Ko pustivši derznoma
Samostana varne kraje
Sim se v tuje tvegala.
Pri slovesnim obhajanju,
Kneza grob ko je sprejel,
Sledil strah je mojmu djanju,
In le Bog me je otel. —
Ko se m' je mladenč približal,
Tuj mladenč očes plamečih,
Ter s pogledi, meni strašnim,
V bitju nar živejšim duše
Serca jedro mi zadene. —
Groza še me v žile trešne,
Ko se spomnim ure grešne;
Kar pogledati v očí
Svômu dragimu ne morem,
Te krivice svesta si.

(poslušaje.)

Glasi v ogradi!
Nedvomno moj mili!
Posluha sleparstvo ne moti mi s tem.
Se množi, se bliža! —
Na serce mu hitro v presladki objem.

(hití z razširjenima rokama proti vhodu. Don Cezar ji stopi naspróti.)


Don Cezar. Beatrica. Kor.


Beatrica

(se vstraši in beží nazaj).

Gorjé! Kaj vidim!

(v istim hipu kor nastopi.)

Don Cezar.

Krasna diva, nič ne boj se!

(Koru.)

Zagled nenadni vašiga orožja
Straší divico. — Spoštovavno se
Nazaj umaknite!

(Beatrici.)

Ne boj se mene!
Lepoto ja častim in sramežljivost.

(kor odide; on približavši se jo prime za roko.)

Kje s' bila? Ktera božja moč te je
Skrivala ves ta čas? Iskal sim te,
Po tebi prašal, noč in dan si bila
Občutlej ti edín oserčju temu,
Kar sim ko svit prikazni angelske
Te pervikrat pri knezovim pogrebu
Zagledal bil. — Neznana ti oblast
Ostala ni, s katero si me trešla.
Očesa plamen, ustnice šeptanje,
In roka v tvoji treptajoča so
Ti priče bile, — derzniši naznambe
Pripustilo ni kraja veličanstvo.
— K molitvi me obhajstvo sveto tira,
In ker se dvignem iz priklombe zdaj,
Po tvojimu se moj pogled ozira,
Si bila proč iz vida v drugi kraj.
Seboj si pak z verigami bajila
Te duše vse kreposti potegnila.
Nenehoma iskal sim te odslé,
Ob cerkvah, o pohištvih imenitnih,
Po vsih stranéh, po skritih in očitnih,
Kjer krasna le nedolžnost biti sme,
Verige sim razpel pazljivosti,
Pa trudu vsim le ploda bilo ni,
Poslednič dnes, po božji vodbi vidno,
Zagleda te okó pazljivca pridno
Nenadoma v ti bližni cerkvici.

(Beatrica, ves čas govorenja proč obernjena stojé, da pri teh besedah znamnje strahú.)

Te spet imam, in duša moja ude
Zapusti prej, ko tebe jez pustim,
Odidem pak de zlobi sreče hude,
In krila v pest primerleja dobím,
Te pričo vsih izvoljeno nevesto,
Suprugo svojo, koj nagovorim,
V zastavo pak podam ti roko zvesto.

(s tem jo koru predstavi.)

Kaj si, ne prašam, tebe v tebi hočem;
Na drugo vse, kar bodi si, ne mislim.
De čista ti je duša kot izhod,
Je tvoj mi gled prisega posvečena,
Pa sužna clo ak bila bi rojena,
Si bitja mi prihodniga navod,
Svoboda mi volitve je zgubljena.
De sama ceniš, al sim djanja svôga
Tud gospodar, al sim dovolj krepak
Na svetu temu, de z mogočno desno
Zamogel bi, kar ljubim, dvignuti,
Ni treba ko imé izreči moje. —
— Don Cezar sim, i v mestu temu
Mesinskimu ni višjiga čez mene.

(Beatrico groza strese, kar on zapazi; po kratkim molčanju on prodaljSa.)

Stermenje in molčanje tvoje hvalim,
Ponižnost rahla je lepote cvet.
Ker sama sebe ona ne pozná,
Se vstraši clo nenadne zmage svoje.
Odidem zdaj, pustim te samo sebi,
Oprosti de se straha serce tvoje,
Ker novo vse, tud sreče plod straší.

(koru).

Neveste mi, vam kneginje, ji slavo
Razkažite, ker to je zanaprej,
Od visokosti njene govorite.
Koj vernem se, de jo domu popeljem
Spodobno njej, in stanu môm dostojno.

(odide.)


Beatrica in kor.


Kor. (Bohemund.)

Blagor, divica ti,
Mila vladarka,
Tvoja je krona,
Tvoj je premag!
Ko preporodnico
Te rodovine
Pridših junakov
Mater cvetečo pozdravim te.

(Roger.)

Trojno ti blagor!
Srečniga znamenja
Stopiš ti srečno
V hišo preblaženo, nebu oskerb,
Slave so tukej obešeni venci,
Žeslo blešeče nenehoma v redu
Gre od prededa do vnuka naprej.

(Bohemund.)

Tvôga prijazniga vhoda
Bodo veseli
Hišni Penati,
Modri, visoki,
Častiti starci.
Že na pragu bo te sprejela
Boginja Heba vedno cveteča,
Ter Viktoria zlata,
S krili previdena,
Ki na očetovi roki se ziblje
V zmago perute razprostrene zmir.

(Roger.)

Krona lepote
Nikdar ne zgine
Iz tega rodú!
Ločivši se pozno
Ena kneginja drugi
Milóte da pas,
Ter zagrinjala sramljiviga kras;
Vonder nar lepši doživel sim jaz,
Vidši de cvetlica hčere sloví,
Prej še ko materno cvetje zvení.

Beatrica

(iz straha zbudivši se).

O gorjé mi, komu v pest
Me nesreče serd zapleta?
Vse napake
Tega sveta
Niso hujši, niso take!
Zdaj razumim trepetanje,
In nerazmodrivno grozo,
Ki me strese nagloma,
Ko se komaj imenuje
Rodovina strašna ta;
Rodovina ki nesrečno
Proti lastnim udam večno
Grozovinske sle divjá.
Slišala sim z grozo jadno,
Kak se brata dreta gadno;
In zdaj treši brez otetbe
Me oblast neznane kletbe
V ta vertinc togot in zlob,
Sredi pekla v žarni drob.

(beží v dvorano vertno.)

Kor. (Bohemund.)

Blagor mu, blagor ljubimcu bogov,
Srečnim posestniku svetne močí!
Njemu nar krasniši del je gotov,
Kar umerjočimu lepo pomeni,
Kar le visoko in drago se ceni,
Vsiga za sebe nakloni si cvet.

(Roger.)

Biserov, ki vodotop jih nabere,
Nar imenitniši uzme si on.
Za vladarja na stran položí se
Skupniga truda nar bolji plod.
Z vadli služabniki se pogodijo,
On dragotine si vedno je svest.

(Bohemund.)

Eno posebno mu pravdo zavidim,
Druge mu prednosti rad prepustim;
Ta je: — de cvetlico ženstva objame,
Ter izklenivno le zase jo vzame;
Cvetlico, vsakiga vida zavzetje,
De jo za vednoma lastno imá.

(Roger.)

Z mečem privihra korzar na pomorje,
Plena v ponočnimu ropu želeč,
Zgrabi mladenče in krasne divice,
De sirovost zadovolji pohota;
Pa ne dotakne se perve lepote,
Ta je vladarjeva stvar!

(Bohemund.)

Zdaj pa mi sledite vhodu za stražo,
Kraja tak važniga varvati prag,
De v to skrivnost se zijalo ne vrine,
In po vladarju pohvala mi dojde;
On dragotino imetja nar drajši
V našo ohrambo je djal.

(Kor odide. Igrališe se premeni v izbe knežkiga poslopja.)


Dona Izabela med sinama.


Izabela.

Poslednič je, o blagor! dan želen,
Veseli dan, slovesni, mi zasvetil. —
Edine vidim serca svojih sinov,
In lahkoma nju roke denem skup.
Zdaj pervikrat v okrožju tak prijaznim.
Otaja se mi serce materno.
Odpravljen prič je tujih trop sirovi,
Ki sterm je stal med nami oborožen,
Branila žvenk ušesam ne grozí.
Kot sov nagnusnih tmin privajen roj,
Perut ostudnih dneva svit zakrivši,
Se dvigne iz požarnih podertij,
Kjer gnezdil je v zastaranim posestvu,
Ko stanovavci davno prej pregnani
Povernejo veselo se na dom,
De novi stav pričnejo glasno pevši;
Tak stari čert s ponočno družbo svojo,
Z vohunskim sumam votlo gledajočim,
Z nevošbo gnusno in zavidam bledim
Od les beží v peklenstvo godernjaje.
S pokojem pak nastopila prijazno
Edinost in zaupanje uljudno.

(pomolčí.)

Pa ne le de je vsakimu med vama
Prijatla dal današni krasni dan,
Tud sestro milo vama je rodil. —
Se čudita? Me gledata prašaje?
Da, sina moja! Čas je govoriti,
Ugodni čas, de pokrivalo dvignem
Predolgo že zatajene skrivnosti.
— Rodila sim i hčer očetu vajnim,
In tak imata mlajši sestro tudi,
Ki bosta jo še dnes ta dan objela.

Don Cezar.

Kaj praviš mati? Sestro de imava?
In nikdar nisva slišala od sestre.

Don Manvel.

Sva čula scer v nedolžnimu detinstvu,
De bila je rojena sestra nama,
Pa že v zibelki jo je vzela smert,
Tak je pravlica šla.

Izabela.

Pravlica laže!
Živí!

Don Cezar.

Živí, in ti si zamolčala?

Izabela.

Poslušajte račun molčanja môga,
Začujta kak de setva prejšnih časov
Današni dan veseli plod rodí.
Fantiča sta še šibka bila vidva,
Že žalostna ločila vaj je svada,
Ki nikdar se nazaj ne verni več,
Budivši v sercu staršem skerb in tugo.
Tu sanja se očetu nekidan
Izredne viže. Zdelo se mu je,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dve lavrovi drevesi krasno rasti,
Z mladikami se gosto prepletaje.
Med njima pak je nježna lilja klila.
Ta v plamen se premeni in dreves
Košate veje, ter tramovje vžgavši,
Divjá okrog, poslopje celo krasno
Nevtegoma v neskončni žar zavije.
Prikazni te prestrašen po pomembi
On Araba popraša zvezdoznanca,
Ki serčni drug in prerok mu je bil,
Milejši mu kot meni je dopadlo.
Ta zvezdogled mu tako sanj razjasni:
Ak mojega telesa plod bo hčerka,
Mu sina bo obadva pomorila,
Zarod njegov bo ves končan po njej. -
In jaz rodim in hči je bilo dete.
Zdaj oče da povelje grozovinsko,
De potopí otrok se naglo v morju.
Neusmiljen sklep sim jaz ovreči znala,
In s pomočjo mi zvestiga clo hlapca
Deklini sim življenje ohranila.

Don Cezar.

O blagor ti in tvômu pomočniku!
Soveta, da! ljubezni ne pomanjka.

Izabela.

Pa ni me le ljubezen materna,
Krepkejši glas k otetbi me je tiral.
Tud meni je sanjalo se prečudno,
Ko dete to pod sercam sim nosila.
Igrati vidla sim deklino v travi,
Tak lepo kot je lep ljubezni bog.
Nakrat iz gojzda ravno vjeti plen
Leon prinese v žrelu še krvavim
In položí ga k deklici prijazno.
Po zraku pak priplava orel siv,
Deržaje v nohtih serno treptajočo,
Jo dene rah ti deklici v naročje.
In pitoma in mirno lev in orel
Se vležeta otroku skupno k nogam.
Tih sanj pomembo mnih mi nek razloži,
Pobožni mož, posvetnih ki v nadlogah
Je sercu bil tolažba in sovét.
„Rodila boš, je rekel, krasno hčer,
Ki tvojih bo sinov sovražna serca
Zedinila v žareči plam ljubezni".
— Besede te v spominu sim hranila,
Ko bolj in bolj je vražtvo vajno raslo,
Bogú resnic verjevši, ne malikam,
Otela sim obljubnico nebeško,
Hčer blagora, poroštvo upa môga,
Pomoglej ki mi sprave biti ima.

Don Manvel.

(brata objemši.)

Med nama je brez nje gotova sprava,
Uterdila bo vez ljubezni le.

Izabela.

Od sebe tak, na tihi kraj, skrivnostno
V ohrambo in poduk pobožnih nun
Sim dala jo — zaterla želje tud,
Goreče želje, viditi ljubljenko;
Ker ojstriga očeta sim se bala,
Ki od skerb in muk napadenja,
In suma zmir dvomečiga terpinčen,
Na vse strani obdal me je s prežuni.

Don Cezar.

Očeta pak tri mesce grob že krije,
Kaj je sedaj ti vzrok bilo, majka,
De nisi skrite svetu naznanivši
Razveselila serca sinov svojih?

Izabela.

Kaj druziga, ko vajni boj nesrečni,
Ki vžgavši se, divjaje nevgasljivo
Nad grobam komaj mertviga očeta,
Ni spravi dal ne upa ne prostora?
Sim smela jo med gole meče vreči?
In sta vidva razumiti zamogla
V nevihti taki tugo materno?
Kak hotla sim poroštvo drago mira,
Posledno sidro upanja in nade,
Postaviti na vadle zlobe take?
Po bratovsko sta morala se vesti,
Prej ko med vaj sim djati smela jo,
Mirú zastavo, milo sestro vajno.
Sedaj je čas, in vidila jo bosta.
Služabnika sim starega poslala,
Ga pričakujem sledni čas nazaj,
Iz tihiga ki jo zavetja vzemši,
Pripelje jo na persi materne,
V objetje serčno bratovske ljubezni.

Don Manvel.

In glej, o majka! ti ne boš le te
Pritisnula na serce svoje danas.
Skoz vrata vse veselje v hišo dojde,
Zapuščeno poslopje napolnuje,
De sedež bo neskončne radosti.
Sedaj začuj i skrivno moje, mati!
Ti sestro meni daš, in jaz nasprot
Ti drugo hčer prijazno mislim dati.
Da, mati! blagoslovi sina svôga!
Izvolilo je serce to, sim našel
Ki žena mi v življenju biti ima.
Prej ko se nagne sonce dnes, postavim
Zaročnico Don Manvela pred tebe.

Izabela.

Jo živo bom, preserčno jo objela,
Ki mojimu pervencu sreča je,
Po cvetlicah jo vižaj pot vesela,
Dovodi ji življenja slasti vse,
Blagosti pak nej vsih se sin raduje,
Ki materni nar lepši venc mi snuje!

Don Cezar.

Ne daj, o mati, vsiga blagoslova,
Ne davaj ga pervencu svojimu!
Ak blagodar ljubezni gre, dovodim
Tud jez ti hčer, ki take matere
In moje vse ljubezni vredna je.
Prej ko se dnes to sonce nagne, svojo
Suprugo ti Don Cezar tud izroči.

Don Manvel.

Ljubezen silna! svitla boginja!
Pravično duš se krona imenuješ!
Vladarstvo tvoje vsaka stvar spozná,
Protivnika v trenutku vpor strahuješ,
In kar živi se žeslu tvômu vdá.
Si vžugala clo bratu termo glavo,
Ki do sedaj je nepremagan bil.

(objame brata.)

Zdaj sercu tvôm zaúpam in na persi
Te bratovske pritisnem nade poln,
Ne dvomim več, ker ljubiti zamoreš.

Izabela.

O, blagor! trojni blagor dnevu tim,
Ki nagloma iz tesnih pers mi zmakne
Skelečo skerb. Na stebrih vidim krepkih
Sozidano zaroda svôga hišo,
In pregledujem, duše zadovoljne,
Prihodnih časov neizmerno deljo.
Se včerej sim v obleki vdove žalne,
Ko rajnih senca, sama brez otrok,
Po izbah teh hodila tugovaje,
In dnes bo treh obdajala cvetečih
Otrok me kopa v blesku mladosti.
Oglasi se mi mati, srečna mati,
Vsih srečnih žen, ki kdaj so porodile,
De meni bi primerjati se smela!
— Pa ktere, daj! kraljeve krasne hčere
Precvitajo ob mejah te deržave,
De čula nisim nič od njih? — Nevredno
Si nista mogla sina moja zbrati!

Don Manvel.

Ne hoti dnes, o majka, zagrinjala
Dvigavati raz tihe sreče moje,
Je blizo čas, ki vse bo razodel.
Naznani nej se sama ti nevesta,
Pa bodi, de dostojna je, si svesta.

Izabela.

Moj starši sin me terme in lastnosti
Opomni s tem očeta rajniga,
Tud on prerad, le v sebe misli predši,
Je skrival cilj pretehtane namembe
V zapertim clo, nedohodljivim duhu.
Odlog ta kratki rada ti dovolim,
Pa Cezar moj, o njemu kar ne dvomim,
Kraljevo hčer imenoval mi bode.

Don Cezar.

Skrivavšine mi niso šega, mati;
Ko čelo to slobodno svetu kažem,
Tak misli so očitne moje vse;
Po temu pa, kar zvediti si željna,
Po temu sam — pravedno razodenem —
Se prašal nisim še. Kdo praša nek
Od kod in kak nebeški žar se snide?
On jasni svet, se vé, de jasen je,
Mu spriča blesk, de sam iz bleska pride.
Očesa svit neveste gledal sim,
Kje duše kras precenil z vidam tim;
Spoznam rubín po blesku žarno čistim
Pa kdo po-vé, od koda žar je v istim?

Izabela.

Moj dragi sin, razjasni mi to reč!
Prenaglo si, znabiti prvim čutu
Mogočnimu se vdal kot božjim glasu.
Mladinskih se nadjam po tebi djanj,
Ne abotnih. — Govori, kaj nagib je
Volitve tvoje bil?

Don Cezar.

Volitve, mati?
Se voli, ker človeka zvezde sila
Dospè nakrat v osodonosni uri?
Iskat nevest ja nisem šel gotovo,
Nečimerne te misli niso glave
Motile mi v meglenim domu smerti;
In tam sim jo, neiskano sim našel.
Nepomenljiv, brez cene vse je meni
Bil ženski spol, kvasivno berbljajoči;
Ker tebi, ki ko rajski kip častim te,
Enake v njem zapazil nisim nikdar.
Očetova pogrebšina je bila,
V tesnobi ljudstva pričijoča midva
Skrivaj, po tuje preoblečena,
Tak bilo je povelje tvoje modro,
De najniga sovražtva divja sila,
Se vžgavši, ne oskruni obhajila.
Zagernjena je v černo cerkva vsa,
Dvakrat deset mladenčev z baklami
Je stalo krog oltarja plamenečim,
Pred njim visoki katafalk je z belo
Prekrižanim mertvaškim pertam bil.
Na pertu so posvetne sile znaki,
Vladarsko žeslo, krona bleskajoča,
Ostrog priprava vitežkih, ležali,
In meča svit z demantnim obesilam.
Klečalo vse pobožnosti je tihe,
Po cerkvi se visociga iz kora
Razlega orgel veličestni glas,
In petje z njim stoustmeno doní. —
To še doní; — zdaj katafalk se strese,
Ter s podam in podlago, kjer je ležal,
Polagoma pogrezne se v globino;
Mertvaški pert, široko krog razprostren,
Zakriva nem pokopa tamno žrelo.
Na zemlji tak posvetni kras ostane,
Popotniku ne sledši v skrivni kraj. —
Slobodna pak na kviško duša splava
Na serafinskih petja perutnicah,
Iskaje raj nebeške milosti.
To, mati, tak na tanjko popisujem,
Budivši s tem spomín preteklih dni,
De razpoznaš, alj so ob uri taki
Posvetne želje v serce priti mogle.
In dobo to slovesno in resnobno
Izvolil je, ki vlada vsim stvarém,
Presuniti s pušico me ljubezni,
Kak prišlo je, to sam zastonj se prašam.

Izabela.

Daj čuti vse! Doverši pripovedbo!

Don Cezar.

Od kod je bila, kako k meni došla,
Mi znano ni, po temu me ne pitaj —
Ko se ozrem, jo sebe tik zagledam,
In silnoma, s krepostjo čudno strese
Mi žile vse ta bliža v sercu mojim.
Ne rahli smeh prijazniga očesa,
Milota ne, ki lica ji vedrí,
Ne kras, ne blesk božanskiga telesa, —
Nje skrivni duh me zgrabi vsih straní,
Enako kot okrožje čaroplesa
Popotniku korak odervení.
Nesredstveno, brez miga, brez besede,
Se sklenete za večno duše naj,
Ko z diham môm se njena sapa zmede,
Je tujka vsa mi znana bila zdaj,
In dvomba mi je jasno razvedrena,
Al ta, al pa na zemlji ti nobena.

Don Manvel.

(mu živo v besedo seže.)

To pšica je ljubezni iskrene,
Ki vihroma do jedra duše pride,
Ko se nakrat s priličnim slično snide,
Volitva tu in bramba prazne ste,
Kar sklene Bog, tem človek ne odide.
— Govoru tim, razumu takim slava!
Moj lastni stan povest mi ta zvedrí,
Kar mene le nejasno nadušava,
Popiše brat s plamečim barvami.

Izabela.

Posebne pota, vidim, samosvoje
Peljati htje narav otroke moje.
Raz gore tok privihra silovit,
Si skoplje rov, izvoli lastni tir,
Ne menši se za varno merjen žleb,
Ki ga modrost previdno mu napravi.
Z uspeham kdo naklombi vprek se stavi? —
Tedaj se vdam krepkejši roki vsa,
Ki suče klonč te hiše skrivnoma.
Ju vodi v prid ta slavno krepka roka,
Kér kot rodú sta misli tud visoka.


Izabela. Don Manvel. Don Cezar. Diego


se pri vratih pokaže.

Izabela.

Poslanec moj se verne, glejta, glejta!
Le bližej sem, pravedni sluga moj!
Kje hčerka je? Vse vesta! Tu skrivnosti
Ni treba več — Govori! Kje je nek?
Ne skrivaj je! Mi smo pripravljeni,
Deležni biti radosti nar višje.

(hoče z njim proti vratam.)

Kaj je? Ti se mudiš? Ti vmolkneš clo?
To ni pogled, ki dobro naznanuje.
Govori, daj! Me prime strah. Govori!
Kje Beatrica je?

Don Manvel.

(osupnjen za-se)

Kak! Beatrica?

Diego (jo vstavi.)

Stoj!

Izabela.

Daj, povej! Poginula bom groze.

Diego.

Je z mano ni. Je sabo ne pripeljem.

Izabela.

Zakaj pa ne? Za Boga, razodeni!

Don Cezar.

Kje sestra je? Govori, sin nesreče!

Diego.

Uropana! Korzari so jo vnesli,
O, de bi bil pred uro to poginul!

Don Manvel.

Pogum, o majka!

Don Cezar.

Utolaži se!
Se vmiri in do konca ga poslušaj!

Diego.

Po tvôm ukazu naglo v samostan
Na mnogokrat prehojen pot podam se,
Vesele me perutnic lahkih nese.

Don Cezar.

Naprej, naprej! Kaj bilo je?

Don Manvel.

Govori!

Diego.

Stopivši v znane veže samostana,
V katerih bil sim tolikrat poprej,
In nagloma prašaje po divici,
Razmotrim straha znamenje po licih,
Prestrašen sam dogodbo zvem otožno.

(Bleda in treptajoča Izabela, opirana po Don Manveln, medlí na bližni stol.)

Don Cezar.

Si rekel, de zamorci so jo vzeli?
Kdo priča to? Kdo vidil je zamorce?

Diego.

Zamorska ladja roparska je bila
V zalivu nekim blizo samostana.

Don Cezar.

Viharja se mnogtero jadro reši
V zalive tam. — Kje ladja zdaj bi bila?

Diego.

Razpetih jader vidili so jo
Bežati dnes ob zori v morja deljo.

Don Cezar.

Se govorí od druziga še ropa?
Zamorcu ni enojni plen dovolj.

Diego.

Goveja čeda, ki je tam se pasla,
Odgnana je po sili bila včeraj.

Don Cezar.

Kak roparji iz nedra samostana
Zavarvano umaknuti bi mogli?

Diego.

Ozidje verta samostanskiga
Po lestvici se lahko prekorači.

Don Cezar.

Kak pride pak se v skrivne izbice?
Pravilo je pobožnim — ojstri strah.

Diego.

Ki še z obljubo niso vezane,
Sprehajati se smejo tudi zunaj.

Don Cezar.

In se je te slobode dostikrat
Poslužila? Le to mi še povej!

Diego.

Večkrat po vertu sama je hodila,
Verniti se le dnes je pozabila.

Don Cezar.

Ak prosta je bilá dovolj za plen,
Je znala tud pobegnuti slobodno.

Izabela (vstavši.)

Tu sila je! Primorana odnesba!
Pobegnuti brezvestno z upeljivcam
Iz proste volje moja hči ni mogla!
— Emanvel! Cezar! Sestro mislila
Sim vama dati; zdaj prositi moram
Junaških rok iz vajnih svojo hčer.
Na noge sina! dvignita se krepko!
Nemarno ne terpita, de bi sestra
Prederzniga kraduna plen ostala. —
Orožje v dlan in barke skup, preglejta
Bregovje vse, za roparjem po morju,
In sestro tak si z mečem pridobita!

Don Cezar.

Te vari Bog! Jez urno spem k osveti!

(odide. Don Manvel zavedši se iz globokiga zamišljeuja k poslu obernjen.)

Don Manvel.

Kdaj, praviš, de je zginula divica?

Diego.

Od jutra dnes pogrešena je bila.

Don Manvel (materi.)

In zove hči se Beatrica tvoja?

Izabela.

Da! Beatrica. Hiti in ne prašaj.

Don Manvel.

Le eno še, o mati, mi povej —

Izabela.

Le k djanju koj po bratovim izgledu!

Don Manvel.

Pa v kterim kraju, živo prosim te —

Izabela (ga sili proč.)

Glej solze te, britkosti zdih prevdari!

Don Manvel.

Kje skrito si, kje shranjeno imela?

Izabela.

Pod zemljo clo bolj skrita bi ne bila.

Diego.

Ah! preletí bojezen me in strah.

Don Manvel.

Zakaj? O čem? Povej kar veš in misliš.

Diego.

De ropa jez bi uzrok sam ne bil.

Izabela.

Razkrij nesrečnik! — kaj se je godilo?

Diego.

Zamolčal sim, o kneginja, ti to
V overnenje skerbi od serca tvôga. —
O dobi ko smo kneza pokopali,
In tma ljudí, novic in vida željnih,
K slovesnimu obhajanju je prišla,
Je tvoja hči, — ker glas enak presili
Ozidja bran in samostana red, —
Nenehama in živo me prosila,
De dovolím ji goda tega videz.
Jaz sprositi se dam, nesrečnik jaz,
Jo v žalne barve skrivši preoblečem,
In pripustim de praznika je priča.
In tu, mordé, v presilni gnječi ljudstva,
Ki od straní je vsih privrelo skup,
So jo očí zapazile gusarja,
Ker krila ni, de skrilo bi lepoto.

Don Manvel (za-se olajšan.)

Beseda srečna! serce mi olajša,
Ni ona ne! To znamnje ne zadene.

Izabela.

Neumno starče! tak si me izdalo?

Diego.

Storiti prav sim mislil, gospodinja!
Natvore glas, oblast kerví prirodne,
V željenju sem sim razodeti menil;
Imel sim jeza znak nebeške volje,
Ki skrivniga nagiba pomenljivo
K očetovim pogrebu hčer priganja,
In tako iz pobožniga namena
V slepoti sim človeški hudo storil.

Don Manvel (za-se.)

Kaj delam tu treptaje dvomb in straha?
Gotovost čem in svit imeti urno.
(hoče oditi.)

Don Cezar (vemivši se.)

Počakaj, brat; jaz urno s tabo idem.

Don Manvel.

Ne z mano, ne! Nobeden mi ne sledi!
(urno odide.)

Don Cezar.

(osupnjen za njim gleda.)

Kaj bratu je? Razjasni to mi, mati!

Izabela.

To vedi Bog. Kar ne razumim ga.

Don Cezar.

Povernem se, o draga majka moja,
Iz poželjenja silniga osvete
Poprašati pozabil sim za znamnje,
Po kterim bi spoznal zgubljeno sestro.
Kak najti jo, ak dobro prej ne zvem,
Iz kteriga ukradena je kraja?
Povej mi klošter, kjer je skrita bila.

Izabela.

Ceciliji je blaženi posvetjen,
In za bregovjem, ki se proti Etni
Polagoma dviguje, clo je skrit
Ko tajni stan pobožno mertvih duš.

Don Cezar.

Pogum, o mati! Sinu tvôm zaúpaj
Jo najdel bom, in če po vsih deželah,
Po morju vsim iskati bi je moral
Le ena skerb me tare, draga mati!
Prepustil sim nevesto tujim varstvu,
Pa jo želim le tebi v brambo dati,
In mislim tak jo sem ti koj poslati;
Britkosti vse, in čute vse grenila
V objemu boš ti njenim pozabila.

(odide.)

Izabela.

Nehala kdaj preklimba nek bo stara,
Ki strašnih sil po rodu tim divjá?
Kovarski duh zavisti, zlob in kvara,
Si z upam kot obupam môm igrá.
Že varniga zavetja blizo bila,
Zaúpala gotovo miru tim,
Viharje vse razjasnjene sodila,
In brega tik dobrave vidla sim
Večerne zarje krasno razsvitljene,
Tu vdari tresk, iz jasniga poslan,
In silnoma me v bor valovja žene!

Odide v notrajne izbe poslopja. Diego ji sledi. Igrališe se v vert premeni.)


Oba kora. Potem Beatrica.


(Pervi kor nastopi praznično oblečen, z venci olišpan, in gori popisane darove nese; drugi kor mu brani vhod.)

Pervi kor. (Kajetan.)

Poberi se, in koj, iz tote straže.

Drugi kor. (Bohemund.)

Izpeljal bom, ak bolji mož mi vkaže.

Pervi kor. (Kajetan.)

Ne razuméš, de tu nadležen si?

Drugi kor. (Bohemund.)

Ostanem, ker — tak britko te skelí.

Pervi kor. (Kajetan.)

Ta kraj je moj; kdo sme mi ga prevzeti?

Drugi kor. (Bohemund.)

Nu, ja sim tist; tu imam ja veleti.

Pervi kor. (Kajetan.)

Moj gospodar, Don Manvel, pošle me.

Drugi kor. (Bohemund.)

De tu stojím, povelje mojga je.

Pervi kor. (Kajetan.)

Spodobi se, de staršim jenja mlajši.

Drugi kor. (Bohemund.)

Posestvo da pravico tu in tam.

Pervi kor. (Kajetan.)

Poberi se, al te pognati znam.

Drugi kor. (Bohemund.)

Pa boš poprej za vrat in glavo krajši.

Pervi kor. (Kajetan.)

Na vsih platéh me tvoja sitnost moti.

Drugi kor. (Bohemund.)

Kjer se mi zdi, tam planem ti nasproti.

Pervi kor. (Kajetan.)

Kaj imaš tu vohaje prežo stati?

Drugi kor. (Bohemund.)

Kaj imaš ti prašaje vkazovati?

Pervi kor. (Kajetan.)

Ja nisim tu, s teboj de govorim.

Drugi kor. (Bohemund.)

Zares preveč z besedo te častim.

Pervi kor. (Kajetan.)

Spoštuj, mladenč, postarne leta moje!

Drugi kor. (Bohemund.)

Moj meč ko tvoj enako pesem poje.

Beatrica (prihití.)

Kaj vidim, ah! vojaške divje roje!

Pervi kor. (Kajetan.)

Za žuganje se malo menim tako.

Drugi kor. (Bohemund.)

Ostalo tud je djanje moje jako.

Beatrica.

Gorjé, gorjé! Če dojde v to napako.

Pervi kor. (Kajetan.)

Don Manvel tvôga daljno prekosí.

Drugi kor. (Bohemund.)

Moj pervi venc povsod si pridobí.

Beatrica.

Zdaj prišel bo. Namenjen čas hití.

Pervi kor. (Kajetan.)

Mi brani mir, scer sablja bi zapela.

Drugi kor. (Bohemund.)

Strah te vtopí, overka mir ne dela.

Beatrica.

Bi tisuč milj od tukej proč ga htela.

Pervi kor. (Kajetan.)

Ne tvojih merd, bojím zakona se.

Drugi kor. (Bohemund.)

In prav storiš, ta skit plašuna je.

Pervi kor. (Kajetan.)

Zační! ti sledim.

Drugi kor. (Bohemund.)

Meč je moj gotov!

Beatrica (vsa prestrašena.)

Se zgrabita! Se bliskajo že meči!
O derži ga nebeška moč nazaj!
Napotja in šalive vse napake
Ovirajte prenaglene korake,
De dobo to nevgodno zamudí!
Ne čujte me mogočni angelci,
Ki za njegov dohod sim vas prosila,
Od tega proč deržite ga hrumila!

(beží v dvorano, kora se zgrabita, Manvel pride.)


Don Manvel. Kora.


Don Manvel.

Kaj vidim! Meče proč!

Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)

Naprej, naprej!

Drugi kor. (Bohemund, Roger, Hipolit.)

Daj! udri, udri! le nasprot!

Don Manvel.

(meč potegnivši med nje stopi.)

Nehajte!

Pervi kor. (Kajetan.)

Vladar je, stoj!

Drugi kor. (Bokemund.)

Vladarjev brat, mirujte!

Don Manvel.

Na tratnico kar mertviga razprostrem,
Ki samo le s trepavnico očes
Protivniku požugati se tvega.
Norite vi? Kateri vrag vas draži,
De v stari žar sovražtva pihate,
Ki je za zmir med knezama doveršen,
In poravnan na kraje vse do konca?
— Kdo je začel? povejte, — hočem znati!

Pervi kor. (Kajetan, Berengar.)

Smo stali tu —

Drugi kor. (Roger, Bohemund.)

Smo prišli —

Don Manvel (pervimu koru.)

Ti govori!

Pervi kor. (Kajetan.)

Po tvojimu ukazu, moj gospod,
Smo prišli sem z darovi ženitvanskim.
Okinčeni, kot vidiš, prazniško
In ne za boj pripravljeni, smo šli
Pokojno svojo pot, brez misli krive,
Zaúpaje priseženi pogodbi,
Stojijo ti nasprot nam tu sovražno,
Ter nam uhod po sili branijo.

Don Manvel.

Nespametni, pred slepo vašo zlobo
Tedaj ni več zavetja varniga?
Clo v skrivni dom nedolžnosti se vrine
Razmirovaje vaš prepir nesrečni?

(drugimu koru.)

Odstopi ti! Tu so skrivnosti svete,
Ki tvojiga pogleda ne terpijo.

(mudivšimu se.)

Proč! Tvoj gospod ukaže ti po meni,
Obá sedaj sva istih želj in misli,
In moj ukaz je tud njegov. Odidi!

(pervimu koru.)

Ti stoj, in brani vhod!

Drugi kor. (Bohemund.)

Kaj je storiti?
Umirjena sta kneza, to je res,
V prepire pak in kreg visocih glav
Se mešati brez klica trudoljubno
Da malo hval, nevarnosti dovolj.
Mogočnik sit neslaniga prepira
Služabniku na rame verže urno
Krivice plajš kervavi tak, de svetu
Očisten clo brez madeža se kaže.
Nej kneza se pogodita med sabo,
Razum velí, se vkloniti ukazam.

(Drugi kor odide. Pervi se proti zadnimu stanu nazaj pomakne. Beatrica prihití iz dvorane Manvelu nasprot in ga objame.)


Beatrica. Don Manvel.


Beatrica.

Si ti. Imam te spet. — Nevsmiljen moj!
Kak dolgo si zdihavati me pustil
Britkosti in strahotam dano v pest! —
Pa tiho zdaj, ničesar več o temu! —
Imam te, da! — V objemu tvôm prijaznim
Oteta vsih nevarnosti se čutim.
Odšli so! — Daj, beživa! Prostor je.
Le urno proč! Ne gubiva trenutja.

(ga zdaj bolj na tanko pogleda.)

Kaj imaš? Tak slovesno prejmeš me,
Objemu se umikaš mojimu,
Ko de bi htel me rajši clo zavreči?
Kar več te ne poznam. — Si ti Don Manvel,
Ljubitelj moj, zaročnik moj?

Don Manvel.

Blaženka!

Beatrica.

Ne, ne govori! zdaj ni časa temu!
Beživa urno, miglej ta je drag.

Don Manvel.

Postoj! Odgovor daj!

Beatrica.

Le proč, le proč!
Prej ko možjé se vernejo.

Don Manvel.

Pomudi se! Tih možev ni se bati.

Beatrica.

Da, da! Jih ne poznaš. Beživa, daj!

Don Manvel.

Kaj bati se? Ta desna vsim te vbrani.

Beatrica.

Tu so, verjemi, so ljudjé mogočni.

Don Manvel.

Od mene ni mogočniši nobeden.

Beatrica.

Ti čisto sam — tej množici nasprot.

Don Manvel.

Ja čisto sam! Možjé ki so ti groza —

Beatrica.

Jih ne poznaš, ne veš kdo vodi jih.

Don Manvel.

Ja vodim jih, in ja jim ukazujem.

Beatrica.

Gorjé! Ti si — prešine strah mi serce.

Don Manvel.

Blaženka, čuj! Spoznaj naposled me!
Ja nisim kar se zdim, ne tist neznani,
Ubožni ne, nepomenljivi vitez,
Zaljubljen ki ljubezen tvojo snubi.
Kaj djansko sim, in koliko zamorem,
Govoril ti o temu nisim še.

Beatrica.

Ti nisi Manvel, ne? Kdo si tedaj?

Don Manvel.

Don Manvel sim, — da, da! pa sim nar višji
Imena tega v celi ti deržavi,
Vladar sim ja, vladar in knez Mesinski.

Beatrica.

Don Manvel — in Don Cezar ti je brat?

Don Manvel.

Don Cezar brat je moj.

Beatrica.

Je brat — je brat!

Don Manvel.

Te straši to? Al brata ti poznaš?
Še kteriga morde iz hiše moje?

Beatrica.

Don Manvel si, ki z bratam svojim smertno
Sovraži se, nenehama bojuje?

Don Manvel.

Umirjena prijatla sva od danas,
Po sercih tud, ne samo le po rodu.

Beatrica.

Od dans! — od dans!

Don Manvel.

Kaj to pomeni nek?
Kaj tako te razdraži? Veš kaj več —
Razun imena — več od žlahte moje?
Si vso skrivnost mi svojo razodela?
Ničesar utajila, zamolčala?

Beatrica.

Kaj imela bi povedati? kaj misliš?

Don Manvel.

Od matere mi nisi govorila!
Kaj mati je? Bi ti spoznala mater,
Ak bi ti jo pokazal, ali opisal?

Beatrica.

Tak jo poznaš? — Poznaš, in molčal si!

Don Manvel.

Če jo poznam, — gorjé obema nama!

Beatrica.

O, blaga je kot jutrova svitloba,
Pred mene zdaj mi dihne jo spomin
Oživljena božanska nje podoba
Mi dviga se iz duše globočin.
Temnečih las obilne kodre vidim
Po tilniku ji viti se blešečim;
Razmotrim pod okrogam čistim čela
Očes velicih černobistri blesk,
Prijazne clo govora glase čujem —

Don Manvel.

O, groza me! Popišeš jo — gorjé mi!

Beatrica.

In ja sim se umaknuti zamogla,
Mordè v začetku ravno tiste ure,
Ki naj za zmir zediniti je hotla!
Glej, mater clo za tebe dala sim.

Don Manvel.

Nu, mati bo ti kneginja mesinska,
Do nje te peljem, pričakuje te.

Beatrica.

Kaj praviš? Tvoja mati — njega mati!
De k njej bi šla? nikdar, nikdar, nikdar!

Don Manvel.

Ti trepetaš? Kaj groza ta pomeni?
Ti ni celó neznana mati moja?

Beatrica.

O, žalostna, nesrečna razodetba!
De bi ta dan zasvetil mi ne bil!

Don Manvel.

Kaj bati se sedaj ko me poznaš?
V neznanimu ko razodeneš kneza?

Beatrica.

De bi neznanca v tebi spet imela,
S teboj bi raj pušava bila mi.

Don Cezar (za igrališem.)

Nazaj! Kaj hoče tukaj to derhalo?

Beatrica.

Moj Bog, moj Bog! ta glas, kje skrijem se?

Don Manvel.

Kaj ga poznaš, ta glas? O ne! Ga nisi
Še slišala; ne moreš ga poznati.

Beatrica.

Beživa, daj! Ne mudi se, beživa!

Don Manvel.

Moj brat je; iše me! Zakaj bi bežal?
Je čudno scer, de zvedel je in kak —

Beatrica.

Te zarotím o vsemu kar je drago,
Togote se njegove nagle vogni,
Ne daj se mu na mestu tim dobiti.

Don Manvel.

Preljuba ti, te groza čisto zmoti!
Ne čuješ me, de serčna brata sva!

Beatrica.

Bog reši nas iz te nesrečne dobe!

Don Manvel.

Kaj sumim! kaj mi v glavo sili dvomno?
Mogoče de — gorjé mi! — de ta glas
Ti ni neznan? Blaženka! Ti si bila —
Besedo strah in groza mi zapreta!
Si bila — pri očetovim pogrebu?

Beatrica.

Oj me!

Don Manvel.

Si bila tam?

Beatrica.
<poem>Ne jezi se!

Don Manvel.

Nesrečnica, si bila?

Beatrica.

Bila sim.

Don Manvel.

O, strašno!

Beatrica.

Želje so presilne bile!
Zanesi mi! Sim rekla kaj de menim,
O prošnji pak umolknul ti si ojstro,
In straha sim molčala tudi jez.
Bog vé katere krive zvezde moč
Me gnala je z nepremagljivo silo,
Dopolniti goreče želje serca.
Star sluga je pomagal mi speljati,
Tak bila sim nevbogliva — sim šla.

(se k njemu pritisne. Don Cezar s koram pride.)


Oba brata. Oba kora. Beatrica.


Drugi kor. (Bohemund.)

Ne verješ nam — veruj očesu lastnim!

Don Cezar.

(naglo nastopi — zagleda brata nazaj blagutne.)

Sleparstvo vražno! Kak? V objemu njem!

(Don Manvelu.)

Strupeni gad! Je to ljubezen tvoja?
Zató legal si spravo mi kovarno?
Nebeški glas je bil moj serd in čert!
Telebi v peklo, studna duša kačja!

(ga prebode.)

Don Manvel.

Zgubljen sim, oj! gorjé! Blaženka! Brate!

(se stisne in umerje, ona pade omotena tik.)

Pervi kor. (Kajetan.)

Vmor! mor! holá! holá! Orožje v dlan!
S kervjo mašuj se čin kervavi tak!

Drugi kor. (Bohemund.)

O, blagor nam! končan prepir je dolgi.
Mesina zdaj edino glavo ima.

Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)

Osveta! Čert! Moritelj padi! zgini!
Merliču tem plačivna žertva umri!

Drugi kor. (Bohemund, Roger, Hipolit.)

Ne boj se, knez, mi branimo te zvesto.

Don Cezar.

(ponosno med-nje stopivši.)

Nazaj! Sovražnika usmertil sim,
Ki hlinil mi je bratovsko ljubezen
In golufal pravedno serce moje.
Na videz je to djanje grozovitno,
Prisojeno po božji pak pravici.

Pervi kor. (Kajetan.)

Gorje Mesina! ti gorjé, gorjé!
Pregreha strašna se je prigodila
V ozidju tvôm. — Gorjé vsim materam,
Otrokam tvojim, sivim in mladenčem,
Clo detetu, ki rojeno še ní!

Don Cezar.

Prepozna tuga! Tukaj pomagajte!

(Beatrico kazaje.)

Oživite jo urno ter nesite
Iz kraja jo strahote in umorstva.
— Muditi tu se dalje ja ne smem,
Proč tira me za sestro skerb zgubljeno,
Nesite to do moje matere,
De pošle jo Don Cezar ji recite.

(Odide. Beatrico omedljeno in na klop posajeno odnesejo. Pervi kor ostane pri merliču, tako tudi fantje z darovi v naročja, vsi ti v polokrogu stoječi.)

Kor. (Kajetan.)

Skažite, mojmu razumu je skrito!
Kak se tak naglo zaperla je past?
Zdavnej že v duhu sim vidil očito
Bližati zgodbo se to grozovito,
Studa prevzetno, kervavo pošast.
Vonder me groza, trepet me napade.
Zdaj pred mano v resnici ko je,
Ko se doveršeno gledati dade,
Česar prečutno le bal sim se.
V žilah oterpne, zastane mi kri
Strašno gotove nazočnosti.

Eden iz kora. (Manfred.)

Dajte besedo skeleči britkosti! —
Krasni mladeneč
Ti mertev ležiš,
Kruto presunjen si v cvetju mladosti,
Strahu izročen nečutne nočí,
Poleg uhoda nevestine sobe!
Pa nad usmertenim jok zadoní
Iz nepremérlive dušne tesnobe.

Drugi. (Kajetan.)

Prispemo, prispemo
Slovesno na mesto,
Sprejeti nevesto;
Fantiči darila
Nesejo bogate, nevestne vezila,
Gostba pripravljena, svatbina čaka,
Tode zaročniku več je ni mar;
Ne prebudí ga veselica jaka,
Spanje umerlih nečutno je kar.

Ves kor.

Terdo, globoko je spanje merliča,
Več ne predrami neveste ga kras,
Lovske trobilke ne radostni glas,
Prahu izdan je nečutliva piča!

Tretji.

Kaj, ah! je upanje, kaj so namembe,
Ktere čelovek minljivi zredí? —
Danas objela sta brata se javno,
Misli soglasne, besede enake,
Sonce to isto, ki skriva se ravno,
Bilo je priča edinosti take;
Zdaj pa po bratovi roki predren
Spavaš trohljivosti clo izročen
Rane okrutnosti v nedriju znake!
Upanje čemu je, kaj so namembe,
Ktere čelovek, izrastek napake,
Zemlji golufni postavi na tlako?

Četerti. (Berengar.)

Hočem sè sabo te k materi vzeti,
Butara zame, britkosti izvir!
Dajmo to krasno cipreso podreti
Z reznim orodjem hitečih sekir;
Spešimo v pare mertvaške jo splesti,
Živiga dalej nema donesti;
Kér bo nasledke zločinstva nosila,
Nima veseliga cvetja sloveti,
Nikdar popotnika v senco sprejeti;
Kér je v zemljišu se vmora rodila,
Nej bo za zmiroma smerti služila.

Pervi. (Kajetan.)

Njem pa, gorjé mu, moritelju,
Tje ki nespametnih misli hití!
Doli, doli v skrivne votline,
Solzi in kaplje in teče ta kri.
Tam pa jo pazijo, v domu globine,
Svita neskerbne, v molčanju zavzete,
Temide hčere, nikdár pozabivne,
Prosto pomote, pravedno sodivne,
Strežejo srage v posode nočivne,
Mešajo, medejo strašne osvete.

Drugi. (Berengar.)

Labnoma zgine djanja tečaj,
Lahko na zemlji osončeni jasno,
Kakor v obrazu zakalenje lasno —
Pa ni zgubljeno, ničesar minilo,
Skrivno kar uzme v stvoriteljno krilo
Neprenehoma delavno vréme —
Doba verteča se, rodni je gaj,
Živo neskončno narave okraj,
Vsaka prigodba in žetva in seme.

Tretji. (Kajetan.)

Joj mu! gorjé mu! Ki serda osenjen
Slepo vsejal si je smert in pogin!
Eno obličje pokaže namenjen,
Drugo pokaže doveršen ti čin.
Derzno, pogumno te gleda, te tira,
V sercu ko čut maševanja kipí,
Komaj doveršen, se plašno ozira,
Blediga lica pobesi očí.
Huskale v serd, pred Orestam plesaje,
Same Erinje peklenske so zmaje,
Šuntale sina, de majko morí:
S krasno podobo pravice gotove
Mamijo serce in misli njegove,
Dokler do pike doveršeno ni —
Komaj pa nedro on rani nemilo,
Ki ga spočevši je ljubno nosilo,
Glej! — se obernejo
Strašne togote
Njemu nasprot —
Z grozo divice on strašno zazrè,
Ki ga objemši kruto deržijo,
V serce strupene jezike sadijo,
Strašno od morja do morja dervijo,
Nikdar i nikde ga več ne spustijo,
Clo i v svetišu delfinskimu ne.

(položijo Manvelovo truplo na mertvaške pare in ves kor odide z mertvim.)

Dvorana. Noč je; igrališe je razsvetljeno po svetilnici od stropa viseči.


Dona Izabela in Diego nastopita.


Izabela.

Se nič ne vé od sinov mojih še,
Imata kaj al ne sledú od sestre?

Diego.

Ničesar, kneginja! pa vonder upaj
Po trudu in resnobi sinov svojih.

Izabela.

Gorjupo mi pri sercu je. Kak lahko
Bi bila to nesrečo overnila!

Diego.

Z očitanjem ne muči serca svôga,
V čim bila bi pozabila modrosti?

Izabela.

Bi bila prej pokázala jo svetu,
Kot siloma me gnal je serca glas.

Diego.

Si vêdla se razumno, prav je bilo;
Izid, se vé, je vsiga v Božji roki.

Izabela.

Ni radosti brez tuge; sreča moja
Brez te napake bi presrepa bila.

Diego.

Overta je, zaterta ne ta sreča;
Raduj se ti pomirja sinov svojih.

Izabela.

Sim vidla jih objeti se prijazno,
Kar se poprej zgodilo nikdar ni.

Diego.

In serčno to, ne samo le na videz,
Pravednost nju zaverže hlimbe jarm.

Izabela.

De čistiga sta nagnenja, opazim,
In rahlih serc; z veseljem razodenem,
De cenita, kar drago jima je.
Slobodi brez ograje odpovesta,
Kipeča nju mladost se ne ogiba
Vodilne ujzde pametnih postav,
In strast celo je njuna čista bila.
Ti rada zdaj, Diego, razodenem,
De me je grozno doba ta skerbela;
Pričakovala sim z britkostjo res
Razvitje njunih serc — Ljubezen živa
Zdivjá v naturah nagloserdnih lahko.
Ak bi v netilo nakopičeno
Togote stare še ta strela vdarla,
Zavist ljubezni vrele trešla bila —
Ko bi nju serci, nikdar scer enake, —
Že misel ta me strese — ravno v tim
Se čutu bile srečale nesrečno — —
Nu, blagor mi! Oblak ta gromonosni,
Ki visel je grozivno čern o meni,
Po angelu peljan je tiho mimo,
In prosto zdaj iz pers otetih diham.

Diego.

Raduj se del, raduj se jih! Speljala
Si z mirnim umam in besedo rahlo,
Kar oče strog zamogel nikdar ni
Z vladarsko silo vso. Da, slava tebi!
Pa sreča tud veliko je storila.

Izabela.

Ja mnogo sim, tud sreča je storila!
Malenkost ni to bilo, vse te leta
Nositi skrivno v sercu tako tajnost,
In mamiti nar umnišiga moža,
Zatirati kerví nagibe v nedru,
Ki kakor ognja žar zakriti silno
Iz molka so tišali v svit občinski.

Diego.

Zastava mi je sreča tvoja dolga,
De vse se bo veselo razvozlalo.

Izabela.

Hvaliti pak ne morem sreče prej,
Dokler ne vidim konca tih prigodkov.
Svarivno me opomni hčere beg,
De v rodu še ne spava duh sovražni.
Al hvali al ne hvali djanje moje,
Zvestobi tvoji skrivati je nečem.
O tem ko se po sledu hčere moje
Sinova trudita, ja nisim hotla
Nemarno tu izida čakati.
Tedaj sim delala. — Kjer um človeški
Naprej ne zna, velikrat Bog pomaga.

Diego.

Povej mi jasno, kar mi znati gré!

Izabela.

Samotno na višavah Etne biva
Pušavnik blag, sivor od nekdaj gorski
Imenovan, ki bližej nebu jasnim
Ko drugiga človeštva rod nečimern
Je v tanjši sapi, v ložjimu ohlipu
Posvetniga očesa zvezdo bistril,
In mirno zdaj iz verha let nebrojnih
Ozira dolj se v zmešano igranje
Nerazumljivo vitiga življenja.
Osoda mu te hiše ni neznana;
Velikrat je za nas nebesa prašal,
Z molitvijo nesreč overnil mnogo.
Upotila do njega brez pomude
Sim posla bistriga netrudnih nog,
De zve o hčeri, kar bi v prid mi bilo,
In upam de bo zdajci se povernil.

Diego.

Ak se ne motim, glej! o kneginja,
Se približava že poslanec nama,
Pohvale res je vreden jadernik!


Poslanec. Prejšnji.


Izabela.

Povej naravno mi resnico golo,
Ne skrivaj mi ne dobriga ne zlega!
Odgovor kak je dal ti gorski sivec?

Poslanec.

Ukazal je, de urno nej se vernem,
Ker najdena zgubljena je divica.

Izabela.

O sladke usta, blaga mi beseda!
Ti vednoma želeno oznanuješ.
In sinov kter je tako srečen bil,
De našel je zgubljene sestre sled?

Poslanec.

Tvoj starši sin je našel varno skrito.

Izabela.

Tedaj Don Manvel, njemu hvala gre!
On bil mi je od nekda blagra znak.
— Si svečo tud izročil posvečeno
Pušavniku, ki v dar sim jo poslala,
De jo prižgè svetniku svojimu?
Vsak drugi dar, ki scer ljudí raduje,
Zaverže ta pobožni sluga božji.

Poslanec.

Molče prejel posvetjeno je svečo,
In pred oltar stopivši, kjer lampada
Gorela je svetniku, jo upali
In hipoma zažgè leseno bajto,
Kjer blizo sto je let Bogá častil.

Izabela.

Kaj praviš? Kako grozo mi naznaniš?

Poslanec.

Trikrat — gorjé! — klicaje glasno, glasno,
Hiti iz hriba, meni pa le migne,
Nej mu ne sledim, ter de ne ozrem se,
In tak domu, od groze gnan, sim tekel!

Izabela.

V kipeč vertín me nove dvombe sune,
V zmešnjavo vertoglavno zibajočo,
Z novico tvojo djanje to protivno.
De najdena po staršim sinu je,
Don Manvelu, mi moja hči zgubljena,
Ne veselí me lepa ta beseda
Zedinjena z nesrečnim djanjem takim.

Poslanec.

Ozrí se, kneginja! in sama vidi
Doveršene pušavnika besede;
Ne motim se! Zgubljeno tvojo hčer,
Katere išeš, ravno prinesejo
Tam sinov tvojih vitezi junaški.

(Druga polovica kora prinese na nosivnim sedilu omotjeno Beatrico, ter jo igrališa spredej na tla postavi.)


Izabela. Diego. Poslanec. Beatrica. Kor.


Kor. (Bohemund.)

Spolnivši tak gospodovo povelje,
Prinesem ti divico, kneginja!
Storiti to ukazal mi je knez
In rekel mi je govoriti tako:
De ti jo pošle mlajši sin Don Cezar!

Izabela.

(približavši se z razprostertima rokama se vstraši.)

Moj Bog! vsa bleda! mertva skor brez čuta!

Kor. (Bohemund.)

Živí! Zbudila bo se! Daj ji čas,
De straha se in groze oslobodi,
Omotjeno ki serce ji deržita.

Izabela.

Ti duša moja! Vir britkosti moje!
Tak vidive se spet. Na tako vižo
Se verneš ti v očetovo pohištvo.
Na mojem daj življenje svoje vžgati!
Na materne bom stisnula te persi,
De gibati oterpnjene se žile
Začnejo spet, otčte smertnih vez.

(Koru.)

Kaj strašniga se je zgodilo, reci!
Kje bila je? Kak prišlo drago dete
Je v žalostni ta stan objoka vredni?

Kor. (Bohemund.)

Ne zvej po meni! Nem je jezik moj.
Tvoj sin, Don Cezar, bo ti razodel
Razločno vse, ker on je, ki jo pošle.

Izabela.

Moj sin, Don Manvel, tak si reči hotel!

Kor. (Bohemund.)

Tvoj sin, Don Cezar, je poslal ti jo.

Izabela.

Ni imenoval Don Manvela ti prorok?

Poslanec.

Tak je, gospá! On tako je govoril.

Izabela.

Al ta, al un, razveselíl me je,
Zahvala gré mu, blagodarjen bodi!
Ah, de zavid osode je ogrenil
Mi radost krasno dobe zaželene!
Zatirati veselje v sercu moram,
V očetovim pohištvu hčer imam,
Pa ona me ne vidi, me ne sliši,
In materi ne verne slast za slast.
Odprite se očí mi ljubeznive,
Ogrejte se ročice! Gibaj nedro
Premerlo se, veselju bij nasprot!
Diego! Ta je moja hči — ta, ta je
Oteta moja, skrita moja hči,
Za svojo smem zdaj glasno jo spoznati.

Kor. (Bohemund.)

Strašilo novo, zdi se mi, de žuga,
Osupnjen mislim, kak se zmota taka
Doveršila, al razvozljala bode.

Izabela.

(Koru, ki mu se vidi, da je zamotan in osupnjen.)

Negánljive ste serca in ledene!
Oklep železen vaših pers mi pošle,
Kot sterma stena sive morske skale,
Oserčja môga slast nazaj odbito.
V okrogu tem oziram se zastonj
Po rahlimu očesu, ki občuti.
Kje sina sta, de bi v pogledu njunim
Sočutje brala; zdi se mi med vami,
Ko de bi med pušavnimi divjaki,
Med morskimi pošastmi sama bila.

Diego.

Očí odpira, giblje se, živí!

Izabela.

Zadene nej pogled nje pervi mater!

Diego.

Treptaje je očí zaperla zopet.

Izabela.

Odstopi! — Videz tvoj budí ji grozo.

Kor (se umakne)Bohemund.

Prav rad se vognem njeniga pogleda.

Diego.

Zavzeta te z očesam stermo meri.

Beatrica.

Kje sim? Obličje to spoznati menim.

Izabela.

Počasi le zavé se in se zdrami.

Diego.

Kaj dela? Na kolena se spustí.

Beatrica.

Obraz nebeški drage majke moje!

Izabela.

Preserčni cvet, objemi me, objemi!

Beatrica.

Glej v prahu me, krivično dete svoje.

Izabela.

Imam te spet! Pozabljeno je vse!

Diego.

Ozrí se name! Al poznaš i mene?

Beatrica.

Diegota, pravedno sivo glavo!

Izabela.

Mladosti tvoje varha zvestiga.

Beatrica.

V naročju sim tedaj ljubimcov svojih?

Izabela.

In razun smerti več nas nič ne loči.

Beatrica.

Ne misliš me pregnati več na tuje?

Izabela.

Sve združene, vtolažena osoda.

Beatrica. (jo objame.)

Je res tedaj, de sim na sercu tvomu,
In sanj je bilo kar sim doživela?
Prestrašni britki sanj! — oh, mati mojal
Sim mertviga pred sebe vidla pasti!
Pa simo kak sim prišla? Se ne spomnim!
O sreča, de pri tebi sim oteta!
Grozili so, de me prenesli bodo
K mesinski kneginji. O, rajši v grob!

Izabela.

Zavej se, daj! Ta kneginja mesinska —

Beatrica.

Ne več od nje, ne več! Pri tem nesrečnim
Imenu me obide smertna groza.

Izabela.

Poslušaj me!

Beatrica.

Dva huda sina ima,
Ki do smerti po kačje se čertita;
Don Manvel in Don Cezar nju imena.

Izabela.

Spoznaj me, mater svojo! Ja sim tista!

Beatrica.

Kaj praviš? Kako si besedo rekla?

Izabela.

Jaz, mati tvoja, sim ta kneginja.

Beatrica.

Ti Manvelu, ti Cezaru si mati?

Izabela.

In tvoja mati! Brata si izrekla.

Beatrica.

Gorjé mi! Joj! O grozovitna luč!

Izabela.

Kaj pa ti je? Kaj gane te tak čudno?

Beatrica

(ljuto oziraje se ugleda kor.)

Sej tuki so, Da, da! Vse zdaj spoznam.
Ni sanj me motil. — Ti so bili priča. —
Resnica vse, resnica grozovitna!
Nesrečni vi, kje skrili ste mi ga?

(se naglo koru bliža, proč obernivšimu se; v delji žalostna popotnica zadoní.)

Kor.

Gorjé! gorjé!

Izabela.

 Kaj skrili? Kaj je res?
Molčite v strahu — Jo razumite!
V besedah vidim, pol izrečenih,
Pogledu v vašim kaj nesrečniga,
Ki meni zamolči se — Kaj je to?
Čem vediti! — In kaj obračate
Očesa polne straha proti vratam?
In godba ta, da žalostna, kaj ta je?

Kor. (Bohemund.)

Bliža se, bliža; se jasni grozivno,
Kneginja, združi pogum in krepost!
Modro prenesi kar pride morivno,
Z dušo junaško to smertno britkost.

Izabela.

Kaj bliža se? Kaj jasni se grozivno?
Mertvaške pesmi strahovitni glas
Doní po domu — Kje sta sina moja?

(pervi kor prinese Don Manvelovo truplo na parah, ki jih na prazni strani igrališa na tla postavi. Pare so s čemim suknam pokrite.)


Izabela. Beatrica. Diego. Obá kora.


Pervi kor. (Kajetan.)

Mesta po ulicah
Hodi nesreča
V družbi napak, —
Skrivšima pazi
Hiše človeške;
Danas na leve,
Jutro na desne
Vrata poterka,
Še prizanesla nobenimu ni.
Nezaželeniga
Se poročila,
Prej al poznejši,
Pragu na vsakimu,
Kjer so živeči, gotovo znebí.

(Berengar.)

Ko jesenske slane
Drevju list odpade,
Grobu perhle grane
Sivec veli dade,
V temu natura gré
Mirno le
Cesto navadniga teka,
Večniga zakona pot,
V tem ni ničesar, ki straži človeka!
Tode i višjih strahot
Imaš nadjati se, divjiših zlosti!
Siloma loči jih koj
Tudi nar slajši vezila uboj.
Naglo na žalostni vert
Treši ti smert
Nježno življenje cveteče mladosti!

(Kajetan.)

Ker iz oblaka nad nami bučaje
Silno in votlo gromenje doní,
Serca se vidijo, groz trepetaje,
V strašni oblasti neznane močí.
Pa iz višave i vedro smeječe
Znajo zadeti razmlevne te strele;
Torej ob času osode vesele
Boj se napada kovarne nesreče!
Tveziti serca na blago nikar,
Ko le za kratko življenje ti sladi;
Ki je v posestvu, zgube se vadi,
Bodi veselimu žalosti mar.

Izabela.

Kaj vidla bom? kaj skriva zagrinjalo?

(se nekoliko param bliža, ter dvomljivo postojí.)

Groživno tje, plašivno me nazaj
Z ledeno roko studne sile tira.

(med njo in pare stopivši Beatrici.)

Nej bo kar hoče, daj! razkriti moram

(dvigne pert in zagleda merliča.)

Nebeški Bog, moj sin! moj sin ubit!

(groze oterpnjena umolkne. Z glasnim krikom britkosti pade Beatrica tik par na tla.)

Kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)

Nesrečna mati! Da da! Je pobit!
Izrekla si sama strupeno besedo,
Po ustnici prišla ni moji na svit.

Izabela.

Moj sin! Moj Manvel! Milost vekovita!
Kak najdem te? Kak dojdeš mi nazaj?
Izkupiti si moral sestro z lastnim
Življenjem iz oblasti roparske?
Kje brat je bil, de on te ni ohranil?
Prokleta roka, ki te je zadela,
Prokleta mati, ki ga je rodila,
Prokleta vsa njegova rodovina!

Kor.

Ne dalej! Joj! Gorjé! Gorjé! Gorjé!

Izabela.

Tak spolnite bogovi mi obljubo?
Pravednost to je vaša? Smeha vreden,
Ki se na vas zanaša blagodušno!
Kaj up je bil, in česar sim se bala,
Če to izíd je! Vi, ki straha polni
Stojite krog in pasete očesa
V obupu môm, spoznajte golufije,
Preroki s kim nas mamijo i sanje!
Kdo jim verjel, to vedši, bo naprej?
— Ko čutila se mater sim s to hčerjo,
Je sanjalo očetu se nekdaj,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dva lavrova drevesa krasno rasti,
Med njima pak blešil je lilje cvet.
Spremeni ta se v plême, veje goste
Dreves prižgè, in naglo celo hišo
V neskončni tok požara preoberne.
Prikazni te prestrašen za pomembo
On nekiga popraša tičogleda
In čarodeja djanja skrivniga.
Čarovnik ta mu tako sanj razjasni:
Če hči bo plod, ki imam ga roditi,
Mu bo obá sinova umorila,
In celo mu končala rodovino.

Kor. (Kajetan. Bohemund.)

Kaj praviš? Kneginja! Gorjé! Gorjé!

Izabela.

Zatorej jo vmoriti oče vkaže,
Jez pak otela sim jo te namembe.
Uboga moja revica! pregnana
V zibelki že iz materniga lona,
Odrašena de bratov ne bi vbila!
Je padel brat po roparski desnici,
Nedolžno dete ni ga umorilo!

Kor.

Gorje! Gorjé! Ojoj! Nesrečna mati.

Izabela.

Izreke te mi krive mar ni bilo,
Na boljim je slonela upu duša —
Kjer bolji usta, bolj verjetne slova,
So mi od te dekline razodele:
De serci bo mi ona mojih sinov
Zedinila v žareči plam ljubezni.
— Tak so naskriž prerokovanja bile,
Na glavo hčere položivši blagor
S preklimbo vred. — Preklimbe kriva ni,
Nesrečnica! in časa ni imela,
De blagor bi prinesla bratam bila.
Legala ta in una je beseda,
Vse hlap je kar preroštvo govorí,
Golufi so, al sami slepa čeda.
Spoznati se prihodni čas ne dade.
Zajemaj doli v rekah tamne vlade,
Zajemaj gori v toku jasnosti.

Pervi kor.

Kaj praviš? Ne dalej! Gorjé ti! Postoj!
Prederzno ne sukaj jezičniga biča!
Preroki spoznajo, zadenejo, znaj!
Resničnim izíd bo prejasna le priča.

Izabela.

Ovirala ne bom ga, ne! jezika,
Po čutu serčnim hočem govoriti.
Posvetjene čemú obíšem veže,
In sklenjene molím roké nakviško?
Bedaki mi! Kaj vera nam koristi?
Bogove najti tak je nemogoče,
Visoko nad oblaki prebivavne,
S pušico kot zadeti luno, z ojstro.
Človeku je zazidana prihodnost,
Jekleni zrak molitva ne predere.
Nej tič letí na desno al na levo,
Nej zvezda se verstí al tak, al tak,
Pomembe ni, izlaga goli sanj,
In puh in dim, lažnivi so vsi znaki.

Drugi kor. (Bohemund.)

Ne dalej, nesrečnica! Kaj govoríš?
Ti soncu sijavnimu žarke tajíš!
Bogovi živijo, vezavo imajo,
Na znanje se ravno v tem hipu ti dajo.

Vsi vitezi.

Bogovi živijo, veljavo imajo,
V tem hipu se ravno na znanje ti dajo!

Beatrica.

O, mati moja! Kaj si me otela!
Zakaj me v plen preklimbi nisi vergla,
Kateri sim pred rojstvam lastna bila?
O, slepa mati! Cénila si se
Modrejšo, kot so bitja vse vidjoče,
Ki stikajo s prihodnim bližno dobo,
Vsih časov plod in seme razločivši.
V pogubo sebi, meni, celi žlahti
Si smertnim tak bogovam zaderžala,
Kar šlo jim je po pravdi in namembi,
Zdaj uzmejo si dvojno ga, in trojno.
Zahvale ti ne vem za tužni dar,
Oteta sim britkosti le in muki.

Pervi kor.

(gleda živo ganjen z grozo proti vratam.)

(Kajetan.)

Rane razpočite!
Žgite, žgite!
Tamniga toka
Von priderite potoki kerví!

(Berengar.)

Čujte rožljanje
Bronastih nog!
Gadov peklenskih
Sičanje slišim,
Furij ostudnih korake spoznam.

(Kajetan.)

Stena rázruši se!
Zdrobi se prag
Pod grozovinsko stopinjo te noge!
Černi hlapovi, puhnite, puhnite
Čadno iz brezdna! dneva prijazniga
Skrite svitlost!
Zbežite hiše te varhi bogovi,
Boginjam dajte osvete pristop!


Don Cezar. Izabela. Beatrica. Kor.


(o nastopu Don Cezara se kor naglo na levo in desno razdelí. On sam na sredi ostane.)

Beatrica.

Gorjé mi! On je.

Izabela. (Cezaru nasprot.)

O moj dragi sin!
Tak vidiva se spet — Ozrí se! Glej
Preklete roke blaznovito delo!

(Ga pelje k merliču.) (Don Cezar se groze strese; lice zakrije z rokama.)

Pervi kor. (Kajetan. Berengar.)

Rane razpočite!
Crite, crite!
Černiga liva
Von priderite potoki kerví!

Izabela.

Ti straha trepetaš! Da, to je vse,
Kar ti od brata tvojiga ostane,
Vse nade moje tu ležé razdjane!
Opadnul cvet je vajne sprave mladi,
Namenjeni mi niso ploda sladi.

Don Cezar.

Vtolaži se! Pravedno mir sva hotla,
Namenila je kri osoda božja.

Izabela.

Ti drag je bil, o vem! z veseljem vidla
Sim krasno vez pobratenja med vama.
Si mislil ga nositi v jedru serca,
Pobotati pretekli čas obilno.
Ljubezni sad je vmor ti ves razdjal,
Sedaj ga le osvetiti zamoreš.

Don Cezar.

Proč, mati, proč! To mesto ni za tebe,
Ubeži tem nesrečnim videzu!

(jo hoče proč peljati.)

Izabela.

(ga živo objame.)

Ti še živiš mi! Sin edini zdaj.

Beatrica.

O, mati! kaj počenjaš?

Don Cezar.

Zjokaj se
Na sercu tim pravednim. Ni zgubljen
Ti starši sin, kér mlajšiga ljubezen
Nevmerlo tud njegovo vso obseže.

Kor. (Kaj. Bereng. Manf.)

Rane razpočite!
Mutasti vpijte,
Černiga litja
Von priderite potoki kerví!

Izabela (primši roke obéh.)

O draga moja!

Don Cezar.

Kako veselí me,
De vidim jo v naročji tvôm, o mati!
Da! nej ti bo namesto hčere. Sestro —

Izabela

(mu seže v besedo.)

Le tebi za oteto se zahvalim,
Obljubi zvest si v djanju mi poslal jo.

Don Cezar (osupnjen.)

Poslal? — Poslal! Kogá sim ti poslal?

Izabela.

Nu, sestro svojo, ki jo tukaj vidiš.

Don Cezar.

Ta — moja sestra?

Izabela.

Ktera pa, če ta ne?

Don Cezar.

Sestra meni!

Izabela.

Sam si mi poslal jo.

Don Cezar.

In njemu sestra!

Kor.

Joj! Gorjé! Ojme!

Beatrica.

O, mati draga!

Izabela.

Kaj je? Govorite!

Don Cezar

Ter — dan preklet, ki dal mi je življenje!

Izabela.

Kaj to? - Moj Bog!

Don Cezar.

Teló prekleto, ki
Me je spočelo! In prekleta tvoja
Skrivljivost, ki vse groze te je kriva!
Nej udri tresk, ki serce ti razkolje,
Ga več nazaj previdno ne deržim. —
Ja sim, vedi, jaz — ubil sim brata svôga, —
Zalezel sim ga v njenimu objemu;
Nevesta moja ljubljena je ona,
V objemu pak sim njenim brata našel —
Zdaj zgodbo veš, in znano ti je vse!
— Če meni res, če res je njemu sestra,
Sim kriv tedaj pregrehe grozovinske,
Za ktero ni ne snažbe, ne odpustka!

Kor. (Bohemund.)

Izustjeno vse je, si slišala celo;
Nar hujši razkrito, on nič ne tají.
Kar djali preroki so, vse je zadelo,
Ubežal osodi nobeden še ni;
Ki tvega se derznoma, sprot modrovati,
On mora jo sam pomagaje dognati.

Izabela.

Kaj za naprej mi mar je, al bogovi
Se skažejo lažnivce al resnične?
Nar strašniši so meni naklonili,
Jim manjka moč, me hujši še zadeti.
Ki bati se ničesar dalej nima,
Se tudi njih togote ne bojí.
Umorjen je moj drajši sin nemilo.
Od živiga pa sama ločim se,
On sin mi ni — rodila gada sim,
Na persih teh dojíla baziliska,
Ki boljiga je v smert mi sina pičil.
— Bežive, hčí! Tu nama ni ostati —
Osvetnicam to hišo izročim —
Krivica me je vanjo pripeljala,
Krivica zdaj iz nje me prepodí —
Nevoljno prišla, z grozo v njej živela,
V obupu jo pustim — Vse to zadene
Nedolžno me — Prerokam pa gre slava,
In mojih dvomb oteti so bogovi.

(Odide. Diego jo sledi.)


Beatrica. Don Cezar. Kor.


Don Cezar (ustavi Beatrico.)

Postoj mi, sestra! Tak ne hodi proč!
Preklinja nej me mati, nej toživno
V nebesa vpije tota kri nad mano,
Vesolni svet obsodi me! Le ti
Ne kolni mene! Bi prestrašno bilo.

(Beatrica, proč obernjena, kaže merliča.)

Ja nisim li zaročnika umoril,
Le brata sim ubil obema dvema —
Ta mertvi zdaj ni višje tvoj ko moj,
Ni bližje ti od mene ki živim,
In ja sim bolj usmiljenja potreben,
On čist je šel, ja — žalibog! sim kriv.

(Beatrici se solze vlijejo.)

Žaluj po bratu, s tabo plakal bom,
In več ko to — ga maševati hočem!
Le ne žaluj po ljubim! Prednosti,
Ki s tem jo mertvim davaš, ne prenesem.
Posledno to tolažbo daj mi najti
V neskončnim brezdnu naše žalosti,
De mertvi ta ti drajši ni od mene.
Osoda najna, strašno razodeta,
Zravná pravice kot nesreče naše.
Ljubivna trojca, v isti klonč povita,
Poginemo vsi skup, in ravne mére
Pravico solz delimo žalostno.
Ak vidil bi, de tvoja britka tuga
Namenjena ljubimcu je, ne bratu,
Bi žalu se zavid in serd pridružil,
Bi begnula posledna mi tolažba;
In, kot želím, ne mogel bi veselo
Posvetiti v spomin mu zadne žertve;
Izdihnul rad bi rahlo svojo dušo,
Izreci de v pepelniku tèm istim
Zedinila moj prah z njegovim bodeš,

(objemši jo živo z milim glasam)

Kot nič poprej sim žarno tebe ljubil,
Neznana ker si tujka še mi bila,
Ljubivši te čez mere vse človeške
Preklimba trè zató me bratomorstva;
Ljubezen k tebi — krivda vsa je moja.
Zdaj sestra si, — usmiljenje od tebe
Ko sveti dar! ko dolžno plačo terjam.

(pazljivo in britkiga pričakovanja gleda Beatrico, potem se naglo proč oberne.)

Ne! Ne! Teh solz ne morem gledati —
Pogum mi pričo trupla tega zgine,
In dvombe ost mi tesne persi terga.
— Žaluj skrivaj, pomote mi ne jasni!
Ne glej me več! Ja tudi ne pogledam,
Ne tebe več, ne tvoje matere.
Nikdar me ni ljubila. Serce svoje
V britkosti dnes mi skazala je zadnič.
On bil ji je milejši sin, je rekla,
Tak bilo je vse djanje njeno hlimba!
— Ne siti se! Lažniva si kot ona!
Svoj stud razkrij! Čertito lice moje
Ne vidi več! Na vekomaj mi zgini!

(Cezar odide. Ona dvomljivo stojí v prepiru protivnih občutkov, potem se terdniga sklepa oberne in urno proč hití.)

Kor. (Kajetan.)

Blagor mu! Srečen se ceniti mora,
Ki se v tihoti deželnih planjav.
Proč od posvetniga hrupa in bora,
Ziblje detinsko v naročju dobrav!
Groza me stisne v kneževski dvorani,
Kjer iz višave blišeče častí
Zvernejo naglo se sreč velikani,
Kakor pečina v prepad zagromí.
Pametno, dobro postelje si tudi,
Ki se življenja iz burke viharne,
Rano opomnjen, oteti ne mudi
Tje v samostana ogradice varne;
Ki odpové se hlepenju bodečim,
Verže iz njedra nečimerno slast,
Slave pohotu, vedno kipečim,
Zlomi v pokojnimu sercu oblast.
Njega ne zgrabi v pobožnim početju
Strasti nevredjene divji vihar,
Nikdar ne moti ga v tihim zavetju
Roda človeškiga glodaven mar.
Le do nekake višine se ziba
Ljuta pregreha, ošabnosti hči,
Kakor višave se kuga ogiba,
Ki le po paru se mestnim valí.
Gore so proste! Sapa napake
V čiste ne dvigne se jasnosti zrake!
Zemlja prekrasna je, lepa povsod,
Kjer ne ognusi Adamov je rod.

(Celi kor povzame.)

Proste so gore, Sapa napake
V čiste ne dvigne se jasnosti zrake;
Krasna gotovo je zemlja povsod,
Ak ne ognusi Adamov je rod.


Don Cezar. Kor.


Don Cezar (bolj umirjen.)

Poslužim se pravice vladne zadnikrat,
De truplo drago to pogrebu izročim,
To je posledna čast, ki mertvim skaže se.
Tedaj opazite, to ojster sklep je moj,
Ker tu ukažem vam, nej pično se zgodí.
V spominu živim bo še to obhajanje,
Kar mnogo časa ni preteklo, kar je bil
Slovesno spremljen vaš k pogrebu stari knez.
Umolknula mertvaška pesem komaj je
V ozidju tem, merlič merliču sledi v grob,
Prižgal de bi na bakli baklo skor,
In idši pridši žalovavcov nemi trop
Na stopnicah bi hišnih srečal se.
Pogreb tedaj slovesni mu omislite
V svetišu tega grada, kjer očetov prah
Počiva, o zapertih vratih, tiho vse,
Kot bilo je takrat, nej se godí sedaj.

Kor. (Bohemund.)

Doveršeno vse to, gospod, bo urnih rok,
Ker nerazdjan stoji mertvaški oder še
V spomin prežalostniga obhajila tam,
Potaknula merliških par se roka ni.

Don Cezar.

Je slabi znak, je pust pomen, de žrelo tmin
V pohištvu živih je do zdaj odperto tam.
Zakaj se ni razdjala spet ta stavba koj,
Dosežen ker je čisto bil namembe cilj!

Kor. (Bohemund.)

Težava časov ino žalostni prepir,
Ki vražno koj potem Mesino razdvojí,
Overnula od mertvih naše misli sta,
Tak zmir zaperto to svetiše bilo je.

Don Cezar.

Brez mude k delu zdaj in tak pospešite,
De bo končano vse do bližne polnoči;
Očistjeno pregreh nej gleda hišo to
Prihodno sonce ter nej sije srečnišim.

(drugi kor odide z Don Manvelovim truplam.)

Pervi kor. (Kajetan.)

Alj čem poklicati pobožno mništvo lês,
De po cerkovni šegi starodavnih vad
Opravi černo mašo, ter pokojniga
Poblagoslovi k miru s krepkim pesmami?

Don Cezar.

Pobožna pesem njih na grobu najnimu
Nej vedno zanaprej o blesku sveč doní;
Za dnes ni treba tih prečistih opravil,
Prežene sveto reč kervavo kruti vmor.

Kor. (Kajetan.)

Po sili mar ne skleni kaj kervaviga,
Obupno sam divjaje proti sebi, knez!
Na svetu nihče ni, de bi te kaznoval,
Pokora zvesta pak umiri božji serd.

Don Cezar.

De kaznoval bi me sodivno, res ga ni,
Doveršiti tedaj pravico moram sam.
Pokora ojstra, vem, prijetna nebu je,
Pa le s kervjo se mor kervavi pokorí.

Kor. (Kajetan.)

Valove sil in tug, ki v hišo to deró,
Ti gré ustaviti, ne vleči žal na žal.

Don Cezar.

Preklimbo roda dnes vmerjoč razvezal bom,
Le samovoljna smert razvije vroka klonč.

Kor. (Kajetan.)

Dolžan ostati si vladar deželi tej,
Ker si obropal nas vladarja drugiga.

Don Cezar.

Bogovam smertnim prej svoj dolg poplačal bom,
Za žive nej skerbí previdno drugi bog.

Kor. (Kajetan.)

Kar sonce razsvetlí, povsot je upanje,
Od smerti ne dobíš ničesar, misli to!

Don Cezar.

Dolžnost služabnika molčé premisli sam,
In pusti duhu me, ki strašno mi velí,
Ti serca mojiga ne vidiš grozni stan.
Če v meni plašno ne poštuješ kneza več,
Se boj pregrešnika, ki je v divjost uklet!
Obupniga se boj, nesrečnika spoštuj,
Ki je bogovam clo ko panba posvečen.
— Ki skusi to, kar mene peče v sercu,
Računa več vmerjočimu ne da.


Dona Izabela. Don Cezar. Kor.


(nastopi počasno in gleda dvomljivo Don Cezara. Cez nekaj časa se mu bliža in reče zavedno:)

De nikdar več te gledala ne bom,
Sim se rotila v strašni tugi svoji;
Pa glej, moj sin, raztaja sklep se v zraku
Kateriga storí nesrečna mati,
Divjaje proti glasu serca svôga. —
Primora me pravlica grozna priti
Iz bivališa svojiga do tebe, —
Je res al ne? Al imam trepetati,
De dnes obá zgubiti sina moram?

Kor. (Kajetan.)

Gotoviga vidiš, pogumno hlepí,
Podati se v tmine neskončniga spanja,
Slobodno, in clo samovoljniga djanja.
Poskusi krepost prirojene kerví,
Maternih prošenj veljavne kresila,
Moja beseda prešibka je bila.

Izabela.

Preklimbe vse nazaj uzamem, glej,
Ki v slepim serdu sim obupanja
Izrekla jih čez milo glavo tvojo.
Preklinjati otroka lastniga
Ne more ki v ljubezni žitje da mu.
Ne vsliši Bog pregrešnih teh besed,
Od svitliga obnebja odletijo
Nazaj na zemljo, solz prelitih težke.
— Živi moj sin! Morivca rajši vidim,
Ko de bi po obéh jokala sinih.

Don Cezar.

Ti mati ne pomisliš kaj de terjaš,
Za mene več med živimi ni mesta —
Na videz ak bi ti se res čertiti
Navadila morivca roda svôga,
Ne mogel jaz očitanje bi tiho
Prenašati britkosti večne tvoje.

Izabela.

Žalila te ne bom ne s tiho tugo,
Ne ranila z besedo serca tvôga.
Raztajal bo moj bol se v rahlo milbo,
Nesrečo skupno bova žalovaje
Preplakala in krivdo zakrivala.

Don Cezar.

(za roko primši jo z rahlim glasam.)

Da, mati, da! Zgodilo tak se bode,
Raztajal bo tvoj bol se v rahlo milbo -
Ker ista bo gomila z ubijavcam
Ubitiga pokrivala hladivno,
In isti lok objel bo prah obejeh,
Bo zgubila preklimba moč, o mati!
Ti sinov več razločila ne bodeš,
Očesa tvôga krasniga solzice
Veljale bodo enimu ko drugim.
Mogočna, da! tolažnica je smert,
Togote plamen, serd in čert ugasne,
Prepír nehá, in lepo usmiljenje,
Plakavno lice sestre ljubeznjive,
Se nagne čez pepelnico prijazno.
Zatorej, mati, dalej mi ne brani,
De idši tje preklimbo utolažim.

Izabela.

Svetiš obilno je v keršanskim svetu,
Kjer najde mir molivši tužni romar.
Odloženo mnogtero težko breme
Je bilo že v pohištvu lavretanskim,
In sveti križ ki svet je ves odrešel,
Nebeško moč izdiha blagodarno,
Zdajavna tud molitva je pobožnih;
Zaloge to obilne so zaslužkov.
Na mestu pa, kjer mor je doprinesen,
Se zidati čisteča cerkev da.

Don Cezar.

Potegniti se da iz serca pšica,
Ne zacelí se rana nikdar več.
Ki more nej živí britkosti ure,
Neskončni dolg osnemaje počasno
S pokoro ojstro — meni to ni moč;
Živeti moč mi ni z razdjanim sercam,
Jaz družiti veselo se z veselim,
In proste duše kviško zreti moram.
Ostrupil je življenje mi zavid,
Ko naj obá enako si ljubila,
Kak prednost bi prenašati zamogel,
Ki tvoja mu čez mene da britkost?
Čistivna, glej, oblast je smerti dana,
Premeni v njenim domu neminljivim
Slabost posvetna v blesk se čednosti,
In pege vse mankljiviga človeštva
V likavnimu spominu zginejo.
Ko zvezde tam visoko nad oblaki
Sijaje zdaj nad mano on bo stal,
Zavid ki naj je ločil tu v življenju,
Ko brata še enaka bila sva,
Bi grudil zdaj mi serce brez prevdarka,
Ker je prevzel mi krono večnosti,
In unkraj želj in tekme angelj čist
Spomina blesk nad mano jasno plava.

Izabela.

Sim vaj zató v Mesino poklicala,
De vaj zgubim, de vaj obá pokopljem!
K pomirenju prosila sim vaj serčno,
V napako pak osoda pogubljiva
Oberne mi vse moje upanje.

Don Cezar.

Izidu, majka, ništa ne očitaj,
Spolnuje se obljuba sleherna,
Čez prag sva ta želeča mir stopila,
In mirno bova počivala skup,
Umirjena v mertvaški hiši večno.

Izabela.

Živi, moj sin! Ne pušaj matere
V deželi tujca same brez prijatla,
Sirovimu posmehu izročene,
Kér sinov več ne brani je krepost.

Don Cezar.

Ko ves te svet neserčno zasramuje,
Pribeži ti k pokojnim grobu najnim,
Klicaje v bran božanstvo sinov svojih,
Te čujeva, ker duha sva takrat.
Mornarju kot kazalo na nebesih
Tam dvojci so, tak bova se v tolažbo
Ti bližala, in krepila ti dušo.

Izabela.

Živi, moj sin! Za mater svojo živi!
Zgubiti vse! — Ah, tega ne prenesem.

(ga strastno objame; on se ji rahlo izvije ter ji proč obernjen roko podá.)

Don Cezar.

Ostani z Bogam!

Izabela.

Da, da! Prepričam zdaj se v žalost svojo,
De mati nič o tebi ne zamore!
Al druge ni besede, de bi v serce
Krepkejši ti od moje zadonela?

(stopi k vhodu igrališa.)

Približaj se mi, draga hči! Ker mertvi
Tak silno ga pod zemljo tira brat,
Ne sestra živa, ljubljena, poskusi
S podobami veseliga življenja
Deržati ga v svitlosti sonca dalej.


Beatrica pri vhodu. Izabela. Cezar. Kor.


Don Cezar.

(živo ganjen, zagledavši jo, lice zakrije.)

O, mati! Mati! Kaj si vmislila?

Izabela (naprej peljaje jo.)

Zaman ga je, zastonj prosila mati;
Ga sprosi ti, življenje de izvoli!

Don Cezar.

Zavita mati, tako skušaš me?
Me hočeš tu še v hujši bor zaplesti,
Prisladiti mi dneva blesk še enkrat
Na potu zlim k domovju večnih tmin?
— Živjenja tu stojí vabivni angelj,
Prekrasno cvetje radosti in slave,
Nebrojno sadja rajskiga izvirka,
Pred mene siplje z nježnima rokama;
Odpira se mi nedru v žarku sonca,
Se zdramita mi slast in up življenja
Nenadoma v oterpnenim oserčju.

Izabela.

Al tebe bo, al nikoga uslišal,
Zaroti ga de varh ostane nama.

Beatrica.

Merliču dragim žertva se spodobi,
In žertva bodi mu; dovoli meni,
De ja ta žertva bom! Pred rojstvam že
Namenjena je meni bila smert;
Preklimba roda vidno mene iše,
Nad nebam rop so dnevi ki živim jih.
Prepira serd sim bratama budila,
Tedaj sim kriva ja, — — in meni gré
Vtolažiti osvetnice njegove.

Kor. (Kajetan.)

Nesrečna žena, joka vredna mati!
Vsi silijo otroci tvoji v smert,
Samotno tu te hočejo pustiti
V življenju tem ljubezni praznimu.

Beatrica.

Ti otmi, brate, drago glavo svojo!
Za mater živi, sina je potrebna,
Hčer dnes je komaj našla, lahko bo
Pogrešala kar nikdar ni imela.

Don Cezar.

(globoko v serce ranjen.)

Živiva al umriva midva, mati,
De ona le se ljubimu pridruži.

Beatrica.

Al bratovim zavidaš prahu mertvim?

Don Cezar.

V britkosti on bo tvoji srečno živel,
Ja vekomaj med mertvim mertev bom.

Beatrica.

O, brate moj!

Don Cezar.

(s celim žaram ljubezni.)

Al meni tiste solze?

Beatrica.

Za mater najno živi!

Don Cezar.

(nazaj stopivši spustí roko njeno.)

Za-njo, za-njo?

Beatrica.

(se mu nagne na persi.)

Za mater živi — in tolaži sestro.

Kor. (Bohemund.)

Premagala je! Se več ne protivi
Proseče sestre besedi ganljivi.
Zaúpaj, o mati, je dober spomín,
Izvoli življenje, ostane ti sin!

(v hipu tim zadoní mertvaška pesem, zadne vrata se odprejo, v cerkvi se vidi katafalk ali mertvaški oder, na temu truga černo pokrita, krog in krog plameči svečniki.)

Don Cezar.

(proti mertvaškimu odru obernjen.)

Ne! — brate ne! Ne zaderžim ti žertve!
Iz odra glas krepkejši tvoj me tira,
Ko solz oblast v očesu maternim,
Močnejši kot ljubezni prosba sladka. —
Glej! moje je, kar bi življenje zemsko
V nebeški raj premeniti zamoglo;
Pa jaz, moritelj! jaz de srečen bil bi,
In tvoja bi nekrivda sveta v grobu
Nemaščevana spala? — Tega varuj
Pravični vodja naših dni, de taka
Delitva bi na svetu svômu bila. —
— Tud meni so te britke solze tekle,
Občut umirjen je, tak sledim ti.

(se presune z bodalam in zderči umiraje po sestri na tla. Ta se verže materi na persi.)

Kor. (Kajetan.)

(po dolgim molčanju.)

......................................

Oterpnjen clo razločiti ne vem,
Izid enak — al dičiti ga smem?
Le samo to spoznam in vidim jasno,
Življenje ni nar višji dobro, ne;
Nar hujši pak nesreč — krivica je.